Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

RAZ (12.251-12.275)


  1.      pogodíti  -ím dov., pogódil (ȋ í) 1. narediti, da kak predmet prileti na določeno mesto, v določeno stvar; zadeti: nameril je kamen v fanta in ga pogodil; pogoditi srno; krogla ga je pogodila naravnost v srce; pren., ekspr. s hudo besedo ga je pogodil 2. navadno s prislovnim določilom izraziti, prikazati kaj táko, kot je v resnici: fotograf ga ni dobro pogodil; poteze obraza je dobro pogodil // narediti, opraviti kaj ustrezno zahtevam, pričakovanju: kostumograf je kostume imenitno pogodil; svojo vlogo je igralec odlično pogodil 3. knjiž. uganiti, predvideti: pogodil je njegove misli; pogodili so njihov skriti namen / pogoditi uganko rešiti 4. knjiž. ugotoviti, dognati, spoznati: dolgo časa niso pogodili njene bolezni; pogoditi napako, resnico; končno so pogodili, kdo je zakrivil nesrečo / pogoditi pravo pot najti // dojeti, razumeti: pogoditi bistvo problema; šele zdaj je pogodil smisel njegovih besed 5. star. izmisliti si, spomniti se: veliko smešnega je pogodil stari berač // narediti, ukreniti: najbolje bo pogodil, če jim gre s poti; prav, slabo pogoditi kaj ● zastar. vsem ni mogoče pogoditi ustreči, ugoditi; star. čudno, da ga še dozdaj niso pogodili razkrili, odkrili; pog., ekspr. ti jo zmeraj pogodiš pravilno poveš, narediš; ekspr. pogoditi dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; zastar. vročina bo pogodila sadje dozorila; ekspr. dobro je pogodil odgovor pravilno odgovoril; star. dolgo je iskal stanovanje, pa ga ni mogel pogoditi dobiti; ekspr. pogoditi žebelj na glavo opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari; ekspr. pogodil si v črno pravilno si nakazal problem, povedal si bistvo stvari pogodíti se zastar. posrečiti se: vesel je bil, da se mu je stvar tako pogodila pogodèn tudi pogojèn -êna -o: dobro pogoden značaj; pogoden je bil v rame ♪
  2.      pogodíti se  -ím se dov., pogódil se (ȋ í) doseči soglasje, sporazum glede česa: pogoditi se za ceno; z vodstvom so se že pogodili / končno sta se pogodila med seboj pogojèn in pogodèn -êna -o: pogojena cena, plača, vsota ♪
  3.      pogodljív  -a -o prid. (ȋ í) knjiž. ki zadene, zadeva: pogodljiva puščica / pogodljiv odgovor // duhovit, domiseln: pogodljiv dovtip, izrek / težko pogodljivo ozračje dojemljivo, razumljivo ♪
  4.      pogòj  -ója tudi -ôja m (ȍ ọ́, ó) 1. kar se mora uresničiti, upoštevati, da se omogoči potek, uresničitev česa: biti pogoj za kaj; pogoj je izpolnjen; določiti, spremeniti pogoje; osnovni, prvi pogoj; pogoj za sprejem je dokončana srednja šola / izpitni pogoji; mirovni pogoji / slušatelj nima pogojev za vpis v tretji letnik; knjigo ti bom posodil pod pogojem, s pogojem, da mi jo boš kmalu vrnil ∙ publ. kandidati morajo izpolnjevati splošne pogoje razpisa imeti kvalitete, ki se zahtevajo, pričakujejo; lokacijski pogoji zahteve, ki morajo biti izpolnjene pri graditvi določenega objekta; ekspr. pod nobenim pogojem ne pridem sploh ne 2. mn., publ. dejstvo, ki more odločilno vplivati na potek, uresničitev česa; okoliščina: pogoji se niso bistveno spremenili; morali se bodo prilagoditi novim življenjskim pogojem / z oslabljenim pomenom delo je nastajalo v pogojih družbene preobrazbe // razmere: v takih pogojih ni mogoče delati; živijo v težkih pogojih / klimatski pogoji // navadno s prilastkom kar omogoča uresničitev česa; možnost: ustvariti nove, široke pogoje za razvoj; nima pogojev, da bi v miru študiral / materialni pogoji ♪
  5.      pogójen  -jna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na pogoj: pogojna privolitev / pogojni vpis na fakulteto ◊ biol. pogojni refleks pridobljena reakcija na dražljaj s sodelovanjem velikih možganov; jur. pogojni izpust; pogojni odpust predčasna izpustitev obsojenca na prostost s pogojem, da ne bo storil do izteka kazni novega kaznivega dejanja; pogojna kazen; pogojna obsodba obsodba, pri kateri se izvršitev kazni pogojno odloži; pogojna sodba; lingv. pogojni naklon naklon, ki izraža umišljeno, možno, zaželeno, potrebno glagolsko dejanje, stanje; pogojni stavek stavek, ki izraža pogoj pogójno prisl.: izpustiti, obsoditi pogojno ♪
  6.      pogojênost  -i ž (é) publ. lastnost, značilnost pogojenega: časovna, družbena pogojenost romana; človekova biološka in psihološka pogojenost / pogojenost od raznih dejavnikov odvisnost ♪
  7.      pogojevánje  -a s (ȃ) glagolnik od pogojevati: pogojevanje pesnikovega razvoja ♦ psih. učenje na osnovi pogojnih refleksov ♪
  8.      pogojeváti  -újem nedov. (á ȗ) publ. 1. ustvarjati pogoje za kaj: delo pogojuje človekov življenjski obstoj; to so najpomembnejša področja, ki pogojujejo razvoj celotnega gospodarstva / zdravje pogojuje srečo, uspeh je pogoj za 2. biti vzrok česa, vplivati na kaj: izseljevanje pogojuje želja po višjem osebnem standardu; tak razplet zadeve so pogojevale tedanje razmere / mnoga sporna vprašanja pogojujejo takojšen sklic konference ♪
  9.      pogojíti  -ím dov., pogójil (ȋ í) publ. 1. ustvariti pogoje za kaj: njegov znanstveni razvoj so pogojile ugodne možnosti za študij; ta sprememba bo verjetno pogojila višjo raven znanja / vodenje psa na vrvici je treba pogojiti s prijetnostjo združiti, povezati 2. biti vzrok česa, povzročiti: posebno ozračje malega mesta je pogojilo pisateljevo kasnejše literarno delo; vedeli so, da je njen odhod pogojil njegov trdovratni molk / izredno hude posledice trčenja so pogojile strogo obsodbo krivca pogojèn -êna -o 1. deležnik od pogojiti: z ugodnimi možnostmi pogojen uspeh; nenaravna debelost je pogojena z različnimi motnjami v organizmu; ideološko, politično pogojena ocena dela 2. navadno v povedni rabi ki je v takem odnosu do česa, da to omogoča njegovo uresničitev, določa stopnjo, lastnosti; odvisen: sporazum je pogojen od raznih momentov; od te odločitve je pogojena njegova usoda; njihovo delovanje je pogojeno z družbeno usmerjenostjo ♪
  10.      pogójnik  -a m (ọ̑) lingv. glagolska oblika za izražanje pogojnega naklona: pretekli, sedanji pogojnik // pogojni naklon: stavek v pogojniku; pren., knjiž. vse njihove napovedi so v pogojnikih, ker se ne bodo najbrž nikoli uresničile ♪
  11.      pogòn  -ôna m (ȍ ó) 1. glagolnik od pognati: vodna energija se uporablja za pogon mlinov, turbin; gorivo za pogon raket 2. navadno s prilastkom kar omogoča delovanje, premikanje kake naprave ali dela naprave: ta stroj ima električni pogon; šivalni stroj na nožni pogon; vozilo na bencinski, motorni pogon, z bencinskim, motornim pogonom / vozilo brez lastnega pogona // naprava, mehanizem, ki prenaša energijo od enega dela stroja na drugega: montirati pogon na zadnja kolesa 3. z oslabljenim pomenom, v zvezi z v izraža začetek premikanja, delovanja: spraviti motor, stroj v pogon / mlatilnica je že v pogonu / publ. naša prva jedrska elektrarna bo šla kmalu v pogon bo začela obratovati, delati 4. publ. obrat, oddelek: tovarna ima pet pogonov 5. knjiž. zagon, polet: misel na dom mu je dajala moči in pogona / užaljenost je bila zadnji pogon za to dejanje spodbuda 6. knjiž. iskanje, zasledovanje koga z namenom odvzeti mu svobodo: organizirati pogon za ubežniki / okupator je začel pogon na partizane hajko / antisemitski pogoni množična preganjanja, uničevaja 7. lov. skupen lov, pri katerem gonjači ali psi gonijo divjad pred stojišče lovca: udeležiti se pogona; pogon na divje prašiče, zajce ● redko pogon za denarjem gonja; publ. razstava potrjuje kiparjev pogon naprej njegov razvoj, napredek ◊ fot. naprava, mehanizem, ki omogoča premik filma v filmski kameri ♪
  12.      pogóst  -a -o prid., pogóstejši (ọ̑) 1. ki se večkrat pojavi, ponovi: narava je pogost motiv v njegovi poeziji; prepiri med njima so postajali še pogostejši; viharji tod niso pogosti / to je pogosta bolezen med domačini; niti pogoste ustrelitve niso strle upora // ki ima razmeroma veliko frekvenco: to so pogosti primeri; pogoste besede 2. ki se pojavlja v krajših časovnih presledkih: pogosto utripanje luči; potresni sunki so postajali še pogostejši in močnejši pogósto prisl.: pogosto prihaja k nam na obisk; to se pogosto sliši; zelo pogosto ga srečam; zdaj bomo bolj pogosto hodili v gledališče; čedalje pogosteje zahaja v kavarno ♪
  13.      pogósten  -tna -o prid., pogóstnejši (ọ̑) 1. ki se večkrat pojavi, ponovi: breza je slikarjev pogosten motiv; to je pri njih pogosten prizor / v teh krajih je malarija pogostna bolezen // ki ima razmeroma veliko frekvenco: upoštevali so le pogostne primere; pogostne besede 2. ki se pojavlja v krajših časovnih presledkih: pogostni napadi kašlja so ga izčrpavali; priporočili so mu pogostnejše preglede; potresni sunki so postajali še pogostnejši ♪
  14.      pogóstnosten  -tna -o prid. (ọ̑) knjiž. nanašajoč se na pogostnost: pogostnostna raba izrazov / pogostnostni slovarji prikazujejo stopnjo rabe posameznih besed ♪
  15.      pogóstoma  prisl. (ọ̑) knjiž. velikokrat, pogosto: soseda je pogostoma hodila k nam v vas; pri nas so to burko igrali sorazmerno pogostoma ♪
  16.      pogóvor  -a m (ọ̑) 1. izmenjava mnenj, misli: pogovor se pretrga, se razplete, se začne; udeležiti se pogovora; prisluhniti pogovoru; načeti pogovor o strokovnih vprašanjih; obrniti, zasukati pogovor na druge stvari; iz pogovora povzeti kaj; zaplesti se v pogovor s kom; duhovit, glasen, sproščen pogovor; publ. odprt pogovor iskren, odkritosrčen; spremeniti predmet pogovora; udeleženci pogovora / telefonski pogovor / v pogovoru jima je čas hitro minil 2. nav. mn. uradna izmenjava mnenj, stališč: pogovori med predsednikoma potekajo v prijateljskem vzdušju; začeli so se uradni pogovori; mirovni pogovori; poročilo o sklepnih pogovorih med parlamentarnima delegacijama / imeti pogovore ● pogovor je potekal med štirimi očmi brez prič, zaupno; ekspr. pogovor se suka okrog veselice veselica je v središču zanimanja; publ. pogovori na najvišji ravni med najvišjimi uradnimi predstavniki države; publ. pogovor za okroglo mizo odkrit, sproščen pogovor o določenem vprašanju, problemu ♪
  17.      pogóvoren  -rna -o prid. (ọ̑) 1. nanašajoč se na pogovor: pogovorne snovi jima ne zmanjka; načel je novo pogovorno temo 2. lingv. nanašajoč se na prostejšo, navadno govorno varianto knjižnega jezika: pogovorni izrazi; pogovorne posebnosti jezika; ta oblika je izrazito pogovorna / pogovorni jezik; pogovorna dvojnica pogovorni sinonim; pogovorna slovenščina ♪
  18.      pograbíti  in pográbiti -im, in pográbiti -im dov. (ȋ á ȃ; á ȃ) 1. z grabljenjem a) spraviti skupaj: pograbiti listje, seno; pograbiti odpadke v kot / pograbiti travo na kup b) očistiti, izravnati: pograbiti stezice v parku; spomladi pograbijo vrtove / pograbiti gredice, krtine // ekspr. z rokami spraviti k sebi: papirje na pisalni mizi je pograbil na kup // ekspr. pohlepno si prisvojiti dobrine: vse hoče pograbiti, hišo in gozd 2. močno, sunkovito prijeti kaj: pograbil je steklenico in jo vrgel po tleh; z gobcem, šapo pograbiti kaj / pograbil ga je za roko zgrabil; star. pograbil je po meču // z močnim, sunkovitim gibom rok poskusiti doseči, prijeti kaj: utapljajoč se je pograbil po veji, pa je ni dosegel / izgubil je tla pod nogami, pograbil z rokami po zraku in izginil v brezno // nav. ekspr. z nenadnim, sunkovitim gibom vzeti: pograbil je klobuk in odšel; pograbil je uro z mize in jo neopazno spustil v žep / pograbila je svoje obleke in ga zapustila pobrala, vzela 3. ekspr. prijeti, zgrabiti: pograbili so razgrajače in jih odpeljali na milico / ladjo je pograbil tok; plavalca je pograbil vrtinec; pren. tudi njega je pograbil vojni vihar // polastiti se, prevzeti: pograbila ga je jeza, obup; pograbil jo je krčevit smeh; brezoseb. pograbilo ga je, da bi skočil v globino najraje bi skočil v globino / pograbila ga je lakomnost 4. ekspr. čustveno, zavzeto sprejeti: kar je rekel, so ljudje pograbili in še napihnili; časopisi so novico takoj pograbili / njegov predlog so pograbili z obema rokama / pograbiti povabilo sprejeti ● star. prej kot v enem letu ga bo pograbila jetika bo umrl; ekspr. pograbi priložnost, ki se ti nudi izrabi, izkoristi; ekspr. naše in sovražnikove čete so se že pograbile so se že spopadle pográbljen -a -o: pograbljen travnik; stelja je pograbljena ♪
  19.      pogrdíti  -ím dov., pogŕdil (ȋ í) knjiž. narediti grdo: sonce ji je pogrdilo obraz / strop je počrnel in pogrdil // redko osramotiti: s tem dejanjem je pogrdil svojega očeta ♪
  20.      pogrébec  -bca m (ẹ̑) 1. kdor se udeleži pogreba: pogrebci se počasi razhajajo; dolga vrsta pogrebcev se je pomikala proti pokopališču; pogreb je bil skoraj brez pogrebcev 2. kdor (poklicno) opravlja dela v zvezi s pokopavanjem; pogrebnik: pogrebci so začeli krsto spuščati v grob; za pogrebce so naprosili sosede ◊ zool. dnevni metulj temne barve z rumeno obrobljenimi krili, Nymphalis antiopa ♪
  21.      pogrében  -bna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na pogreb: pogrebni govor, obred; pogrebni sprevod, voz; ekspr. pogrebne ceremonije; pogrebna koračnica; pogrebne pesmi, slovesnosti / pogrebni stroški; pogrebni zavod / ekspr. pogrebni možje pogrebniki // ekspr. neživahen, žalosten: odgovorila mu je s tihim, pogrebnim glasom; dekle s pogrebnim obrazom ♪
  22.      pogrébniški  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na pogrebnike: pogrebniška služba; pogrebniško delo / star. pogrebniški zavod pogrebni zavod // tak kot pri pogrebniku: dekle z bledim, pogrebniškim obrazom ♪
  23.      pogrêbsti  -grêbem dov., pogrébel pogrêbla; tudi pogrêben (é) 1. krajši čas grebsti: vranca sta pogrebla s kopiti / s prsti je pogrebla po odeji 2. spraviti na kup: pogrebsti pepel, žerjavico / pogrebla je ogenj iz peči in odšla spat 3. ekspr. vznemiriti: misel na razpravo ga je pogrebla 4. zastar. pokopati: prehladil se je in šesti dan so ga že pogrebli / bukev ga je pogrebla pod seboj ♪
  24.      pogrébščina  -e ž (ẹ̑) pogostitev po pogrebu: pogrebščino so pripravili kar doma; povabiti, priti na pogrebščino; ekspr. zaplešimo, saj nismo na pogrebščini; razkošna, skromna pogrebščina; držali so se kot na pogrebščini ♪
  25.      pogréšanec  -nca m (ẹ́) kdor je pogrešan: iskati pogrešance; razglasiti pogrešanca za mrtvega ♪

   12.126 12.151 12.176 12.201 12.226 12.251 12.276 12.301 12.326 12.351  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA