Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

RAJ (6.026-6.050)


  1.      vsíkdar  tudi vsikdàr prisl. (ȋ; ȁ) star. zmeraj, vedno: vsikdar je bil ponosen na sorodstvo, ki ju je vezalo; prizadeval si je biti vsikdar in povsod razumljiv ♪
  2.      vsiljeváti  -újem nedov. (á ȗ) prizadevati si doseči, dosegati pri kom, da kljub odporu kaj vzame, sprejme: vsiljevati kupcem blago; vsiljevati gostom pijačo / vsiljevati komu svoje mnenje, nazore, voljo; vsiljevati komu svoje prijateljstvo / vsiljevati tujo oblast, upravo // s prizadevanjem dosegati pri kom, da pristane na kako razmerje s kom: vsiljevala mu je svojo hčer; vsiljeval se jim je za svetovalca, vodnika / ekspr. rada se vsiljuje moškim; kaj se vsiljuješ, saj vidiš, da te ne marajo vsiljeváti se nezaželeno pojavljati se v zavesti: ta misel, predstava se mu vsiljuje čedalje močneje / v spomin se mu vsiljujejo pretekli dogodki / ekspr. vsiljuje se mu sklep, da so to storili nalašč sklepa ♪
  3.      vsiljív  -a -o prid., vsiljívejši (ȋ í) 1. ki si prizadeva doseči pri kom, da kljub odporu kaj vzame, sprejme: vsiljiv akviziter, trgovec // ki si prizadeva doseči pri kom kaj sploh: vsiljiv prosilec; po naravi ni vsiljiv; ženske ga ne marajo, ker je preveč vsiljiv // ki si kljub nezaželenosti, nasprotovanju prizadeva priti kam: vsiljivi obiskovalci; vsiljivi otroci / živali so odganjale vsiljive muhe in obade 2. ki izraža, kaže prizadevanje koga doseči kaj kljub nezaželenosti, nasprotovanju: vsiljiva prošnja; vsiljivo prigovarjanje / ni marala vsiljive domačnosti; vsiljiva ustrežljivost // ekspr. ki obstaja, se pojavlja kljub nezaželenosti, odklanjanju: vsiljiva voda je zalivala vse od kraja / pregnati vsiljive misli / njegova navzočnost je bila vsiljiva 3. ekspr. neprijetno močno zaznaven, opazen: vsiljiv glas telefona; vsiljiv kos pohištva; vsiljiv vonj; vsiljive barve vsiljívo prisl.: vsiljivo ponujati blago; vsiljivo spraševati, zanimati se za kaj; biti vsiljivo vljuden ♪
  4.      vstájati  -am nedov. (ā) 1. spravljati se iz ležečega ali sedečega položaja v pokončnega: plesalci so vstajali in se postavljali v vrsto; vstajati izza mize; vstajati iz postelje s pomočjo drugih; počasi, previdno, ekspr. trudno vstajati / od viharja poleženo žito že vstaja // spravljati se v pokončen položaj po spanju, počitku: po budnici so začeli vstajati; zjutraj težko vstaja; zgodaj, z dnevom vstajati // (po ozdravljenju) zapuščati bolniško posteljo: bolnik že vstaja; ne bi še smela vstajati 2. ekspr., v zvezi z od prenehavati delati kaj v sedečem položaju: nerad vstaja od branja; večkrat vstaja od dela, učenja 3. nav. ekspr., s prislovnim določilom začenjati se kazati višje od okolice: pred njimi je iz morja vstajalo kopno / na obzorju vstaja mesec vzhaja // pojavljati se premikajoč se s tal navzgor: izpod nog so vstajali oblaki prahu; na morju so vstajali valovi / iz vlažne zemlje je vstajal hlad se je širil // nastajati, pojavljati se sploh: zunaj je vstajal dan; za gorami vstaja nevihta, vihar / vstajal ji je dvom, sum začenjala je dvomiti, sumiti; v njem je vstajala jeza postajal je jezen 4. ekspr. pojavljati se v zavesti koga: iz pozabe so druga za drugo vstajale podobe; v njem je vstajala preteklost, zavest krivde 5. ekspr. prenehavati biti v negativnem, neugodnem stanju: vstajati iz moralne pokvarjenosti, revščine / po vojni je domovina le počasi vstajala se obnavljala 6. ekspr. upirati se, nasprotovati komu: ljudstvo po deželi vstaja; kmetje so pogosto vstajali proti graščakom, zoper gospodo ● ekspr. lasje so mi vstajali, ko sem to poslušal čutil sem grozo, odpor; zgražal sem se; ekspr. vstajati s petelini v kmečkem okolju zelo zgodaj; vstajati lačen od mize ne dobiti dovolj jesti; preg. kdor zgodaj vstaja, mu kruha ostaja kdor je delaven, prizadeven, dobro živi vstajáje: vstajaje s stola, se je poslovil vstajajóč -a -e: iz vode vstajajoči hlapi; vstajajoče jutro ♪
  5.      vstajênje  -a s (é) 1. ekspr. izhod iz negativnega, neugodnega stanja: vstajenje iz sužnosti / klicati k vstajenju; verovati v vstajenje naroda / vstajenje zatiranih 2. v krščanstvu ponovna združitev duše s spremenjenim telesom ob koncu sveta: verovati v vstajenje mrtvih; smrt in vstajenje / Kristusovo vstajenje vstajenje Kristusa tretji dan po smrti // rel. obred na praznik Kristusovega vstajenja: imeti vstajenje na veliko noč zjutraj; iti, zvoniti k vstajenju ♪
  6.      vstòp  vstópa m (ȍ ọ́) 1. glagolnik od vstopiti: zagotoviti potnikom varen vstop in izstop; vstop posadke v letalo / prepovedal ji je vstop v hišo; ob vstopu je pozdravil / kot opozorilo nezaposlenim vstop prepovedan / vstop žile, živca v organ / vstop v društvo, nogometno reprezentanco / otrokov vstop v šolo; izpit je pogoj za vstop v višji letnik / dirigent je pevcu dal znak za vstop; vstopi glasbil / vstop mladih v književnost / vstop v novo desetletje / publ. hitri vstop gasilcev v akcijo je preprečil škodo // dovoljenje, pravica priti, vstopiti kam: imeti vstop v vse lokale; odkar so se sprli, nima vstopa v njihovo hišo; otroci imajo prost vstop otrokom ni treba plačati vstopnine 2. kraj, prostor, kjer se da v kaj priti: najti vstop v sotesko / vstop je pri sprednjih vratih ◊ alp. vstop v steno mesto, kjer se začne plezalni vzpon; navt. ladje čakajo na dovoljenje za vstop v pristanišče ♪
  7.      vstópati  -am nedov. (ọ̄) 1. stopati v prevozno sredstvo: potniki so vstopali in izstopali; vstopati v avtobus, dvigalo; vstopati pri sprednjih vratih // stopati v kaj sploh: gledalci vstopajo v dvorano; vstopati skozi vrata; hrupno, po prstih vstopati / vstopati v državo na mejnih prehodih 2. prihajati v kaj, v notranjost česa: del organa, kjer vstopajo in izstopajo žile, živci / hladilna tekočina vstopa zgoraj priteka; skozi odprtino vstopa svetloba 3. postajati član kake organizacije, društva: vstopati v kulturna društva, politične organizacije / dov. z današnjim dnem vstopam v klub 4. začenjati peti, igrati v določenem trenutku med petjem, igranjem drugih: instrumenti so vstopali drug za drugim; pevci vstopajo na dirigentov znak 5. ekspr. začenjati delovati na kakem področju: v književnost vstopa mlada generacija; vstopati v svet gledališča 6. z oslabljenim pomenom začenjati biti v kakem obdobju: vstopati v novo leto; vstopati v zadnje desetletje stoletja / vstopati v obdobje industrializacije / vstopati v novo življenje // izraža začetek stanja, kot ga določa samostalnik: vstopati v vojno s kom / predmeti in pojavi vstopajo v nova razmerja ● ekspr. pesnik vstopa v nove svetove v njegovih pesmih se pojavljajo nova področja; ekspr. zvoki so vstopali vanj zaznaval jih je vstopajóč -a -e: zemlja veže vstopajočo sončno energijo ♪
  8.      vstopíšče  -a s (í) knjiž. kraj, prostor, kjer kaj prihaja v kaj, v notranjost česa: vstopišče bolezenskih klic ♪
  9.      všívati  -am nedov., tudi všivájte; všívala in všivála (í) 1. s šivanjem delati, da je kaj nameščeno v za to namenjeno odprtino: všivati rokave, zadrge 2. s šivanjem delati, da kaj pride v kaj, zlasti z namenom, da se skrije: parajo podloge in všivajo bankovce ♪
  10.      všólati  -am dov. (ọ̑) šol. 1. vpisati v šolo: všolati otroke v drugem kraju 2. vključiti v področje določene šole: te vasi so všolali v osrednjo šolo v občini všólan -a -o: število všolanih otrok; število v kako šolo všolanih krajev ♪
  11.      vštévati  -am nedov. (ẹ́) upoštevati pri ugotavljanju števila česa: vštevati leta internacije v delovno dobo; vštevati stroške v ceno ∙ zastar. še vedno morajo vštevati njegovo besedo upoštevati ♪
  12.      vštríc  prisl. (ȋ) izraža položaj na desni ali levi v neposredni bližini: iti, korakati, stopati vštric s kom; po dva in trije so jezdili vštric // ekspr. skupaj, skupno: vštric sta si krčila pot v svet; šli so vštric za visokimi cilji ● ekspr. iti, stopati vštric s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; ekspr. s teboj še zmeraj stopam vštric ne zaostajam za teboj ♪
  13.      vtépati  -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. z udarjanjem spravljati v kaj: vtepati rumenjake v testo 2. ekspr. s strogim ravnanjem dosegati, da dobi kdo kako lastnost: vtepati ljudem pamet; vtepati pokorščino; poslušnost so mu vtepali s palico // navadno v zvezi vtepati v glavo z vztrajnim razlaganjem, ponavljanjem dosegati, da se kdo česa nauči, si zapomni: vtepati komu angleščino, slovnico v glavo; vtepati si znanje v glavo ♪
  14.      vtêpsti  vtêpem dov., vtépel vtêpla (é) 1. z udarjanjem spraviti v kaj: vtepsti v sneg žlico sladkorja; s kuhalnico vtepsti v testo rozine 2. ekspr. s strogim ravnanjem doseči, da dobi kdo kako lastnost: vtepsti ljudem pamet; včasih so pridnost vtepli s palico // navadno v zvezi vtepsti v glavo z vztrajnim razlaganjem, ponavljanjem doseči, da se kdo česa nauči, si zapomni: vtepsti otrokom poštevanko v glavo ∙ pog. kar si vtepe v glavo, hoče tudi doseči za kar se trdno odloči vtepèn -êna -o: mleko z vtepenimi jajci ♪
  15.      vtís  -a m (ȋ) 1. podoba predmeta, ki nastane z njegovim vtisnjenjem v kaj: vtisi stopal so še vidni; globoki, sveži vtisi; školjkast vtis 2. kar nastane v zavesti kot posledica hitrega, navadno čustvenega sprejemanja zunanjega sveta: vtis izgine, ostane, zbledi; dobiti napačen vtis; urediti svoje vtise; zanesti se na prvi vtis; nov, knjiž. bežen vtis; vtisi s potovanja / biti pod vtisom povedanega vplivom / barvni, vidni, zvočni vtis / čutni vtis; duševni vtis // s prilastkom podoba, videz, kot se kaže zlasti pri kratkotrajnem zaznavanju: tkanina daje vtis pletenine; delati vtis zapuščenosti, zmedenosti; napraviti na koga vtis izobraženega človeka / vzdolžni šivi naredijo vtis vitkosti 3. mnenje, mišljenje o čem, ki nastane zlasti na osnovi zunanjih znakov česa: naš vtis je, da bo organizacija razpadla; imamo vtis, da se jim nikamor ne mudi / lahko bi nastal vtis, da bodo s predpisom vsi problemi rešeni; od kod vam vtis, da vas želimo ogoljufati 4. vtisnjenje: vtis kovanca, prstana v vosek / vtis dogodka v spomin ● narediti vtis na koga vzbuditi pri njem čustveni odziv, zanimanje; ekspr. s potovanja je odnesel nepozabne vtise potovanje ga je zelo prevzelo; pog. predstava je pustila slab vtis gledalcem ni bila všeč, jim ni ugajala; ekspr. to je naredil samo zaradi vtisa da bi kdo imel o njem mnenje, kakršno on hoče, želi ◊ biol. spominski vtis sled, ki jo zapusti vzdraženje v živčnih celicah; šport. ocena za umetniški vtis pri umetnostnem drsanju, kotalkanju ocena za umetnostno vrednost izvedenih likov ♪
  16.      vtòk  vtóka m (ȍ ọ́) 1. glagolnik od vtočiti, vtekati: odprtina za vtok vode 2. kraj, prostor, kjer kaj vteka: merjenje količine vode pri vtokih in iztokih ♦ strojn. turbinski vtok ♪
  17.      vulgarizírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. delati kaj vulgarno: surovi izrazi pogovor vulgarizirajo 2. prikazovati kaj preveč aktualno poenostavljeno, preprosto: take razlage teorijo vulgarizirajo / vulgarizirati Cankarjevo sporočilo v parolo poenostavljati vulgarizíran -a -o: vulgarizirana oblika teorije ♪
  18.      vulkán  -a m (ȃ) 1. kraj, mesto na zemeljskem površju, navadno gora, kjer prodira iz zemeljske notranjosti lava, ognjenik: vulkan bruha; vulkan že več desetletij miruje; delovanje, izbruh vulkana; pobočje, vrh vulkana; njuna ljubezen je kot vulkan močna, silovita ♦ geogr. aktivni ki še bruha, ugasli vulkan ki ne bruha več; podmorski vulkan na morskem dnu 2. ekspr., s prilastkom kar se pojavi z veliko močjo, silovitostjo: vulkan navdušenja, strasti ♪
  19.      vúzemnica  -e [zǝm] ž (ú) nar. vzhodno kres na veliko soboto zvečer ali velikonočno nedeljo zjutraj: kuriti vuzemnico ♪
  20.      vúzmenka  -e ž (ū) nar. vzhodno kres na veliko soboto zvečer ali velikonočno nedeljo zjutraj: zakuriti vuzmenko ♪
  21.      vzád  prisl. (ȃ) star. zadaj: vzad so ves čas odprta vrata; vzad stati / tu vzad se zbirajo ♪
  22.      vzdígniti  -em dov. (í ȋ) 1. premakniti z nižjega mesta, položaja na višjega: vzdigniti breme; vzdignil jo je do stropa; vzdigniti otroka na rame, v naročje; vzdigniti z žerjavom; počasi, težko, visoko vzdigniti / vzdigne dvesto kilogramov sposoben je vzdigniti / vzdignili so sidro in odpluli / boječe vzdigniti glavo; voznik je vzdignil roko v pozdrav; učenec je večkrat vzdignil roko s takim dejanjem izrazil željo, da bi govoril, bil vprašan / veter ji je vzdignil krilo / voda je vzdignila pod povzročila, da je na nekaterih mestih izbočen; vzdigniti telefonsko slušalko odgovoriti na telefonski klic; vzdigniti vrata s tečajev sneti / vzdigniti kvišku, pog. gor 2. napraviti kaj višje: vzdigniti nasip; z blazinicami vzdigniti rame pri plašču / pog. vzdigniti hišo za eno nadstropje nadzidati 3. napraviti, da kaj pride iz ležečega ali sedečega položaja; dvigniti: vzdigni bolnika, da mu posteljem posteljo; vzdigniti se na komolce / vzdigniti podrt električni drog; žito se po neurju ni več vzdignilo / pog. proti jutru so ga vzdignili (iz postelje) zbudili, poklicali; vulg. vzdigni že rit vstani 4. spraviti z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost; dvigniti: vzdigniti cene / vzdigniti prodajo cigaret povečati / ni se jezil, samo glas je vzdignil začel glasneje govoriti // spraviti na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: vzdigniti življenjsko raven / moralno vzdigniti ljudi // dati čemu višjo stopnjo glede na pomembnost: vzdigniti jezik pokrajine v uradovalni in učni jezik države 5. redko sprejeti pripadajoče, naročeno, shranjeno po (uradno) določenih predpisih; dvigniti: pravočasno vzdigniti pismo na pošti; vzdigniti plašč v garderobi 6. napraviti, da se kdo upre; dvigniti: vzdigniti izkoriščane množice / vzdigniti deželo k uporu 7. ekspr. povzročiti, narediti: vzdigniti velik hrup, preplah / vzdigniti upor ● pog. pripomba ga je vzdignila razburila, vznejevoljila; ekspr. spet so vzdignili glave postali uporni, predrzni; šalj. še o pravem času je vzdignil jadra odšel; ekspr. nič ni rekla, samo nos je vzdignila z izrazom je pokazala, da je nezadovoljna, užaljena; ekspr. vzdigniti oči, pogled h komu pogledati ga; star. vzdigniti pesem začeti peti; ekspr. zadeva je vzdignila veliko prahu povzročila razburjenje, govorice; ekspr. ob vsaki priložnosti vzdigne prst žuga, svari; ekspr. vzdigniti roko nad koga, proti komu udariti, (pre)tepsti ga; star. vzdigniti tožbo proti komu tožiti ga; star. vzdigniti vojsko drug proti drugemu začeti se vojskovati vzdígniti se 1. premakniti se navzgor, kvišku: letalo se je vzdignilo v zrak; iz dimnika se vzdigne dim; za avtomobilom se je vzdignil oblak prahu; megla se hitro vzdigne / takrat se nad obzorje vzdigne sonce vzide / proti vrhu se pot bolj vzdigne vzpne // pog. vstati: vzdigniti se od mize, s postelje 2. knjiž. nastati, pojaviti se: v njem se je vzdignila jeza; v srcu se mu vzdigne dvom, sum / proti večeru se je vzdignil veter začel pihati 3. s smiselnim osebkom v dajalniku začutiti slabost, pri kateri se vsebina želodca pomika navzgor: že pri prvem grižljaju se mu je vzdignilo / v želodcu se mu je vzdignilo ob takem neredu ● pog. potica se je lepo vzdignila vzhajala; ekspr. v gledališču se je spet vzdignila zavesa so (se začele) predstave; star. žerjavi se vzdignejo čez morje odletijo; star. ob polnoči so se vzdignili na pot odšli, odpotovali; vzdigniti se nad druge doseči pomembnejši položaj od drugih; pog. v teh dneh se je živo srebro močno vzdignilo je temperatura zelo narasla vzdignívši zastar.: pozdravil jo je, vzdignivši roko vzdígnjen -a -o: vzdignjena glava; cesta je vzdignjena za en meter ♪
  23.      vzdigováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. premikati z nižjega mesta, položaja na višjega: ko je vzdigoval deblo, se je ponesrečil; vzdigovati z dvigalom; počasi, težko vzdigovati; spuščati in vzdigovati / lahko je vzdigoval težka bremena bil je sposoben vzdigovati / vzdigovati jadra / od utrujenosti je komaj vzdigovala roke; pri hoji visoko vzdigovati noge; vzdigovati klobuk v pozdrav / vzdigovati kvišku, pog. gor 2. delati kaj višje: vzdigovati dvorišče z nasipanjem 3. delati, da kaj pride iz ležečega ali sedečega položaja; dvigati: ranjenca so vzdigovali trije moški; vzdigovati se z rokami / vzdigovati podrte drogove 4. spravljati z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost; dvigati: vzdigovati cene / ekspr. od veselja vzdigovati glas začenjati glasneje govoriti // spravljati na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: vzdigovati življenjsko raven 5. redko sprejemati pripadajoče, naročeno, shranjeno po (uradno) določenih predpisih; dvigati: vzdigovati denar; vzdigovati s hranilne knjižice 6. napravljati, da se kdo upre, upira; dvigati: vzdigovati ljudstvo proti izkoriščevalcem 7. ekspr. povzročati, delati: knjiga vzdiguje ogorčenje ● ekspr. spet vzdigujejo glave postajajo uporni, predrzni; ekspr. zmeraj hitreje je vzdigoval noge hodil; ekspr. ne vzdiguj nosu nad navadne ljudi ne bodi domišljav, prevzeten; ekspr. knjiga vzdiguje prah v javnosti povzroča razburjanje, govorice; ekspr. vzdigovati svet s tečajev spreminjati trdna, ustaljena načela, spoznanja; ekspr. takrat so ga vzdigovali v nebesa, danes pa so vsi proti njemu so ga močno poveličevali, hvalili vzdigováti se 1. premikati se navzgor, kvišku: megla se vzdiguje; iz lonca se vzdiguje para; s tal, za avtomobili se vzdiguje prah; vzdigovati se proti najvišji točki; hitro, višje se vzdigovati / cesta se vedno bolj vzdiguje vzpenja // pog. vstajati: drug za drugim se vzdigujejo in odhajajo 2. knjiž. nastajati, pojavljati se: v njenem srcu se vzdiguje upanje / počasi se vzdiguje veter začenja pihati 3. razprostirati se, biti kje, navadno višje od okolice; dvigati se: iz morja se vzdigujejo strme skale; okrog pristanišča se je vzdigovalo mesto 4. s smiselnim osebkom v dajalniku čutiti slabost, pri kateri se vsebina želodca pomika navzgor: bolnici se vzdiguje; vzdiguje se mi od gnusa, zaradi nesnage / želodec se jim vzdiguje ob pogledu na nered; v želodcu se mu vzdiguje ● vzdigovati se nad povprečje biti boljši od povprečja; ekspr. videlo se je, kako se je nekaj vzdigovalo v njem kako je postajal jezen, razburjen vzdigováje star.: vzdigovaje skalo poškodovati si hrbet vzdigujóč -a -e: počasi se vzdigujoča cesta ♪
  24.      vzdrámljati  -am nedov. (á) knjiž. zbujati: vzdramljati speče / pesn. v naravi se vzdramlja novo življenje se poraja, nastaja ♪
  25.      vzdrhtéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. rahlo se stresti, zlasti od vznemirjenja, mraza: deklica je zdrhtela in zardela; vzdrhteti od mraza, razburjenja; za trenutek je vzdrhtela; rahlo vzdrhteti; vzdrhtel je kot list trepetlike / glas vzdrhti 2. knjiž. za krajši čas se čustveno zelo vznemiriti: srce ji je vzdrhtelo od sreče, veselja; vzdrhtela je v velikem upanju 3. knjiž., s prislovnim določilom postati zaznaven, opazen: na obrazu mu je vzdrhtel smehljaj / po dvorani je vzdrhtelo ihtenje ♪

   5.901 5.926 5.951 5.976 6.001 6.026 6.051 6.076 6.101 6.126  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA