Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

RA (41.340-41.364)


  1.      pridrvéti  -ím dov. (ẹ́ í) drveč pripeljati: vlak pridrvi na postajo; motorji pridrvijo na trg / na kolesu, s kolesom pridrveti drveč se pripeljati // ekspr. prihiteti, priteči: otroci so pridrveli v razred; vsi naenkrat so pridrveli, zastar. se pridrveli v sobo ♪
  2.      pridržánje  -a s (ȃ) glagolnik od pridržati: pridržanje konja / pridržanje bolnika v bolnici / pridržanje pravice za izdajo knjige ♪
  3.      pridržánost  -i ž (á) značilnost pridržanega: pridržanost pravic ● redko sprejel jih je s pridržanostjo zadržano ♪
  4.      pridržáti  -ím dov. (á í) 1. s prijemom krajši čas ohraniti v določenem položaju, na določenem mestu: pridržal mu je konja, da je razjahal; pridržal mu je streme; pridržal je voz, da se ne bi prevrnil / pridržati šal z brado / pridržati predmet k luči podržati; pridržati komu vrata držati krajši čas odprta / prijel ga je za roko in jo pridržal 2. narediti, da kdo za krajši čas ostane na določenem mestu; zadržati: pridržali so ga čez noč; pridržali so jih na kosilu; hotel je že oditi, pa so ga še malo pridržali 3. obdržati: nekaj stvari iz paketa je pridržal zase, drugo je razdelil / posestvo je prepustil sinu, sadovnjak (si) je pa pridržal / po stavki so odpustili večino delavcev, le nekaj so jih pridržali / pridržali so ga na postaji milice, v bolnici 4. krajši čas ne narediti tega, kar izraža določilo: pridržati dih; pridržal je korak in poslušal; pridržati smeh ● zastar. pridržati pozornost poslušalcev ohraniti; nar. tu pridrži pot iz soteske vodi, pelje pridržáti si jur. zagotoviti si določeno pravico zlasti pri dogovoru, pogodbi: pridržati si nadzorstvo, služnost ∙ ekspr. on si vedno pridrži zadnjo besedo vedno uveljavi svoje mnenje; pisar. pridržali so si pravico odgovoriti pozneje niso hoteli odgovoriti takoj pridržán -a -o: pridržan dih; pridržane pravice; odločitev je pridržana sodišču ∙ knjiž. govoriti s pridržanim glasom tihim; knjiž. to je bilo pridržano njegovim očem tega on ni videl, spoznal ♦ mat. pridržana decimalka decimalka, ki se pri krajšanju decimalnega števila še ohrani; zal. vse pravice pridržane opomba v tiskanem delu, ki opozarja na nosilca avtorskih pravic; prisl.: pridržano govoriti ♪
  5.      pridŕžek  -žka m (ȓ) 1. kar izraža (delno) omejitev soglašanja s čim: imeti pridržke; glede tega je izrazil, izrekel, povedal svoje pridržke; pridržki glede njegovih pogledov / ničesar ne sklene brez pridržkov omejitev / s predlogom so se strinjali brez pridržka popolnoma; ekspr. on je brez pridržkov najboljši igralec gotovo; priznali so ga za vodjo, vendar s pridržkom, da se premalo zaveda svojih dolžnosti; poročilo so sprejeli s pridržki niso popolnoma soglašali, bili zadovoljni z njim 2. jur. zagotovljena pravica zlasti pri dogovoru, pogodbi: navesti v pogodbi pridržke; pridržek dosmrtnega užitka / prodaja s pridržkom prodaja, pri kateri je z dogovorom omejena kupčeva pravica ♪
  6.      pridrževáti  -újem nedov. (á ȗ) 1. s prijemom krajši čas ohranjati v določenem položaju, na določenem mestu: vozniki so pridrževali konje; pridrževati koga z roko; pridrževati si ovratnik z brado / redko letvice pridržujejo orodje v ustreznem položaju držijo 2. delati, da kdo za krajši čas ostane na določenem mestu; zadrževati: rad bi še ostal, a ga ni nihče pridrževal 3. krajši čas ne delati tega, kar izraža določilo: pridrževati dih; pridrževati korak pridrževáti si jur. zagotavljati si določene pravice zlasti pri dogovoru, pogodbi: pridrževati si nadzorstvo ∙ pisar. pridržujem si pravico odgovoriti na to vprašanje pozneje na to vprašanje bom odgovoril pozneje pridržujóč -a -e: pridržujoč dih, je prisluškoval pridrževán -a -o: pridrževano dihanje ♪
  7.      pridúšati se  -am se nedov. (ū) ekspr. 1. preklinjati, navadno z besedami pri moji duši: ujezil se je in se začel pridušati; pridušati se in hudičati / kar je preveč, je pa preveč, se je pridušal jezil 2. prisegati, zaklinjati se: kričala je in se pridušala, da tega ni storila; večkrat se je pridušal, da ne bo šel ♪
  8.      pridušíti  -ím dov., pridúšil (ȋ í) 1. zmanjšati jakost zvoka: lesene naoknice so pridušile cestni hrup; debele preproge so pridušile korake / pridušiti zvok // knjiž. zmanjšati jakost česa sploh: pridušiti luč, svetlobo / pridušiti barve 2. knjiž. obvladati, zadržati: pridušiti jezo; trudila se je, da bi pridušila solze / pridušiti bolečino pridušèn -êna -o: pridušen glas, smeh; pridušena veselost; pridušeno govorjenje; prisl.: pridušeno govoriti, klicati; pridušeno osvetljen prostor ♪
  9.      pridvíg  -a m (ȋ) zastar. relief: stene so okrašene s pridvigi ♪
  10.      pridvòr  -ôra m (ȍ ó) knjiž. preddverje: hiša s pridvorom ♪
  11.      pridvórnik  -a m (ọ̑) zastar. dvorjan: kralj in njegovi pridvorniki ♪
  12.      prienačeváti  -újem nedov. (á ȗ) knjiž., redko enačiti: prienačevati razmere ene dežele razmeram v drugi ♪
  13.      prienáčiti  -im dov. (á ȃ) knjiž. narediti kaj enako, enakovredno čemu drugemu: prienačiti upravno ureditev dežele drugim deželam / temu delavcu bi težko koga prienačili težko bi mu našli enakega, enakovrednega; njemu se ne morem prienačiti ∙ knjiž., redko prienačiti se življenju domačinov prilagoditi se ♪
  14.      prifŕknjenost  -i ž (ȓ) slabš. čudaštvo, neumnost: zaradi prifrknjenosti so ga odpustili / to so same prifrknjenosti ♪
  15.      prigábiti  -im dov. (á ȃ) redko, z dajalnikom prignusiti, pristuditi: prigabiti otroku laž / jed se mu je prigabila / tako prazno govorjenje se mu je prigabilo ♪
  16.      priganjáč  -a m (á) 1. kdor priganja, goni živino: priganjači pokajo z biči; priganjači mul; slišalo se je vpitje priganjačev 2. slabš. kdor zahteva, poskuša doseči, da kdo hitreje dela: na delu so jim dali priganjača / nadzornik je bil pravi priganjač / politični, režimski priganjači agitatorji 3. redko kdor goni divjad pred stojišče lovca; gonjač: lovci so ga najeli za priganjača ♪
  17.      priganjáški  -a -o prid. (á) nanašajoč se na priganjače: priganjaški človek / priganjaško ravnanje priganjáško prisl.: priganjaško vpiti nad delavci ♪
  18.      prigánjati  -am nedov. (ȃ) 1. delati, povzročati, da se kdo hitreje giblje, premika: voznik priganja vole; priganjati konja v tek; priganjati z bičem, s palico / hodila sta tako počasi, da ju je moral priganjati 2. nav. ekspr. delati, povzročati, da mora biti kdo bolj aktiven: starši ga opominjajo in priganjajo, pa nič ne pomaga; stal jim je zmeraj za petami in jih priganjal; drug drugega priganjajo / razmere nas priganjajo // zahtevati, poskušati doseči, da kdo hitreje dela: nadzornik jih neprestano priganja; če jih ne bi priganjal, bi delo ne bilo opravljeno; priganjati pri delu // z besedami, navadno ostrimi, poskušati doseči, da bi kdo kaj storil, delal: priganjati otroke k delu, učenju; izpij, potem pa greva, ga je priganjal / priganjati koga v posteljo naganjati ● ekspr. čas nas že spet priganja morali bomo hiteti; ekspr. košnja nas priganja treba bo začeti kositi; nar. vzhodno oče je bil pri plugu, sin pa je priganjal (krave) poganjal, vodil; redko priganjati lovcem divjad goniti priganjáje: priganjaje živino, je pripeljal na vrh klanca priganjajóč -a -e: žvižgal si je, priganjajoč konje z bičem; slišali so se priganjajoči glasovi ♪
  19.      priglàs  -ása m (ȁ á) 1. knjiž., redko prijava: zbirati priglase za potovanje 2. zastar. naglas, poudarek: besede s priglasom na prvem zlogu / slovensko je govoril s tujim priglasom ● knjiž., redko govoriti s priglasom ironije s prizvokom ♪
  20.      priglásen  -sna -o prid. (ā) knjiž. prijaven: priglasni rok / priglasni urad ♪
  21.      priglasíti  -ím, tudi priglasíti in priglásiti -im dov., priglásil (ȋ í; ȋ á) 1. sporočiti pristojnemu organu, osebi pripravljenost za kako dejanje, sodelovanje: prosil ga je, naj ga priglasi k izpitu; priglasiti se za izlet / prostovoljno se priglasiti v vojsko / priglasiti se za kurirja / priglasiti se k besedi 2. knjiž. javiti, prijaviti: priglasiti prireditev; priglasiti zadevo občini / priglasiti odsotnost v treh dneh 3. knjiž. najaviti, napovedati: priglasil ga je ravnatelju; priglasiti se za obisk; priglasil se je že včeraj priglasíti se, tudi priglasíti se in priglásiti se knjiž. (uradno) priti na določeno mesto na zahtevo ali poziv; javiti se: priglasiti se sodišču zaradi dedovanja ● knjiž. ob popisu se je priglasila za Slovenko se je izrekla; v društvo se je priglasilo okrog sto novih članov vpisalo priglašèn -êna -o tudi priglášen -a -o: priglašen k izpitu ♪
  22.      priglasítven  -a -o prid. (ȋ) knjiž. prijaven: priglasitveni rok / priglasitveni obrazec ♪
  23.      priglášati  -am nedov. (á) 1. sporočati pristojnemu organu, osebi pripravljenost za kako dejanje, sodelovanje: priglašati otroke za izlet; priglašati se k izpitom / mnogi so se priglašali med prostovoljce / priglašati se k besedi 2. knjiž. javljati, prijavljati: priglašati zborovanja / priglašati odsotnost v določenem roku ♪
  24.      priglaševáti  -újem nedov. (á ȗ) sporočati pristojnemu organu, osebi pripravljenost za kako dejanje, sodelovanje: priglaševati otroke za izlet; nekateri se že priglašujejo k izpitom / priglaševati se k besedi ♪
  25.      priglušíti  -ím dov., priglúšil (ȋ í) povzročiti, da se kaj skoraj ne sliši: mehka preproga je priglušila korake priglušèn -êna -o: priglušeni glasovi ♪

   41.215 41.240 41.265 41.290 41.315 41.340 41.365 41.390 41.415 41.440  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA