Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

RAN (8.699-8.723)


  1.      púnkcija  -e ž (ú) med. vbod z votlo iglo za odvzem telesne snovi, navadno tekočine, nabod: s punkcijo odstraniti gnojno vsebino; punkcija ciste / lumbalna punkcija ♪
  2.      punktácija  -e ž (á) nav. mn., zgod. spomenica meščanskih opozicijskih strank leta 1932 z zahtevo po narodnostni avtonomiji Slovenije in Hrvatske: izdati, prebrati punktacije ♪
  3.      punktírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. knjiž. pikčati: punktirati ploskev 2. med. vbadati z votlo iglo za odvzem telesne snovi, navadno tekočine: punktirati cisto / punktirati gnoj punktíran -a -o: punktirano mesto ♦ muz. punktirana nota nota, podaljšana s piko ♪
  4.      puntaríja  -e ž (ȋ) nav. ekspr. upor, upiranje: krvavi konec puntarije ♪
  5.      púpek  -pka m (ȗ) zool. repata dvoživka z vitkim trupom in ob straneh sploščenim repom, Triturus: opazovati pupke v mlaki; močeradi in pupki / planinski, veliki pupek ♪
  6.      púra  -e ž (ū) velika domača ptica z dolgim golim vratom in golo glavo: gojiti pure // samica te živali: jajca pure; puran in pura ♪
  7.      puríst  -a m (ȋ) lingv. kdor si pretirano prizadeva za čist jezik, zlasti z izločanjem tujih prvin: boj puristov proti tujkam / ne bodi tak purist ♪
  8.      puritánec  -nca m (ȃ) 1. pripadnik puritanstva: gibanje puritancev; puritanci in kvekerji 2. nav. slabš. kdor zahteva pretirano strogo ravnanje po moralnih, verskih načelih: bil je največji puritanec med nami; mrk, strog puritanec ♪
  9.      puritanízem  -zma m (ȋ) 1. v 16. in 17. stoletju smer protestantizma, ki zahteva očiščenje anglikanske cerkve ostankov katolicizma in veliko moralno strogost: ideje, razvoj puritanizma 2. nav. slabš. pretirano strogo ravnanje po moralnih, verskih načelih: dogmatični puritanizem ♪
  10.      puritánstvo  -a s (ȃ) 1. v 16. in 17. stoletju smer protestantizma, ki zahteva očiščenje anglikanske cerkve ostankov katolicizma in veliko moralno strogost: obdobje puritanstva 2. nav. slabš. pretirano strogo ravnanje po moralnih, verskih načelih: v družbi je bil nepriljubljen zaradi svojega puritanstva / podeželsko puritanstvo puritanci ♪
  11.      purízem  -zma m (ȋ) lingv. pretirano prizadevanje za čist jezik, zlasti z izločanjem tujih prvin: zagovarjati, zavračati purizem / jezikovni purizem ♪
  12.      púrman  -a m (ȗ) pog. puran: zaklati purmana; pure in purman; to ga draži kot rdeča barva purmana zelo ♪
  13.      púrmanov  -a -o prid. (ȗ) pog. puranov: purmanov podbradek ● nar. purmanov čampelj okrasna rastlina z rdečimi, dolgo trajajočimi cveti; repati ščir ♪
  14.      púst  -a m (ȗ) 1. dnevi pred pustnim torkom in ta dan sam: pust se bliža; ob pustu je bilo; še pred pustom se bosta poročila / praznovati pusta; našemiti se za pusta; oblekel se je kot za pusta neprimerno, smešno 2. etn. moška lutka iz slame, cunj, ki se v teh dneh ob norčijah vozi okoli: narediti pusta / pokopavati pusta šega, da se dan po pustnem torku taka lutka vozi v sprevodu in nato vrže v vodo, sežge 3. nar. maškara, pustna šema: po vasi hodijo pusti ● ekspr. pust ga je pobodel slabo se počuti zaradi nezmernega uživanja hrane, pijače ob pustu; drži se kot pust v pratiki čemerno ♪
  15.      pustíti  -ím dov., pústil (ȋ í) 1. s širokim pomenskim obsegom ne narediti določenega dejanja, katerega predmet je kdo ali kaj: pustil je deske pred vrati, čeprav ve, da so v napoto; pol kosila je pustil ni pojedel; pusti to, saj veš, da ni tvoje ne jemlji tega, ne prilaščaj si tega; vse so pustili, jaz naj pa pospravljam / pustiti njivo v ledini, v prahi / pustiti vrata nezaklenjena / pusti ga, ko veš, da ni kriv; pustiti koga brez odgovora ne odgovoriti mu; pustiti koga na miru, pri miru; pustiti koga pri življenju, v zmoti / pustiti kaj ob strani ne upoštevati, ne ozirati se na kaj; publ. pustiti vprašanje odprto ne odgovoriti nanj, ne rešiti ga / pripoved ga je pustila ravnodušnega 2. z nedoločnikom ne narediti določenega dejanja a) da se lahko uresničuje dejanje, kot ga izraža dopolnilo: pustiti testo vzhajati; pustiti si rasti brado b) da kdo neha delati, biti v stanju, kot ga izraža dopolnilo: pustiti koga spati do devetih; pusti otroke, naj se igrajo / pusti ga, naj gre; pusti mu oditi; pustiti se fotografirati, ujeti / pog. tega si ne pustim reči ne dovolim / straža ga ni pustila na drugo stran 3. ne narediti komu določenega dejanja, zaradi česar mu kaj ostane: pustili so mu obleko in knjige, vse ostalo so mu pa zaplenili / pustiti komu svobodo, življenje 4. nezavedno ne narediti določenega dejanja, zaradi česar osebek nima, ne more uporabiti, kar izraža dopolnilo: ni mogel plačati, ker je pustil denar doma; le kje sem pustil dežnik 5. z določenim namenom narediti, da je, ostane kaj kje: pustiti ključ pod predpražnikom / pustiti komu, za koga pismo; pustiti naslov pri stricu 6. narediti, da ostane kdo ali kaj na mestu, kjer je bil pred tem tudi osebek: pustiti družino v domovini; pustil je psa pred vrati in vstopil / bolnika ne moremo pustiti samega 7. narediti, povzročiti, da kje je, ostane, kar izraža dopolnilo: tat ni pustil prstnih odtisov, sledov / bolezen lahko pusti hude posledice / pog. predstava je pustila slab vtis gledalcem ni bila všeč, jim ni ugajala // s prislovnim določilom narediti, povzročiti, da ostane zaradi določenega delovanja, dogajanja za osebkom, kar izraža dopolnilo: okupator je pustil za seboj požgane domove; nevihta je pustila veliko opustošenje / vojna pusti v ljudeh strah 8. s prislovnim določilom zaradi premikanja, napredovanja priti glede na koga ali kaj v položaj, kot ga izraža določilo: pustili smo mesto za seboj in prodirali dalje proti jugu / pog. pustiti koga pri učenju daleč zadaj 9. zapustiti: vsi so ga pustili, le pes mu je ostal zvest / pustil je ženo in se poročil z drugo / umrli je pustil ženo in dva otroka / pustiti sinovoma lepo premoženje 10. nehati biti v dejavnem odnosu s tem, kar izraža dopolnilo: pustiti delo, kajenje, službo; pusti žogo in pojdi z nami / pustimo burke, šale začnimo (govoriti, ravnati) resno; pustimo to, raje nam povej kaj bolj veselega nehajmo se pogovarjati o tem, ne mislimo na to / pusti to delo drugemu prepusti ● pog. zmeraj me pusti čakati nikoli ne pride točno; pog. reci mu, da ga pustim pozdraviti da ga pozdravljam; pog. zmeraj se pusti prositi zmeraj ga je treba pregovarjati, da naredi, kar se prosi; ekspr. tu sem pustil svojo mladost preživel; pog. le kje si pamet pustil, fant le kaj si mislil, da si bil tako nespameten; ekspr. pustiti domišljiji prosto pot sanjariti, izmišljati si; pustiti komu proste roke ne ga ovirati, onemogočati; dovoliti mu, da ravna po svojem preudarku; pog. pustimo to ne govorimo več o tem; ekspr. pustil ga je že iz misli pozabil je nanj; ekspr. ves čas ga ni pustil izpred oči ga je opazoval, nadzoroval; publ. pustiti tovarno v obratovanje narediti, da začne obratovati, delati; pog. njen mož pusti ves denar v gostilni ga zapravi, zapije; pog. ta pa ne pusti do sebe, k sebi vztraja pri svojem; je nedostopen; kjer osel leži, dlako pusti nekulturen človek se (rad) podpisuje, kjer ni primerno; nereden človek se spozna po tem, da za seboj pušča nered pustívši zastar.: odhitela je, pustivši otroka samega puščèn -êna -o: na vrtu puščeno orodje ♪
  16.      púščati  -am nedov. (ú) 1. s širokim pomenskim obsegom ne delati določenega dejanja, katerega predmet je kdo ali kaj: obleko puščajo vsepovsod, jaz naj pa pospravljam / ne puščaj vrat odklenjenih / puščati kaj, koga na miru, pri miru; puščati vrt v plevelu / puščati kaj ob strani ne upoštevati, ne ozirati se na kaj; puščati koga v dvomih / misel na smrt ga je puščala hladnega 2. z nedoločnikom ne delati določenega dejanja a) da se lahko uresničuje dejanje, kot ga izraža dopolnilo: puščati testo vzhajati; puščati si rasti brke b) da kdo neha delati, biti v stanju, kot ga izraža dopolnilo: ob nedeljah so jih puščali spati; pušča otroke, da se po ves dan igrajo, sam pa gara / puščati komu govoriti, da govori; puščati se streči / straža naj nikogar ne pušča čez most 3. ne delati komu določenega dejanja, zaradi česar mu kaj ostaja: jemali so jim vse, samo obleko, ki so jo imeli na sebi, so jim puščali / puščati ujetnikom življenje 4. nezavedno ne delati določenega dejanja, zaradi česar osebek nima, ne more uporabljati, kar izraža dopolnilo: svoj dežnik pušča kjerkoli 5. z določenim namenom delati, da je, ostaja kaj kje: puščati ključ na oknu / puščati komu, za koga pisma pri sosedu 6. delati, da ostaja kdo ali kaj na mestu, kjer je bil pred tem tudi osebek: kadar je kupoval, je puščal psa pred trgovino / prijatelja ne moremo puščati samega 7. delati, povzročati, da kje je, ostaja, kar izraža dopolnilo: tatovi niso puščali sledov / take bolezni puščajo hude posledice / tkanina pušča barvo; sadje pušča madeže // s prislovnim določilom delati, povzročati, da ostaja zaradi določenega delovanja, dogajanja za osebkom, kar izraža dopolnilo: okupatorjeva vojska je puščala za seboj opustošenje / vojna pušča v ljudeh strah 8. s prislovnim določilom zaradi premikanja, napredovanja prihajati glede na koga ali kaj v položaj, kot ga izraža določilo: najboljši je začel puščati za seboj tekača za tekačem / pog. pri učenju ga pušča vse bolj zadaj 9. zapuščati: možje puščajo žene in se poročajo z drugimi / puščati potomcem hiše in zemljišča 10. nehavati biti v dejavnem odnosu s tem, kar izraža dopolnilo: vedno več ljudi pušča delo, kajenje; puščajo zemljo in odhajajo v tovarne / puščati delo drugemu prepuščati 11. nezaželeno biti tak, da lahko prehaja skozi kaka snov: cev, lonec pušča; streha na več mestih pušča / okna ne puščajo v dvorano dovolj svetlobe 12. delati v kaj odprtino, da lahko gre določena snov iz česa: puščati gnojne bule / nekdaj ker je imel visok krvni pritisk, so mu puščali kri ● pog., ekspr. kri mu bom puščal, ko pride izraža zelo visoko stopnjo jeze; ekspr. ne puščaj ga izpred oči neprestano ga glej, nadzoruj puščajóč -a -e: hodil je, puščajoč za seboj blatne sledove; puščajoča posoda ♪
  17.      puščáva  -e ž (ȃ) 1. obširen suh svet z malo ali brez rastlinstva: potovati skozi puščavo; zelenice v puščavi / kamnita, peščena puščava; knjiž., ekspr. ladja puščave velblod; ekspr. sinovi puščave puščavski nomadi, beduini // ekspr., navadno s prilastkom pust, nerodoviten svet: še kozo je težko prehraniti v tej puščavi 2. ekspr., navadno s prilastkom pust, odmaknjen kraj: kazensko so ga premestili v hribovsko puščavo; v tej puščavi ni nobene zabave 3. ekspr., s prilastkom kar je, se zdi zaradi odsotnosti določenih lastnosti, stvari pusto, prazno: morska puščava / puščava misli, srca; puščava življenja ● ekspr. spremeniti mesto v puščavo opustošiti, porušiti ga; bibl. glas vpijočega v puščavi razširjanje kakega nazora, prizadevanje, ki nima uspeha ♪
  18.      puščíca  in púščica -e ž (í; ȗ) 1. tanka, lahka palica, z navadno v obliki strešice okrepljeno konico na eni strani, za streljanje z lokom: puščica prileti, švigne, švistne; izstreliti puščico; prožiti puščice; zadeti s puščico; zastrupljena puščica; ekspr. oblak puščic; lok in puščice; švigniti kot puščica 2. taki palici podobno znamenje za označevanje smeri, mesta: puščice kažejo pot proti vrhu; puščice na sliki / smerne puščice / puščica v slovarju opozarja na boljšo, pogostejšo besedo 3. lit. kratka pesem, ki na oster in duhovit način govori o kaki osebi, stvari ali dogodku; epigram: Prešernove puščice ● ekspr. te puščice letijo na vodstvo ostri, zbadljivi očitki; knjiž., ekspr. zadela ga je Amorjeva puščica zaljubil se je; ekspr. jezne puščice iz oči ostri pogledi ♪
  19.      púšica  tudi púščica -e ž (ū; ȗ) 1. škatlica, posoda za hranjenje manjših predmetov: vzeti pero, svinčnik iz pušice; spraviti nakit v pušico; lesena pušica / pušica za igle 2. vrečica ali skrinjica za zbiranje denarja v cerkvi: dajati, metati denar v pušico ◊ bot. del sporofita pri mahovih, ki vsebuje trose ♪
  20.      puškárjenje  -a s (á) glagolnik od puškariti: puškarjenje se je končalo / prišlo je do puškarjenja med policijo in demonstranti / poslušati puškarjenje ♪
  21.      pútika  -e ž (ú) star. vnetje sklepov zaradi nabiranja soli sečne kisline; protin: imel je hudo putiko / napad putike ♪
  22.      rabíti  in rábiti -im nedov. (ȋ á) 1. delati, da kaj opravlja določeno delo, nalogo in s tem zadovoljuje potrebe koga; uporabljati: stroj dosti rabijo; plug je zarjavel, ker se ni rabil / to orodje še danes rabijo po hribovitih kmetijah; to zdravilo se že dolgo rabi proti malariji / pri prevajanju ni smel rabiti slovarja; dereze se rabijo pri hoji po ledenih strminah / pšenico rabijo za kruh; kavčuk se rabi za izolatorje / lahkomiselno rabiti denar trošiti, zapravljati; preudarno rabiti naravna bogastva izkoriščati / videlo se je, da zna rabiti sekiro delati z njo // delati, da kaj nastopa v sporočilu: govornik je rabil same domače besede; ta izraz rabimo le v strokovnih besedilih; ta zveza se ne rabi več / vsak ima pravico rabiti svoj materni jezik imeti za sredstvo sporazumevanja 2. knjiž. biti koristen, dober pripomoček: partizani so uničevali vse, kar je rabilo sovražniku; ti članki so mu rabili pri sestavljanju knjige; nahrbtnik mu je dobro rabil / ta knjiga bo rabila njegovim namenom koristila, pomagala; to mu je rabilo za napredovanje, pri napredovanju // biti uporaben, koristen: vse je urejeno tako, da bo olimpijski kompleks rabil tudi kasneje / noge mu ne rabijo več ne more več hoditi 3. z oslabljenim pomenom, v zvezi s kot, za izraža namenskost, kot jo določa samostalnik: ta del hiše rabijo za skladišče; lubje te rastline se rabi kot dišava / kot orožje so jim rabili kiji so uporabljali kije // z glagolskim samostalnikom izraža, da je kaj predmet dejavnosti, ki jo določa samostalnik: kamen so rabili za obtežitev; stole rabimo za sedenje; ta ključ se rabi za odpiranje vhodnih vrat / elipt. te skodelice rabimo za čaj so za serviranje čaja 4. pog. potrebovati: za gradnjo hiše bi rabil še veliko cementa; da bi delo opravila, rabi čas in prostor; za to pecivo rabite moko, sladkor in maslo / otroci rabijo vitaminsko hrano; te rože rabijo veliko vode / za v šolo rabi novo obleko / kadar ga rabi, ga pokliče / tovarna rabi nove delavce 5. zastar., s prislovnim določilom delati, ravnati: slabo rabiti z ujetniki / grdo rabijo z jezikom ● pog. posestva nimam za kaj rabiti mi ni potrebno; bal se je, da bo moral rabiti silo ravnati s silo; prisiliti koga, da kaj stori; ekspr. še ne zna rabiti svoje pameti samostojno misliti; ekspr. zna spretno rabiti jezik govoriti; pog., ekspr. ničesar ne rabim od vas ne maram, ne želim; pog., ekspr. zdaj se ne da pomagati, drugič pa pamet rabi ravnaj, misli pametno, preudarno; pog. dolgo (časa) si rabil, da si se spomnil nisi se hitro spomnil; žarg. avtomobil veliko rabi porabi veliko goriva ◊ lingv. pridevnik rabimo, se rabi v stavku za prilastek ali povedkovo določilo je v stavku prilastek ali povedkovo določilo rabíti se in rábiti se navadno s prislovnim določilom postajati poškodovan, obrabljati se: pri pisanju se svinčnik rabi; avtomobilske gume se na slabih cestah hitro rabijo; tkanina se na komolcih zelo rabi rábljen -a -o 1. deležnik od rabiti: pogosto rabljene besede; splošno rabljeno ime 2. ki se je že uporabljal, uporabil: kupim rabljen avtomobil; prodaja rabljenega pohištva / rabljena znamka ♪
  23.      rabóta  tudi rábota -e ž (ọ̑; á) star. 1. tlaka: graščaki so tlačanom povečevali raboto; iti na raboto, v raboto ∙ občinska rabota nekdaj obvezno neplačano delo, zlasti pri delanju, popravljanju cest, poti 2. težko delo, garanje: rabota v rudniku jih je izčrpala; vsakodnevna rabota prevajalca ♪
  24.      racionálen  -lna -o prid., racionálnejši (ȃ) knjiž. 1. ki temelji na razumu, razumski: racionalne metode, odločitve; racionalno razlaganje sveta; racionalen in emocionalen / kritik ne uporablja racionalnega jezika / racionalno izbiranje poklica premišljeno 2. ki zaradi skladnosti z razumom omogoča najugodnejše ali še sprejemljivo razmerje med delom, porabo in učinkom, koristjo: racionalna organizacija gospodarstva / kopanje rude v tem premogovniku ni več racionalno ◊ mat. racionalno število število, ki se da izraziti v obliki ulomka, v katerem sta števec in imenovalec celi števili racionálno prisl.: racionalno obdelana zemlja ♪
  25.      racionalizírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. uskladiti z razumom: racionalizirati dokaze, trditve; po začetnem navdušenju se je življenje vse bolj racionaliziralo 2. narediti, da se zaradi skladnosti z razumom doseže najugodnejše ali še sprejemljivo razmerje med delom, porabo in učinkom, koristjo: racionalizirati delo, proizvodnjo / racionalizirati podjetje 3. razumsko razložiti, razstaviti: poezija se ne da racionalizirati 4. psih. zanikati ali zmanjšati kaj neprijetnega, slabega z izmišljanjem opravičljivih razlogov: racionalizirati neuspeh, strah ◊ mat. odpraviti koren racionalizíran -a -o: racionaliziran postopek ♪

   8.574 8.599 8.624 8.649 8.674 8.699 8.724 8.749 8.774 8.799  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA