Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

RAZ (11.201-11.225)


  1.      oprostílen  -lna -o prid. (ȋ) knjiž. s katerim se oprosti: slišati je bilo oprostilne glasove ♦ jur. oprostilni razlogi razlogi za oprostitev od obtožbe; oprostilna sodba sodba, s katero se obtoženec oprosti obtožbe ♪
  2.      oprostíti  -ím dov., opróstil (ȋ í) 1. narediti, da kdo ni več dolžen storiti, delati česa: oprostiti koga kake dolžnosti; oprostili so ga plačevanja davkov; oprostiti koga vojaške službe / oprostili so ga davkov 2. s sodbo odločiti, da kdo ni kriv dejanja, zaradi katerega je bil obtožen: sodišče ga je oprostilo ♦ jur. oprostiti obtožbe s sodbo odločiti, da obtoženec ni storil kaznivega dejanja, da ni kazensko odgovoren ali da dejanje ni kaznivo 3. narediti, da preneha zaradi neprimernega ravnanja, vedenja povzročen negativni odnos do koga: oprostiti komu zamudo; vse mu je oprostila; ekspr. ni si mogel oprostiti, da je bil tako nepreviden / oprostiti komu žalitev odpustiti / kot vljudnostna fraza pijan je bil, oprostite izrazu, kot krava 4. v medmetni rabi izraža vljudnost a) pri nagovoru: oprostite, da vas motim; oprostite, koliko je ura b) pri ugovarjanju, zavrnitvi: on je to storil! Oprostite, to je nemogoče; oprosti, to pa že ne bo držalo // izraža opravičilo: oprosti, nisem mislila tako hudo; oprostite, da sem tako pozen // izraža začudenje, nejevoljo: oprostite, tega pa res ne razumem; oprosti, to je pa že preneumno 5. star. narediti prosto, svobodno: napadli so jetnišnico in oprostili jetnike; oprostiti talce / pogumno so se bojevali in oprostili celo predmestje osvobodili // rešiti, umakniti: oprostila je svojo dlan iz njegove; nestrpno se je oprostil njenega objema / oprostil se je strahu, zadrege oprostíti se narediti, da je razumljivo, možno kako ravnanje, vedenje: oprostila se je, ker je morala za trenutek iz sobe / oprostil se ji je zaradi zamude oproščèn -êna -o: trije so bili obsojeni, dva pa oproščena; vse mu je bilo oproščeno; biti oproščen davkov; bil je oproščen vojaške službe ♪
  3.      oprostítven  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na oprostitev: oprostitveni postopek ♦ jur. oprostitveni razlogi oprostilni razlogi ♪
  4.      opróščati  -am nedov. (ọ́) 1. delati, da kdo ni več dolžen storiti, delati česa: take ljudi so oproščali službe na galeji; star. oproščati od plačevanja 2. s sodbo odločati, da kdo ni kriv dejanja, zaradi katerega je bil obtožen: s tem sodišče obtoženca oprošča 3. delati, da preneha zaradi neprimernega ravnanja, vedenja povzročen negativni odnos do koga: vedno znova mu je oproščala opróščati se delati, da je razumljivo, možno kako ravnanje, vedenje: v pismu se jim je oproščala, ker jih ni utegnila obiskati ♪
  5.      oproščênje  -a s (é) glagolnik od oprostiti: prosil jo je oproščenja zaradi zamude / prosil je mater oproščenja / kot vljudnostna fraza prosim oproščenja, za oproščenje, če motim / zahteval je oproščenje zanj ♪
  6.      opŕsje  -a s (ȓ) 1. predel na zgornji strani trupa ob rebrih: izbočiti oprsje; položil je roko na levo stran oprsja; ozko oprsje / pes s krepkim oprsjem // prsi: na oprsju je imel polno odlikovanj / dekliško oprsje 2. nav. ekspr. del oblačila, ki pokriva prsi: raztrgati oprsje srajce ◊ zool. del telesa med glavo in zadkom pri žuželkah ♪
  7.      óptativ  -a m (ọ̑) lingv., v nekaterih jezikih naklon, ki izraža željo govorečega: stavek v optativu ♪
  8.      optimalizírati  -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. narediti, da postane kaj optimalno: optimalizirati razmere v šolstvu ♪
  9.      optimízem  -zma m (ȋ) lastnost optimističnega človeka: kljub bolezni je ohranil optimizem / izkazalo se je, da je bil njegov optimizem upravičen njegovo pričakovanje, da se bo določena stvar končala dobro, ugodno / publ. gledati z optimizmom na izid tekmovanja optimistično // mnenje, prepričanje, da v življenju prevladuje dobro nad slabim, zlim: za roman je značilen izrazit optimizem ♪
  10.      ópus  -a m (ọ̑) 1. vsa dela kakega avtorja: pesnikov obsežni opus še ni bil objavljen v celoti; razen simfonij sestavljajo njegov opus klavirski koncerti in sonate / izbori iz življenjskega opusa pomembnejših ustvarjalcev // s prilastkom vsa dela z določenega področja ustvarjanja kakega avtorja: v zbirki je upoštevan tudi slikarjev grafični opus; analiza njegovega publicističnega opusa 2. muz. z zaporedno številko zaznamovano glasbeno delo kakega skladatelja: godalni kvartet številka štirinajst v cis-molu opus sto enaintrideset [op. 131] Ludwiga van Beethovna ♪
  11.      opustíti  -ím dov., opústil (ȋ í) 1. nehati a) vzdrževati, uporabljati kaj: staro pokopališče so opustili; opustiti rudnik, vinograd / lesene pluge so že davno opustili jih ne uporabljajo več b) opravljati kako (poklicno) dejavnost: opustiti kamnoseštvo; kleparstvo je kmalu opustil / moral je opustiti obrt / podjetje so zaradi nedonosnosti opustili // nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nehanje dejanja, kot ga določa samostalnik: morali so opustiti vsako iskanje; opustiti kajenje; končno so opustili lov na medveda; opustil je sleherno upanje / opustiti razvratno življenje / prvotno namero je opustil ∙ zastar. opustil je predstaviti nas ni nas predstavil 2. redko izpustiti: pri nadaljnjem računanju je treba opustiti oklepaje opustívši zastar.: opustivši delo, se je vdal pijači opuščèn -êna -o: opuščen star mlin; več vasi je že opuščenih ♪
  12.      opúščati  -am nedov. (ú) 1. nehavati a) vzdrževati, uporabljati kaj: v tem predelu kmetije opuščajo / opuščati star običaj b) opravljati kako (poklicno) dejavnost: opuščati kovaštvo; loterija se vedno bolj opušča // nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža približevanje koncu dejanja, kot ga določa samostalnik: opuščati prodajo blaga 2. redko izpuščati: opuščal je vse stilno zaznamovane besede ♪
  13.      oráč  -a m (á) kdor orje: orači so že začeli delati; orači in kopači / ekspr. danes imamo orača danes orjemo ◊ nav. mn., etn. pustna šema z vrečico plev za pasom, ki simbolično zaorje brazdo, znana v vzhodni Sloveniji ♪
  14.      orákelj  -klja m (á) 1. pri starih Rimljanih preročišče: oditi v orakelj / delfski orakelj // prerokba: razvozlati orakelj; njegove besede so zvenele kot orakelj 2. knjiž. prerok: bil je pravi pesniški orakelj ♪
  15.      orálen  -lna -o prid. (ȃ) usten: oralna votlina ♦ lingv. oralni glas ustni glas; med. oralna kontracepcija kontracepcija, pri kateri se uživajo kontracepcijske tablete; psih. oralna faza po Freudu prva stopnja v razvoju spolnega nagona ♪
  16.      orangútanski  -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na orangutane: orangutansko vreščanje / ekspr. ima orangutanski obraz ♪
  17.      oránžen  -žna -o prid. (ȃ) pomarančen: oranžna lupina / oranžni nasadi / oranžni sok // rdečkasto rumen: oranžna svetloba zahajajočega sonca / oranžni abonma abonma z vstopnicami oranžne barve / oranžna barva oránžno prisl.: oranžno pobarvati / piše se narazen ali skupaj oranžno rdeč ali oranžnordeč ♪
  18.      oráti  ôrjem in órjem nedov., ôrji orjíte; orál (á ó, ọ́) 1. rahljati zemljo s plugom: orati ledino, njivo; ekspr. orati v mokrem ko so tla mokra, vlažna; orati in branati / orati za pšenico za setev pšenice; orati za setev / orati prvo brazdo / globoko, plitvo orati // ekspr., v zvezi orati ledino prvi delati na kakem področju: v kritiki orje ledino / povsod je treba še orati ledino / orati ledino znanosti 2. z oranjem spravljati iz zemlje: orati krompir 3. ekspr. delati brazdi podobne zareze: letala orjejo nebo; parnik orje morje / race orjejo s kljuni po blatu rijejo / po obrazu mu orjejo kaplje potu močno tečejo 4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža intenzivnost obstajanja česa: ljubosumnost orje v njem / težke misli mu orjejo po glavi ● ekspr. z njim težko orje sodeluje, shaja; ekspr. ne jezikaj, drugače bova orala boš kaznovan, tepen ♪
  19.      ordéti  -ím dov., ordì (ẹ́ í) star. pordeti: jabolka so že malo ordela / od sramu je ordela v obraz zardela ordèl in ordél -éla -o: ordel obraz; ordelo listje ♪
  20.      órdo  -a m (ọ̑) biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od razreda; red: več družin sestavlja ordo ♪
  21.      òrdúš  medm. (ȍ-ū) pog. izraža močno podkrepitev trditve: orduš, kako jih bomo napodili ♪
  22.      oréhov  -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na oreh: orehovi listi; orehova veja / orehova lupina; okusna orehova jedrca / orehov liker; orehovi rogljiči, štruklji; orehove palačinke; orehova potica; orehovo pecivo / orehov furnir; orehov les / orehova omara / obleka orehove barve ♦ gastr. orehov kipnik kipnik z orehi oréhovo prisl.: orehovo rjav obraz ♪
  23.      ôrel  ôrla [ǝu̯] m (ó) 1. velika ptica ujeda z ukrivljenim kljunom in dolgim repom: orli letajo nad sotesko; vrešči kot orel 2. knjiž., ekspr. odločen, pogumen človek: poklical je svoje orle in jim razložil načrt boja 3. nekdaj član organizacije, zveze telovadnih društev, ki temelji na katoliški ideologiji: kroji orlov ● dvoglavi orel podoba orla z dvema glavama, zlasti v državnih grbih ◊ astr. Orel ozvezdje ob nebesnem ekvatorju, katerega najsvetlejše zvezde imajo obliko ptice; zool. kraljevi orel z belimi peresi na plečih in prisekanim repom, Aquila heliaca; planinski orel; ribji orel ki se hrani z ribami, Pandion haliaetus ♪
  24.      orgán  -a m (ȃ) 1. del telesa z določeno funkcijo: prsni koš varuje organe v prsni votlini; delovanje organov / medsebojna odvisnost živalskih organov / govorilni organi; slušni organ uho; organ za vid oko ∙ knjiž., redko nima organa za razumevanje poezije ne more razumeti poezije // bot. del rastline z določeno funkcijo: med organe prištevamo tudi korenino, steblo, list, cvet; slana je prizadela zelene organe rož / reproduktivni organ cvet; vegetativni organi korenina, list, steblo / rastlinski organ 2. navadno s prilastkom oseba, skupina oseb a) glede na opravljanje naloge, določene z zakonom, predpisom, dogovorom: zbrali so se vsi pristojni organi / izvršilni, nadzorni organi; obrniti se na preiskovalni organ; pojasnilo upravnega organa / izdajateljski organ; poslovodni organ; prodajni organ; predstavniški organi podjetja / organi samoupravljanja b) glede na položaj, funkcijo v kaki (organizirani) skupnosti: državni organi; občinski, republiški organi; organi federacije / organi za notranje zadeve / univerzitetni organi / organi kongresa, zborovanja // publ. osebe glede na (poklicno) delovanje: prosvetni, zdravstveni organi / organi javne varnosti miličniki 3. publ., navadno s prilastkom tiskano ali pisano sredstvo za razširjanje idej kake skupine, organizacije; glasilo: časopis Delo je organ Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije; list izhaja kot organ politične stranke 4. zastar. zvok, ki ga dela človek z govorilnimi organi; glas: igralca odlikuje njegov prijetni organ / pripoveduje z liričnim organom ◊ anat. cevasti organi; notranji organi organi v prsni in trebušni votlini; biol. krvotvorni organ organ, v katerem se tvorijo krvne celice; jur. javni organ organ javne uprave; zool. cvrčalni organ organ nekaterih žuželk za proizvajanje zvoka ♪
  25.      orgáničen  -čna -o prid. (á) star. organski: organični razvoj literature; notranja organična zgradba romana; med njima je organična zveza / otrok se je rodil z organično napako orgánično prisl.: organično povezati konec z uvodom ♪

   11.076 11.101 11.126 11.151 11.176 11.201 11.226 11.251 11.276 11.301  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA