Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

RAN (5.949-5.973)



  1.      nasílnik  -a m () ekspr. nasilen človek: nasilnik grozi, da bo razbil vrata; kaznovati, zvezati nasilnika; zvečer ni bil nihče varen pred nasilniki / boj zoper tuje, vladajoče nasilnike tirane, oblastnike
  2.      nasílništvo  -a s () lastnost ali ravnanje nasilnega človeka: njegovo nasilništvo presega vse meje / redko obdobje carskega nasilništva tiranstva, oblastništva
  3.      nasilováti  -újem nedov.) 1. knjiž. v odnosu do koga uporabljati silo, pritisk za uresničevanje svoje volje, zahteve; biti nasilen: nasilovati prijatelje; ob zaostritvi odnosov se je nasilovalo od obeh strani 2. publ. ne biti v skladu z bistvenimi, resničnimi značilnostmi, zakonitostmi česa: te teorije nasilujejo resničnost, življenje
  4.      nasítiti  -im dov.) zadovoljiti komu potrebo, željo po hrani, jedi: nasititi otroka; nasititi se sira; nasititi se s krompirjem, ribami; ekspr. nasititi si želodec / ekspr. besede nikogar ne nasitijo; pren. vse je storil, da bi nasitil svojo častihlepnost; nasititi si radovednost nasítiti se ekspr. naveličati se: dekleta se je že nasitil / teh pesmi se nikoli ne nasitiš nasíčen -a -o 1. deležnik od nasititi: nasičeni in napojeni gostje; ekspr. nasičena lakomnost, radovednost; biti nasičen življenja 2. ki ima česa v zelo veliki meri: s frazami nasičen članek; z dimom, vlago, vonji nasičen zrak / tržišče postaja nasičeno ♦ kem. nasičeni ogljikovodik spojina ogljika in vodika, v kateri so ogljikovi atomi med seboj vezani z eno vezjo; nasičena raztopina raztopina, v kateri se določena snov ne more več raztapljati; teh. nasičena barva barva, ki ima tako sestavo, da učinkuje izrazito, polno
  5.      nasitljív  -a -o prid. ( í) 1. ki se da (hitro) nasititi: nasitljiv otrok; pren. težko je zadostiti njegovi nikoli nasitljivi radovednosti 2. nasiten: nasitljiva hrana
  6.      nasitljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost nasitljivega: hranilna vrednost in nasitljivost mlečnih izdelkov
  7.      naskakováti  -újem nedov.) 1. delati naskok: sovražnik je začel znova naskakovati; naskakovali so mesta, sovražnikove položaje; naskakovati z boka, z vseh strani // nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom izraža nastopanje dejanja, kot ga določa sobesedilo: alpinisti naskakujejo goro s severne strani / naskakovati državni rekord / naskakovati ženska srca ∙ ekspr. znanstveniki so dolgo naskakovali ta problem so si prizadevali, da bi ga rešili 2. ekspr. grobo, žaljivo nastopati proti komu: zaradi tega so ga vsi naskakovali / naskakovati članek naskakujóč -a -e: naskakujoča množica; sam.: nekdo od naskakujočih je kriknil
  8.      nasladílo  -a s (í) knjiž. 1. sredstvo, navadno brez hranilne vrednosti, ki vzbuja zelo prijeten, ugoden občutek, zlasti telesni; mamilo, poživilo: odpovedati se uživanju nasladil; alkohol, kava, tobak in druga nasladila 2. snov, ki daje hrani sladek okus; sladilo: jedem dodajamo dišave, začimbe ali nasladila
  9.      naslánjati  -am nedov. (ā) dajati, postavljati kaj v poševen, nagnjen položaj, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenaša na kaj: naslanjati deske na steno / ne naslanjajte koles na zid / naslanjati obraz med dlani, na dlani, v dlani; naslanjati brado, komolce na mizo; pren. mesto naslanja svoj razvoj na staro prometno osnovo naslánjati se 1. biti v poševnem, nagnjenem položaju, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenaša na kaj: naslanjati se z rokami na mizo; naslanjati se na ograjo, steno / na enem koncu se ključnica naslanja na prsnico 2. nav. ekspr., s prislovnim določilom biti v prostorsko neposrednem stiku s čim: jezero se na severu naslanja na hribe; zadnja stran hiše se naslanja ob strmo pobočje / ti prostori se naslanjajo na vežo // biti, nahajati se na kakem področju, navadno na večji površini: mesto se naslanja na južno stran hriba 3. publ., s prislovnim določilom biti odvisen: njegove sedanje pesmi se naslanjajo na ljudskega duha; optimizem se naslanja na povečanje izvoza; gradnja tovarne se naslanja na velike potrebe trga / naslanjati se na zgodovinske vire 4. publ., navadno v zvezi z na imeti, dobivati pomoč, podporo: ta stranka se naslanja na delavce / naslanjati se na lastne sile ● ekspr. drugi so delali, on pa se je samo na lopato naslanjal ni delal; je pogosto počivallingv. predlogi se naslanjajo na naglašene besede za seboj v govoru se povezujejo z njimi v naglasno enoto, celoto naslanjáje star.: naslanjaje se na brata, je prišepal do doma naslanjajóč -a -e: spal je, naslanjajoč glavo na mizo; naslanjajoč se na te dokaze, je zavrnil vse očitke
  10.      naslòn  -ôna m ( ó) 1. del stola, klopi, namenjen za naslanjanje hrbta, rok: usedel se je v naslanjač in položil roko na naslon; hrbtni, stranski naslon / sedlo z naslonom // redko ograja z navadno širšim zgornjim delom, urejenim za naslanjanje rok, telesa: z žametom pokrit naslon lože 2. redko naslonitev: zavesten naslon na ljudsko umetnost
  11.      naslòv  -óva m ( ọ́) 1. navedba imena, priimka in bivališča: napisati, povedati svoj naslov; natančen, nečitljiv naslov; sporočiti na določen naslov; naslov na pismu, pošiljki; sprememba naslova / dobivati pošto na počitniški, privatni, vojaški naslov / dati komu svoj naslov; pog. vaš naslov, prosim / naslov podjetja, šole // kraj bivanja, prebivanja: predstavil se je, naslova pa ni povedal / iskati koga na napačnem naslovu 2. navadno s prilastkom ime glasbenega, likovnega, literarnega dela: naslov članka, filma, knjige, poglavja; naslov televizijske oddaje; pesem, slika brez naslova; dati, povedati naslov za šolsko nalogo; film z naslovom Na svoji zemlji / izdati knjigo pesmi pod naslovom Poezije / veliki časopisni naslovi napovedujejo konec vojne naslovi časopisnih člankov / drami je dal naslov Hlapci; revija ima, nosi naslov Sodobnost / publ. delovni naslov dela naslov, ki ga nosi delo med nastajanjem 3. s prilastkom beseda, več besed, ki izražajo, označujejo a) višjo, visoko stopnjo izobrazbe: podeliti naslov doktor znanosti, doktorja znanosti / dobiti, doseči akademski, doktorski naslov b) višjo, visoko stopnjo na hierarhični lestvici v kaki družbi, organizaciji: imeti pravico do naslova guverner, načelnik / dobiti, podeliti baronski, plemiški naslov; ministrski, vladarski naslov / publ. biti izvoljen v naslov znanstveni svetnik za znanstvenega svetnika c) publ. visoko stopnjo na jakostni, vrednostni lestvici v kaki športni disciplini, kulturni dejavnosti: dobiti naslov najboljša filmska igralka; obdržati, osvojiti naslov prvaka, zmagovalca / pomeriti se za državne naslove naslove državnih prvakov / naslov heroja, udarnika / častni naslov č) vrsto glede na medsebojne, zlasti starostne, vljudnostne odnose ljudi: spoštljiv naslov; naslov za odraslega moškega / nagovoriti koga z naslovom tovariš 4. jur., navadno v zvezi pravni naslov pravni predpis, dokument, na osnovi katerega se lahko uveljavlja določena pravica: dokazati, navesti pravni naslov / dedič na podlagi pravnega naslova zakona / izvršilni naslov pravnomočna odločba ali druga listina, s katero se dovoli izvršba // publ. sklad, fond: dobiti sredstva iz naslova zdravstvenega zavarovanja 5. zastar. oznaka, vzdevek: vzdeli so mu naslov krasnoslovec / delu je dal naslov izvirna povest podnaslovpubl. braniti naslov prvaka tekmovati za pravico do naslova prvaka, pridobljenega na prejšnjem tekmovanju; ekspr. obrnil si se na napačen naslov v tej zadevi ti ne bom pomagal, ustregelbiblio. prejeti sto naslovov sto različnih časopisov, knjig; elektr. naslov celice število, simbol, ki označuje mesto pomnilne celice v pomnilniku (elektronskega) računalnika; ptt brzojavni naslov pri pošti prijavljen skrajšani naslov fizične ali pravne osebe; šah. mojstrski, velemojstrski naslov
  12.      naslóven  -vna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na naslov: naslovne črke / naslovna novela, pesem novela, pesem, po kateri ima zbirka naslov; naslovna stran stran na začetku časopisa, knjige z naslovom, imenom avtorja, založbe; naslovna vloga vloga, po kateri ima dramsko, filmsko delo naslovptt naslovna pošta pošta, ki odda pošiljko določenemu prejemniku
  13.      naslóvnica  -e ž (ọ̑) 1. redko naslovljenka: izročiti pošiljko naslovnici 2. žarg., tisk. naslovna stran: oblikovati, urediti naslovnico; slika na naslovnici ◊ ptt listek z naslovom, pritrjen na pošiljko, na katero ni mogoče napisati naslova
  14.      nasmèh  in nasméh -éha m ( ẹ́; ẹ̑) izraz obraza, navadno raztegnjene ustnice, ki kaže zlasti veselje, radost: občudoval je njen nasmeh; hudomušen, ljubezniv, prijazen nasmeh / odgovoriti, pogledati z nasmehom; pozdraviti z nasmehom / ekspr.: na obrazih vseh je zaigral nasmeh; ustnice so se mu razširile v prisrčen nasmeh prisrčno se je nasmehnil / ekspr. na vse strani je delila nasmehe; pri nasmehu so ga zabolele ustnice
  15.      nasolíti  -ím dov., nasólil ( í) posuti, natreti s soljo, navadno zaradi konzerviranja: nasolil je veliko kumaric; meso je razsekal in nato nasolil nasoljèn -êna -o: nasoljene ikre; nasoljeno meso
  16.      nasoljeváti  -újem nedov.) posipati, natirati s soljo, navadno zaradi konzerviranja: meso so nasoljevali in prekajevali
  17.      naspéti  -spèm dov. (ẹ́ ) 1. knjiž., redko nasuti: naspeti kokošim koruze 2. nar. zgoditi se, pripetiti se: kadar mu je kaj naspelo, se ni razjezil, samo dotaknil se ni ničesar (M. Kranjec)
  18.      nasplòh  prisl. () 1. izraža splošno veljavnost povedanega: kažipot je nasploh tam, kjer je križišče; otrokom nasploh marsikaj spregledajo / knjige berejo redki in nasploh mlajši; to so nasploh znane besede // izraža približno ocenitev, ocenjevanje: kaj mislite nasploh, načelno o tem / ne poznam ga, samo nasploh vem, da je priljubljen / letošnja letina, nasploh rečeno, zaostaja za lansko 2. izraža veljavnost za celoto v primerjavi z njenimi deli; sploh: pred očmi mu ni posameznik, ampak človek nasploh; govori o gospodarstvu nasploh in še posebej o kmetijstvu / gre za prepoved zbiranja večjih skupin in nasploh
  19.      naspróten  -tna -o prid. (ọ̑) 1. ki je, se nahaja tako, da glede na izhodišče na drugem koncu, strani omejuje vmesni prostor: priplavati na nasprotni breg; z nasprotnega hriba so prihajali glasovi; slika visi na nasprotni steni; odšel je skozi nasprotna vrata / prijeti za nasprotni konec palice / pri nasprotni mizi so sedeli sami znanci bližnji, sosednji / zasukati kolo v nasprotno smer; nasprotna stran / pomagati si na nasprotni način / nasprotni gol // ki deluje ravno drugače kot izhodiščni: odbiti nasprotni napad; prestreči nasprotni udarec; nasprotna sila / piha močen nasprotni veter / nasprotni promet; nasprotna vozila 2. ki se v čem bistvenem popolnoma razlikuje od drugega: oče in sin sta nasprotnega značaja; nasprotna ideologija / nasprotna izjava; ekspr. diametralno nasprotna trditev; dobivati nasprotna povelja / nasprotna prizadevanja 3. katerega prizadevanje, delovanje ima z določenim tekmovalen, nesoglasen, neujemalen odnos: nasprotni igralec; nasprotno moštvo / prestopil je v nasprotni tabor; nasprotna stranka / nasprotna vojska 4. v povedni rabi ki je, nastopa proti delu, mnenju, naziranju drugega: kdo mi je nasproten; izjave prič so si nasprotne; to je nasprotno vsem našim prizadevanjem ● publ. poravnajte račun, v nasprotnem primeru boste plačali zamudne obresti drugače, sicerbot. nasprotni listi nasproti stoječi pari listov; geom. nasprotni stranici po dve in dve premici četverokotnika, na katerih so vsa štiri oglišča; jur. nasprotna tožba tožba, ki jo vloži toženec v tekoči pravdi zoper tožnika; mat. nasprotna predznaka plus in minus v odnosu drug do drugega; seštevanje in odštevanje sta nasprotni računski operaciji nasprótno 1. prislov od nasproten: nasprotno delovati; nasprotno usmerjeno gibanje 2. uvaja novo trditev namesto prej zanikane: s to izjavo ni škodil samo sebi, nasprotno, to bo škodilo vsemu kolektivu; izjava ni resnična, nasprotno, zlonamerna je; prosil ga nisem jaz, nasprotno, on mene; sam.: dosegel je ravno nasprotno; prepričal sem ga o nasprotnem
  20.      naspróti  prisl. (ọ̑) 1. izraža usmerjenost h komu ali čemu pri gibanju, navadno s sovražnim namenom: sovražnik gre nasproti; veter piha nasproti; nasproti vozeči avtobus // izraža položaj, ki je glede na izhodišče na drugem koncu vmesnega prostora: ob cesti stoji hiša, nasproti je spomenik; vojski si stojita nasproti ♦ geom. nasproti ležeči stranici 2. star. izraža nasprotovanje, sovražnost: zmeraj dela, ravna bratu nasproti / v povedni rabi: vsi so ti nasproti; to ni resnici prav nič nasproti 3. raba peša uvaja novo trditev namesto prej zanikane; nasprotno: ne bojim se ga, ravno nasproti, smejem se mu / vsi mu verjamejo, jaz pa sem, nasproti, prepričan, da laže 4. redko naproti: otrok teče očetu nasproti
  21.      nasprótje  -a s (ọ̑) 1. pojav ali stanje, ko se kaj po bistvenih lastnostih razlikuje od določenega: v njegovih trditvah je precej nasprotij; odpraviti, omiliti nasprotja; izgladil je na prvi pogled veliko nasprotje; v stranki je prišlo do nasprotij; družbena, nacionalna, politična, razredna, socialna nasprotja; nasprotje med besedami in dejanji; nasprotje med mladimi in starimi; nasprotja v izpovedbah prič; knjiž. Indija je dežela nasprotij / priti v nasprotje s predpisi, z zakonom; to je v nasprotju z logiko, moralo, s prej povedanim; ekspr. to je v kričečem nasprotju z njegovimi težnjami; ravnati v nasprotju s predpisi ♦ soc. enotnost nasprotij načelo, da je trenutno stanje posledica ravnotežja sil v stvareh in pojavih 2. kar se v čem bistvenem popolnoma razlikuje od drugega: njegova zadnja umetniška zbirka je nasprotje prejšnji; nasprotje izrazu dober je slab; tema v Župančičevi poeziji se pojavlja le kot nasprotje luči // ekspr., navadno s prilastkom kdor je od koga po lastnostih, mišljenju popolnoma drugačen: sin je pravo nasprotje očeta; dekle je živo nasprotje svoje družine ● evfem. zaradi meje sta si prišla v nasprotje sta se sprla; pog., ekspr. tvoja trditev je v direktnem nasprotju s splošnim mnenjem popolnoma nasprotna; publ. v nasprotju s prvo tekmo je naša reprezentanca drugo tekmo izgubila v prvi tekmi je zmagala, drugo pa je izgubila; nasprotja se privlačujejo
  22.      nasprotováti  -újem nedov.) 1. biti, nastopati proti delu, mnenju, naziranju drugega: oče mu nasprotuje pri tej odločitvi; vsi mu nasprotujejo; nasprotovati tovarišem; težko bo prodrl s svojim načrtom, ker mu vedno kdo nasprotuje; politično, strokovno nasprotovati // biti, nastopati proti čemu: nasprotovati gradnji hidroelektrarne / nasprotovati predlogom, predpisom 2. v čem bistvenem se popolnoma razlikovati od drugega: ta odlok nasprotuje zakonu; zahteve ne nasprotujejo njegovim nazorom / novi izraz ne sme nasprotovati duhu slovenskega jezika nasprotováti si biti popolnoma nasproten, različen, nezdružljiv: izjave prič si nasprotujejo nasprotujóč -a -e: v njem je nasprotujoč duh; nasprotujoči si nazori; nasprotujoče si izjave, trditve; navdajala so ga nasprotujoča si čustva; nasprotujoča si povelja, stališča
  23.      nasprótstvo  -a s (ọ̑) knjiž. nasprotje: blažiti huda nasprotstva; družbeno nasprotstvo / nasprotstva med izjavami strank / pokazal je odkrito nasprotstvo nasprotovanje
  24.      nasráti  -sérjem dov., nasêrji naserjíte (á ẹ́) vulg. izločiti določeno količino neprebavljenih delcev hrane
  25.      nastávek  -vka m () 1. odstranljivi del naprave, ki omogoča navadno večnamensko uporabo: dokupiti nastavke; zamenjati nastavek; kovinski, plastični nastavek; sesalec z več nastavki / dimniški nastavek priprava, ki usmerja tok dima v zaželeno smer in preprečuje vdor vetra v dimnik 2. teh. izrastku podoben del na napravi za priključevanje drugih delov ali za oporo: odrezati, navariti nastavek; ulit nastavek / vpenjalni nastavek; nastavek s prirobnico 3. posoda za sadje ali pecivo, z (visoko) nogo, navadno steklena: naložiti sadje na nastavek / prinesla je dva nastavka peciva 4. nav. ekspr. zarodek, zasnova, navadno cveta: nastavki so pozebli; nastavek cvetnega popja / slana lahko škodi dobremu nastavku / cvetni, listni nastavek // kar je komaj vidno, zaznavno: nastavek brčic / nastavki zob; pren. vse to so nastavki za razvoj v močno osebnost ◊ arhit. oltarni nastavek del nad oltarno mizo kot okras; gastr. kvasni nastavek zmes iz kvasa, vode in moke, ki se uporablja za kvašenje testa; lingv. nastavek položaj govorilnih organov, potreben za tvorbo kakega glasu; muz. nastavek položaj ustnic na ustniku pri igranju na pihalo, trobilo; (pevski) nastavek usmerjenost zračnega toka pri tvorbi tona v goltni, ustni in nosni votlini

   5.824 5.849 5.874 5.899 5.924 5.949 5.974 5.999 6.024 6.049  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA