Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

RAZ (19.926-19.950)

zedíniti -im dov. (ȋ ȋ) 1. narediti kaj enotno, složno: zediniti sprte strani; zediniti politične stranke / zediniti mnenja, stališča poenotiti 2. knjiž. združiti, povezati: zediniti posamezne kneževine v eno državo / zediniti se proti skupnemu sovražniku; politično se zediniti zedíniti se postati enakih misli, istega mnenja: nista se mogla zediniti glede otrokovega imena / zediniti se za kaj, v čem zedínjen -a -o: prijatelja sta bila končno spet zedinjena; biti zedinjen s kom ♦ zgod. zedinjena Slovenija in Zedinjena Slovenija Slovenija, ki naj bi po slovenskem političnem programu iz leta 1848 združevala vse slovensko etnično ozemlje v eno upravno enoto ♪
zedinjevánje -a s (ȃ) glagolnik od zedinjevati: zedinjevanje tako različnih stališč ni imelo pravega uspeha / pospeševati zedinjevanje narodov združevanje ♪
zél -í [zeu̯] ž (ẹ̑) 1. rastlina z neolesenelim steblom, pri kateri nadzemni del ob koncu rasti navadno odmre: zel požene, vzkali; bujno razrasle, visoke zeli / strupena, zdravilna zel; ločevati užitne zeli od neužitnih ♦ bot. račja zel vodna kuga 2. redko zeleni, nadzemni del take rastline: zel pri čebuli, korenju; krompirjeva zel cima ♪
zèl zlà zlò [zǝu̯] prid., zléjši (ǝ̏ ȁ ȍ) knjiž. 1. ki drugim želi in povzroča zlo, slabo: zel človek; ni vedel, da je kdo lahko tako zel / zla oblast / v različnih mitologijah in religijah dobri in zli duhovi / zla usoda / zlo dejanje // ki izraža, kaže tako željo: zel pogled; imeti zle namene 2. ki prinaša veliko trpljenje, velike težave: zli časi; zla novica / zle posledice; zla slutnja huda // redko hud, težek: zla bolezen; zla rana; zla zima ● knjiž. zli jeziki opravljivci, obrekljivci; ekspr. on je njegov zli duh kvarno vpliva nanj; knjiž. z zlo besedo pri njem malo opraviš z neprijazno izraženo željo, zahtevo; knjiž. razšli so se brez zle misli prijazno, prijateljsko; knjiž. biti zle volje slabe volje; sam.: nič zlega ni nameraval; spopad med dobrim in zlim; prim. zali ♪
zelèn -êna -o prid. (ȅ é) 1. ki je take barve kot trava ali (mlado) listje: zeleni bori; zelena obleka, uniforma; zelene oči; zeleno listje; bledo, rjavo, svetlo zelen; jabolčno, olivno, steklenično zelen; zelen kot kuščar; belo-zelena zastava / zelena barva / drevo postaja zeleno dobiva zelene liste / koncert za zeleni abonma z vstopnicami zelene barve; zeleni slad slad, pri katerem so že razviti zeleni listi; zelena krma sveža; žarg. na semaforju se prižge, sveti zelena luč svetlobni prometni znak, ki pomeni dovolitev prometa v določeni smeri; pog. iti čez cesto pri zeleni luči ko je na semaforju prižgana zelena luč // ki ima plodove ali nadzemne dele take barve: zeleni radič; zelena in rdeča paprika / zelene lončnice listnate lončnice // ki je porasel z (zelenim) rastlinjem: zeleni griči; zelena dolina; zelena polja 2. v katerem še potekajo življenjski procesi: nasekati zelenih vej; smreka je bila že zelena 3. ki ni dozorel, še ni zrel: jesti zeleno sadje; žito je še zeleno // ekspr. mlad, neizkušen: zelen študent; videti so še zelo zeleni / biti v zelenih letih 4. ekspr. zelo bled: ves zelen je v obraz; biti zelen od jeze, strahu, zavisti ● publ. zeleni kader med prvo svetovno vojno dezerterji avstrijske vojske, ki se skrivajo v gozdovih; publ. zeleni kontinent Južna Amerika; žarg., avt. zeleni val druga za drugo usklajeno prižigajoče se zelene luči na zaporednih semaforjih; ekspr. zelena bratovščina lovci; publ. prižgati zeleno luč za kaj omogočiti, dati dovoljenje; publ. državniki so ponovno sedli za zeleno mizo so se začeli pogajati; publ. predsednikovo delo ni samo za zeleno mizo ni samo pisarniško, administrativno; poljud. zelena mrena očesna bolezen, za katero je značilen povečan pritisk v zrklu, strok. glavkom; ekspr. priti na zeleno vejo gmotno si opomoči; nestrok. (zeleni) volk zaradi stika z ocetno kislino nastala zelena prevleka na bakru, strok. bazični bakrov acetat; publ. zeleno zlato hmelj; zelen božič, bela velika noč če ob božiču ni snega, je ob veliki noči ◊ agr. zelena magdalenka hruška podolgovate oblike, zelene barve in sladkega okusa, ki dozori ob koncu julija; alp. zeleni sneg grobo zrnat, najmanj eno leto star sneg v gorah, ki se spreminja v led; avt. zelena karta dokument s podatki o zavarovanju vozila za tujino; bot. zelena ajda njivski plevel med ajdo; nora ajda; zelene alge; zelena jelša jelša, ki raste v gorah kot grm, Alnus viridis; zelena mušnica mušnica s sprva rumenkasto zelenim, nato olivno zelenim klobukom in tankim betom, Amanita phalloides; etn. zeleni Jurij z zelenjem okrašen fant, ki ga vodijo v spomladanskem obhodu, zlasti v Beli krajini; fot. zeleni filter zelenica; gastr. zelena solata solata iz glavnate solate, berivke ali endivije; kem. zelena galica železov sulfat s kristalno vodo; rel. zelena barva v bogoslužju simbol upanja; teh. zeleno steklo steklo zelene barve za izdelavo steklenic; urb. zeleni pas s travo, drevjem poraslo zemljišče med dvema cestiščema, okrog mesta; zool. zelena rega majhna zelena žaba, ki živi na drevju, Hyla arborea zelêno prisl.: zeleno se svetlikati; zeleno obarvana stekla / piše se narazen ali skupaj: zeleno lisast ali zelenolisast; zeleno moder zelêni -a -o sam.: na volitvah so zmagali zeleni stranka, gibanje, ki si prizadeva za čisto in zdravo okolje; pog. spil je deci zelenega žganja zelene barve, navadno pelinkovca; suša je uničila vse zeleno; bila je v zelenem v zeleni obleki / kot kletvica tristo zelenih ♪
zelênčica in zelénčica -e ž (é; ẹ̄) vrtn. okrasna rastlina z dolgimi ozkimi listi, ki se razrašča z živicami; kosmuljka: gojiti zelenčice / pisana zelenčica ♪
zelenéti -ím nedov. (ẹ́ í) 1. dobivati (zelene) liste: drevo, grm zeleni / njive že zelenijo, čeprav je še hladno 2. postajati zelen: krompirjevi gomolji so na svetlobi hitro zeleneli; zidovi zelenijo od plesnobe, vlage / ekspr. zeleneti od jeze, zavisti 3. knjiž. zeleno se odražati, kazati: na skalah je zelenel mah; v daljavi zelenijo gozdovi zelenèč -éča -e: zeleneči gozdovi; zeleneč grm; zeleneča polja ♪
zeleníti -ím nedov. (ȋ í) delati kaj zeleno: pomlad je zelenila gozd / svetloba zeleni gomolje // oskrbovati z zelenjem, rastlinjem, ozelenjevati: umetno zeleniti dele puščav zeleníti se knjiž. 1. dobivati (zelene) liste: drevo se zeleni / narava se je začela zeleniti 2. zeleno se odražati, kazati: v dolini se zelenijo travniki ♪
zelenjádarstvo -a s (ȃ) gospodarska dejavnost, ki se ukvarja s pridelovanjem ali prodajo zelenjave: razvijati sadjarstvo in zelenjadarstvo ♪
zelénkast in zelênkast -a -o prid. (ẹ̑; ȇ) ki ni popolnoma zelen: zelenkaste oči; zelenkasta svetloba; zelenkasto jezero / zelenkasta barva ♦ bot. zelenkasta strniščnica užitna lističasta goba z modro zeleno lepljivo sluzjo na klobuku, Stropharia aeruginosa zelénkasto in zelênkasto prisl.: zelenkasto odsevati / piše se narazen ali skupaj zelenkasto modro ali zelenkastomodro morje ♪
zelíšče -a s (í) rastlina z neolesenelim steblom, pri kateri nadzemni del ob koncu rasti navadno odmre: ta zelišča uporabljajo kot začimbe; dišeče, razraslo zelišče / travniška zelišča // taka rastlina z določenimi posebnimi lastnostmi: aromatična, strupena, zdravilna zelišča; dišavna zelišča dišavnice / nabirati, sušiti zelišča / čaj iz zelišč ◊ bot. pasje zelišče rastlina z neolesenelim steblom, belimi cveti in črnimi plodovi, Solanum nigrum ♪
zeló prisl. (ọ̑) 1. izraža veliko mero dejanja ali stanja: zelo se bati česa; rana zelo krvavi; zelo se potruditi; sonce zelo pripeka; zelo se zanima za šport; bilo ji je zelo dolgčas; knjiga mi je bila zelo všeč; ali naj takoj pride? Tako zelo pa se ne mudi; nismo pričakovali, da se bo tako zelo razjezil; ekspr. zelo zelo se je spremenila / redko zeblo jo je, toda ne zelo ne preveč, ne prehudo / kot vljudnostna fraza: zelo me veseli, da sva se spoznala; zelo mi je žal, a ne gre 2. izraža visoko stopnjo: zelo bogat kmet; zelo bolan; zelo dober, zanesljiv prijatelj; pihal je zelo hladen veter; opravljati zelo naporno delo; zelo ugodna cena / do cilja imajo še zelo daleč; zelo zgodaj morajo vstajati; zelo zavzeto poslušati; takih primerov je zelo veliko ♪
zelót -a m (ọ̑) 1. pri starih Judih pripadnik farizejske stranke, ki se iz verskih razlogov bori proti Rimljanom: upor zelotov 2. knjiž. kdor je strastno, nestrpno zavzet za kako, navadno versko idejo, nazor; gorečnež, zagrizenec: politični, verski zeloti ♪
zêmeljn -a -o [mǝl] prid. (ȇ) redko zemeljski: zemeljna razpoka ♪
zêmeljski tudi zémeljski -a -o [mǝl] prid. (ē; ẹ̑) nanašajoč se na zemljo: zemeljski polmer; zemeljska površina; proučevati zemeljsko zgodovino; zemeljsko središče / zemeljski ugrez / zemeljski plin naravni plin v nahajališčih nafte in premoga / zemeljska ožina / raziskovati zemeljske plasti / zemeljski plaz; zemeljska pregrada / ekspr. zemeljske dobrine posvetne, materialne; zemeljska stvarnost; človekova zemeljska usoda / v krščanstvu: zemeljska sreča; nebeško in zemeljsko življenje ● zemeljski orešek nizka tropska rastlina ali njen sad, ki dozori v zemlji; kikiriki; ekspr. pokojnikove zemeljske ostanke so prepeljali v rojstni kraj mrtvo telo, truplo; knjiž. prizadevati si za mir na vsej zemeljski obli na vsem svetu; vznes. dokončati zemeljsko pot, zemeljsko potovanje umreti; ekspr. moramo zmagati ali pa bomo izginili z zemeljskega površja prenehali biti, obstajati; evfem. rešil se je zemeljske teže umrl je ◊ fiz. zemeljski daljnogled daljnogled, v katerem se s prizmami obrne slika predmeta, da postane pokončna; zemeljski magnetizem magnetizem zemlje; zemeljska težnost; geogr. zemeljska obla zemlja, zlasti glede na svojo obliko; geol. zemeljski vosek rjava ali črna kamnina, nastala iz nafte; zemeljska skorja zunanja plast zemeljske oble, ki jo sestavljajo trdne kamnine; grad. zemeljska dela dela, s katerimi se del zemeljske površine pripravi za uporabo, zlasti za gradnjo; min. zemeljsko železo železo zemeljskih kamnin; telursko železo; um. zemeljske barve anorganski pigmenti, ki se pripravljajo z mehansko obdelavo določenih obarvanih rudnin zêmeljsko tudi zémeljsko prisl.: na smrt gleda precej zemeljsko; sam.: med branjem je pozabil vse zemeljsko ♪
zemljàn in zemlján -ána m (ȁ á; ȃ) 1. prebivalec zemlje: zemljani so zaskrbljeni za svojo prihodnost; zemljani in marsovci 2. ekspr. človek: končno je našel zemljana, ki razume njegove težave ♪
zemljepís -a m (ȋ) veda o zemeljskem površju, o gospodarskih in kulturnih razmerah na njem: študirati zemljepis / profesor zemljepisa ♪
zemljepísen -sna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na zemljepis: zemljepisni podatki / zemljepisne razmere; zemljepisna razprostranjenost gozdov / zemljepisni priročnik / zemljepisna šolska ura ♦ geogr. zemljepisna dolžina oddaljenost kake točke na zemeljskem površju od začetnega poldnevnika, merjena na vzporedniku; zemljepisna širina oddaljenost kake točke na zemeljskem površju od ekvatorja, merjena na poldnevniku; lingv. zemljepisno ime lastno ime kraja ali kakega drugega dela zemeljskega površja; toponim zemljepísno prisl.: dolini zemljepisno nista povezani ♪
zemljeslóvec -vca m (ọ̑) star. geolog: v raziskovalni odpravi je bil tudi zemljeslovec ♪
zemljevíd -a m (ȋ) papir, platno z upodobitvijo zemeljskega površja, objektov na njem v pomanjšanem merilu: brati zemljevid; obesiti, razgrniti zemljevid; poiskati kraj na zemljevidu; ravnati se po zemljevidu / zemljevid Slovenije ∙ publ. ta narod so hoteli izbrisati z zemljevida uničiti // s prilastkom tak papir, platno s podatki o pojavih, stanjih: astronomski, geološki, meteorološki zemljevid; pren. zemljevid evropskih literatur ♦ geogr. politični zemljevid ki prikazuje politično-upravne ozemeljske enote; navt. pomorski zemljevid ki prikazuje morske površine z označenimi globinami in obalni pas z orientacijsko pomembnimi objekti ♪
zemljíški -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na zemljišče: zemljiška razdelitev / primernost zemljiških in podnebnih razmer za sadjarstvo / zemljiški davek; zemljiški maksimum največja dovoljena zemljiška lastnina; zemljiška lastnina / zemljiška posest; zemljiški kataster ◊ ekon. zemljiška renta presežni produkt, ki ga dobi zemljiški lastnik, ki da zemljo v zakup, v obliki dela, pridelkov ali denarja; jur. zemljiška knjiga knjiga s podatki o pravnih razmerjih zemljišča; zgod. zemljiški gospod do odprave tlačanstva posredni ali neposredni lastnik zemlje s podložniki; zemljiška odveza ukrep leta 1848, s katerim preneha podložništvo; zemljiško gospostvo osnovna fevdalna gospodarsko-organizacijska in pravna enota ♪
zemljíškogospôski -a -o prid. (ȋ-ó) nanašajoč se na zemljiške gospode ali zemljiško gospostvo: zemljiškogosposko gospodarstvo / kmetje so iskali zaslužek zunaj zemljiškogosposkih razmerij ♪
zemljíškolastnínski -a -o prid. (ȋ-ȋ) nanašajoč se na zemljiško lastnino: zemljiškolastninski odnosi / zemljiškolastninsko razslojevanje prebivalstva ♪
zemljíškoposésten -tna -o prid. (ȋ-ẹ̑) nanašajoč se na zemljiške posestnike ali zemljiško posest: zemljiškoposestne pravice / zemljiškoposestne razmere ♪
zén -a m (ẹ̑) filoz. smer v budizmu, razširjena zlasti na Japonskem, ki uči tehniko samoobvladovanja, notranje sprostitve: sodobno zanimanje za zen in jogo; neskl. pril.: zen budizem; zen tehnika ♪

19.801 19.826 19.851 19.876 19.901 19.926 19.951 19.976 20.001 20.026

Strežnik ZRC SAZU

Pripombe

Iskalnik: NEVA