Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

RA (43.465-43.489)



  1.      ríbič  -a m () kdor se ukvarja z ribolovom: ribič lovi ribe; ribič je nastavil mreže; strasten ribič; ribič na tune; lovci in ribiči / divji ribič ki se ukvarja z ribolovom brez predpisanega dovoljenja; podvodni ribič; poklicni, športni ribič
  2.      ríbičevka  -e ž () star. ribičeva žena: stara ribičevka je zbolela
  3.      ríbiški  -a -o prid. () nanašajoč se na ribiče ali ribištvo: ribiška vas / ribiški čoln; ribiški čuvaj čuvaj, ki skrbi za čuvanje in gojitev rib, navadno poklicno; ribiški pribor; ribiški škornji nepremočljivi škornji, ki segajo čez koleno, do pasu; ribiški turizem; ribiška družina; ribiška ladja, mreža; ribiška palica palica z vrvico in kolescemekspr. nasmehnila se mu je ribiška sreča ulovil je veliko ribnavt. ribiška košara signalna naprava na manjši ribiški ladji, ki opozarja, da ladja lovi ribe; rib. ribiški vozli vozli, ki se uporabljajo pri vezavah vrvice; (ribiška) vrvica; (ribiško) kolesce na ribiško palico pritrjena priprava za odvijanje in navijanje vrvice; sam.: ekspr. ta je pa ribiška to je zelo pretirano povedano; to je izmišljeno
  4.      ribjeók  -a -o prid. (ọ̑ ọ̄) knjiž. ki ima hladne, brezizrazne oči: ribjeok moški
  5.      ríbji  -a -e prid. () nanašajoč se na ribe: ribji rep; ribja koščica se mu je zataknila v grlu; ribja luska, plavut; nebo je čisto kot ribje oko / ribji samec; ribja jajčeca ikre; ribje meso / ribje jate / ribje jedi; ribja juha; ribja konzerva; ribje olje olje iz svežih jeter ribe trske / ribja hrana hrana za ribe / ribja restavracija restavracija, kjer se streže zlasti z ribjimi jedmi; ribja tržnica / papigi so dali ribjo kost apnenčasto ploščico, ki tvori ogrodje sipe; steznik z ribjimi kostmi z opornicami iz vosov vosatih kitovekspr. ima ribjo kri se sploh ne razburi; ekspr. strmel je vanjo s svojimi ribjimi očmi hladnimi, brezizraznimiagr. ribji hrbet ali ribja kost oblikovanost trte, pri kateri se šparoni vežejo vodoravno na eno ali na obe strani žične opore; ribja moka krmilo iz posušenih zmletih rib in ribjih odpadkov; fot. ribje oko širokokotni objektiv, ki zajema slikovni kot 180°; gastr. ribji ragu; ribja marinada z marinado polita riba; med. ribja koža kožna bolezen s čezmernim luščenjem povrhnjice; metal. ribje oko okrogla, krhka, svetla lisa s poro ali delcem žlindre v zvaru kot varilska napaka; obl. vzorec ribja kost vzorec z diagonalno lomljenimi črtami; obrt. ribja kost okrasni vbod, s katerim se sestavita dva kosa tkanine; rib. ribji drobiž majhne, gospodarsko nepomembne vrste rib; ribji vložek v ribolovno vodo spuščene ribe za povečanje količine rib v njej; ribja steza umetno narejen prehod za ribe čez visoke vodne pregrade; ribje naselje večja skupina morskih rib iste vrste ali različnih vrst, ki živi na istem prostoru, kraju; um. ribji mehur okras v obliki ribjega mehurja, zlasti kot sestavni del gotskega krogovičja; vet. ribji hrbet nenormalno izbočena hrbtenica pri prašičih; zool. ribji mehur organ, s katerim riba uravnava dviganje ali spuščanje v vodi; ribji orel orel, ki se hrani z ribami, Pandion haliaetus; ribja pijavka pijavka, ki se prisesa na škrge, kožo rib, Piscicola geometra; ribja trakulja široka trakulja; ribja uš ríbje prisl.: ribje hladna ženska; po ribje je lovila zrak; po ribje odpirati usta molče
  6.      ribnjáča  -e ž (á) rib. lesena posoda z režami za začasno shranjevanje ulovljenih rib; poltar
  7.      riboflavín  -a m () farm. vitamin B2: spremembe na koži zaradi pomanjkanja riboflavina
  8.      ribogójen  -jna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na ribogojstvo: ribogojni problemi / ribogojni obrat ribogojnica
  9.      ribogójnica  -e ž (ọ̑) obrat za gojenje rib: obnoviti ribogojnico / postrvi iz ribogojnice / ribogojnica vlaga v potok postrvje enoletnice
  10.      ribojéd  -a -o prid. (ẹ̑ ẹ̄) ki se hrani z ribami: ribojedi ptiči
  11.      ribolóvka  -e ž (ọ̑) knjiž. ribiška ladja: ribolovke se že vračajo v pristanišče ● knjiž. vidra je dobra ribolovka dobro lovi ribe
  12.      riboslóven  -vna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na riboslovje: riboslovna razprava / riboslovna ustanova
  13.      rícinusov  -a -o prid. () nanašajoč se na ricinus: ricinusovo seme ♦ med. ricinusovo olje olje iz ricinusovih semen, ki se uporablja zlasti kot odvajalno sredstvo
  14.      ríčet  -a m () jed iz oluščenih ječmenovih zrn: jesti ričet; ričet s prekajeno svinjsko kračo ∙ pog. dobiti dve leti ričeta biti obsojen na dve leti zapora; pog. jesti ričet biti v zaporu; nižje pog. pojdi v ričet pojdi se solit
  15.      ríganje  -a s () glagolnik od rigati: jutranje riganje osla / riganje in kolcanje
  16.      rígelj  -glja m (í) 1. nižje pog. zapah: zapirati vrata z rigljem 2. nar. prečno nameščen tram pri kozolcu; prečnik: povezovati stebre z riglji
  17.      rígniti  -em dov.) 1. oglasiti se z glasom i-a: osel je čudno rignil // ekspr. dati riganju podoben glas: sirena, top rigne 2. nizko spahniti se: pijanec je rignil; s smiselnim osebkom v dajalniku po jedi se mu je nekajkrat rignilo ● nizko kaj, je hripavo rignil krčevito rekel
  18.      rigólanje  -a s (ọ̑) glagolnik od rigolati: rigolanje in priprava zemljišč za nasade; lopata, stroji za rigolanje / ročno, strojno rigolanje
  19.      rigólati  -am nedov. (ọ̑) agr. rahljati zemljo z (zelo) globokim prekopavanjem, oranjem: rigolati njivo; jeseni so rigolali za vinograd / globoko, plitvo rigolati; ročno, strojno rigolati
  20.      rigólen  -lna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na rigolanje: rigolna dela / rigolno oranje se je že precej uveljavilo ♦ agr. rigolni plug plug za globoko oranje hmeljišč, sadovnjakov, vinogradov
  21.      rigólnik  -a m (ọ̑) agr. rigolni plug: orati z rigolnikom; rigolnik in okopalnik
  22.      rigoríst  -a m () 1. pristaš rigorizma: rigoristi in hedonisti 2. knjiž. zelo strog, nepopustljiv človek: ta profesor je bil znan kot velik rigorist; moralni rigorist
  23.      rigorízem  -zma m () 1. filoz. etični nazor, po katerem je spoštovanje moralno-etičnih norm človekova brezpogojna dolžnost: Kantov rigorizem se kaže v njegovem zakonu o kategoričnem imperativu; hedonizem in rigorizem 2. knjiž. zelo velika strogost, nepopustljivost: rigorizem v presojanju odgovornosti
  24.      rigoróz  -a m (ọ̑) nekdaj izpit ob zaključku fakultete, zlasti pravne, s katerim dobi kandidat naslov doktor: pripravljati se na rigoroz / prvi, drugi, tretji rigoroz ∙ žarg., šol. ustni izpit kot pogoj za pripustitev k zagovoru doktorske disertacije, ki ga mora opravljati kandidat brez magisterija; ustni doktorski izpit
  25.      rigorózen  -zna -o prid., rigoróznejši (ọ̑) knjiž. zelo strog, nepopustljiv: bil je preveč razumevajoč, da bi se strinjal s tem rigoroznim moralistom; biti rigorozen glede česa, v čem / zagovarjati nujnost rigoroznih ukrepov; rigorozno upoštevanje predpisov dosledno, natančno / ocenjevalni kriteriji so za to stopnjo preveč rigorozni / pri tem delu je potrebna rigorozna natančnost velika rigorózno prisl.: rigorozno presojati kaj

   43.340 43.365 43.390 43.415 43.440 43.465 43.490 43.515 43.540 43.565  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA