Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

RAZ (19.591-19.615)


  1.      zasévek  -vka m (ẹ̑) 1. kar se kje zaseje: zasevek lanu je gost 2. med. skupek rakastih celic ali bakterij, ki se razširi iz prvotnega žarišča na drugo mesto v telesu, kjer začne enako bolezen: v krvi so se pojavili zasevki; obsevati zasevke / rakav zasevek ♪
  2.      zasijáti  -síjem dov., zasijál (á ȋ) 1. začeti sijati: izza oblakov zasije sonce / ekspr. vstali bomo, preden zasije dan se bo zdanilo / zbudil sem se, ko mi je sonce zasijalo na oči posijalo // sijoč se pojaviti: na nebu so zasijale zvezde 2. ekspr. začeti odbijati svetlobo: ob siju sveče so zasijali pozlačeni napisi; v mesečini zasije voda sredi kotanje 3. ekspr. pokazati močno pozitivno čustveno vznemirjenost: zasijal je od sreče, veselja / oči so mu zasijale; obrazi zasijejo v veselju 4. ekspr. odraziti se, pokazati se: med drevjem zasije jasa // odraziti se, pokazati se v veliki meri: v njem je zasijalo upanje / kmalu nam zasije svoboda 5. ekspr. vzbuditi občudovanje zaradi izredne lepote, nadarjenosti; zablesteti: veselil se je, da bo zasijal pred njo ♪
  3.      zasíniti  -em dov. (í ȋ) knjiž. 1. nenadoma se pojaviti, prikazati zaradi lastne svetlosti: sonce, zarja zasine / ko je zasinil dan, so bili že daleč se je zdanilo // nenadoma se pojaviti, prikazati sploh: iz megle zasine avtomobil / kot blisk mu zasine rešilna misel nenadoma se je spomni 2. z oslabljenim pomenom izraža začetek dejanja, stanja, kot ga določa samostalnik: zasine mu novo upanje ♪
  4.      zasinjéti  -ím dov. (ẹ́ í) knjiž. postati sinji, svetlo moder: megla se je zredčila in nebo je zasinjelo / obraz mu je od jeze zasinjel zasinjèl in zasinjél -éla -o: zasinjele gore; zasinjele ustnice ♪
  5.      zasípati  -am tudi -ljem nedov. (ȋ ȋ) 1. zakrivati, prekrivati kaj s čim sipkim, drobnim: zasipati krsto; zasipati repo v jami; zasipati s kamenjem, z zemljo / reke zasipajo bregove, polja s peskom; veter zasipa poti z listjem // s spravljanjem česa sipkega, drobnega kam delati, da kak prazen prostor preneha obstajati: zasipati jamo, jarek / pritoki zasipajo jezero // ekspr. delati kaj (bolj) gosto s čim sipkim: zasipati juho z zdrobom // nar. nasipati, vsipati: zasipati žito v grot 2. 3. os. sipajoč se zakrivati, prekrivati koga ali kaj: zemlja zasipa kopača / sneg zasipa ceste, stopinje // s sipanjem povzročati, da kak prazen prostor preneha obstajati: pesek zasipa klet, odprtino 3. ekspr. metati veliko količino česa sipkega, drobnega na koga ali kaj: zasipati zmagovalce s cvetjem / zasipati mesto, sovražnika z minami / sonce zasipa polja s svojimi žarki // 3. os. padati, leteti v veliki količini na koga ali kaj: bombe zasipajo mesto / sovražnika zasipa toča krogel 4. ekspr. delati, da je kdo v veliki meri deležen česa: zasipati koga z darili / zasipati otroka z ljubeznijo / zasipati koga z očitki, vprašanji / ideje, predlogi ga kar zasipajo zasípan -a -o: zasipan predel ♪
  6.      zasipávati  -am nedov. (ȃ) 1. zakrivati, prekrivati kaj s čim sipkim, drobnim: zasipavati položene cevi / veter zasipava stopinje // s spravljanjem česa sipkega, drobnega kam delati, da kak prazen prostor preneha obstajati: zasipavati izkopani jarek s peskom / reka zasipava jezero // nar. nasipavati, vsipavati: zasipavati pšenico v grot 2. 3. os. sipajoč se zakrivati, prekrivati koga ali kaj: drobeče se kamenje mu zasipava noge / sneg zasipava gaz, sled // s sipanjem povzročati, da kak prazen prostor preneha obstajati: grušč zasipava jamo 3. ekspr. metati veliko količino česa sipkega, drobnega na koga ali kaj: zasipavati koga s cvetjem / zasipavati mesta z bombami // 3. os. padati, leteti v veliki količini na koga ali kaj: mine zasipavajo sovražnikove položaje 4. ekspr. delati, da je kdo v veliki meri deležen česa: zasipavati koga s pismi / zasipavati koga s prijaznostmi ♪
  7.      zasítiti  -im dov. (í ȋ) 1. narediti, povzročiti, da postane kdo tako sit, da mu je hrana odveč, nezaželena: tečna jed človeka hitro zasiti 2. ekspr. narediti, povzročiti, da postane komu kaj odveč, nezaželeno zaradi prevelike količine, stopnje: zasititi koga z obljubami / zasititi jezik z narečnimi izrazi / zasititi svojo strast; zasititi željo koga po potovanjih 3. fiz. narediti, povzročiti, da kaka snov sprejme vase največjo mogočo količino česa: zasititi zrak s paro 4. publ. z veliko količino blaga narediti, povzročiti, da je ponudba večja od povpraševanja: zasititi trg / zasititi potrošnjo zasítiti se 1. postati tako sit, da je hrana odveč, nezaželena: pri jedi se takoj zasiti / zasititi se s sladkarijami 2. ekspr. postati komu kaj odveč, nezaželeno zaradi prevelike količine, stopnje: zasititi se ljubezni / zasititi se sonca in morja / zasititi se družbe koga 3. fiz. sprejeti vase največjo mogočo količino česa: zrak se je zasitil s paro / les se je zasitil z vlago 4. publ. postati tako poln blaga, da je ponudba večja od povpraševanja: trg se je zasitil zasíčen -a -o: z vlago zasičen zrak; trg je zasičen ∙ zasičen vonj vonj, katerega izrazitost, polnost ne more biti še večja ♪
  8.      zaskakováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. skakati, dvigati se na koga v položaj, ki omogoča paritev: bik zaskakuje krave 2. knjiž. nepričakovano komu zastavljati pot, napadati koga: zaskakovati sovražnikovo vojsko ● zastar. zaskakovati komu pot zapirati mu pot ♪
  9.      zaskočíti  -skóčim dov. (ȋ ọ̑) 1. skočiti, dvigniti se na koga v položaj, ki omogoča paritev: žrebec zaskoči kobilo / vulg. zaskočiti žensko 2. star. nepričakovano komu zastaviti pot, napasti koga: v gozdu ga zaskočijo razbojniki; zaskočiti sovražno vojsko / zaskočiti koga izza plota 3. star. nepričakovano skočiti na koga, napasti koga: zver zaskoči svoj plen 4. star. prevzeti, obiti: zaskoči ga obup, trudnost 5. zastar. presenetiti: zaskočiti koga z izjavo, novico / na poti jih je zaskočila noč zaskočíti se 1. pri premiku se nepravilno zatakniti za kak drug del in v tem položaju ostati: ključavnica, sprožilec se zaskoči / naboj v puški se zaskoči / vrata avtomobila so se zaskočila / redko vaba je pojedena, vendar se past ni zaskočila se ni sprožila 2. ekspr. pri skakanju zaiti v nevaren, brezizhoden položaj: pastir je rešil kozo, ki se je zaskočila zaskóčen -a -o: zaskočena kobila; stikalo je zaskočeno ♪
  10.      zaskòk  -óka in -ôka m (ȍ ọ́, ó) 1. glagolnik od zaskočiti: zaskok krave / roparski, sovražnikov zaskok / zaskok zapaha 2. teh. del ključavnice, ki sprosti ali zatakne zapah: obrat ključa odmakne zaskok / ključavnica z več zaskoki ♪
  11.      zaskomínati  -am dov. (í) brezoseb. 1. dobiti kratkotrajen neprijeten občutek vzdraženosti, rahlega skelenja v zobeh ob zaužitju kake jedi, zlasti zelo kisle, trpke: ko je ugriznil v jabolko, ga je zaskominalo; ob pogledu na kisle kumarice ga kar zaskomina // dobiti temu podoben telesni občutek zaradi odpora, strahu: ob dotiku z mrzlo pločevino ga je zaskominalo 2. ekspr. začutiti željo po čem: zaskominalo ga je po plesu; zaskominalo ga je, da bi kaj več izvedel o njih / zaskominalo ga je po pijači; zaskominalo se mu je po družbi prijateljev / v osebni rabi bogastvo ga je zaskominalo ♪
  12.      zaskórjiti se  -im se dov. (ọ̄ ọ̑) knjiž. prekriti se s skorjo, tršo plastjo: dno lonca se je zaskorjilo; filter se je zaskorjil / brazgotina se je zaskorjila ◊ gozd. vrhnje plasti lesa se zaskorjijo otrdijo zaradi zmanjšanja vlage zaskórjen -a -o: zaskorjena zemlja ♪
  13.      zaskrbéti  -ím dov. (ẹ́ í) brezoseb. začutiti nemir, tesnobo zaradi neprijetnega, težkega položaja ali strahu pred njim: zaskrbelo jo je za otroka; zaskrbelo ga je, da so na napačni poti / v osebni rabi: dolgovi so nas zaskrbeli; poslabšanje stanja jih je močno zaskrbelo ● ali so poškodbe hude, jo je zaskrbelo je zaskrbljeno vprašala zaskrbljèn -êna -o ki je v skrbeh: biti, postati zaskrbljen; zaskrbljen zaradi česa, za kaj; zaskrbljena mati; vsa zaskrbljena je čakala na izvide // ki izraža skrb: zaskrbljen obraz, pogled; prisl.: zaskrbljeno gledati, vzdihniti ♪
  14.      zaskrbljênost  -i ž (é) stanje zaskrbljenega človeka: na njegovem obrazu, v njegovem pogledu je opazil zaskrbljenost; prikriti zaskrbljenost; ekspr. huda, moreča zaskrbljenost; zaskrbljenost zaradi česa; naraščajoča zaskrbljenost nad gospodarskim položajem / izraziti zaskrbljenost za zdrav razvoj otrok ♪
  15.      zaslánjati  -am nedov. (ā) 1. s prislanjanjem, nameščanjem česa delati kaj zaprto, bolj varno: vojaki zaslanjajo okna z deskami 2. s postavljanjem, nameščanjem česa v določen položaj delati kaj varno pred čim nezaželenim: z dlanmi zaslanjati plamen; zaslanjati sebe in tovariše s ščitom / blešči se, zato si zaslanja oči 3. s svojim položajem omejevati kaj: gore zaslanjajo pokrajino s severne strani; grad široko zaslanja mesto 4. s svojim neprozornim telesom delati, povzročati, da kaj ni vidno: drevesa nam zaslanjajo pogled, razgled / senčnik zaslanja luč ● zastar. zaslanjati sorodnike dajati jim zaslombo ♪
  16.      zasledoválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na zasledovanje: zasledovalni nagon pri psu / zasledovalna akcija; zasledovalne vojaške enote / zasledovalni psi; zasledovalna ladja ◊ psiht. zasledovalna blodnja neosnovano bolezensko občutje zasledovanosti in ogroženosti; šport. zasledovalna vožnja v kolesarstvu tekmovanje v hitrostni vožnji na določeni razdalji, pri katerem tekmovalca, tekmovalci startajo z različnih mest ter skušajo drug drugega prehiteti ali doseči boljši čas ♪
  17.      zasledovánje  -a s (ȃ) glagolnik od zasledovati: zasledovanje divjadi / zasledovanje sovražnika / zasledovanje in preganjanje vojnih zločincev / zasledovanje rasti proizvodnje ♪
  18.      zasledovánka  -e ž (á) ženska oblika od zasledovanec: razdalja med zasledovalcem in zasledovanko se je manjšala ♪
  19.      zasledováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. iti za kom po sledi z določenim namenom: lovec, pes zasleduje divjad; zaradi snega so zlahka zasledovali napadalce // iti, premikati se za kom z določenim namenom: zasledovati avtomobil po mestu; neznanec me je zasledoval vse do doma // publ. iti za kom tako, da se razdalja ne povečuje: tekmovalci so začeli zasledovati vodečega kolesarja / zasledovati vodilno moštvo na lestvici // neopazno, skrivaj iti za kom z določenim namenom: detektiv zasleduje osumljenca; zasledovali so ga v varni razdalji 2. s poizvedovanjem, iskanjem ugotavljati, kje kdo je: zasledovali so ga dve leti, preden so ga odkrili; policija ga že dolgo zasleduje / neznanci zasledujejo vse njegovo delo opazujejo, nadzorujejo 3. gledati kaj, kar se premika: napeto zasledovati vsak nasprotnikov gib; zasledovati nihalo v gibanju / zasledovati na radarju sovražnikovo ladjo / zasledovati koga s pogledom 4. publ. z raziskovanjem, proučevanjem ugotavljati obstoj, pojavljanje česa: zasledovati pomenske spremembe besede; zasledovati pravljico pri različnih narodih / te običaje lahko zasledujemo daleč v preteklost 5. publ. sproti se seznanjati s čim: zasledovati razvoj stroke, znanosti 6. nav. 3. os., ekspr. izraža, da si kdo prizadeva izmakniti se, uiti čemu, vendar brez uspeha: nesreča, smola ga zasleduje / vso pot ga je zasledovala ta misel ● publ. govornika sta zasledovala vsak svoj cilj sta imela; sta si prizadevala doseči zasledujóč -a -e: zasledujoči vojaki zasledován -a -o: zasledovana oseba; zasledovana žival ♪
  20.      zaslepíti  -ím dov., zaslépi; zaslépil (ȋ í) 1. s svojo svetlobo povzročiti, da kdo (skoraj) ne vidi: zaslepil ga je močen odsev zrcala; žarometi so ga zaslepili 2. ekspr. povzročiti, da kdo ne more razsodno misliti, presojati: jeza ga je zaslepila; zaslepila sta ga uspeh in bogastvo / s svojim videzom ga je čisto zaslepila 3. ekspr. z govorjenjem, ravnanjem povzročiti, da ima kdo o kaki stvari mnenje, ki ne ustreza resnici: govornik jih je zaslepil s svojo retoriko / zaslepila jih je navidezna radikalnost strankinega programa; niso se pustili zaslepiti lažnim obljubam zaslepljèn -êna -o: zaslepljen od močne svetlobe; zaslepljeno ljudstvo; prisl.: zaslepljeno vdan človek ♪
  21.      zaslòn  -ôna m (ȍ ó) 1. priprava za a) zaslanjanje, zakrivanje: postaviti zaslon; preobleči se za zaslonom; pregraditi prostor z zaslonom; premakljiv, večdelen zaslon / lovec se skrije za zaslon iz vej / železni zaslon pri kmečki peči pokrov b) zaslanjanje, zaščito: zaslon proti svetlobi, toploti / zaščitni zaslon / svečnik z zaslonom senčnikom / gozdovi so zaslon proti vetrovom 2. lov. skrivališče za lovca na tleh, narejeno iz vej; koč: zapustiti zaslon; skriti se v zaslonu 3. ploskev, na kateri naredi sliko svetlobni, elektronski curek: projicirati diapozitive, fotografije na zaslon / projekcijski zaslon / naprava kaže na zaslonu podatke; elektronka z zaslonom / radarski, televizijski zaslon // del naprave s tako ploskvijo: napeti zaslon / stopiti pred rentgenski zaslon; razbiti zaslon televizijskega sprejemnika 4. publ., v zvezi mali zaslon televizija: nastopiti na malem zaslonu / tekmo si lahko ogledate na malih zaslonih ◊ elektr. zaslon priprava, s katero se zavaruje električni sistem pred vplivi zunanjih polj; elektroluminiscenčni zaslon prevlečen z luminiscenčno snovjo, ki reagira na električni tok ali napetost; luminiscenčni zaslon prevlečen z luminiscenčno snovjo; slikovni zaslon zaslon Braunove elektronke, na katerem povzroča elektronski žarek vidno sliko; zaslon s tekočimi kristali priprava z anizotropno snovjo in sistemom elektrod, s katerimi se oblikujejo znaki, ko se pod vplivom električnega polja spremenijo svetlobne lastnosti anizotropne snovi; fot. protisončni zaslon nastavek na obodu objektiva za preprečevanje vpada stranske svetlobe na objektiv ♪
  22.      zaslónski  -a -o prid. (ọ̑) 1. nanašajoč se na zaslon: zaslonska deska / zaslonska širina ♦ elektr. zaslonski terminal terminal s prikazovalno napravo in tipkovnico 2. nanašajoč se na zaslonko: zaslonska odprtina / zaslonska vrsta zaporedje zaslonskih števil; zaslonsko število število na zaslonki, ki izraža stopnjo odprtosti uporabne odprtine objektiva ♪
  23.      zaslúga  -e ž (ȗ) 1. za človeka, skupnost pomembno, vredno dejanje, ravnanje, ki daje komu pravico do (javnega) priznanja, nagrade: njegova največja zasluga je, da je uvedel sodobne metode raziskovanja; odrekati komu zasluge; pripisovati komu posebne zasluge; biti brez zaslug; nagraditi koga za zasluge; naslov, podeljen zaradi posebnih zaslug / odlikovanje za civilne in vojaške zasluge ∙ red zaslug za narod z zlato zvezdo visoko jugoslovansko odlikovanje za družbenopolitične in vojaške zasluge // pravica do (javnega) priznanja, nagrade, ki izhaja iz takega dejanja, ravnanja: pridobil si je zasluge za razvoj znanosti; priznali so mu njegove zasluge 2. (za skupnost) pomembno, vredno dejanje, ravnanje, lastnost: naštevati zasluge koga / ureditev cest je njegova zasluga; njemu pripada, pog. gre zasluga, da smo začeli odkrivati sodobno umetnost 3. nav. mn. s čimer kdo pripomore, prispeva h kakemu pomembnemu, vrednemu dejanju: ima največ zaslug za uspeh; podcenjevali so njihove zasluge pri utrjevanju prijateljskih odnosov med državama 4. navadno s prilastkom, v prislovni rabi, v zvezi po zaslugi izraža, da se kaj zgodi s posredovanjem, nastopom česa: tudi po njegovi zaslugi je prišel do premoženja / publ. po zaslugi pomanjkljive klasične vzgoje jim je neznana celo grška mitologija zaradi ♪
  24.      zaslutíti  in zaslútiti -im dov. (ȋ ú ū) 1. na osnovi nedoločnih razlogov dobiti občutek, spoznati, da je, obstaja, se bo zgodilo zlasti kaj neprijetnega: zaslutiti nesrečo, nevarnost; zaslutiti prevaro; zaslutil je, da bo kmalu umrl // na osnovi določenih dejstev začeti pričakovati, predvideti kaj: zaslutili so posledice njegovega ravnanja 2. nedoločno se česa zavedeti, začeti si predstavljati: pomen njegovih besed so samo zaslutili; nekatere stvari so komaj zaslutili, kaj šele spoznali 3. nav. ekspr. nejasno, nedoločno zaznati: zaslutiti obrise gor v daljavi / psi so nas že zaslutili zavohali zaslúten -a -o: zasluteni dogodki; komaj zaslutena resnica ♪
  25.      zaslúžen  -žna -o prid., zaslúžnejši (ú ū) 1. ki si je s pomembnimi, vrednimi dejanji, ravnanjem pridobil pravico do (javnega) priznanja, nagrade: postavljati spomenike zaslužnim možem in ženam; poznam ljudi, ki so zaslužnejši od njega / zaslužni član društva ∙ zaslužni profesor častni naslov za upokojenega univerzitetnega profesorja, podeljen za izredno uspešno znanstveno in pedagoško delo 2. ki je s svojimi dejanji, ravnanjem (v veliki meri) pripomogel, prispeval h kakemu pomembnemu, vrednemu dejanju: biti zaslužen za razvoj znanosti; pri razvijanju prijateljskih odnosov s sosednjimi državami zaslužni politiki / publ. on je najbolj zaslužen za zmago moštva ima največje zasluge za zmago; je najbolj pripomogel k zmagi 3. moralno, etično pomemben, vreden: opraviti zaslužno dejanje, delo; zaslužno prizadevanje za mir ♪

   19.466 19.491 19.516 19.541 19.566 19.591 19.616 19.641 19.666 19.691  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA