Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

RAN (9.274-9.298)


  1.      rjúti  rjôvem in rjújem nedov., tudi rjovíte (ú ó, ú) 1. oglašati se z močnim, nizkim, zateglim glasom: bik, lev rjove / ekspr. ranjenec rjove od bolečine // ekspr. dajati rjovenju podobne glasove: narasla reka rjove; tanki rjovejo in drvijo proti okopom / bombniki rjovejo proti mestu zelo hrupno letijo 2. slabš. zelo kričati: kaj rjovete, saj vas slišimo / kaj rjoveš nad njim se jeziš, razburjaš 3. ekspr. nastopati, pojavljati se z veliko silo, intenzivnostjo; divjati: vihar rjove / na zahodu rjove fronta; prim. rjoveti ♪
  2.      rjútje  -a s (ú) redko rjovenje: rjutje ranjene zveri ♪
  3.      rób 1 -a m, mn. robóvi stil. róbi; mest. mn. stil. robéh; im., tož. dv. stil. robá (ọ̑) 1. skrajni zunanji del česa: rob tkanine se cefra; obrezati, utrditi, zgladiti rob; zakriti rob obloge z letvico; pola papirja z nazobčanim robom; robovi deske / označiti desni in levi rob cestišča; robovi travnika / ostro začrtani robovi oblaka; poudariti robove ustnic / postaviti kozarec preblizu roba mize; razdalja od središča do roba; ob robu hiše ob koncu, kraju; zasaditi drevesa ob robu parcele // površina, prostor ob tem delu: sesti na rob klopi; zapeljati na desni rob cestišča; zapisovati pripombe na rob lista; nositi plevel na rob njive; ustaviti se na robu planote; iti po robu pločnika; z gozdom porasli robovi doline / vas na robu gozda blizu, zraven; živeti na robu mesta v predmestju; pren., knjiž. rob družbe, zavesti // skrajni zgornji del ob odprtini: okrušiti rob skodelice; naliti kozarec do roba; vaza z brušenim robom / nagniti se čez rob vodnjaka; voda je pljuskala čez rob čolna / stati na robu brezna; rob jame, kotanje; jarek je do roba poln vode / rob krožnika kjer se konča globoki del krožnika 2. ozek pas ob skrajnem zunanjem delu ploskve, površine: slike brez roba; pismo s črnim robom kot znamenje žalovanja / narediti na gredici rob iz cvetja / oblaki so imeli zlat rob / puščati rob na začetku lista nepopisani del / hlače brez roba zaviha; plašč s krznenim robom obrobo // zavihani, upognjeni, odebeljeni del, ki skrajni zunanji del zaključuje, utrjuje: rob se odrobi; pustiti v robu dovolj blaga; širok rob pri krilu; lonci brez roba; lončena skleda z robom 3. kar nastane na zunanji strani ob stiku dveh ploskev: posneti robove z obličem; udariti se ob rob; zaobljeni robovi pohištva; robovi opeke, škatle, trama; ogli in robovi // temu podobna vzboklina, vzboklinica: robovi na kamnu se v vodi obrusijo; robovi v čevljih ga žulijo; žlebičaste vdolbine in robovi / hlače z robom z zalikanim pregibom po vsej dolžini hlačnice spredaj in zadaj; pren. življenje mu je obrusilo robove 4. mesto, kjer se spremeni nagib nagnjenega sveta: razgledovati se z roba; steza vodi čez rob; povzpeti se po strmini na rob; vas leži na robu; svet sten in robov / spustiti se po robu strmini // nav. mn., nar. razčlenjen strm svet: robovi in stene so zapirali globeli; pašniki po sončnih robovih; lisica se skriva v robovih 5. s prilastkom velika bližina, možnost nastopa ali prenehanja zlasti določenega stanja: pripeljati podjetje na rob krize; priti na rob propada; biti na robu živčnega zloma / poslovati na robu rentabilnosti komaj še rentabilno; dežela živi na robu lakote v velikem pomanjkanju ● ekspr. mera njegovega potrpljenja je polna do roba ne more več ostati neprizadet; publ. traktor je konja izrinil na rob poljedelstva namesto konj se vse bolj uporabljajo traktorji; pripeljati kaj na rob prepada spraviti v veliko nevarnost za obstoj; ekspr. biti, stati na robu obupa biti zelo obupan, potrt; biti na robu prepada v veliki nevarnosti za obstoj; publ. živeti na robu zgodovinskega dogajanja ne udeleževati se ga; publ. ob robu se bo razprava dotaknila še nekaterih novosti mimogrede; publ. opombe ob robu dogodkov manj pomembne, obrobne; ekspr. postaviti se komu po robu upreti se mu ◊ bot. listni rob; fiz. lomni rob rob optične prizme, od katerega se pri prehodu skozi njo lomi svetloba; geom. rob črta, v kateri se stikata dve ploskvi telesa; lingv. jezični rob sprednji in obstranski del jezika; šah. rob šahovnice vsaka od štirih končnih vrst polj na šahovnici; teh. centrirni rob ki omogoča natančno prileganje enega okroglega dela k drugemu ♪
  4.      róbača  tudi robáča -e ž (ọ̄; á) 1. nar. široka srajca iz domačega platna: nositi robačo // srajca sploh: kupiti robačo 2. nar. belokranjsko žensko oblačilo, ki pokriva spodnji del telesa; krilo: dolga, široka robača 3. knjiž. rubaška: znan je bil po tem, da je nosil robačo / ruska robača ♪
  5.      róbec  -bca m (ọ́) 1. manjši kos blaga kvadratne oblike zlasti za brisanje nosu: potegniti robec iz žepa; usekniti se v robec; brisati se z robcem; batisten, bombažen robec; bel, pisan robec / moški, ženski robci; papirnati robci / okrasni robec / žepni robec 2. nar. ruta: dati robec na glavo; svilen robec / ogrnila se je z volnenim robcem ogrinjalko / naglavni robec ◊ zool. veliki robec v plitvem morju živeča ploščata riba z očmi na levi strani telesa, Scophthalmus maximus ♪
  6.      róben  -bna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na rob1: robna dolžina / robni okraski; pravilno prišita robna čipka ● knjiž. robne stroke manj pomembne; knjiž. robna mera česa skrajna ◊ adm. robni pas nepopisani del lista na začetku in na koncu vrstice; alp. robna zev zev med snegom in skalovjem ob straneh snežišča; geogr. robna morena nasutina ob straneh ledenika; geom. robna točka točka na robu; obrt. robni vbod vbod, s katerim se obšije rob, da se prepreči cefranje; ometica ♪
  7.      robévnica  -e ž (ẹ̑) nar. gorenjsko sekira z majhnim rezilom in dolgim toporiščem: opirati se na robevnico; pastirji so se branili pred volkovi z robevnico ♪
  8.      robílnica  -e ž (ȋ) gozd. težka sekira za podiranje drevja: robilnica in plankača ♪
  9.      robinzonáda  -e ž (ȃ) literarno delo iz življenja daleč od civilizacije živečih ljudi, zlasti brodolomcev: brati robinzonade ● ekspr. pripovedoval je o svoji robinzonadi svojem življenju daleč od civilizacije; publ. utopičnost robinzonade izoliranega individualnega gospodarjenja ♪
  10.      robíti  in róbiti -im nedov. (ȋ ọ́) 1. delati rob: robiti krilo; robiti prte, zavese; robiti na šivalnem stroju; robiti s čipkami 2. knjiž. obdajati, obkrožati: cesto je robilo gosto grmovje; obraz mu robi brada / jutranja zarja je robila vrhove / smehljaj ji robi ustnice 3. šport. pritiskati na robove smuči: kaj pa tako robiš; robiti z notranjimi robniki 4. ekspr. govoriti, pripovedovati: robiti debele, kosmate; take je robil, da jim je šlo na smeh ● pog., ekspr. ta mu jih pa robi ga ošteva; mu ostro odgovarja; zastar. robiti drevje podirati, sekati; knjiž. robiti glave sovražnikom sekati ◊ les. robiti les delati, da imajo kosi lesa ostre robove med ploskvami; teh. robiti pločevino robíti se in róbiti se knjiž. odražati se, kazati se: hribi se robijo v ostrih obrisih róbljen -a -o: s čipkami robljen prt; robljene deske ♪
  11.      róbkati  -am nedov. (ọ̑) 1. odstranjevati zrna s storža: robkati koruzo / ptice so robkale suhe sončnice ∙ nar. robkati kamenčke iz zidu luščiti; nar. robkati z nožem po mizi dolbsti, vrezovati 2. agr. pecljati: robkati grozdje ♪
  12.      robót  -a m (ọ̑) 1. elektronsko vodena naprava, ki enakomerno opravlja vnaprej programirana, pogosto človekovemu zdravju škodljiva dela: konstruirati robota; uporaba robotov v avtomobilski industriji; robot v podobi človeka; dela, ravna kot robot / industrijski robot 2. slabš. kdor ravna, dela po navodilih drugega brez sodelovanja volje, zavesti: biti misleč človek, ne robot; uniformirani roboti fašizma; človek robot ♪
  13.      robóta  -e ž (ọ̑) star. 1. tlaka: opravljati roboto; iti na roboto, v roboto ∙ občinska robota nekdaj obvezno neplačano delo, zlasti pri delanju, popravljanju cest, poti 2. težko delo, garanje: robota v rudniku jih je izčrpala ♪
  14.      robóten  -tna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na roboto: robotni dnevi ◊ zgod. robotni patent v fevdalizmu zakon, s katerim je bila leta 1778 za Štajersko in Koroško, leta 1782 pa za Kranjsko določena največja dovoljena tlaka glede na velikost posestva ♪
  15.      robóvje  -a s (ọ̑) star. več robov, robovi: robovje pohištva / kositi travo po robovju / robovje prostranega gozda obrobje ♪
  16.      ročíca  -e ž (í) 1. manjšalnica od roka: otroci so od veselja krilili z ročicami / ekspr. še dolgo je videl njeno ročico, ki mu je mahala v pozdrav 2. podolgovat, na enem koncu pritrjen del priprave, stroja, s katerim se sproži, uravnava delovanje te priprave, stroja: premaknil je ročico in vrata so se odprla; pritisniti na ročico izplakovalne priprave; ročica krmila / stikalna ročica // tak del, s katerim se kaj poganja, vrti: natakniti, odviti ročico pri mlinčku; hitro vrteti ročico; ročica lajne, mesoreznice / pogonska ročica // podolgovata priprava na gramofonu, ki omogoča drsenje gramofonske igle po gramofonski plošči: premakniti ročico na ploščo / gramofonska ročica 3. nav. mn. vsak od dveh podolgovatih delov, nastavkov naprave za držanje, prijemanje: prijel je za ročice samokolnice in odpeljal; opirati se na ročice pri plugu 4. agr. vsak od štirih količev, ki se vtaknejo v oplen, za oporo ob straneh voza: tesati ročice; nasaditi lojtrnice na ročice; zadnji ročici sta se zlomili ● knjiž. ročica kovčka ga je rezala v roko ročaj, roč; z ročico kaj dvigniti z vzvodom; ročica naslanjača naslonjalo za roke ◊ avt. menjalna ali prestavna ročica za spreminjanje položaja zobnikov v menjalniku; fiz. ročica (sile) razdalja med osjo telesa in premico sile, ki deluje nanj; grad. ročica krajši poševni tram, navadno v ostrešju, ki, uprt v pokončni tram, podpira vodoravnega; strojn. ročica del batnega stroja, ki veže ojnico z gredjo; teh. naravnalna, natična ročica; vrtn. listi in ročice rastline vitice ♪
  17.      rôčka 1 -e ž (ȏ) 1. posoda z ročajem, dulcem, pokrovčkom, zlasti za nalivanje, kuhanje: odstaviti ročko na rob štedilnika; točiti čaj iz ročke v skodelice; emajlirana, keramična, porcelanasta ročka; trebušasti ročki s kavo in mlekom / čajna, kavna ročka // vrču podobna posoda: prinesti umivalnik in ročko s toplo vodo; natočiti pivo v ročko v vrček / spili so ročko jabolčnika 2. ploščata, zaprta posoda za tekočine: naliti kurilno olje v ročko ◊ šport. telovadno orodje, sestavljeno iz droga in dveh težkih, navadno kovinskih plošč na koncih ♪
  18.      ród  -ú tudi -a m, daj., mest. ed. rôdu tudi ródu; mn. rodóvi (ọ̑) 1. skupnost ljudi, potomcev istega prednika: nadaljevati rod; tam živi zdaj drug rod; to je zdrav rod; začetnik rodu / z njim je rod izumrl on je bil zadnji član rodu 2. navadno s prilastkom stopnja sorodstva: potomci do petega rodu / rod po materini strani // ljudje določene stopnje sorodstva: posledice so se pokazale že pri drugem rodu 3. značilnost glede na prednike a) s sorodstvenega stališča: biti ponosen na svoj rod / pri vzreji živali je pomemben tudi rod b) s socialnega stališča: pri ženitvi se ni oziral na dekletovo bogastvo in rod; materin kmečki rod / biti plemiškega rodu; biti po rodu kmet c) s prilastkom z narodnostnega, krajevnega stališča: njegov dolenjski rod; biti ponosen na svoj slovenski rod / biti francoskega rodu / po rodu je Celjan, Slovenka, s Štajerskega 4. navadno s prilastkom ljudje približno iste starosti, ki živijo v istem času in imajo podobne interese ali nazore: mladi rod bo nadomestil prejšnjega; igralec starejšega rodu; mlajši rod pesnikov / novi gledališki, literarni rod / ti otroci so že četrti rod izseljencev; trije rodovi zdravnikov v rodbini // ljudje istega časa: sedanji rod teh stvari ne pozna; rod, ki je doživel vojno // čas, doba približno tridesetih let: razmere so se spremenile šele čez dva rodova / pog. to je bilo za en rod nazaj v prejšnjem rodu 5. vznes. narod: ljubiti svoj rod; bojevati se za dom in rod 6. nav. ekspr., s prilastkom ljudje: mlajši rod rad pleše; tam prebiva srečen rod // z oslabljenim pomenom izraža celoto bitij, kot jo določa prilastek: človeški rod; ves gadji rod pika; ptičji rod se vrača z juga 7. voj. del armade glede na svojo oboroženost, opremo, dejavnost: v spopadih so sodelovali vsi rodovi; v kateri rod bo novinec dodeljen / rod vojske 8. biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od družine: imenik rastlinskih rodov na slovenskem ozemlju; znaki rodu ● ekspr. rod za rodom hodi tja že dolgo hodijo ljudje tja; zastar. ti žarki so istega rodu kot oni iste vrste; star. trta že odganja in če ne bo toče, bo nekaj roda pridelka; star. še žival brani svoj rod mladiča, mladiče; ekspr. kip že dolge rodove stoji v veži zelo dolgo; iz roda v rod ekspr. kmet je bil iz roda v rod navezan na zemljo vedno; ljudske pesmi so se širile iz roda v rod starejši so te pesmi naučili mlajše; ekspr. obrt je prehajala v hiši od rodu do rodu od staršev so jo prevzemali otroci; ta bolezen je pri njih v rodu se pri potomcih pogosto pojavlja; star. biti (si) v rodu v sorodu; star. štajerski rod je rad vesel Štajerci; star. ženskega rodu ni maral žensk ◊ agr. rezati mladiko na rod tako, da se doseže zaželena rodnost; biol. nespolni nespolno se plodeča generacija pri rastlinah in živalih s prerodom, spolni rod spolno se plodeča generacija pri rastlinah in živalih s prerodom; meteor. rod oblakov oblaki podobne oblike na isti višini; rel. otroci Abrahamovega rodu Judje; zgod. rod skupnost ljudi v rodovno-plemenski družbi, ki so v krvnem sorodstvu; prim. rodom ♪
  19.      rodíti  -ím dov. in nedov. (ȋ í) 1. spraviti iz rodil otroka: urediti prostor, v katerem matere rodijo; roditi v porodnišnici; prezgodaj roditi; z lahkoto, težko roditi / pog. iti rodit / rodila je zdravega otroka // dati, posredovati življenje komu kot mati: rodila je dosti otrok / ženske, ki ne morejo roditi, lahko otroka posvojijo ki ne morejo spočeti, zanositi / rodila mu je sina in hčer // spraviti iz rodil mladiče, mladiča: samica rodi večkrat na leto / opice rodijo navadno po enega mladiča 2. dati sadeže, plodove: nekatere jablane rodijo vsako leto; odrezati mladike, ki ne bodo rodile / krompir v teh krajih dobro rodi / njihovo polje ne rodi dovolj; dobro obdelana zemlja rada rodi / drevje je rodilo le redke sadeže 3. ekspr. povzročiti nastanek česa: plameni so rodili dim; vihar rodi valove / ti dogodki so rodili zaskrbljenost / bolečina je rodila pesem navdihnila; duhovni premiki, ki jih je rodil moderni čas; pregovore rodi izkušnja nastanejo iz izkušenj // dati, prinesti: tako gospodarjenje ne rodi uspehov; prizadevanja so rodila velike koristi, dobre rezultate ● publ. buržoazija je rodila kapitalizem je bila začetnica kapitalizma; star. poslovil se je od nje, ki ga je rodila na svet, v življenje od matere; ekspr. rodila ga je slovenska mati je Slovenec; ekspr. rodil ga je naš narod je član našega naroda; ekspr. prizadevanja niso rodila sadu niso bila uspešna; žarg. v eni uri je moral roditi članek napisati; bil je tak, kot ga je rodila mati nag, gol; preg. kar mačka rodi, miši lovi otroci so navadno taki kakor starši rodíti se 1. priti iz rodil: ko se otrok rodi, navadno zajoka; rodil se je hitro // začeti živeti ob prihodu iz rodil: lani se je rodilo več dečkov kot deklic; rodil se je pred sto leti v Ljubljani / rodila sta se jima sin in hči / mladiči nekaterih živali se rodijo slepi in goli // po rojstvu izhajati, izvirati: rodil se je delavcu; roditi se v kmečki hiši 2. ekspr. nastati, pojaviti se: na oceanu se je rodil nov otok; naša posvetna poezija se je rodila v drugi polovici l8. stoletja / zapisoval je misli, kakor so se mu rodile / opisovati razmere, v katerih se je rodilo društvo je bilo ustanovljeno; po viharni noči se je rodilo sončno jutro je nastopilo, bilo; njegova prva povest se je rodila v štirinajstih dneh je bila napisana; televizija se je rodila v Ameriki izumili so jo // z oslabljenim pomenom izraža začetek dejanja, stanja, kot ga določa samostalnik: med njimi se je rodila ljubezen, napetost ● ekspr. tak človek se še ni rodil takega človeka ni; rodil se je zaželen starši so si ga želeli; roditi se iz ljubezni biti otrok ljubečih se staršev; ekspr. ta misel se je rodila v njegovi glavi on si je to izmislil; roditi se v zakonu biti zakonski otrok; ekspr. rodil se je pod srečno zvezdo ima ugodne življenjske razmere; ekspr. prezgodaj se je rodil, da bi to uresničil razmere, okoliščine še niso primerne; rodil se je (kot) revež njegovi starši so bili brez premoženja; počuti se, kot bi se na novo rodil popolnoma prerojenega; ekspr. tresla se je gora, rodila se je miš veliko prizadevanje je dalo nepomemben rezultat; ekspr. pesnik se rodi pesniški dar je prirojen rodèč -éča -e: rodeča ženska; rodeče se želje; slabo rodeče drevo rôjen -êna -o 1. deležnik od roditi: rojen je bil v delavski družini; Franc Kovač, rojen [roj.] leta tisoč devetsto; v trenutku rojena svetloba; prezgodaj rojeni otroci / rojen je v znamenju bika / kot zapostavljeni pristavek k ženskemu priimku Ana Zore, rojena [roj.] Dolenc ∙ ekspr. rojen je pod nesrečno zvezdo v življenju nima sreče 2. ekspr., navadno v povedni rabi ki ima veliko mero sposobnosti, lastnosti za kaj: on je rojen za pilota / ni bil rojen za meščansko življenje ni se mogel prilagoditi meščanskemu življenju; bil je kakor rojen za to vlogo 3. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: je rojen govornik, pesnik / njegov oče je rojen Ljubljančan ♪
  20.      rodovína  -e ž (í) star. 1. rodbina: to je stara rodovina; biti začetnik rodovine / vsa rodovina mu brani ∙ zastar. bil je samski, brez rodovine družine 2. rod: pozabila je svojo grofovsko rodovino in se poročila s trgovcem; biti plemiške rodovine / ta bolezen je pri njih v rodovini ♪
  21.      rogáč  -a m (á) 1. hrošč, katerega samec ima čeljusti razvite v velike klešče: rogač leze po listju; dražiti rogača s slamico 2. ekspr. žival z velikimi rogovi, navadno srnjak: ustrelil je triletnega rogača 3. evfem. hudič: sam rogač ji pomaga; črn kot rogač / tristo rogačev / za moža ima pravega rogača / naj me rogač vzame, če ni res; vse je šlo k rogaču 4. nar. po obrezovanju preostali del mladike z dvema do tremi očesi; kratki reznik: poganjki iz rogača / obrezati trto na rogač ● slabš. pomilovati rogača prevaranega (zakonskega) moža ♪
  22.      rogàt  -áta -o prid. (ȁ ā) ki ima rogove: rogate živali / čreda rogate živine goved / kot kletvica tristo rogatih hudičev // ki ima velike rogove: rogat vol ● knjiž. rogati mož prevarani (zakonski) mož; ekspr. rogata gora gora z zelo koničastimi vrhovi; preg. nevesta bogata je rada rogata bogata nevesta je navadno oblastna, prevzetna ◊ bot. rogata vijolica samorasla ali vrtna rastlina z velikimi cveti, ki imajo spodnji list podaljšan v ostrogo, Viola cornuta; sam.: evfem. zapisal se je rogatemu hudiču / kot kletvica tristo rogatih ♪
  23.      rogatín  -a m (ȋ) knjiž. 1. oblasten, prevzeten človek: poročila se je z vaškim rogatinom / bogatin rogatin 2. prevarani (zakonski) mož: tolažiti rogatina ♪
  24.      róglja  in rôglja -e ž (ọ̑; ō) 1. redko rogelj: odlomiti rogljo pri vilah 2. nar. vrh tanjšega debla z vejama, prisekanima v obliki črke V, ki se uporablja za sušenje krme: sušiti deteljo na rogljah 3. mn., nar. belokranjsko senene vile: nakladati seno z rogljami ♪
  25.      rogonósec  -sca m (ọ̑) ekspr. prevarani (zakonski) mož: biti rogonosec; pomilovati rogonosce / namišljeni rogonosec ♪

   9.149 9.174 9.199 9.224 9.249 9.274 9.299 9.324 9.349 9.374  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA