Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

RAZ (15.051-15.075)


  1.      rudosléden  -dna -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na rudosled: rudosledna dela / rudosledna pravica pravica do raziskovanja in izkoriščanja rudnine ♪
  2.      ruína  -e ž (ȋ) knjiž. razvalina: ogledati si ruine nekdanje prestolnice ∙ knjiž. žalostno ga je pogledati, taka ruina je tako je duševno in telesno propadel ♪
  3.      ruláda  -e ž (ȃ) 1. pecivo iz zvitega biskvitnega testa z različnimi nadevi, zvitek: preliti rulado s čokoladno glazuro 2. gastr. jed iz zvite tanke plasti zlasti mesa, navadno z različnimi nadevi: pripraviti rulado iz telečjega mesa / zviti v rulado ♪
  4.      rumèn  -êna -o prid. (ȅ é) ki je take barve kot rumenjak ali limona: rumen cvet; rumena bluza; šopek belih in rumenih narcis; rumeno klasje, listje; bledo, rjavo, svetlo, zelenkasto rumen; slamnato, zlato rumen; rumen kot kanarček, vosek; rumeno-črna zastava / rumena barva / rumeni zlatniki; pesn.: rumena zarja; rumeno sonce / koncert za rumeni abonma abonma z vstopnicami rumene barve; žarg.: na semaforju se prižge rumena luč svetlobni prometni znak, ki pomeni skorajšnjo spremembo glede prepovedi ali dovolitve prometa v določeni smeri; utripajoča rumena luč (na semaforju) // ki je temu podobne svetle barve: rumeni lasje; papir je bil od starosti rumen; rumena svetloba; krompir z rumenim mesom; ekspr. piti rumeno vino / bolnik je bil rumen v obraz; rumen od strahu bled; voščeno rumene roke / Rumeno morje // ki ima plodove ali gomolje take barve: rumeni krompir; rumeni muškat; rumena koleraba ● star. rumen denar zlat denar; publ. rumeni kontinent Azija; žarg., avt. rumeni pas vozni pas za avtobuse, taksije in vozila s prednostjo, ločen z rumeno, navadno neprekinjeno črto; nar. ti si pa res rumen neumen, nespameten; ekspr. rumena nevarnost naraščanje političnega, gospodarskega vpliva pripadnikov rumene rase; zastar. rumeno lice rdeče; slabš. črno-rumena monarhija Avstro-Ogrska ◊ agr. rumena pritlikavost virusna bolezen krompirja, čebule, pri kateri postane rastlina rumenkasta in zaostane v rasti; anat. rumena pega za svetlobo najbolj občutljivo mesto mrežnice; rumeno telesce skupek celic v jajčniku, ki izloča hormone; antr. rumena rasa; bot. rumeni lan rastlina z ostrorobim steblom in rumenimi cveti v socvetju, Linum flavum; rumena griva užitna, grmičasto razrasla goba z mesnatim betom, Clavaria flava; fot. rumeni filter rumenica; les. rumena pegavost začetna faza razkroja lesa, zlasti hrastovine in lesa iglavcev; med. rumena mrzlica tropska virusna bolezen z zlatenico in visoko temperaturo; šport. rumena majica majica rumene barve, ki jo nosi na etapnem tekmovanju vodeči kolesar; voj. rumeni našitki našitki, ki označujejo podoficirske čine; zool. rumeni strnad rumêno prisl.: rumeno se lesketati; rumeno zapečena skorja / piše se narazen ali skupaj: rumeno lisast ali rumenolisast; rumeno rjav; rumeno zelen ∙ ekspr. na travniku je vse rumeno zlatic zelo veliko rumêni -a -o sam.: zmagali so rumeni; dekle v rumenem ♪
  5.      rumenéti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. postajati rumen: listje rumeni in odpada / žito že rumeni začenja zoreti / zaradi deževja je koruza začela rumeneti; od bolezni ji obraz rumeni 2. knjiž. rumeno se odražati, kazati: v daljavi so rumenela žitna polja rumenèč -éča -e: rumeneče listje ♪
  6.      rumeníca  -e ž (í) 1. redko zlatenica: zboleti za rumenico 2. nar. prekmursko pobarvano, poslikano jajce, pripravljeno za veliko noč; pirh: barvati rumenice ● knjiž. izrazita rumenica je izdajala bolezen na jetrih rumena barva (polti) ◊ fot. filter, ki dobro prepušča zlasti žarke rumene barve ♪
  7.      rumeníti  -ím nedov. (ȋ í) delati kaj rumeno: rumeniti zid / sonce je rumenilo listje dreves, zoreče sadje rumeníti se knjiž. 1. rumeno se odražati, kazati: pod skalnato steno se rumenijo šotori 2. postajati rumen, svetel: nebo na vzhodu se že rumeni ♪
  8.      ruménkast  in rumênkast -a -o prid. (ẹ̑; ȇ) ki ni popolnoma rumen: rumenkasti lasje; rumenkasta svetloba; bledo rumenkasto blago / rumenkasta barva / od bolezni rumenkast obraz; srajca je postala rumenkasta je porumenela ruménkasto in rumênkasto prisl.: rumenkasto odsevati / piše se narazen ali skupaj rumenkasto beli ali rumenkastobeli cveti ♪
  9.      ruménkljat  in rumênkljat -a -o prid. (ẹ̑; ȇ) redko rumenkast: rumenkljata odeja / rumenkljat obraz ♪
  10.      rúna  -e ž (ū) pisni znak najstarejše pisave germanskih plemen: rune so označevale glasove in pojme // mn. pisava iz teh črk: raziskovati rune ♪
  11.      rúnja  -e ž (ú) mn., nar. kužna bolezen z gnojnimi mehurčki na koži; koze: Tedaj se je razneslo po ljudeh, da gredo runje po deželi (I. Pregelj) ♪
  12.      rúnski 1 -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na runo, črko: raziskovati runske znake / runska pisava ♪
  13.      ruptúra  -e ž (ȗ) med. pretrganje, raztrganje notranjega organa: ruptura maternice, vranice // tako nastala poškodba, raztrganina ♪
  14.      rúsa 2 -e ž (ū) nav. mn., nar. severovzhodno brk: starčeve viseče ruse / zajčje ruse ∙ nar. severovzhodno skoraj ves obraz so mu pokrivale ruse brada; kocine ♪
  15.      rúski  -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na Ruse ali Rusijo: ruski jezik; ruska književnost / občudovati ruske plese / ruska stepa; med prvo svetovno vojno je bil v ruskem ujetništvu / ruski čaj čaj iz listov čajevca; ruska ruleta samomorilna igra z revolverjem, v katerega bobenčku je en naboj; ruska srajca široka srajca z ozkim stoječim ovratnikom; ekspr. bila je prava ruska zima zelo mrzla; rusko kegljišče kegljišče, pri katerem se keglji podirajo s kroglo, obešeno nad njimi // pog. sovjetski: ruski vojaki; ruska letala / sodobni ruski film ◊ gastr. ruska solata solata iz mesa, majoneze in malo zelenjave; lit. ruski formalisti; obl. ruski ovratnik ozek stoječi ovratnik; rel. ruski križ križ, ki ima različno dolge prečne krake; ruska cerkev pravoslavna cerkev Rusov; zgod. rusko-japonska vojna vojna za Korejo in Mandžurijo v letih 1904—1905; zool. ruska vidra kuni podobna, ob vodah živeča žival, ki daje dragoceno krzno; norka rúsko prisl.: govoriti (po) rusko ♪
  16.      rustificírati  -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž. dati čemu preproste, umetniško manj dovršene oblike: rustificirati visoko umetnost rustificíran -a -o: obrazi na sliki so rustificirani ♪
  17.      rúša  -e ž (ú) vrhnja plast zemlje z rastlinjem, zlasti s travo: preden so začeli kopati temelje, so odstranili rušo; hudournik je raztrgal rušo; konji kopljejo s kopiti v rušo ∙ vznes. zdaj je legel pod rušo še zadnji prijatelj umrl; ekspr. bolezen ga je spravila pod rušo umrl je; ekspr. že dolgo je, počiva pod rušo je mrtev // kos te plasti: obrezati rušo; obložiti gredico z rušami // rastlinje, trava te plasti: ruša je ozelenela, se je zgostila; popasti rušo; gosta ruša / mahova, travna ruša ♪
  18.      ruševína  -e ž (í) nav. mn. ostanki nasilno podrte stavbe, stavb: po potresu so odstranili ruševine; kup ruševin / umreti pod ruševinami / ruševine rimskega mesta razvaline; pren., ekspr. ruševine imperializma; ruševine življenja ∙ ekspr. dvigniti deželo iz ruševin odpraviti posledice opustošenja, razdejanja; ekspr. ob koncu vojne je bila država v ruševinah opustošena, razdejana ♪
  19.      ruševínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na ruševino, razvalino: odkopavati ruševinske plasti / ruševinski psi psi, izučeni za reševanje izpod ruševin ♪
  20.      rušílec  -lca [tudi u̯c] m (ȋ) 1. kdor ruši: barakarji so hoteli pregnati rušilce / ekspr. rušilci starega družbenega reda / ekspr. rušilec discipline, sloge 2. voj. hitra vojna ladja, oborožena s topovi, torpedi in raketami, zlasti za zaščito konvojev: konvoj je imel na razpolago dva rušilca; križarke, fregate in rušilci / raketni, torpedni rušilec ♪
  21.      rúšiti  -im, in rušíti in rúšiti -im nedov. (ú ȗ; ȋ ú) 1. s silo delati, da zlasti objekt, objekti razpadejo na dele, kose: rušiti staro hišo; začeli so rušiti barakarsko naselje / potres je rušil poslopja; narasle reke rušijo jezove, mostove; valovi rušijo breg izpodjedajo, izpodkopavajo; pren. rušiti temelje družbenega reda 2. nav. ekspr. delati, povzročati, da zlasti kako stanje preneha: rušiti disciplino, slogo v kolektivu; rušiti ravnotežje / rušiti nočni mir kaliti; samo škripanje voza je rušilo tišino motilo 3. ekspr. jemati pomen, veljavo, vrednost: rušiti ideale; rušiti komu ugled / rušiti načelo enakopravnosti; rušiti oblast / rušiti patriarhalne odnose odpravljati rúšiti se, in rušíti se in rúšiti se 1. zaradi delovanja zunanjih sil razpadati na dele, kose: stara hiša se počasi ruši; ekspr. z grozo je gledal, kako se mesto ruši v prah / razmočeno pobočje se ruši; skala se ruši kruši, drobi; tramovi so se lomili in stropi rušili podirali, udirali 2. publ. padati: izpodsekano drevo se je počasi rušilo / kamenje se je rušilo nanj / vse gorje se ruši na nas 3. ekspr. biti, obstajati pri kom v čedalje manjši meri: čutil je, da se ruši njegov notranji mir, vera v človeka // izgubljati pomen, veljavo, vrednost: stari družbeni red se je začel rušiti rušèč -éča -e: narasla reka je drla, rušeč vse, kar je dosegla; trušč rušečih se obokov ♪
  22.      rúta 1 -e ž (ú) 1. žensko pokrivalo, navadno kvadratne oblike: dati ruto na glavo; njena mati nosi ruto; potegniti si ruto na oči; zavezati ruto na tilniku, pod brado; zavezati komu oči z ruto; pisana, velika ruta; svilena ruta; ogel rute; to ga draži kot rdeča ruta bika zelo / naglavna ruta // kar je temu podobno: razgrnil je ruto in naložil nanjo jabolka / zaviti se v ogrinjalno ruto; oporna ruta okoli vratu zavezana ruta za oporo poškodovane ali obolele roke; ovratna ruta; pionirska ruta rdeča ruta kot znak članstva v Zvezi pionirjev; taborniška ruta 2. star. robec: potegniti ruto iz žepa / žepna ruta ● star. povezati obleko v ruto v culo ♪
  23.      rútica 2 -e ž (ú) bot., v zvezah: pozidna rutica praprot s pernato deljenimi listi, ki raste po zidnih in skalnih razpokah, Asplenium ruta muraria; vinska rutica vrtna ali divje rastoča zdravilna rastlina z dišečimi listi in rumenkasto zelenimi cveti, Ruta graveolens ♪
  24.      rutinêrski  -a -o prid. (ȇ) nanašajoč se na rutinerje ali rutinerstvo: rutinerski birokrat / rutinerske razvade glasbenikov / rutinerska opravila rutinska rutinêrsko prisl.: rutinersko opravljati delo ♪
  25.      sáblja  -e ž (ȃ) 1. orožje z držajem in dolgim, nekoliko zakrivljenim rezilom za sekanje, vbadanje: izdreti, potegniti sabljo iz nožnice; opasati si sabljo; žvenketanje sabelj / ekspr. udariti z golo sabljo; kriva sablja; ostra, star. bridka sablja 2. ekspr., v zvezi stara sablja (dolgoletni) vojni tovariš: srečale so se stare sablje iz prve svetovne vojne // dolgoletni znanec, tovariš: zbrale so se same stare sablje / kot nagovor kako ti gre, stara sablja ● ekspr. križati sablje bojevati se s sabljo; star. biti se na sablje dvobojevati se ◊ agr. nož za razrezovanje grud ♪

   14.926 14.951 14.976 15.001 15.026 15.051 15.076 15.101 15.126 15.151  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA