Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

RA (8.965-8.989)


  1.      pravočásen  -sna -o prid. (á ā) ki je, se opravi a) v (prej) določenem času: pravočasen prihod; upoštevajo samo pravočasne reklamacije b) v času, ko še doseže svoj namen: pravočasno opozorilo na nevarnost pravočásno prisl.: pravočasno prihajati na delo; voznik je še pravočasno zavrl; pravočasno obveščen ♪
  2.      pravočásnost  -i ž (á) lastnost, značilnost pravočasnega: pravočasnost prihoda, pritožbe ♪
  3.      pravokóten  -tna -o prid. (ọ̑) 1. ki oblikuje pravi kot: ogli hiše so pravokotni; pravokotne stene ♦ geom. pravokotni paralelogram; pravokotni koordinatni sistem koordinatni sistem z med seboj pravokotnimi koordinatnimi osmi; pravokotni trikotnik; pravokotna projekcija 2. ki ima obliko pravokotnika: imeti pravokoten izrez na obleki; pravokoten list papirja / pravokotna soba pravokótno prisl.: ulice se križajo pravokotno; premica leži pravokotno na ravnino; pravokotno prečkati ulico ♪
  4.      pravokótnica  -e ž (ọ̑) geom. premica, pravokotna na dano črto ali dano ploskev: načrtati pravokotnico na ploskev, premico; pravokotnica ploskve, premice ♦ fiz. vpadna pravokotnica ♪
  5.      pravokótnik  -a m (ọ̑) 1. geom. četverokotnik z enakima nasprotnima stranicama in enakimi koti: narisati pravokotnik; izračunati obseg, ploščino pravokotnika 2. kar je po obliki podobno temu liku: razrezati testo na pravokotnike; vzorec v obliki pravokotnikov ♪
  6.      pravokótniški  -a -o prid. (ọ̑) ki ima obliko pravokotnika: pravokotniška odprtina / knjiž., redko nizka pravokotniška soba pravokotna ♪
  7.      pravokótnost  -i ž (ọ̑) lastnost, stanje pravokotnega: pravokotnost robov / pravokotnost poslopja, sobe ♪
  8.      pravoméren  -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) knjiž. ki je, nastopa v pravi meri: pravomerni ritem predstave // ki je v skladu z določenimi načeli, predpisi: pravomerno ravnanje pravomérno prisl.: pravomerno uporabljati odrska sredstva ♪
  9.      pravomôčen  -čna -o prid. (ó) jur. pravnomočen: pravomočna sodba; odločba je pravomočna ♪
  10.      pravomôčnost  -i ž (ó) jur. pravnomočnost: pravomočnost odločbe ♪
  11.      pravopís  -a m (ȋ) pravila o pisavi, rabi črk in ločil, pisanju skupaj in narazen, o deljenju: poznati, spremeniti, upoštevati pravopis / po pravopisu bi morala biti tu vejica // veda o tem: ukvarjati se s pravopisom; razvoj pravopisa // knjiga s temi pravili: kupiti pravopis; v pravopisu so zapisani tudi naglasi in navodila za izgovor ♪
  12.      pravopísar  -ja m (ȋ) ekspr. pravopisec: prizadevanja naših pravopisarjev ♪
  13.      pravopísec  -sca m (ȋ) strokovnjak za pravopis: stališča sodobnih pravopiscev ♪
  14.      pravopísen  -sna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na pravopis: pravopisna napaka / pravopisni razvoj / pravopisne platnice ♪
  15.      pravopísje  -a s (ȋ) zastar. pravopis: poznati pravopisje / vaditi se v pravopisju ♪
  16.      pravopísnik  -a m (ȋ) ekspr. pravopisec: slovničarji in pravopisniki ♪
  17.      pravoréčen  -čna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na pravorečje: pravorečni problemi ♪
  18.      pravoréčje  -a s (ẹ̑) pravila, ki določajo in predpisujejo glasove in naglas knjižnega jezika: naglašati besede po pravorečju // veda o tem: razvoj pravorečja ♪
  19.      pravoslávec  -vca m (ȃ) pripadnik pravoslavne vere: katoličani in pravoslavci ♪
  20.      pravosláven  -vna -o prid. (á) nanašajoč se na pravoslavce ali pravoslavje: pravoslavni duhovnik / pravoslavna cerkev ♦ rel. pravoslavna vera krščanska vera, ki ne priznava papeža za vrhovnega poglavarja; sam.: katoličani in pravoslavni ♪
  21.      pravoslávje  -a s (ȃ) 1. krščanska vera, ki ne priznava papeža za vrhovnega poglavarja: pravoslavje in katolištvo 2. nazor, ideologija, ki temelji na pravoslavni veri: vpliv pravoslavja na umetnost ♪
  22.      pravoslóvec  -vca m (ọ̑) zastar. pravnik: profesorji in pravoslovci / pravoslovec prvega letnika slušatelj prava ♪
  23.      pravoslóven  -vna -o prid. (ọ̑) zastar. praven: pravoslovni študij / pravoslovna fakulteta ♪
  24.      pravoslóvje  -a s (ọ̑) zastar. veda o pravilih, ki urejajo odnose v določeni družbeni skupnosti in določajo kazni za kršitev teh pravil; pravo: posvetiti se pravoslovju / razvoj pravoslovja ♪
  25.      pravosóden  -dna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na pravosodje: pravosodna dejavnost / pravosodni izpit ♪

   8.840 8.865 8.890 8.915 8.940 8.965 8.990 9.015 9.040 9.065  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA