Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
RA (44.215-44.239)
- samosvôjost -i ž (ó) knjiž. lastnost, značilnost samosvojega človeka: samosvojost in neprilagodljivost / samosvojost drame; samosvojost jezika / samosvojost pesnice je v tem, da je do vseh iskrena posebnost; samosvojost njunih spoznanj / narodna samosvojost neodvisnost, samostojnost ♪
- samôta -e ž (ó) 1. stanje, ko je kdo sam, brez stikov, povezave z drugimi: samota ga muči; želeti si samote; dnevi samote / duševna samota; pesn. samota srca / trpeti v samoti; na starost je živel v veliki samoti zelo osamljeno, samotno 2. oddaljen, odmaknjen kraj, predel: v to hribovsko samoto malokdo pride; njegova hiša je stala v divji samoti / kmetija leži na samoti / ekspr. hrepeneti po gozdnih samotah ● knjiž. prevzela ga je samota kraja samotnost; star. če se bova srečala kje na samoti, ne vem, kaj bom storil kje na samem; v samoti je še enkrat premislil svoj načrt ko je bil sam; knjiž. v občini je bilo takrat dvajset zaselkov in nekaj samot samotnih kmetij ♪
- samotár -ja m (á) 1. kdor hote živi sam, brez stikov, povezave z drugimi: fant je samotar in hodi navadno sam po hribih; odljuden samotar; živi kot samotar / te ribe so večinoma samotarji; gams, volk samotar // kdor živi v oddaljenem, odmaknjenem kraju, predelu: tako je bilo življenje samotarja v zapuščeni dolini 2. ekspr. kar okoli sebe, v bližini nima drugih stvari svoje vrste: med drevesi je bil tudi hrast samotar ♪
- samotárec -rca m (ȃ) star. samotar: postal je velik samotarec; pajek je ždel v kotu kot kak samotarec / včasih so v takih bajtah živeli samotarci ◊ zool. samotarci morski raki, ki živijo v praznih polžjih hišicah, Eupaguridae ♪
- samotáriti -im nedov. (á ȃ) nav. ekspr. 1. hote živeti sam, brez stikov, povezave z drugimi: odkar mu je žena umrla, samotari / nič vas ne vidimo, kar samotarite v svoji sobi / podlasica najraje samotari 2. ne imeti okoli sebe, v bližini drugih stvari svoje vrste: tu in tam je samotarilo kako golo drevo; na koncu doline samotari troje hiš ♪
- samotárka -e ž (á) ženska oblika od samotar: postala je čemerna samotarka / lisica je velika samotarka; antilopa samotarka / gora samotarka ♪
- samotárski -a -o prid. (á) ki hote živi sam, brez stikov, povezave z drugimi: samotarski človek; po naravi je precej samotarski / samotarski medved; podlasica je samotarska žival / samotarsko življenje samotársko prisl.: samotarsko živeti ♪
- samôten -tna -o prid., samôtnejši (ó) 1. ki okoli sebe, v bližini nima drugih stvari svoje vrste: samoten popotnik; na drevesu se je oglašal samoten ptič; oreh je stal samoten sredi dvorišča; na koncu doline stoji samotna hiša; samotno drevo / ekspr. iz sosednje ulice so se slišali samotni koraki / ekspr. glasovi so postali samotnejši redkejši / samotna kmetija kmetija zlasti v hribovitem svetu, katere zemljišče se v enem kosu razprostira okoli domačije 2. nenaseljen, neposeljen: to so samotni kraji; samotna dolina, okolica; ko so jih izgnali, je ostala hiša samotna / pozimi je park samoten; zavil je v samotno ulico 3. ki je brez družbe, brez povezave z drugimi: počutil se je samotnega; bila je samotna in bolna // nav. ekspr. ki poteka v samoti, osamljenosti: koliko je prejokala v tistih
samotnih nočeh; v samotnih urah je mislil na dom; samotno življenje / samotne misli ● ekspr. to je bil najsamotnejši kotiček v parku najbolj oddaljen, odmaknjen; zastar. samotni so šli na pot sami, brez spremstva; ekspr. samoten je taval po mestu sam, brez družbe; knjiž. samotna celica samica; to je samotna pot pot, ki vodi po nenaseljenem, neposeljenem svetu samôtno prisl.: samotno živeti / v povedni rabi po materini smrti je bilo doma samotno ♪
- samótež tudi samotéž prisl. (ọ̄; ẹ̑) 1. nar. brez vprege, sam: samotež peljati; kmetje so samotež ali z živino vozili seno / izpregel je konje in samotež porinil voz pod kozolec 2. star. brez pomoči, sam: samotež se je naučil brati in pisati / zmeraj se je samotež sprehajal brez družbe, sam ♪
- samótežen in samotéžen -žna -o prid. (ọ̄; ẹ̑) 1. ki ga premika, pelje človek sam, brez vprege: samotežni voziček; samotežne sani 2. knjiž. ki je, deluje zaradi lastne teže: samotežno kolo / samotežna žičnica gravitacijska žičnica ♪
- samotíšče -a s (í) zastar. preprosta stavba na samotnem kraju: živeti v samotišču na skalnatem otoku ♪
- samôtnež -a m (ȏ) ekspr. osamljen človek, samotar: mračen samotnež / v hribih je srečal nekaj samotnežev; pren. prikazal se je mesec, samotnež na nebu ♪
- samôtnik -a m (ȏ) knjiž. osamljen človek, samotar: zagrenjen samotnik; živi skoraj kot puščavnik in samotnik ♪
- sámotrpínčenje -a s (ȃ-ȋ) knjiž. trpinčenje samega sebe: biti izmučen od samotrpinčenja / razjedajoči dvomi in samotrpinčenje ♪
- samotŕžen -žna -o prid. (r̄) zastar. monopolen: velike delniške družbe so imele takrat samotržno pravico ♪
- sámougódje -a s (ȃ-ọ̑) zastar. samozadovoljnost, samovšečnost: samougodje zaradi uspehov ♪
- samoúk -a m (ȗ) kdor si pridobi (strokovno) znanje brez šol: kot zidar je bil samouk / razstava slikarjev samoukov ♪
- sámouméven -vna -o prid. (ȃ-ẹ́ ȃ-ẹ̄) razumljiv, umeven sam po sebi: te stvari so preproste in samoumevne; zanj so to samoumevna izhodišča; samoumevno zadovoljstvo zaradi uspeha / knjiž. samoumevna resnica, trditev / redko uro je vzel kot samoumeven dar sámoumévno 1. prislov od samoumeven: njegovo ravnanje jemlje samoumevno 2. nav. ekspr., v povedni rabi izraža podkrepitev trditve: samoumevno je, da sovražniki tudi tem krajem niso prizanesli / elipt. samoumevno, da so nesoglasja med starimi in mladimi pogosta; sam.: to je zame nekaj samoumevnega ♪
- sámoumévnost -i ž (ȃ-ẹ́) značilnost samoumevnega: niso bili prepričani o samoumevnosti njegovih izhodišč // knjiž. kar je razumljivo, umevno sámo po sebi: tako načelo je bilo takrat samoumevnost; svobodo zahtevajo ti narodi kot samoumevnost / darilo je sprejela z mirno samoumevnostjo ♪
- sámouníčenje -a s (ȃ-ȋ) uničenje samega sebe: želja po samouničenju / samouničenje človeka / razcepljenost v malem narodu vodi do samouničenja; preprečiti samouničenje človeštva / knjiž. samouničenje morale propad ♪
- sámouničevánje -a s (ȃ-ȃ) uničevanje samega sebe: v njem je bila strast po samouničevanju; samozanikanje in samouničevanje / v požrtvovalnosti je šel do samouničevanja ♪
- sámouvérjenost -i ž (ȃ-ẹ̑) publ. dejstvo, da je kdo prepričan, da misli, ravna prav: samouverjenost in samozadovoljstvo ♪
- samovánje -a s (ȃ) star. samevanje: bati se samovanja ∙ zastar. to je bila vesela stran samovanja samskega življenja ♪
- samovár -a in -ja m (ȃ) zlasti v ruskem okolju 1. kovinska posoda za zavretje vode, namenjene za pripravljanje čaja: prižgati samovar; sedela je pri samovaru in nalivala čaj / ekspr. na mizi je pel, šumel samovar 2. zastar. kuhalnik: postavila je čajnik na samovar; skuhati zajtrk na samovaru ♪
- samováti -újem nedov. (á ȗ) star. samevati: vsak je samoval v svoji sobici / stari grad že dolgo samuje je prazen, pust, neobljuden / ob poti je samovala njena hiša; v kotu je samoval klavir ∙ zastar. takrat je še samoval bil neporočen, samski samováje: samovaje je slonela na oknu samujóč -a -e: samujoče drevo ♪
44.090 44.115 44.140 44.165 44.190 44.215 44.240 44.265 44.290 44.315