Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

RAJ (1.576-1.600)


  1.      izprazníti  in izprázniti -im tudi sprazníti in sprázniti -im dov. (ȋ á) 1. napraviti, da v čem ni več določene stvari, vsebine: izprazniti poštni nabiralnik, posodo, satje; vse žepe je izpraznil, a ključa ni našel; rezervoar se je izpraznil ∙ evfem. ponoči so izpraznili blagajno ukradli denar iz blagajne; ekspr. v mestu so mu kar precej izpraznili denarnico potrošil je precej denarja; ekspr. proti njemu je izpraznil pet strelov izstrelil; ekspr. pred prazniki so ljudje skoraj izpraznili trgovine pokupili skoraj vse blago ♦ elektr. izprazniti akumulator porabiti shranjeno električno energijo // izpiti, popiti: izpraznili so nekaj buteljk vina; izprazniti kozarec na dušek, v dušku 2. izločiti blato, seč: izprazniti črevo, mehur / pog., ekspr. izpraznil se je kar pred vrati opravil potrebo; se izbruhal 3. narediti, da kdo odide, zapusti kak kraj, prostor: izprazniti dvorano, postajo; proti večeru se je mesto izpraznilo / med racijo so izpraznili pol mesta odpeljali, zaprli; do nedelje je treba izprazniti stanovanje oditi iz njega z vsemi premičninami izprazníti se in izprázniti se tudi sprazníti se in sprázniti se postati prost, nezaseden: v podjetju se je izpraznilo nekaj mest; v kratkem se bo izpraznilo mesto tajnika ∙ ekspr., redko zdaj je vrsta na tebi, da se izprazniš rečeš, poveš vse izpráznjen tudi spráznjen -a -o: izpraznjen akumulator; izpraznjena posoda; izpraznjeno službeno mesto ♪
  2.      izpraznjeváti  -újem tudi spraznjeváti -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, da v čem ne bi bilo več določene stvari, vsebine: izpraznjevati posodo; poštni nabiralnik izpraznjujejo vsak dan; mehanično izpraznjevati smetnjake / izpraznjevati pepel iz peči ∙ ekspr. ves večer je izpraznjeval kozarce pil, popival 2. izločati blato, seč: izpraznjevati črevo, mehur; redno si izpraznjevati črevesje 3. delati, da kdo odide, zapusti kak kraj, prostor: izpraznjevati dvorano; trg se je začel izpraznjevati / z vso naglico so izpraznjevali stanovanje ♪
  3.      izpréči  -préžem tudi spréči spréžem dov., izprézi izprézite in izprezíte tudi sprézi sprézite in sprezíte; izprégel izprégla tudi sprégel sprégla; nam. izpréč in izprèč tudi spréč in sprèč (ẹ́) 1. odpeti vprežno žival in ji sneti vprežno opremo: izpreči konje, vole / izpreči voz 2. ekspr. prenehati z delom, navadno napornim, dalj časa trajajočim: čas je, da izprežeš in si oddahneš; za nekaj časa bo treba izpreči / oče je izpregel in izročil posestvo sinu prenehal gospodariti izpréžen tudi spréžen -a -o: izprežen konj; izprežen voz ♪
  4.      izpríčati  -am dov. (ȋ ȋ) 1. knjiž. javno pokazati, izraziti: ljudstvo je v boju izpričalo svojo nacionalno zavest; izpričati pripravljenost za sodelovanje; ob katastrofi se je izpričala mednarodna solidarnost / redko dveletni premor se je pri pesniku izpričal kot zorenje pokazal 2. star. utemeljiti, podpreti kako trditev z dokazi; dokazati: na sodišču je izpričal svojo nedolžnost; zastar. niso mu mogli izpričati, da je zažgal hišo / pred gospodarjem sta morala izpričati resničnost dogodka potrditi izpríčan -a -o 1. deležnik od izpričati: enotnost gledišč je izpričana 2. knjiž. za katerega je znan, potrjen obstoj: ta kraj je izpričan že v srednjem veku; zgodovinsko izpričano ime ♪
  5.      izpríditi  -im tudi spríditi -im dov. (í ȋ) ekspr. povzročiti, da kdo nima več pozitivnih lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: družba ga je izpridila; izpriditi mladino s slabim branjem; v tujini se je do kraja izpridil / izpridil jo je v sleparko / idejno, politično se izpriditi / stare vrednote so se izpridile v puhle konvencionalnosti ∙ star. žena se mu je izpridila s sosedom imela spolne odnose z njim izpríditi se tudi spríditi se nar. povzročiti, da kaj nima več kakovosti v zadostni meri; pokvariti se: meso se na toplem izpridi / ta jed se hitro izpridi postane neužitna izpríjen in izpríden tudi spríjen in spríden -a -o: izprijen človek; izprijena hrana ♪
  6.      izprosjáčiti  -im dov. (á ȃ) ekspr. z vztrajnimi prošnjami, prigovarjanjem priti do česa: hrano so izprosjačili ♪
  7.      izprsávati se  -am se nedov. (ȃ) 1. bočiti prsi: poveljnik se je izprsaval, da bi bil videti večji 2. ekspr. bahati se, postavljati se: zmeraj se izprsava ♪
  8.      izpŕsiti se  -im se dov. (r̄ ȓ) 1. izbočiti prsi: vzravnal se je in izprsil; bahavo se je izprsil, da se mu je križ skoraj zvil v lok 2. ekspr. pobahati se, postaviti se: pred tovariši se rad izprsi ∙ ekspr. mene poglej! Tako je treba delati, se je izprsil samozavestno, bahavo rekel, povedal ♪
  9.      izpulíti  in izpúliti -im tudi spulíti in spúliti -im dov. (ȋ ú) 1. z vlečenjem, potegovanjem spraviti kaj iz snovi, v kateri tiči: izpuliti las, zob; izpuliti nit iz blaga; izpuliti rastlino s korenino vred / izpuliti ptici perje populiti; pren., ekspr. izpuliti pohlepnost iz srca ∙ pog., ekspr. izpuliti hudiču rep doseči, napraviti kaj navidez nemogočega; z drznim dejanjem napraviti kaj neškodljivo // z vlečenjem, potegovanjem spraviti kaj iz česa sploh: komaj mu je izpulil nož iz rok; izpulila mu je roko, ki jo je držal; izpulil se mu je iz rok; pren., publ. na domačem terenu so jim izpulili zmago 2. ekspr. z vztrajnim prigovarjanjem priti do česa: izpulil mu je zadnje dinarje / iz otrok so izpulili vso skrivnost izpúljen tudi spúljen -a -o: izpuljen las, zob; izpuljeno perje ♪
  10.      izpúst  -a m (ȗ) 1. izpustitev: aretiranec čaka na izpust; izpust iz zapora / izpust živine na pašo / izpust odplak, plinov 2. odprtina za izpuščanje česa: plinski avtomat ima lahko več izpustov; izpust za paro; zbiralnik z izpustom v reko ◊ agr. izpust ograjen prostor ob hlevu za izpuščanje živine; grad. izpust objekt pri dolinski pregradi za praznjenje vode iz akumulacijskega jezera; jur. pogojni izpust; lingv. izpust neuporaba jezikovne prvine, ki jo je iz zveze lahko razbrati ♪
  11.      izravnávati  -am tudi zravnávati -am nedov. (ȃ) 1. delati ravno: izravnavati površino, tla 2. povzročati, da kaj preneha obstajati: izravnavati ovinke / izravnavati nesoglasja, razlike; konflikti se izravnavajo 3. povzročati, da je kaj v ravnovesju: vztrajnik izravnava tek motorja / izravnavati uvoz in izvoz ♦ ekon. izravnavati plačilno bilanco 4. knjiž. delati kaj enako, enakovredno čemu drugemu: izravnavati posamezne elemente v umetniškem delu; izravnavati plače; prim. zravnavati ♪
  12.      izràz  -áza m (ȁ á) 1. jezikovna enota iz glasov, besed za označevanje pojmov: kaj pomeni ta izraz? navedena izraza se rabita kot sinonima; delati, ustvarjati izraze za nove pojme; uporabljati izbrane, jasne, vsakdanje izraze; prevajalec ni našel najbolj ustreznega izraza za nemško besedo; domači, grški, tuji izrazi; knjiž. ekspresivni izrazi; grob, vulgaren, zastarel izraz / enobesedni, večbesedni izrazi; gastronomski, medicinski izrazi; to je knjižni, pesniški izraz; strokovni izrazi; zbirati izraze iz narečja / kot vljudnostna fraza pijan je bil, oprostite izrazu, kot krava 2. ed., knjiž., s prilastkom način posredovanja misli, čustev, doživljanja: pesnik izboljšuje svoj pesniški izraz; sodoben gledališki izraz; po sili umetniškega izraza ga ni še nihče prekosil; zgoščenost izraza / pesnica je našla tanek izraz za svoj čustveni svet 3. nav. ed., navadno s prilastkom videz, zunanja podoba, zlasti obraza, oči, ki kaže razpoloženje, čustva: v njenih očeh je bil nenavaden izraz; vesel izraz mu je legel na obraz; njegove oči so brez izraza; čuden, otožen izraz (obraza, na obrazu); gledati z izrazom obupanca; izraz zaničevanja in sovraštva / izraz njegovega glasu je bil tak, da so vsi jokali // zastar. videz, zunanja podoba sploh: po obsegu in izrazu je to skromno grajsko poslopje 4. ed., z rodilnikom to, v čemer se kaj kaže, izraža: umetnost je izraz časa; ljudske pesmi so najpristnejši izraz ljudske duše; to dejanje je izraz ljubezni; predsednikov obisk je izraz prijateljskega sodelovanja obeh držav; kot izraz hvaležnosti mu je podaril knjigo / potrtost ni ostala brez zunanjega izraza 5. nav. mn., publ., z rodilnikom kar kaže, izraža kaj: predsednika so sprejeli z izrazi prijateljstva, simpatij / kot vljudnostna fraza sprejmite izraze (globokega) sožalja, spoštovanja 6. publ., v zvezi prihajati, priti do izraza postajati, postati bolj opazen, viden, jasen: to mnenje je prišlo v referatu dobro do izraza; črni lasje pridejo ob sinji obleki posebno do izraza; slika v tem prostoru ne prihaja prav do izraza / njegovo znanje ni prišlo do izraza // v zvezi dobiti, najti svoj izraz izraziti se, pokazati se: razumevanje za naravo je dobilo svoj izraz v planinstvu; malodušnost je našla svoj umetniški izraz v Cankarjevih Hlapcih // v zvezi dati izraz izraziti: dati izraz čustvu ● ekspr. dati izraza svojim čustvom, veselju sproščeno izraziti svoja čustva, veselje; ekspr. svojo vlogo je odigrala brez izraza neizrazito, medlo ◊ ekon. denarni izraz vrednosti blaga; lingv. mednarodni izraz beseda, zlasti grško-latinskega, angleškega izvora, ki se uporablja v mnogih drugih jezikih; izraz količine; mat. matematični izraz števila, povezana z računskimi znaki; muz. glasbeni izraz zvočna upodobitev skladateljevega doživljanja; označba za izraz izvajanja ♪
  13.      izrèz  -éza m (ȅ ẹ́) 1. odprtina, nastala z izrezanjem: paličice se morajo tesno prilegati v izreze; srčast izrez v oknicah // taka odprtina pri obleki, navadno ob vratu: obrobiti, zaokrožiti izrez; globok, majhen, velik izrez; koničast, kvadraten, okrogel izrez; izrez na hrbtu; izrez v obliki črke V / rokavni, vratni izrez // del telesa, ki ga ta odprtina razgalja: pege na izrezu 2. posamezen del, izločen iz česa: ta povest je izrez iz vsakdanjega življenja / impresionisti so slikali izreze iz žive narave 3. manjša enota, izrezana iz česa; izrezek: izrez iz časopisa 4. film., fot. del fotografiranega, filmanega motiva: izbrati izrez; imeti čut za kompozicijo in izrez / filmski izrez 5. redko izrezanje: izrez bule, rakastega tkiva ♪
  14.      izríniti  -em dov. (í ȋ) 1. spraviti iz česa, navadno ozkega: krt izrine zemljo iz rova 2. narediti, povzročiti, da kdo zapusti določen kraj, prostor: izrinili so ga iz klopi; fanta so izrinili od mize 3. nav. ekspr. spraviti koga z določenega mesta, položaja, iz družbe: izrinili so ga iz službe / sošolci ga vedno izrinejo iz igre / pri dediščini se ne da izriniti 4. začeti se uporabljati namesto česa, kar je bilo do takrat navadno, v rabi: parniki so izrinili jadrnice; družabni plesi so izrinili ljudske plese / novo čustvo je izrinilo prejšnje izrínjen -a -o: izrinjen je iz družbe; zaradi hromosti je izrinjen iz življenja ♪
  15.      izrísati  -ríšem dov. (ȋ) 1. končno, v podrobnostih izoblikovati risbo: izrisati načrt; vse podobe je skiciral, precej jih je tudi izrisal; pren. pokrajino je pisatelj izrisal z izredno fantazijo; igralec je jasno izrisal značaj glavnega junaka 2. redko prerisati: model avtomobila je izrisal iz revije izrísati se prikazati se v obrisih: obronki gora so se izrisali na nebu izrísan -a -o: načrti so skrbno izrisani; človeške usode so zelo plastično izrisane; prim. zrisati ♪
  16.      izríti  -ríjem tudi zríti zríjem dov., izríl in izrìl tudi zríl in zrìl (í ȋ) 1. z ritjem spraviti iz česa: črvi so izrili kupčke prahu iz preperevajočega opaža; krt izrije zemljo 2. z ritjem narediti: črv izrije luknjico; izriti si votlino v snegu 3. redko izpuliti, izruvati: izriti plevel s korenino izríti se tudi zríti se ekspr., redko s težavo priti iz česa ovirajočega: izriti se iz globokega snega / s težavo se je izril izza mize izrít tudi zrít -a -o: izrita jama; izrita zemlja; s koreninami izrito drevo; prim. zriti ♪
  17.      izrívati  -am nedov. (í) 1. spravljati iz česa, navadno ozkega: voda izriva s svojim pritiskom pesek iz nasipa 2. delati, povzročati, da kdo zapusti določen kraj, prostor: saj bi že bil na vrsti, pa ga izrivajo 3. nav. ekspr. spravljati koga z določenega mesta, položaja, iz družbe: izrivajo jo iz podjetja 4. začenjati se uporabljati namesto česa, kar je bilo do takrat navadno, v rabi: motorne ladje izrivajo parnike ♪
  18.      izsipalíšče  -a s (í) kraj, prostor, kamor se kaj izsipa: rudniško izsipališče; izsipališče premoga, žlindre ♪
  19.      izskočíti  -skóčim dov. (ȋ ọ̑) 1. skočiti iz česa, navadno iz prometnega sredstva: padalec je izskočil prepozno; izskočiti iz letala, vlaka 2. prenehati biti na prvotnem, navadnem mestu: čolniček pri teh statvah pogosto izskoči; pero je izskočilo iz napete lege; izskočilo mu je vretence; roka je izskočila v ramenu se je izpahnila ∙ ekspr. oči bi mu skoraj izskočile, ko ga je srečal zelo začudeno je pogledal ♪
  20.      izsledíti  -ím dov., izslédi in izslêdi; izslédil (ȋ í) 1. priti po sledi do mesta, kjer je divjad: izslediti kuno, zajca 2. biti uspešen v ugotavljanju, kje kdo, kaj je: zasledovali so ga dve leti, preden so ga izsledili; izslediti krivca, vlomilca / izslediti skladišče orožja ∙ ekspr. nikjer ga ne morem izslediti najti, odkriti 3. knjiž. ugotoviti, odkriti: izslediti pojave radioaktivnosti; izsledili so, odkod izvirajo najdeni predmeti ♪
  21.      izstókati  -am dov. (ọ̑ ọ̑) ekspr., redko stokajoč reči, povedati: zadnje besede je že skoraj izstokal ♪
  22.      izstòp  -ópa m (ȍ ọ́) 1. glagolnik od izstopiti: izstop iz vlaka je bil težaven / izstop iz društva, organizacije / izstop iz šole / izstop iz vojne 2. kraj, prostor, kjer se da iz česa priti: sovražnik je obstreljeval izstop iz soteske / izstop je pri srednjih vratih ◊ alp. izstop na nameravanem mestu je onemogočil previs; tam je najbližji izstop iz kamina, stene; med., vet. izstop organa, dela organa pojav, da organ, del organa zaradi določenih okoliščin preneha biti v prvotni legi ♪
  23.      izstrelíšče  -a s (í) kraj, prostor za izstrelitev, zlasti raket, vesoljskih ladij: odkriti nasprotnikovo izstrelišče; postaviti izstrelišče medcelinskih raket ♪
  24.      izstreljeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. potiskati izstrelke iz cevi orožja s pomočjo plinov eksploziva: izstreljevati naboje / topovi so izstreljevali krogle skozi line 2. potiskati in usmerjati s startne naprave proti cilju: izstreljevati vesoljske ladje, umetne satelite ● publ. radij je izstreljeval svoje elektrone skoraj s hitrostjo svetlobe oddajal, seval ♪
  25.      iztêči  -têčem tudi stêči stêčem dov., iztêci iztecíte tudi stêci stecíte; iztékel iztêkla tudi stékel stêkla (é) tekoč priti iz česa: sok, tekočina izteče; vino je izteklo iz soda; voda je iztekla skozi razpoko / vsa kri mu je iztekla / plini iztečejo iz pihalne cevi iztêči se tudi stêči se 1. prenehati trajati: dopust se je že iztekel; pogovor se je iztekel; rok za prijavo se je iztekel; zastar. leto je hitro izteklo / v osmrtnicah izteklo se je življenje naši dobri mami / knjiž. v zadnjem delu se iztečejo usode oseb, ki so jim bralci sledili v prejšnjih knjigah se zaključijo // prenehati biti veljaven: pogodba, pooblastilo se izteče, neustalj. izteče 2. s prislovnim določilom ne segati, razprostirati se čez določeno mejo; končati se: cesta se je iztekla pod gradom 3. s prislovnim določilom imeti izid, rezultat, kot ga izraža določilo: poskus se je iztekel, kakor so pričakovali; vsi so čakali, kako se bo tekma iztekla; stvar se je dobro, slabo, srečno, ugodno iztekla; tožba se je iztekla v njeno škodo; vesel sem, da se je tako izteklo 4. navadno v zvezi z ura prenehati teči, iti, ker ni več energije od navitja: ura se je iztekla / filmski trak se je iztekel ga ni več ● ekspr. oči naj ji iztečejo oslepi naj; vznes. njegove ure so se iztekle umrl je ◊ mat. deljenje se izteče se izide; med. oko mu je izteklo zaradi predrtega zrkla je iztekla zrklovina iztékel -têkla -o tudi stékel stêkla -o: iztekle oči iztečèn tudi stečèn -êna -o: iztečena ura; prim. steči ♪

   1.451 1.476 1.501 1.526 1.551 1.576 1.601 1.626 1.651 1.676  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA