Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

RA (39.190-39.214)


  1.      potrúpati  -am dov. (ȗ) nar. vzhodno razbiti, razdejati: voz so potrupali na kose; vse se je potrupalo ♪
  2.      potŕzati  -am dov. (r̄) krajši čas trzati: nervozno je potrzal z glavo ♪
  3.      potúhniti se  -em se dov. (ú ȗ) nav. ekspr. 1. narediti se manj opaznega, manj vidnega: potuhnili so se in čakali pomoči; potuhniti se v jarek, travo / potuhnil se je pred ljudmi; pren. žalost v njej se je potuhnila 2. prenehati izražati, kazati svoje misli, nazore: ljudje, ki jim je zaupal, so se sedaj potuhnili; nasprotniki so se potuhnili / potuhnil se je vase postal je neodkrit, neiskren ● ekspr. otrok se je potuhnil, mati pa je mislila, da spi se je naredil, da spi potúhnjen -a -o 1. deležnik od potuhniti se: prisluškoval je, potuhnjen pred vrati 2. neodkrit, neiskren: potuhnjen človek / potuhnjena žival / potuhnjen nasmeh, pogled 3. navidezno nenevaren: potuhnjena ledeniška gmota / potuhnjen mraz, veter; prisl.: potuhnjeno gledati; žival se je potuhnjeno plazila skozi grmovje ♪
  4.      potuhováti se  -újem se nedov. (á ȗ) večkrat se potuhniti: iz strahu se je potuhovala / ni se znal lagati in potuhovati ♪
  5.      potujčevánje  -a s (ȃ) glagolnik od potujčevati: gospodarsko zatiranje in potujčevanje naroda ♪
  6.      potúliti se  -im se dov. (ú ū) ekspr. pritajiti se, sključiti se: pes se je potulil / potulil se je za zaveso in poslušal pogovor; pren. misli so se potulile ∙ ekspr. potuliti se iz dvorane neopazno, skrivaj oditi // postati neodkrit, neiskren: otrok se je potulil potúljen -a -o: potuljen glas; potuljen pes; prisl.: potuljeno se nasmihati ♪
  7.      potúljenec  -nca m (ū) star. potuhnjenec: bil je pravi potuljenec ♪
  8.      potúnkati  -am dov. (ȗ) pog. potopiti, pomočiti: potunkati glavo, noge v morje / sredi jezera ga je potunkal ♪
  9.      potúrčati  -am dov. (ȗ) star. pobiti, potolči: vojak bi ga skoraj poturčal / včasih je otroke malo poturčal natepel ♪
  10.      potúrčiti  -im dov. (ú ȗ) narediti kaj turško: poturčiti prebivalstvo / to pokrajino so hoteli poturčiti potúrčen -a -o: poturčeno prebivalstvo ♪
  11.      poúčen 1 -čna -o prid., poúčnejši (ú) ki je usmerjen, teži k poučevanju: poučen film; poučna knjiga / poučni izlet ekskurzija; knjiž. poučni slovar enciklopedija, leksikon // iz katerega se kaj dobro spozna: ta primer je zelo poučen; poučna izkušnja poúčno prisl.: poučno razpravljati; sam.: povedal jim je marsikaj poučnega ♪
  12.      poučeválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na poučevanje: poučevalne metode / poučevalne naprave ♪
  13.      poučeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. poklicno se ukvarjati s podajanjem učne snovi v šoli: poučuje že dvajset let; poučevati na osnovni šoli, v prvem razredu; poučevati v maternem jeziku / poučevati fiziko, matematiko / na tej šoli poučuje že petnajst let je zaposlen kot učitelj, profesor; ta predmet se poučuje šele v višjih razredih osnovne šole je v učnem programu višjih razredov 2. delati, da kdo pridobi določeno znanje, vedenje o čem: prišli so, ko je že poučeval sodelavce o zadevi / fiziologija nas poučuje o delovanju organov // dajati nasvete, napotke: mati poučuje hčer, kako se mora vesti; ekspr. kar naprej jih poučuje poučujóč -a -e: poučujoč glas; nenehno poučujoča vzgojiteljica; prisl.: poučujoče govoriti ♪
  14.      poučílo  -a s (í) zastar. navodilo, napotek: objaviti poučilo, kako zatirati kolero / to naj vam bo v poučilo pouk ♪
  15.      poučítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od poučiti: pravočasna spolna poučitev / redko to naj vam bo v poučitev pouk ♪
  16.      poučíti  -ím dov., poúčil (ȋ í) narediti, da kdo pridobi določeno znanje, vedenje o čem: poučil ga je o nastalih razmerah; dobro, podrobno poučiti člane o zadevi; o tem se je poučil iz knjig / poučila jo je, kako naj ravna dala ji je nasvet, napotke; izkušnje so ga poučile, naj ne ukrepa prehitro poučèn -êna -o: o vsem želim biti natančno in pravočasno poučen; publ. dobro poučeni krogi so novico zanikali; sam.: poučeni so že dolgo opozarjali na take razmere ♪
  17.      poúčnost  -i ž (ú) lastnost, značilnost poučnega1: poučnost literarnega dela, razstave / pisec članka večkrat zaide v poučnost ♪
  18.      poudárek  -rka m (ȃ) 1. lingv. izstopanje glasu po jakosti ali tonu nasproti soseščini: ugotoviti, kje je poudarek v stavku; to besedo je izgovoril s poudarkom / besedni poudarek naglas / stavčni poudarek // grafično znamenje za označevanje tega; naglas: zapisati poudarek 2. kar (z govorjenjem) daje vsebini povedanega, navedenega večjo pomembnost: s posebnim poudarkom je povedal svoje mnenje / poudarek je na vsebini, ne na obliki / dajati kaki stvari velik poudarek ♪
  19.      poudáriti  -im dov. (á ȃ) 1. izgovoriti izrazito, s poudarkom: poudaril je vsako besedo; z ironijo je poudaril zadnje besede / poudariti besedo na prvem zlogu naglasiti 2. z govorjenjem dati vsebini povedanega, navedenega večjo pomembnost: na koncu so poudarili glavno misel razprave; posebej je poudaril, da bo prišel pravočasno / pisatelj je v romanu poudaril zlasti stisko sodobnega človeka // narediti bolj izrazito, bolj opazno: poudariti obrvi, oči s šminko; z obleko je še poudarila svojo postavo poudárjen -a -o: poudarjene razlike; poudarjeni šivi na obleki ∙ ima zelo poudarjene ličnice izrazite; prisl.: spregovoril je poudarjeno; poudarjeno lirski značaj umetnosti ♪
  20.      poudárjanje  -a s (á) glagolnik od poudarjati: poudarjanje najpomembnejših besed v stavku / poudarjanje na prvem zlogu / poudarjanje potreb po zdravem življenju; poudarjanje zgodovinskih dejstev ♪
  21.      poudárjati  -am nedov. (á) 1. izgovarjati izrazito, s poudarkom: patetično poudarjati posamezne besede; pravilno poudarjati / poudarjati prvi zlog naglaševati 2. z govorjenjem dajati vsebini povedanega, navedenega večjo pomembnost: vsi kritiki so poudarjali kvaliteto drame; poudarjati sodelovanje med vsemi narodi; rad je poudarjal svoje spretnosti // delati bolj izrazito, bolj opazno: rumena barva je še poudarjala njene oči ♦ lingv. pridevnik poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže poudarjajóč -a -e: govoril je počasi, poudarjajoč vsako besedo ♪
  22.      poújčkati  -am dov. (ȗ) krajši čas ujčkati: vzela je otroka v naročje in ga poujčkala ♪
  23.      poúk  -a m (ȗ) 1. organizirano, sistematično podajanje učne snovi v šoli: pouk se začne septembra; danes imamo šest ur pouka / jezikovni pouk; pouk branja in pisanja; pouk v maternem jeziku / pouka prost dan / učenec moti pouk; pripravljati se za pouk; otroški starosti primeren pouk 2. glagolnik od poučiti: pouk o nastalih razmerah; v tej stvari je potreben pouka // kar omogoči določeno znanje, vedenje o čem: zapomnil si je njegov pouk; v knjigi je pouk o tem / to naj ti bo v pouk ◊ jur. pravni pouk o pravicah in dolžnostih pravnega subjekta; del odločbe o možnem pravnem sredstvu zoper to odločbo; ped. individualizirati pouk prilagoditi pouk sposobnostim, posebnostim ali interesom posameznih učencev; elementarni pouk v prvem razredu osnovne šole, ki obravnava elemente predmeta; frontalni pouk pri katerem sodelujejo vsi učenci istočasno, z istim gradivom pod neposrednim učiteljevim vodstvom; kabinetni pouk pri katerem se vsak učni predmet poučuje v posebej za določeno stroko opremljeni učilnici; šol. celodnevni pouk delo šole v dveh izmenah; pouk istih učencev dopoldne in popoldne; celostni pouk ki ni razdeljen po predmetih; indirektni pouk pri katerem učitelj sam ne poučuje, ampak organizira samostojno, tiho delo učencev; kombinirani pouk dveh ali več razredov hkrati z izmeničnim posrednim in neposrednim poučevanjem posameznega razreda ali več razredov; predmetni pouk pri katerem poučuje posamezen predmet predmetni učitelj; razredni pouk v nižjih razredih osnovne šole, pri katerem poučuje v isti skupini učencev en učitelj vse predmete ali večino predmetov ♪
  24.      poúličen  -čna -o prid. (ū) 1. ki je na ulici: poulični boji niso ponehali; poulični vrvež; poulično življenje / poulični napev trenutno zelo priljubljen, prepevan / poulična dekleta vlačuge, prostitutke 2. ekspr. nespodoben, prostaški: zmerjati s pouličnimi izrazi / poulična pesem, popevka ♪
  25.      poúličnica  -e ž (ū) knjiž. 1. prostitutka, ki si pridobiva stranke na cesti, ulici: na pločniku so postavale pouličnice 2. poulična pesem, poulična popevka: s pijanim glasom je zapel napev znane pouličnice ♪

   39.065 39.090 39.115 39.140 39.165 39.190 39.215 39.240 39.265 39.290  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA