Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

RA (34.590-34.614)


  1.      oprijémati  -am tudi -ljem nedov. (ẹ̑) imeti roke, prste položene okrog česa: oprijemati drevo / trdno je oprijemal volan oprijémati se 1. podpirati se, opirati se s prijemanjem česa: oprijemati se debla / oprijemala se ga je pod pazduho // prijemati, navadno trdno: oprijema se in se opoteka do vrat; oprijemati se stene 2. pojavljati se tesno okrog česa: blago se mehko oprijema telesa / taka kolesa se dobro oprijemajo ceste 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: vztrajno se oprijema učenja / z vso voljo se je oprijemala življenja oprijemajóč -a -e: zlezel je iz vode, oprijemajoč se vej ♪
  2.      oprijemljív  -a -o prid., oprijemljívejši (ȋ í) knjiž. 1. s čuti zaznaven: zakoni oprijemljivega sveta; pren. oprijemljiva zaznava, predstava // določljiv, opredeljiv: pojav je dovolj oprijemljiv / poiskati oprijemljiv primer 2. ki se rad oprime: oprijemljivo blago oprijemljívo prisl.: spomin je oprijemljivo blizu; sam.: rad bi kaj oprijemljivega ♪
  3.      oprijéti  oprímem dov., oprijél; nam. oprijét in oprijèt (ẹ́ í) položiti roke, prste okrog česa: skušal je oprijeti deblo, omarico; drevo sta komaj oprijela dva moška / oprijeti toporišče sekire; trdno je oprijel volan oprijéti se 1. podpreti se, opreti se s prijemom česa: oprijeti se kola; krčevito se je oprijela roba skrinje; skušal se je oprijeti stola / oprijela se ga je pod pazduho, za roko // prijeti, navadno trdno: odzadaj se ga je oprijel; oprijela se ga je kot klop / z obema rokama se je oprijel kozarca; hitro se je oprijel vrat, da ni padel 2. pojaviti se tesno okrog česa: sneg se je oprijel drevja / obleka se močno oprime telesa / ta smola se zelo dobro oprime prime 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža začetek dejanja, kot ga določa samostalnik: končno se je oprijel dela, učenja; oprijel se je gospodarstva; oprijeti se politike / krčevito se je oprijel ljubezni, upanja / oprijeti se novih idej ● ekspr. oprijeti se vsake bilke vsakega najmanjšega upanja na rešitev; ekspr. oprijeti se kmetije začeti (pridno, resno) kmetovati oprijét -a -o: tesno oprijet kostim ♪
  4.      oprímek  -mka m (ȋ) kar se uporablja za oprijemanje: lesen oprimek v steni; trden oprimek // redko oprijemališče: poiskati primeren oprimek ♪
  5.      opróda  -e tudi -a m (ọ̑) nekdaj plemičev služabnik, spremljevalec: oproda je poskrbel za hrano in prenočišče; v spremstvu je več oprod; grofov, vitezov oproda // slabš. pomočnik, sodelavec: on je režiserjev glavni oproda / oprode nacizma ♪
  6.      oprostílen  -lna -o prid. (ȋ) knjiž. s katerim se oprosti: slišati je bilo oprostilne glasove ♦ jur. oprostilni razlogi razlogi za oprostitev od obtožbe; oprostilna sodba sodba, s katero se obtoženec oprosti obtožbe ♪
  7.      oprostítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od oprostiti: predpisati oprostitev plačevanja davkov; oprostitev otroka od telesne vzgoje; oprostitev od vojaške službe / branilec je zahteval za obtoženca oprostitev ♪
  8.      oprostíti  -ím dov., opróstil (ȋ í) 1. narediti, da kdo ni več dolžen storiti, delati česa: oprostiti koga kake dolžnosti; oprostili so ga plačevanja davkov; oprostiti koga vojaške službe / oprostili so ga davkov 2. s sodbo odločiti, da kdo ni kriv dejanja, zaradi katerega je bil obtožen: sodišče ga je oprostilo ♦ jur. oprostiti obtožbe s sodbo odločiti, da obtoženec ni storil kaznivega dejanja, da ni kazensko odgovoren ali da dejanje ni kaznivo 3. narediti, da preneha zaradi neprimernega ravnanja, vedenja povzročen negativni odnos do koga: oprostiti komu zamudo; vse mu je oprostila; ekspr. ni si mogel oprostiti, da je bil tako nepreviden / oprostiti komu žalitev odpustiti / kot vljudnostna fraza pijan je bil, oprostite izrazu, kot krava 4. v medmetni rabi izraža vljudnost a) pri nagovoru: oprostite, da vas motim; oprostite, koliko je ura b) pri ugovarjanju, zavrnitvi: on je to storil! Oprostite, to je nemogoče; oprosti, to pa že ne bo držalo // izraža opravičilo: oprosti, nisem mislila tako hudo; oprostite, da sem tako pozen // izraža začudenje, nejevoljo: oprostite, tega pa res ne razumem; oprosti, to je pa že preneumno 5. star. narediti prosto, svobodno: napadli so jetnišnico in oprostili jetnike; oprostiti talce / pogumno so se bojevali in oprostili celo predmestje osvobodili // rešiti, umakniti: oprostila je svojo dlan iz njegove; nestrpno se je oprostil njenega objema / oprostil se je strahu, zadrege oprostíti se narediti, da je razumljivo, možno kako ravnanje, vedenje: oprostila se je, ker je morala za trenutek iz sobe / oprostil se ji je zaradi zamude oproščèn -êna -o: trije so bili obsojeni, dva pa oproščena; vse mu je bilo oproščeno; biti oproščen davkov; bil je oproščen vojaške službe ♪
  9.      oprostítven  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na oprostitev: oprostitveni postopek ♦ jur. oprostitveni razlogi oprostilni razlogi ♪
  10.      oprostljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da oprostiti: oprostljiva nerodnost / oprostljiva zamuda opravičljiva; oprostljivo ravnanje odpustljivo ♪
  11.      opróščati  -am nedov. (ọ́) 1. delati, da kdo ni več dolžen storiti, delati česa: take ljudi so oproščali službe na galeji; star. oproščati od plačevanja 2. s sodbo odločati, da kdo ni kriv dejanja, zaradi katerega je bil obtožen: s tem sodišče obtoženca oprošča 3. delati, da preneha zaradi neprimernega ravnanja, vedenja povzročen negativni odnos do koga: vedno znova mu je oproščala opróščati se delati, da je razumljivo, možno kako ravnanje, vedenje: v pismu se jim je oproščala, ker jih ni utegnila obiskati ♪
  12.      oproščênje  -a s (é) glagolnik od oprostiti: prosil jo je oproščenja zaradi zamude / prosil je mater oproščenja / kot vljudnostna fraza prosim oproščenja, za oproščenje, če motim / zahteval je oproščenje zanj ♪
  13.      opŕsje  -a s (ȓ) 1. predel na zgornji strani trupa ob rebrih: izbočiti oprsje; položil je roko na levo stran oprsja; ozko oprsje / pes s krepkim oprsjem // prsi: na oprsju je imel polno odlikovanj / dekliško oprsje 2. nav. ekspr. del oblačila, ki pokriva prsi: raztrgati oprsje srajce ◊ zool. del telesa med glavo in zadkom pri žuželkah ♪
  14.      opŕsnik  -a m (ȓ) 1. knjiž. moško vrhnje oblačilo brez rokavov, ki pokriva zgornji del telesa; telovnik: kupil si je nov oprsnik; hlače in oprsnik 2. nekdaj kratek ženski suknjič, navadno oprijet in brez rokavov: nosila je zelo izrezan žametast oprsnik // modrček, podaljšan do pasu, ki se zapenja spredaj: odpeti oprsnik ♪
  15.      opŕt  -i ž (ȓ) nav. mn., star. oprtnica, oprta: nosači si odvezujejo oprti / oprti nahrbtnika naramnice ♪
  16.      opŕta  -e ž (ȓ) 1. nav. mn. trak iz tkanine, usnja za nošenje bremena na hrbtu: privaditi se oprtam; nosači z oprtami 2. mn., star. trakasta priprava za čez rame, na katero se pripenjajo hlače, krila; naramnica: kupiti rdeče oprte / hlače z oprtami ♪
  17.      oprtáč  -a m (á) žarg., voj. trak iz usnja za čez ramo; naramnik: vojak je odložil pas in oprtač ♪
  18.      opŕtati  -am dov. (r̄) nav. ekspr. nadeti na hrbet: oprtati nahrbtnik, vrečo; oprtal mu je poln koš; oprtal si je ponesrečenca / oprtati malho, puško; oprtal si je zaboj na ramo // obložiti, otovoriti: oprtati konje, mule; vojaki so se oprtali opŕtan -a -o: oprtan koš ♪
  19.      opŕtav  prisl. (ŕ) zastar., pri prenašanju bremena, navadno s pasom čez rame na hrbtu: oprtav nesti koš ♪
  20.      oprtávnica  -e ž (ȃ) nav. mn., nar. oprtnica, oprta: nositi tovor na oprtavnicah / koš z oprtavnicami z naramnicami ♪
  21.      opŕtiv  prisl. (ŕ) star., pri prenašanju bremena, navadno s pasom čez rame na hrbtu: oprtiv nesti vrečo; krošnjar prenaša blago oprtiv (v košu) / lovec zadene srno oprtiv na rame ♪
  22.      opŕtnica  -e ž (ȓ) 1. nav. mn. trak iz tkanine, usnja za nošenje bremena na hrbtu: oprtnice so mu odrgnile kožo na vratu / prevezal je zaboj z dvema oprtnicama in si ga zadel na rame // trak iz tkanine, usnja, ki omogoča nošenje kake priprave na hrbtu; naramnica: koš, nahrbtnik z oprtnicami 2. mn., star. trakasta priprava za čez rame, na katero se pripenjajo hlače, krila; naramnica: hlače brez oprtnic; vtakniti roke za oprtnice ♪
  23.      optánt  -a m (ā á) jur. kdor optira: večina optantov se je že preselila; oceniti premoženje optantov ♪
  24.      óptativ  -a m (ọ̑) lingv., v nekaterih jezikih naklon, ki izraža željo govorečega: stavek v optativu ♪
  25.      óptičen  -čna -o prid. (ọ́) 1. nanašajoč se na optiko, svetloben: optični pojavi; optični signal / optične lastnosti kristalov / optični teleskop; mikroskopi in druge optične priprave / optična os kamere; optično steklo steklo, ki se uporablja pri izdelavi optičnih priprav ♦ astr. optično dvozvezdje dve zvezdi, ki sta navidezno blizu na nebu, nimata pa medsebojnega težnostnega vpliva; fot. optično iskalo iskalo pri enostavnih fotografskih aparatih 2. nanašajoč se na vid, viden: zmožnost optične predstave; optično in akustično zaznavanje / optične prevare / optična dekoracija prostora óptično prisl.: pokončne črte prostor optično zvišajo ♦ fiz. optično aktivna snov prozorna snov, ki suka ravnino polarizirane svetlobe; min. optično izotropen ki v vseh smereh enako lomi svetlobo, enolomen; optično dvolomna snov snov, ki ima dva preseka, v katerih je lomni količnik v vseh smereh enak; optično enoosna snov snov, ki ima samo en presek, v katerem je lomni količnik v obeh smereh enak ♪

   34.465 34.490 34.515 34.540 34.565 34.590 34.615 34.640 34.665 34.690  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA