Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

RAZ (19.001-19.025)


  1.      zablebetáti  -ám in -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) nerazločno reči, povedati: razburjeno je nekaj zablebetal zablebetáti se slabš. zareči se, zagovoriti se: nenehno mi je mežikal, da se ne bi zablebetal ♪
  2.      zabledéti  -ím dov., zablédi tudi zablêdi (ẹ́ í) star. obledeti: napis je že zabledel / zabledeti od strahu prebledeti / zvezde so zabledele izgubile močen sijaj, svetlobo / spomini na mladost so zabledeli postali manj izraziti zabledèl in zabledél -éla -o: zabledela slika ♪
  3.      zabléjati  -am dov. (ẹ̄) 1. oglasiti se z zategnjenim, enakomerno tresočim se glasom: jagnje je zablejalo 2. slabš. reči, povedati z zategnjenim, jokavim glasom: nerazločno nekaj zablejati ♪
  4.      zablestéti se  -ím se in zablestéti -ím dov., zablésti (se) in zablêsti (se) (ẹ́ í) knjiž. 1. odbiti iskrečo se svetlobo; zableščati se, zalesketati se: po drevju so se zablestele dežne kaplje; solze so se ji zablestele v očeh 2. belo se odraziti, pokazati: v zelenju so se zablestele breze zablestéti vzbuditi občudovanje zaradi izredne lepote, nadarjenosti: v drami so zablesteli predvsem mladi igralci / njegovo ime je čez noč zablestelo ♪
  5.      zableščáti se  -ím se tudi zableščáti -ím dov., zabléšči (se) tudi zablêšči (se); zabléščal (se) (á í) 1. odbiti iskrečo se svetlobo: oči so se ji zableščale; travnik se je zableščal od rose; gora se zablešči v soncu // močno zasijati: nad mestom se je zableščalo sonce 2. belo se odraziti, pokazati: iz zelenja so se zableščale breze ♪
  6.      zablísk  -a m (ȋ) 1. glagolnik od zabliskati ali zablisniti: zabliski fotografskih aparatov / zablisk svetlobe / zabliski bajonetov na puškah / zablisk oči 2. ekspr., s prilastkom kratkotrajen, močen izraz, pojav česa: bežen zablisk spoznanja; prvi zabliski zavesti ♪
  7.      zablískati  -am dov., tudi zabliskájte; tudi zabliskála (í) 1. na hitro oddati močno trenutno svetlobo: svetilnik zabliska ∙ publ. otroci so se zasmejali in fotografski aparati so zabliskali fotografirali so jih; ekspr. zabliskati z očmi, s pogledom jezno ali živahno pogledati 2. na hitro močno zasvetiti se: skozi veje (se) je zabliskala luč 3. ekspr. odbiti iskrečo se svetlobo: okna (se) zabliskajo v soncu; oči (se) mu zabliskajo od jeze 4. ekspr. pokazati se v iskreči se svetlobi: izpod brk (se) mu zabliskajo beli zobje // za kratek čas se pojaviti: v očeh (se) ji je zabliskala jeza zablískati se 1. brezoseb. oddati močno trenutno svetlobo pri razelektrenju ozračja: zabliskati se in zagrmeti; močno se je zabliskalo in začelo deževati 2. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku dojeti, spoznati: zelo pozno se mu je zabliskalo, kaj se je zgodilo / učencu se je zabliskalo v glavi doumel, razumel je ♪
  8.      zablísniti  -em dov. (í ȋ) 1. na hitro oddati močno trenutno svetlobo: svetilnik je zablisnil ∙ ekspr. zablisniti z očmi po ljudeh jezno ali živahno pogledati 2. na hitro močno zasvetiti se: na nebu (se) je zablisnil utrinek 3. ekspr. odbiti iskrečo se svetlobo: okno (se) je zablisnilo v soncu 4. ekspr. pokazati se v iskreči se svetlobi: pod košatimi brki (se) mu zablisnejo beli zobje // za kratek čas se pojaviti: na ustnicah (se) ji je zablisnil nasmešek zablísniti se ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku dojeti, spoznati: v trenutku se mu je zablisnilo, da je naredil napako / končno se mu je zablisnilo v glavi doumel, razumel je ♪
  9.      zábljati  -am nedov. (á) star. pozabljati: zabljati razočaranje; zabljati na obljube / zabljati bolečine ♪
  10.      zablóda  -e ž (ọ̑) 1. dejanje, ravnanje, ki vodi stran od uresničitve določenega cilja: popraviti, spoznati svojo zablodo; neodpustljiva zabloda; zablode v osebnem razvoju / ljubezenska zabloda; moralne zablode mladih ljudi; preprečevati politične zablode / njegovo iskanje resnice ni bilo brez zablod 2. knjiž. zmotno, napačno mišljenje, prepričanje: novejša kritika popravlja zablode avtorjevih sodobnikov / preganjati idejne, jezikovne, verske zablode / biti, živeti v zablodi ♪
  11.      zablóden  -dna -o prid. (ọ̑) knjiž., redko zmoten, zgrešen: zablodno dokazovanje ● knjiž., redko zablodna ženska razvratna, razuzdana ♪
  12.      zablodíti  in zablóditi -im dov., zablójen in zablóden (ȋ ọ́) 1. iti brez cilja, brez orientacije: izletniki so zablodili v gozd; zablodil je po praznem stanovanju / oko mu je zablodilo po ljudeh; s pogledom so zablodili navzgor; pren. misli so mu zablodile drugam 2. knjiž. zaiti: če ne poznaš poti, lahko zablodiš; v gozdu so zablodili / zaradi napačne vzgoje zabloditi / v življenju je velikokrat zablodil; prim. zablodel ♪
  13.      zabobljáti  -ám dov. (á ȃ) dati glasove kot voda pri močnem vretju: voda v kotličku je zabobljala ∙ ekspr. nekaj je zabobljal in umolknil sunkovito in nerazločno rekel, povedal ♪
  14.      zabòd  -ôda tudi -óda m (ȍ ó, ọ́) 1. glagolnik od zabosti: zabod igle v žilo / zabod z nožem // dejanje, pri katerem se potisne oster koničast predmet v kaj: uboj z zabodom v srce 2. rana, poškodba, povzročena z ostrim koničastim predmetom: razkužiti zabod; globok zabod ♪
  15.      zabóga  medm. (ọ̑) ekspr. 1. izraža vznemirjenje, strah: zaboga, saj mu srce skoraj ne bije več; zaboga, zaprli vas bodo, ko tako govorite; zaboga, kaj se pa dogaja / zaboga, saj si bo še čeljust izpahnila 2. izraža začudenje, presenečenje: zaboga, ali je to mogoče; zaboga, vse že vedo; zaboga, kakšen preobrat 3. izraža nejevoljo, nestrpnost: hej, počakaj, zaboga; zaboga, kaj pa delaš; zaboga, odpri že 4. izraža občudovanje: zaboga, kakšne misli; zaboga, kako ti hodi ♪
  16.      zabójnik  -a m (ọ̑) knjiž. velik zaboj za kombinirano prevažanje blaga na velike razdalje; kontejner: prevažati blago v zabojnikih ♪
  17.      zabrbljáti  -ám dov. (á ȃ) 1. ekspr. hitro, nerazločno reči, povedati: zabrbljati nekaj besed / kaj želite, je zabrbljal 2. dati kratke, nerazločne glasove, podobne govorjenju: dete je veselo zabrbljalo 3. dati glasove kot voda pri vretju: voda v loncu je zabrbljala / zračni mehurji v vodi so zabrbljali zabrbljáti se ekspr. govoreč mnogo in nepomembne stvari se zadržati kje predolgo: zabrbljali so se pozno v noč ♪
  18.      zabrbotáti  -ám tudi -óčem dov. (á ȃ, ọ́) 1. dati glasove kot voda pri vretju: v kotličku je zabrbotala voda 2. ekspr. sunkovito in nerazločno reči, povedati: namesto odgovora je nekaj zabrbotal ♪
  19.      zabrbráti  -ám dov. (á ȃ) 1. dati glasove kot voda pri vretju: v sodih je zabrbral sadjevec / po vodi so zabrbrali mehurčki 2. ekspr. sunkovito in nerazločno reči, povedati: v polsnu je nekaj zabrbral ♪
  20.      zabrékel  -kla -o [ǝu̯] prid. (ẹ́) ki ima povečan obseg zaradi nabiranja, pritiska tekočine: zabrekle veke; žile na vratu so zabrekle / biti zabrekel v obraz zabuhel; prim. zabrekniti ♪
  21.      zabrísati  -bríšem dov., tudi zabrisála (í ȋ) 1. narediti, povzročiti, da je kaj a) manj vidno, opazno: dež je zabrisal napis; veter je zabrisal sledove v snegu / s senčenjem zabrisati pomanjkljivosti risbe / zabrisati mejo med resničnostjo in domišljijo; čas je zabrisal razlike v vzgoji b) manj jasno, razločno: megla je zabrisala obrise hiš / s frazami zabrisati bistvo stvari 2. narediti, da kdo česa ne more opaziti, odkriti: zabrisal je dokaze o svoji krivdi; zločinec je zabrisal vse sledove 3. ekspr. vreči, zagnati: zmečkal je papir in ga zabrisal v koš / zabrisati koga iz gostilne / zabrisati koga iz službe odpustiti ∙ žarg., šol. profesor ga je zabrisal pri izpitu negativno ocenil zabrísan -a -o: zabrisane sledi; zabrisana svetloba medla, motna ♪
  22.      zabrisováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, povzročati, da je kaj a) manj vidno, opazno: veter sproti zabrisuje sledove v snegu; s pudrom zabrisuje gube na obrazu / zabrisovati mejo med resničnostjo in domišljijo b) manj jasno, razločno: megla zabrisuje obrise predmetov / zabrisovati bistvo problema 2. delati, da kdo česa ne more opaziti, odkriti: hiteli so zabrisovati dokaze o svoji krivdi ♪
  23.      zabrúndati  -am dov. (ȗ) 1. oglasiti se z nizkim, mrmrajočim glasom: medved je zabrundal / zadovoljno zabrundati 2. ekspr. z govorjenjem, mrmranjem izraziti nejevoljo, nesoglasje: nekaj je zabrundal in odšel 3. preh. mrmraje zapeti: zabrundati (si) popevko ♪
  24.      zabrusíti 2 in zabrúsiti -im dov. (ȋ ú) 1. ekspr. vreči, zagnati: zabrusiti kamen v okno; šolsko torbo je zabrusil v kot 2. slabš. ostro, osorno reči, povedati: zabrusil mu je cel kup očitkov; zabrusil jim je, da se nikogar ne boji; nesramno, osorno zabrusiti / zabrusiti komu nazaj ostro, osorno odgovoriti ∙ slabš. v brk, obraz kaj zabrusiti komu brez obzirov povedati komu svoje mnenje ♪
  25.      zabúbiti se  -im se dov. (ū ȗ) 1. spremeniti se v bubo: gosenica, ličinka se zabubi 2. ekspr. za dalj časa se zapreti sam vase, v ozek krog ljudi: po nesreči se je kar zabubil / zabubiti se sam vase // za dalj časa se zapreti, umakniti kam: zabubil se je v svojo sobo in študiral 3. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zabubiti se v delo, razmišljanje zabúbljen -a -o: v svoje ideje zabubljen človek ♪

   18.876 18.901 18.926 18.951 18.976 19.001 19.026 19.051 19.076 19.101  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA