Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
RA (43.465-43.489)
- ríbič -a m (ȋ) kdor se ukvarja z ribolovom: ribič lovi ribe; ribič je nastavil mreže; strasten ribič; ribič na tune; lovci in ribiči / divji ribič ki se ukvarja z ribolovom brez predpisanega dovoljenja; podvodni ribič; poklicni, športni ribič ♪
- ríbičevka -e ž (ȋ) star. ribičeva žena: stara ribičevka je zbolela ♪
- ríbiški -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na ribiče ali ribištvo: ribiška vas / ribiški čoln; ribiški čuvaj čuvaj, ki skrbi za čuvanje in gojitev rib, navadno poklicno; ribiški pribor; ribiški škornji nepremočljivi škornji, ki segajo čez koleno, do pasu; ribiški turizem; ribiška družina; ribiška ladja, mreža; ribiška palica palica z vrvico in kolescem ∙ ekspr. nasmehnila se mu je ribiška sreča ulovil je veliko rib ♦ navt. ribiška košara signalna naprava na manjši ribiški ladji, ki opozarja, da ladja lovi ribe; rib. ribiški vozli vozli, ki se uporabljajo pri vezavah vrvice; (ribiška) vrvica; (ribiško) kolesce na ribiško palico pritrjena priprava za odvijanje in navijanje vrvice; sam.: ekspr. ta je pa ribiška to je zelo pretirano povedano; to je izmišljeno ♪
- ribjeók -a -o prid. (ọ̑ ọ̄) knjiž. ki ima hladne, brezizrazne oči: ribjeok moški ♪
- ríbji -a -e prid. (ȋ) nanašajoč se na ribe: ribji rep; ribja koščica se mu je zataknila v grlu; ribja luska, plavut; nebo je čisto kot ribje oko / ribji samec; ribja jajčeca ikre; ribje meso / ribje jate / ribje jedi; ribja juha; ribja konzerva; ribje olje olje iz svežih jeter ribe trske / ribja hrana hrana za ribe / ribja restavracija restavracija, kjer se streže zlasti z ribjimi jedmi; ribja tržnica / papigi so dali ribjo kost apnenčasto ploščico, ki tvori ogrodje sipe; steznik z ribjimi kostmi z opornicami iz vosov vosatih kitov ● ekspr. ima ribjo kri se sploh ne razburi; ekspr. strmel je vanjo s svojimi ribjimi očmi hladnimi, brezizraznimi ◊ agr. ribji hrbet ali ribja kost oblikovanost trte, pri kateri se šparoni vežejo vodoravno na eno ali na obe strani žične opore; ribja moka krmilo iz posušenih zmletih rib in ribjih odpadkov; fot. ribje oko širokokotni objektiv, ki zajema slikovni kot 180°; gastr. ribji ragu; ribja marinada z marinado polita riba; med. ribja koža kožna bolezen s čezmernim luščenjem povrhnjice; metal. ribje oko okrogla, krhka, svetla lisa s poro ali delcem žlindre v zvaru kot varilska napaka; obl. vzorec ribja kost vzorec z diagonalno lomljenimi črtami; obrt. ribja kost okrasni vbod, s katerim se sestavita dva kosa tkanine; rib. ribji drobiž majhne, gospodarsko nepomembne vrste rib; ribji vložek v ribolovno vodo spuščene ribe za povečanje količine rib v njej; ribja steza umetno narejen prehod za ribe čez visoke vodne pregrade; ribje naselje večja skupina morskih rib iste vrste ali različnih vrst, ki živi na istem
prostoru, kraju; um. ribji mehur okras v obliki ribjega mehurja, zlasti kot sestavni del gotskega krogovičja; vet. ribji hrbet nenormalno izbočena hrbtenica pri prašičih; zool. ribji mehur organ, s katerim riba uravnava dviganje ali spuščanje v vodi; ribji orel orel, ki se hrani z ribami, Pandion haliaetus; ribja pijavka pijavka, ki se prisesa na škrge, kožo rib, Piscicola geometra; ribja trakulja široka trakulja; ribja uš ríbje prisl.: ribje hladna ženska; po ribje je lovila zrak; po ribje odpirati usta molče ♪
- ribnjáča -e ž (á) rib. lesena posoda z režami za začasno shranjevanje ulovljenih rib; poltar ♪
- riboflavín -a m (ȋ) farm. vitamin B2: spremembe na koži zaradi pomanjkanja riboflavina ♪
- ribogójen -jna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na ribogojstvo: ribogojni problemi / ribogojni obrat ribogojnica ♪
- ribogójnica -e ž (ọ̑) obrat za gojenje rib: obnoviti ribogojnico / postrvi iz ribogojnice / ribogojnica vlaga v potok postrvje enoletnice ♪
- ribojéd -a -o prid. (ẹ̑ ẹ̄) ki se hrani z ribami: ribojedi ptiči ♪
- ribolóvka -e ž (ọ̑) knjiž. ribiška ladja: ribolovke se že vračajo v pristanišče ● knjiž. vidra je dobra ribolovka dobro lovi ribe ♪
- riboslóven -vna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na riboslovje: riboslovna razprava / riboslovna ustanova ♪
- rícinusov -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na ricinus: ricinusovo seme ♦ med. ricinusovo olje olje iz ricinusovih semen, ki se uporablja zlasti kot odvajalno sredstvo ♪
- ríčet -a m (ȋ) jed iz oluščenih ječmenovih zrn: jesti ričet; ričet s prekajeno svinjsko kračo ∙ pog. dobiti dve leti ričeta biti obsojen na dve leti zapora; pog. jesti ričet biti v zaporu; nižje pog. pojdi v ričet pojdi se solit ♪
- ríganje -a s (ȋ) glagolnik od rigati: jutranje riganje osla / riganje in kolcanje ♪
- rígelj -glja m (í) 1. nižje pog. zapah: zapirati vrata z rigljem 2. nar. prečno nameščen tram pri kozolcu; prečnik: povezovati stebre z riglji ♪
- rígniti -em dov. (í ȋ) 1. oglasiti se z glasom i-a: osel je čudno rignil // ekspr. dati riganju podoben glas: sirena, top rigne 2. nizko spahniti se: pijanec je rignil; s smiselnim osebkom v dajalniku po jedi se mu je nekajkrat rignilo ● nizko kaj, je hripavo rignil krčevito rekel ♪
- rigólanje -a s (ọ̑) glagolnik od rigolati: rigolanje in priprava zemljišč za nasade; lopata, stroji za rigolanje / ročno, strojno rigolanje ♪
- rigólati -am nedov. (ọ̑) agr. rahljati zemljo z (zelo) globokim prekopavanjem, oranjem: rigolati njivo; jeseni so rigolali za vinograd / globoko, plitvo rigolati; ročno, strojno rigolati ♪
- rigólen -lna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na rigolanje: rigolna dela / rigolno oranje se je že precej uveljavilo ♦ agr. rigolni plug plug za globoko oranje hmeljišč, sadovnjakov, vinogradov ♪
- rigólnik -a m (ọ̑) agr. rigolni plug: orati z rigolnikom; rigolnik in okopalnik ♪
- rigoríst -a m (ȋ) 1. pristaš rigorizma: rigoristi in hedonisti 2. knjiž. zelo strog, nepopustljiv človek: ta profesor je bil znan kot velik rigorist; moralni rigorist ♪
- rigorízem -zma m (ȋ) 1. filoz. etični nazor, po katerem je spoštovanje moralno-etičnih norm človekova brezpogojna dolžnost: Kantov rigorizem se kaže v njegovem zakonu o kategoričnem imperativu; hedonizem in rigorizem 2. knjiž. zelo velika strogost, nepopustljivost: rigorizem v presojanju odgovornosti ♪
- rigoróz -a m (ọ̑) nekdaj izpit ob zaključku fakultete, zlasti pravne, s katerim dobi kandidat naslov doktor: pripravljati se na rigoroz / prvi, drugi, tretji rigoroz ∙ žarg., šol. ustni izpit kot pogoj za pripustitev k zagovoru doktorske disertacije, ki ga mora opravljati kandidat brez magisterija; ustni doktorski izpit ♪
- rigorózen -zna -o prid., rigoróznejši (ọ̑) knjiž. zelo strog, nepopustljiv: bil je preveč razumevajoč, da bi se strinjal s tem rigoroznim moralistom; biti rigorozen glede česa, v čem / zagovarjati nujnost rigoroznih ukrepov; rigorozno upoštevanje predpisov dosledno, natančno / ocenjevalni kriteriji so za to stopnjo preveč rigorozni / pri tem delu je potrebna rigorozna natančnost velika rigorózno prisl.: rigorozno presojati kaj ♪
43.340 43.365 43.390 43.415 43.440 43.465 43.490 43.515 43.540 43.565