Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

RAZ (8.126-8.150)


  1.      literátstvo  -a s (ȃ) nav. ekspr. dejavnost literatov: problem Trdinovega literatstva / odklanjati prazno literatstvo ♪
  2.      literatúra  -e ž (ȗ) 1. umetnost, ki ima za izrazno sredstvo besedo, jezik, književnost: zanimati se za literaturo; zgodovina literature; pogovor o literaturi; smeri v literaturi / družbeno angažirana, mladinska, poučna, pripovedna, socialna, tendenčna literatura / umetniška literatura // navadno s prilastkom dela te umetnosti: brati izvirno, prevodno, slovensko, rusko literaturo; knjižnica izposoja tudi potopisno in znanstvenofantastično literaturo; avtorji zabavne literature / ekspr. te pesmi so biseri naše literature / knjiž. lepa literatura leposlovje 2. navadno s prilastkom celota umetniških, znanstvenih, poljudnih del naroda, človeštva; književnost, slovstvo: začetki francoske literature; Trubarjevo delo je temelj slovenske literature / žarg.: učenci ponavljajo literaturo in slovnico literarno zgodovino; predavati literaturo 3. navadno s prilastkom knjige, spisi o kaki stroki, kakem področju: brati poljudnoznanstveno literaturo; kupovati filozofsko, partijsko, zgodovinsko literaturo; širiti revolucionarno literaturo; pri pisanju je uporabil vso dosegljivo strokovno literaturo; policija je zaplenila propagandno literaturo; literatura o Cankarju / na koncu razprave je navedena literatura naslovi knjig, del, iz katerih je avtor dobil podatke ◊ muz. klavirska literatura tiskane klavirske skladbe ♪
  3.      líti  líjem nedov., 3. mn. stil. lijó (í) 1. silovito in v velikih količinah, močnem curku teči: voda lije; deževnica lije s strehe; potoki lijejo po pobočju / ekspr.: kri lije po roki; pot mu v curkih lije s čela, po hrbtu; solze ji lijejo iz oči, po licih; sveča dogoreva in vosek lije po svečniku se močno cedi, teče; brezoseb. tako se poti, da kar lije z njega zelo se poti // knjiž., ekspr. usipati se, padati: zrna lijejo sejalcu iz rok / zlati lasje ji lijejo čez ramena, po vratu // knjiž., ekspr. prihajati v velikih količinah: luč lije iz okna na cesto; sonce lije skozi odprto okno; mesečina lije v sobo / veter lije skozi line 2. preh., knjiž., nav. ekspr. izločati kaj tekočega v velikih količinah: oblaki lijejo potoke vode z neba; oko lije solze / vzdihovala je in lila solze jokala; mati lije solze po mrtvem sinu žaluje, toži; pren. svetilka lije rumeno luč; luna lije bledi svit na zemljo 3. knjiž., s prislovnim določilom širiti se, prihajati: iz gozda lije hlad; ubrana melodija lije iz sobe; iz grl lije pesem / mir mu lije v srce; nove sile mu lijejo v telo; strah ji lije v dušo // ekspr. izraža navzočnost česa čutno zaznavnega v prostoru: pesem zvonov lije nad poljem; sladek vonj je lil po zraku; groza, ljubezen lije iz oči je opazna, vidna v očeh 4. knjiž., ekspr. (hitro) množično se premikati: z vseh cest lijejo množice; po vseh potih so lili begunci v mesto; nepretrgan tok ljudi in vozil je lil po cesti 5. brezoseb. zelo, močno deževati: že ves dan lije; lilo je v curkih; lije kakor iz škafa, vedra; lije kakor za stavo / v osebni rabi: dež lije iz oblakov, izpod neba; dež lije na zemljo; dež lije curkoma 6. izdelovati z zlivanjem staljene kovine, snovi v forme; ulivati: liti krogle, zvonove 7. star. vlivati, zlivati: liti vodo v vino / liti žganje v grlo ● ekspr. na bojišču je lila kri v potokih bilo je mnogo mrtvih in ranjenih; vznes. lili so kri za domovino bili so ranjeni, umirali so v boju za domovino; vznes. naj lije nebo srečo nate bodi srečen; pog., ekspr. kar lilo je iz njega imel je hudo drisko; knjiž., redko glas je lil polno zvenel lijóč -a -e: lijoč solze navdušenja, obupa; neprestano lijoči dež; pesmi, lijoče iz gozda lít -a -o: liti svečnik; lite črke; lita med; kri, lita za svobodo; solze so bile lite zaman; lito železo železo, oblikovano z ulivanjem v forme; železo z višjim odstotkom ogljika za ulivanje ♦ grad. liti beton redkejši beton, ki se uporablja za betoniranje tanjših zidov; teh. lito steklo ♪
  4.      litográf  -a m (ȃ) 1. kdor dela litografije, kamnotiskar: razstava znanega litografa 2. nekdaj kdor se poklicno ukvarja s tehniko ploskega tiska s kamnite plošče: delo je opravil izkušen litograf ♪
  5.      litografíja  -e ž (ȋ) 1. um. grafična tehnika, pri kateri se risba na kamnito ploščo odtiskuje s ploskim tiskom, kamnotisk: uspehi lesoreza, linoreza in litografije // odtis v tej tehniki: opremiti knjigo z izvirnimi litografijami; razstava litografij / barvna litografija 2. tisk., nekdaj tehnika ploskega tiska s kamnite plošče: razvoj litografije / barvna litografija ♪
  6.      litográfski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na litografijo: litografski postopek / litografski kamen; litografski papir / litografski tiskar litográfsko prisl.: litografsko razmnoževati besedilo ♪
  7.      litosfêra  -e ž (ȇ) geol. zunanja plast zemeljske oble, ki jo sestavljajo trdne kamnine, zemeljska skorja: raziskovanje litosfere ♪
  8.      litóta  -e ž (ọ̑) lit. besedna figura, s katero je trditev namenoma izražena manj določno, navadno z zanikanjem: pesnik rad uporablja litote / današnjemu času bolj ustreza litota kakor patetična hiperbolika ♪
  9.      litúrgičen  -čna -o prid. (ú) nanašajoč se na liturgijo, bogoslužen: ustrezen liturgični prostor / liturgične barve barve oblačil pri bogoslužju, ki izražajo značaj določenega praznika; liturgične knjige; liturgična oblačila ♪
  10.      lizéna  -e ž (ẹ̑) arhit. navpičen, nekoliko izstopajoč pas, ki utrjuje, razčlenjuje stene: stene slavnostne dvorane so okrašene z lizenami ♪
  11.      lizín  -a m (ȋ) med. snov, ki povzroča razpadanje, raztapljanje organskih snovi ♪
  12.      lizofórm  -a m (ọ́) kem. rumena, bistra, močno dišeča alkoholna raztopina mila in formalina, ki se uporablja za razkuževanje ♪
  13.      lizól  -a m (ọ̑) rjava, ostro dišeča tekočina, ki se uporablja za razkuževanje: zastrupiti se z lizolom; steklenica lizola; čutil se je duh po zdravilih in lizolu ♪
  14.      ljúb  -a -o stil. -ó prid., ljúbši (ȗ ū) 1. do katerega ima kdo zelo pozitiven čustveni odnos: vsi otroci ji niso enako ljubi / na sliki je ljubi obraz njegove matere / prodati je moral najljubšega konja; slovo od ljubih krajev / v povedni rabi, z dajalnikom: vedno ljubši ji je bil; ta spomin je vsem ljub; domača hiša mu je bila ljuba; resnica nam je ljuba in draga / v nagovoru: srečno hodi, ljubi otrok, je rekla mati; ljuba mama; knjiž. ljuba duša, jaz ti ne morem pomagati; iron. ljubi fantje, tako pa ne bo šlo / v osmrtnicah zapustil me je moj ljubi mož // ki ugaja, je všeč: žganci so njegova najljubša jed / glas ptic mu je ljub; vedno mi je bil ljub spremljevalec; to je njegova najljubša pesem // ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: kdaj bo prišla ljuba pomlad; spet sije ljubo sonce / ves ljubi dan sedi; boj za ljubi kruhek; iron.: taka je naša ljuba mladina; za samo ljubo napoto si / v vzkliku ljubi bog, ali je to mogoče 2. knjiž. prijeten, prijazen: to je res ljub otrok; bila je ljuba in dobra / ljub pogled / ljubo šumenje potoka ● ekspr. zaradi ljubega miru sem mu dovolil, da gre da me ne bi več nadlegoval, prosil; ekspr. naredi to zaradi ljubega miru da ne bo prepira, nezadovoljstva; ekspr. molči, če ti je življenje ljubo če si hočeš ohraniti življenje; če nočeš doživeti kaj neprijetnega, hudega; preg. ljubo doma, kdor ga ima ljúbo tudi ljubó 1. prislov od ljub: ljubo se nasmehniti; vetrič ljubo pihlja; ljubo ga je pogledala 2. v povedni rabi, z dajalnikom izraža zadovoljstvo: ljubo mi bo, če me boste obiskali; ljubše mi je, če sem sam kot z njim; najljubše bi mu bilo, če bi smel oditi; ni ji bilo ljubo, da so se sprli / kot vljudnostna fraza pri seznanjanju ljubo mi je ● knjiž. če ti je ljubo, grem s teboj če hočeš, če ti je prav; knjiž. stavka ali — če je komu tako ljubše — prekinitev dela uvaja dodatno trditev, ki popušča sobesedniku; stori, kakor ti je ljubo kakor hočeš, želiš ljúbi -a -o sam.: izgubil je svoje ljube; rad je zapel svojo najljubšo; stori to meni na ljubo, zastar. za ljubo ker jaz želim; kot podkrepitev resnici na ljubo moram priznati, da ga nisem želel srečati; nar. starše za ljubo imeti rad; star. vzemite moj skromni dar za ljubo bodite prepričani, da sem ga dal z dobrim namenom; uničiti hoče vse, kar je ljubega njenemu srcu; prim. ljuba, ljubi ♪
  15.      ljubáven  -vna -o prid. (á) knjiž. ljubezenski: ljubavno čustvo / pisal ji je ljubavno pismo / prebirati ljubavne romane; Župančičeve ljubavne pesmi / imeti s kom ljubavno razmerje ♪
  16.      ljúbček  -čka m (ȗ) 1. nav. ekspr. moški, ki ima spolno razmerje s poročeno žensko: njegova žena ima ljubčka 2. star. moška oseba, ki je v ljubezenskem odnosu do dekleta; fant: njen ljubček je šel na vojsko; nezvest ljubček 3. redko ljubljenec: zaradi svoje pridnosti je bil ljubček vseh učiteljic / ljubček srca / naš mali ljubček je bolan / kot nagovor: priden bodi, ljubček; iron. ljubčki moji, tako pa ne bo šlo 4. otr. poljub: daj mi ljubčka ♪
  17.      ljúbčkati  -am nedov. (ȗ) ekspr. ljubkovati: samo razvaja ga in ljubčka ljúbčkati se ekspr. poljubljati se: kar naprej se ljubčkata ♪
  18.      ljúbek  -bka -o prid., ljúbkejši (ū) ki daje zaradi svoje prikupnosti, lahkotnosti, nežnosti prijeten videz: ljubek otrok; ljubek psiček; dekle je zelo ljubko / ljubka oblekica / ekspr. ljubke jamice na licih ● zastar. ljubko vino okusno, dobro ljúbko prisl.: ljubko se smehljati; ljubko urejena sobica ♦ muz. ljubko označba za izraz izvajanja grazioso ♪
  19.      ljubézen  -zni ž (ẹ̑) 1. močno čustvo naklonjenosti do osebe drugega spola: vezala ju je velika ljubezen; ekspr. ljubezen gori, ugasne, se vname; izpovedati, odkriti, priznati komu ljubezen; ekspr. prisegal ji je večno ljubezen; vračati komu ljubezen; čista, globoka, goreča, prva, skrita, strastna, zvesta ljubezen; čutna in duhovna ljubezen; ekspr. sladka, vroča ljubezen; srečna ki jo ljubljena oseba vrača, nesrečna ljubezen ki je ljubljena oseba ne vrača; ljubezen do dekleta; ljubezen med možem in ženo; zakon brez ljubezni; biti prevzet od ljubezni / njuna dolga ljubezen je končana; tekmec v ljubezni / nav. ekspr.: petošolska ljubezen; platonična ljubezen brez želje po čutnih, telesnih odnosih; ljubezen na prvi pogled / poročil se je z njo iz ljubezni; storiti kaj iz ljubezni // evfem. spolno razmerje, spolni odnos: njen mož ima ljubezen z drugo žensko; pog. začela je z njim ljubezen; njegove neštevilne ljubezni / lezbična ljubezen; svobodna ljubezen skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze / spolna ljubezen // ekspr. oseba, na katero se nanaša to čustvo: po dolgih letih je srečal svojo nekdanjo, prvo ljubezen; oženil se je s svojo mladostno ljubeznijo / kot nagovor kmalu se vrni, ljubezen moja 2. s prilastkom močno čustvo naklonjenosti do koga, združeno s skrbjo za njegovo korist, dobro: čutiti ljubezen do staršev; bratovska, materinska, otroška ljubezen; hčerina ljubezen do očeta; ekspr. opičja, slepa ljubezen do otrok / domovinska ljubezen; ljubezen do domovine; ljubezen do mladine / ljubezen do živali / to je storila iz ljubezni do otrok; z veliko ljubeznijo je govoril o svoji materi; vzgajal je svojega učenca z očetovsko ljubeznijo kot bi bil njegov oče 3. knjiž., ekspr. kar je posledica teh čustev: obdajala jo je ljubezen moža in otrok; izkazovati staršem ljubezen in spoštovanje 4. navadno v zvezi z do močen pozitiven odnos do česa: cenila je njegovo ljubezen do glasbe, gledališča, knjig; velika ljubezen do narave; ljubezen do poklica; ljubezen do svobode / njena ljubezen do dela je znana znano je, da rada dela; evfem. vsi poznajo njegovo ljubezen do denarja veliko željo, da bi ga pridobil, imel / ekspr.: glasba je njegova ljubezen; pipa je bila njegova največja ljubezen zelo rad je kadil pipo / z ljubeznijo obdelovati zemljo; jed je bila skromna, a pripravljena z ljubeznijo 5. raba peša dobri, prijateljski odnosi: med ljudmi ni vladala ljubezen, ampak sila; ljubezen do bližnjega, za trpeče ljudi / sosedje so živeli med seboj v ljubezni in prijateljstvu ● ekspr. kar pojedel bi jo od ljubezni ima jo zelo rad; iron. ne vem, če bosta lahko samo od ljubezni živela za življenje jima bo potrebna materialna osnova; star. vnela se je v ljubezni do njega, zanj zaljubila se je vanj; knjiž. kupljena ljubezen pri kateri je treba partnerja plačati; vznes. čas ljubezni pomlad; evfem. služabnice ljubezni vlačuge, prostitutke; ekspr. biti slep od ljubezni biti nekritičen do ljubljene osebe; šalj. ljubezen gre skozi želodec če ženska moškemu dobro kuha, je tudi njegova ljubezen trdna; za ohranitev ljubezni je potrebna materialna podlaga; ljubezen je bolezen ljubezen, zaljubljenost povzroča podobno stanje kot bolezen; ljubezen je slepa; stara ljubezen ne zarjavi; šalj. sreča v igri, nesreča v ljubezni ◊ rel. ljubezen do Boga; vera, upanje, ljubezen; vrtn. goreča ljubezen dlakava vrtna rastlina z rdečimi cveti; kalcedonijska lučca ♪
  20.      ljubézenski  -a -o [zǝn] prid. (ẹ̑) nanašajoč se na ljubezen 1: a) ljubezensko priznanje / dekletove ljubezenske skrivnosti / ljubezenska pisma / ekspr. ujel se je v njene ljubezenske mreže / ljubezenski film, roman; ljubezenski prizori v drami; pisati ljubezenske pesmi / ljubezensko čustvo b) pravil je o svojih ljubezenskih dogodivščinah; ljubezenska igra; imeti ljubezensko razmerje ∙ ekspr. ljubezenski trikotnik mož, žena, moževa ljubica; mož, žena, ženin ljubimec ♦ lit. ljubezenska lirika ljubézensko prisl.: ljubezensko se izživljati ♪
  21.      ljubeznív  -a -o prid., ljubeznívejši (ȋ í) 1. ki ima, kaže do ljudi zelo naklonjen čustveni odnos: fant je mlad, čeden in ljubezniv; to je ljubezniva ženska / prodajalka je ljubezniva do kupcev; ta zdravnik ni ljubezniv z bolniki / bil nam je ljubezniv vodnik in učitelj / kot vljudnostna fraza: hvala, zelo ste ljubeznivi; bodite tako ljubeznivi in me peljite k njemu; ta tovariš je bil tako ljubezniv, da nam je že vse razkazal // ki vsebuje, izraža naklonjen čustveni odnos: govoriti z ljubeznivim glasom; pozdraviti z ljubeznivim nasmehom; ljubezniv pogled; ljubeznive besede; njeno ljubeznivo vedenje / kot vljudnostna fraza odzvali se bomo vašemu ljubeznivemu vabilu // ekspr., v povedni rabi ki izkazuje osebi drugega spola ljubezen, naklonjenost: njegovo dekle ni bilo več tako ljubeznivo z njim 2. star. ljubek, privlačen: to je res ljubezniv otrok; rad ogledujem vas cvetečelične, ljubljanske, ljubeznive gospodične! (F. Prešeren) / ko se je zasmejala, so se ji na licih naredile ljubeznive jamice 3. knjiž., ekspr. mil, prijeten: ljubezniva pomlad, zarja 4. zastar., z dajalnikom ljub, drag: vsem je bil ljubezniv / v nagovoru: ljubeznivi moj mož; ljubeznive bralke ljubeznívo 1. prislov od ljubezniv: zelo ljubeznivo govori z njim; ljubeznivo se nasmehniti, sprejeti koga; ljubeznivo mu je vse razložil; ljubeznivo krotek pogled 2. v povedni rabi izraža pohvalo, odobravanje: ljubeznivo je bilo od njega, da je pomagal / elipt., kot vljudnostna fraza res ljubeznivo od vas, da ste me obiskali ♪
  22.      ljúbica  -e ž (ȗ) 1. nav. ekspr. ženska, ki ima spolno razmerje s poročenim moškim: postala je njegova ljubica; njen mož ima ljubico; vzdrževati ljubico / za ženo je ne mara, ima jo samo za ljubico 2. star. ženska oseba, ki je v ljubezenskem odnosu do fanta; dekle: njegova ljubica se je omožila; fant ima že ljubico; priti k ljubici pod okno; nezvesta, prevarana ljubica 3. s prilastkom ženska, ki uživa posebno naklonjenost koga; ljubljenka: to je naša najmlajša, naša ljubica; pren. Kak tvoje je bilo srce goreče za čast .. Ljubljane, ljubice nebes in sreče (F. Prešeren) // ekspr. ljubljena ženska: naša ljubica je zbolela / kot nagovor kje si bila, ljubica // ekspr. kar je komu ljubo, drago sploh: lovec se ne more ločiti od svoje jeklene ljubice ● knjiž., redko ljubica vijolica ♪
  23.      ljubímec  -mca m (ȋ) 1. moški, ki ima spolno razmerje s poročeno žensko: to je njen ljubimec; mož je našel pri ženi ljubimca 2. zastar. moška oseba, ki je v ljubezenskem odnosu do dekleta; fant: dekletovega ljubimca so vzeli k vojakom ● zastar. ljubimca sta se dogovorila za prvi sestanek zaljubljenca; knjiž., redko ljubimec slave ljubljenec ◊ gled. igralec, ki igra vloge zelo ljubečih, zaljubljenih moških oseb ♪
  24.      ljubímka  -e ž (ȋ) ženska, ki ima spolno razmerje s poročenim moškim: knez in njegova ljubimka ◊ gled. igralka, ki igra vloge zelo ljubečih, zaljubljenih ženskih oseb ♪
  25.      ljubítelj  -a m (ȋ) 1. navadno s prilastkom kdor ima posebno zanimanje, nagnjenje za kaj: kot velik filmski ljubitelj rad hodi v kinoteko; biti ljubitelj dobre knjige, narave, živali; ljubitelj zabavnih melodij, umetnosti / redko ljubitelj knjig bibliofil / publ.: ta vrsta kave je našla že mnogo ljubiteljev mnogo ljudi jo kupuje, pije; ljubitelji smučanja so z letošnjo zimo zadovoljni smučarji 2. raba narašča kdor se iz veselja, nepoklicno ukvarja s čim; amater, diletant: igro je uprizorila skupina gledaliških igralcev ljubiteljev; precej gradiva je zbral tudi zgodovinar ljubitelj / razstavo so pripravili poklicni vrtnarji in ljubitelji ♪

   8.001 8.026 8.051 8.076 8.101 8.126 8.151 8.176 8.201 8.226  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA