Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

RA (34.615-34.639)


  1.      óptik  -a m (ọ́) 1. kdor se poklicno ukvarja z izdelovanjem, popravljanjem očesnih pripomočkov: iti k optiku po očala 2. strokovnjak za optične priprave: pri izdelavi teleskopa je sodelovalo pet optikov ♦ fiz. strokovnjak za optiko ♪
  2.      óptika  -e ž (ọ́) 1. nauk o svetlobi: optika in kalorika ♦ elektr. elektronska optika elektronika, ki proučuje delovanje električnega ali magnetnega polja na elektrone; fiz. geometrijska optika ki proučuje odboj in lom svetlobe na zrcalih in lečah ter iz njih sestavljenih optičnih napravah; valovna optika ki proučuje za valovanje značilne pojave 2. fot. sistem leč kake optične priprave: fotoaparat ima dobro optiko; občutljivost optike / pravilno uravnavati optiko 3. publ. način prikazovanja, presoje česa: njegova dramatika postavlja z normalno optiko na oder fabule iz vsakdanje resničnosti / gledati na dogodke z optiko kritika 4. nav. ekspr. trgovina z optičnimi pripomočki, pripravami: v nobeni optiki ne dobiš takih leč ♪
  3.      optimálen  -lna -o prid. (ȃ) ki je glede na dane možnosti najugodnejši, najboljši: optimalni pogoji dela / optimalna stopnja gospodarske rasti / ugotoviti optimalno dozo zdravila ♪
  4.      optimálnost  -i ž (ȃ) stanje, ki je glede na dane možnosti najugodnejše, najboljše: oblike organizacije dela so dosegle svojo optimalnost // ekspr. najvišja možna mera: optimalnost moralnih dejanj ♪
  5.      optimízem  -zma m (ȋ) lastnost optimističnega človeka: kljub bolezni je ohranil optimizem / izkazalo se je, da je bil njegov optimizem upravičen njegovo pričakovanje, da se bo določena stvar končala dobro, ugodno / publ. gledati z optimizmom na izid tekmovanja optimistično // mnenje, prepričanje, da v življenju prevladuje dobro nad slabim, zlim: za roman je značilen izrazit optimizem ♪
  6.      óptimum  -a m (ọ̑) stanje, ki je glede na dane možnosti najugodnejše, najboljše: doseči optimum / tržni optimum ♦ biol. toplotni optimum temperatura, pri kateri organizem najbolje uspeva // ekspr. najvišja možna mera: optimum izkoriščanja zmogljivosti ♪
  7.      opulíti  in opúliti -im dov. (ȋ ú) nav. ekspr. odstraniti perje; oskubsti: opuliti kokoš // odstraniti manjše dele s česa sploh: odlomil je vejico in jo opulil opúljen -a -o: opuljena gos; veje lipe so čisto opuljene ♪
  8.      opúncija  -e ž (ú) bot. rastlina z mesnatimi sploščenimi stebli ter listi, spremenjenimi v trne, Opuntia ficus-indica ♪
  9.      ópus  -a m (ọ̑) 1. vsa dela kakega avtorja: pesnikov obsežni opus še ni bil objavljen v celoti; razen simfonij sestavljajo njegov opus klavirski koncerti in sonate / izbori iz življenjskega opusa pomembnejših ustvarjalcev // s prilastkom vsa dela z določenega področja ustvarjanja kakega avtorja: v zbirki je upoštevan tudi slikarjev grafični opus; analiza njegovega publicističnega opusa 2. muz. z zaporedno številko zaznamovano glasbeno delo kakega skladatelja: godalni kvartet številka štirinajst v cis-molu opus sto enaintrideset [op. 131] Ludwiga van Beethovna ♪
  10.      opustévati  -am nedov. (ẹ́) knjiž. postajati pust: posamezne hiše se rušijo in pokrajina pomalem opusteva ♪
  11.      opustítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od opustiti: opustitev planinskih pašnikov / opustitev bombardiranja; opustitev jedrskih poskusov ♦ jur. opustitev (dejanja) neizpolnitev kake pravne dolžnosti, obveznosti, za kar je predvidena sankcija ♪
  12.      opustíti  -ím dov., opústil (ȋ í) 1. nehati a) vzdrževati, uporabljati kaj: staro pokopališče so opustili; opustiti rudnik, vinograd / lesene pluge so že davno opustili jih ne uporabljajo več b) opravljati kako (poklicno) dejavnost: opustiti kamnoseštvo; kleparstvo je kmalu opustil / moral je opustiti obrt / podjetje so zaradi nedonosnosti opustili // nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nehanje dejanja, kot ga določa samostalnik: morali so opustiti vsako iskanje; opustiti kajenje; končno so opustili lov na medveda; opustil je sleherno upanje / opustiti razvratno življenje / prvotno namero je opustil ∙ zastar. opustil je predstaviti nas ni nas predstavil 2. redko izpustiti: pri nadaljnjem računanju je treba opustiti oklepaje opustívši zastar.: opustivši delo, se je vdal pijači opuščèn -êna -o: opuščen star mlin; več vasi je že opuščenih ♪
  13.      opustítven  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na opustitev: opustitvena pogajanja ♦ jur. opustitvena tožba tožba, s katero se zahteva prenehanje določenega ravnanja ♪
  14.      opustóšenost  -i ž (ọ̑) lastnost, značilnost opustošenega: opustošenost pokrajine ♪
  15.      opustóšiti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) povzročiti, da ni ničesar več v prvotni obliki: vojska je deželo popolnoma opustošila; potres je opustošil pokrajino / opustošiti gozd opustóšen -a -o: po viharju je ostal kraj zelo opustošen ♪
  16.      opuščáj  -a m (ȃ) lingv. grafično znamenje v obliki vejice za označevanje izpuščene črke ♪
  17.      opúščati  -am nedov. (ú) 1. nehavati a) vzdrževati, uporabljati kaj: v tem predelu kmetije opuščajo / opuščati star običaj b) opravljati kako (poklicno) dejavnost: opuščati kovaštvo; loterija se vedno bolj opušča // nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža približevanje koncu dejanja, kot ga določa samostalnik: opuščati prodajo blaga 2. redko izpuščati: opuščal je vse stilno zaznamovane besede ♪
  18.      ór  -í ž (ọ̑) zastar. oranje: ob začetku jesenske ori ♪
  19.      órbita  -e ž (ọ̑) astr. tir okoli osrednjega nebesnega telesa pod vplivom gravitacije: izstreliti satelit na, v orbito; gibanje satelita po orbiti z največjim naklonom dvanajst stopinj / lunarna, zemeljska orbita; pren., publ. utiriti se v orbito političnega življenja ♪
  20.      ordéti  -ím dov., ordì (ẹ́ í) star. pordeti: jabolka so že malo ordela / od sramu je ordela v obraz zardela ordèl in ordél -éla -o: ordel obraz; ordelo listje ♪
  21.      ordinácija  -e ž (á) 1. soba, prostor za pregled bolnikov in za določanje načina zdravljenja: opremiti ordinacijo; iti, stopiti v ordinacijo / specialistična, splošna ordinacija // pregledovanje in določanje načina zdravljenja: po končani ordinaciji je šel v kavarno / danes je imel čez trideset ordinacij / pog. odprl je svojo ordinacijo postal je samostojen zdravnik 2. rel. podelitev kleriškega reda: še nekaj dni je do ordinacije / asistirati pri ordinaciji posvetitvi ♪
  22.      ordinariát  -a m (ȃ) 1. knjiž. redna profesura: ustanoviti nov ordinariat 2. rel. urad za upravljanje škofije: škofijski ordinariat ♪
  23.      ordinárij  -a m (á) 1. knjiž. redni profesor: postati ordinarij; ordinarij za matematiko 2. rel. škof ali njegov namestnik, ki upravlja škofijo: odločitev ordinarija ♪
  24.      ordináta  -e ž (ȃ) 1. geom. druga koordinata v pravokotnem koordinatnem sistemu: abscisa in ordinata; pren., knjiž. njegova dela so ujeta v koordinatni sistem družbene abscise in duhovne ordinate 2. knjiž., redko navpična črta: nanesti točke na ordinato ♪
  25.      órdo  -a m (ọ̑) biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od razreda; red: več družin sestavlja ordo ♪

   34.490 34.515 34.540 34.565 34.590 34.615 34.640 34.665 34.690 34.715  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA