Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

RA (34.215-34.239)


  1.      omehčáti  -ám dov. (á ȃ) 1. narediti, povzročiti, da postane kaj mehko, mehkejše: milnica je brado omehčala; omehčati kožo / posušeno sadje omehčati v sladki vodi 2. ekspr. povzročiti, da postane kdo pripravljen narediti, povedati, kar se želi, zahteva: omehčati koga; z lepo besedo je omehčal njeno srce; ni se dala omehčati; po dolgih prošnjah, nazadnje se je le omehčal in plačal / bolečine so omehčale njegovo voljo naredile jo manj izrazito, močno ◊ kem. omehčati vodo odstraniti iz nje kalcijeve in magnezijeve soli omehčáti se ekspr. postati manj strog, bolj mil: glas se mu je nenadoma omehčal; poteze na obrazu so se omehčale ● ekspr. vozli na vrvi se še niso omehčali se še niso zrahljali omehčán -a -o: spregovoril je z omehčanim glasom; omehčana voda ∙ sneg je bil že nekoliko omehčan se je udiral, vdajal; ekspr. po polnoči so bili že precej omehčani v nogah so bili negotovi v hoji zaradi vinjenosti ♪
  2.      omehčávati  -am nedov. (ȃ) 1. delati, povzročati, da postane kaj mehko, mehkejše: z milom omehčavati kožo 2. ekspr. povzročati, da postane kdo pripravljen narediti, povedati, kar se želi, zahteva: to omehčava tudi mojega očeta ♪
  3.      omèj  -éja m (ȅ ẹ́) bot. strupena rastlina z deljenimi listi in somernimi cveti v socvetju; preobjeda ♪
  4.      oméjek  -jka m (ẹ̑) knjiž. nezoran, travnat del med njivami; meja: kositi na omejku; po omejkih se je zaraslo grmovje / v omejku je pel slavček // travnat del med cesto in njivo, vrtom: živina se pase po omejku ob cestnem jarku ♪
  5.      omejênček  -čka m (é) ekspr. manjšalnica od omejenec: mali omejenček se je igral na tleh / imeli so ga za omejenčka ♪
  6.      omejênost  -i ž (é) 1. lastnost, značilnost omejenega: a) časovna omejenost pojava; pokrajinska omejenost upora / omejenost pooblastila b) očitati komu omejenost in duhovno ozkost / omejenost takega ravnanja je očitna / duševna, nazorska omejenost / v svoji omejenosti ni na to nikoli pomislil 2. redko kar je omejeno, neumno: zapisal je nekaj omejenosti ♪
  7.      omejeválnik  -a m (ȃ) strojn. priprava, ki omejuje hitrost gibanja stroja, strojnega dela: omejevalnik pri dvigalu / omejevalnik hitrosti ◊ rad. vezje v sprejemniku, ojačevalniku, ki omejuje amplitude električnih signalov ♪
  8.      omejevánje  -a s (ȃ) glagolnik od omejevati: naprava za omejevanje hitrosti dvigala / predlogi za omejevanje investicij / kritizirati omejevanje zgodovine na Evropo ♪
  9.      omejeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. določati, označevati mejo česa: črta omejuje igrišče / ta oznaka omejuje rabo besede na določeno področje // določati razsežnost, obliko česa: pokrajino omejujejo visoka gorovja / skalnata stena omejuje jezero od vzhoda; redko obzidje omejuje mesto od predmestja deli, ločuje 2. delati, povzročati, da kaj ne preseže določene meje, stopnje: ta zavora omejuje hitrost / ekspr. omejevati izdatke na minimum 3. določati, predpisovati najvišjo ali najnižjo mejo česa: časovno omejevati govornike / omejevati vpis v šole / omejevati navzdol, navzgor 4. delati, povzročati, da je kaj manjše a) glede na količino, število: zaradi slabe prodaje omejujejo proizvodnjo / omejevati pitje alkohola / omejevati nesreče pri delu; omejevati rojstva b) glede na možni razpon: te lastnosti omejujejo uporabnost aparata; dana določila omejujejo njegovo vlogo c) glede na obseg, področje: z regulacijami omejevati poplave / omejevati komu delovanje // preprečevati širjenje kakega pojava: omejevati požar, upor 5. delati, da kako dejanje, dejavnost obsega samo to, kar nakazuje določilo: svoje zanimanje omejuje na letalstvo / to omejuje razpravo na redke strokovnjake; omejevati se na bistveno 6. delati, povzročati, da kdo nima česa v polni meri: omejevati svobodo / omejevati moč koga / pri tem te nihče ne ovira in ne omejuje omejeváti se publ. kazati, izražati odklonilno stališče do česa, nepovezanost s čim: jaz se od tega stališča omejujem omejujóč -a -e: omejujoča določila omejeván -a -o: omejevan v razvoju ♪
  10.      omejítev  -tve ž (ȋ) 1. glagolnik od omejiti: omejitev parcele / sporazum o omejitvi oboroževanja / omejitev prostosti ♦ avt. znak za omejitev hitrosti 2. dejstvo, da je kaj omejeno: upoštevati omejitve; odpraviti omejitve vpisa na fakulteto / ublažiti trditev z nekaterimi omejitvami ♪
  11.      omejíti  -ím dov., oméjil (ȋ í) 1. določiti, označiti mejo česa: omejiti igrišče s črto / težko je časovno omejiti ta pojav 2. narediti, povzročiti, da kaj ne preseže določene meje, stopnje: ta mehanizem omeji hitrost dvigala / ekspr. omejiti izgube na minimum 3. določiti, predpisati najvišjo ali najnižjo mejo česa: omejiti hitrost avtomobilom; omejiti višino kredita / omejiti vojaško obveznost na dve leti / omejiti navzdol, navzgor 4. narediti, povzročiti, da postane kaj manjše a) glede na količino, število: tovarne so omejile proizvodnjo; omejiti stroške za polovico / kajenje je moral omejiti / omejiti rojstva / pouk nemščine so omejili v korist angleščine b) glede na možni razpon: omejiti vlogo, vpliv koga; s tem smo si omejili možnosti za boljši uspeh c) glede na obseg, področje: z regulacijami omejiti poplave / omejiti komu delovanje // preprečiti širjenje kakega pojava: omejiti požar, upor // narediti, povzročiti, da velja kaj v manjši meri, obsegu: omejiti prvotno izjavo, obljubo 5. narediti, da kako dejanje, dejavnost obsega samo to, kar nakazuje določilo: svoja raziskovanja je omejil na alge / potovanja je omejil na Jugoslavijo / razprave ne smemo omejiti na posamezne odbore; omejiti se na najpomembnejše / polemika se je omejila na gledališko umetnost 6. narediti, povzročiti, da kdo nima česa v polni meri: omejiti pravice / omejiti pooblastilo, prepoved / omejiti koga pri hrani; omejiti se v jedi ● publ. realizem je treba omejiti od naturalizma ločiti, razmejiti omejíti se publ. pokazati, izraziti odklonilno stališče do česa, nepovezanost s čim: člani so se omejili od predsednikove izjave; javno se omejiti omejèn -êna -o 1. deležnik od omejiti: imeti omejen delovni čas; požar je bil hitro omejen; hitrost je omejena; število udeležencev je omejeno; pojav je časovno omejen / z visokimi gorami omejeno jezero 2. publ. majhen, skromen: akcija je imela omejen učinek; imeti omejene možnosti za uspeh; razpolagati z omejenimi sredstvi 3. ki ni sposoben hitro dojemati, prodorno misliti: bil je dober, ampak omejen človek / duševno, nazorsko omejen / ekspr. ljudje omejene pameti // ki ne vsebuje, izraža sposobnosti za tako dojemanje, mišljenje: omejen obraz / omejena izjava; tako ravnanje se mi zdi omejeno ◊ geom. na obeh straneh omejena črta; z ravnimi ploskvami omejeno telo; jur. omejeno jamstvo jamstvo, ki sega le do določene vsote ali je vezano le na določeno premoženje; družba z omejenim jamstvom v kapitalistični ekonomiki družba, pri kateri jamčijo družabniki le s svojim deležem; mat. omejena množica množica, ki ne sega čez vse meje; omejeno zaporedje zaporedje, ki ima spodnjo in zgornjo mejo; šol. omejeni vpis številčna omejitev sprejema novih slušateljev ♪
  12.      omejljív  -a -o prid. (ȋ í) knjiž. ki se da omejiti: tudi ta pravica je omejljiva ♪
  13.      oméla  -e ž (ẹ̄) bot., v zvezah: bela omela grmičasta rastlina z belimi jagodami, ki raste na vejah listnatega drevja, Viscum album; rumena omela grmičasta rastlina polzajedavka z rumenimi jagodami, ki raste na vejah listnatega drevja; evropsko ohmelje ♪
  14.      omêlo  -a s (é) priprava za ometanje, pometanje, navadno iz šopov žime, ščetin z daljšim držajem: oviti mokro krpo na omelo; z omelom odstraniti pajčevino; shramba za metle in omela / pečno omelo; žično omelo; omelo iz bombažnih res ∙ ekspr. pod nosom ima prava omela zelo košate brke ♪
  15.      omémba  -e ž (ẹ̑) glagolnik od omeniti: vznemirila ga je omemba njegovega imena / že omemba slovesa ji je pokvarila razpoloženje; omembe vredna zgodba / ekspr. to ni niti omembe vredno; star. med odličnimi vzgojitelji zaslužita omembo tudi tadva da sta omenjena // pripomba, opomba: to sklepajo iz njegovih spisov in raztresenih omemb ♪
  16.      omencáti  -ám [mǝn] dov. (á ȃ) pomencati: omencala je predpasnik; omencati si oči ∙ omencal si je premražene roke zmencal ♦ agr. omencati proso ometi ♪
  17.      omenítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od omeniti: protestirali so že proti sami omenitvi njegovega imena; o tem smo pričakovali vsaj omenitev ♪
  18.      omeníti  in oméniti -im dov. (ȋ ẹ́) 1. nakratko, nekoliko spregovoriti o kom: od takrat ga ni nikoli več omenila; ko sem mu jo omenil, se je razjezil / mimogrede, nakratko, posebej omeniti; ekspr. tega ni niti z besedico omenila / na tem mestu naj omenimo rudišča, zastar. rudišč / v svojem članku je omenil avtor tudi njegovo ime navedel 2. navadno z odvisnim stavkom nakratko reči, povedati: omenili smo že, kako živijo oménjen -a -o: tako piše v omenjenem članku; omenjeno nedeljo ni nihče igral / v povedni rabi naj bo omenjeno še to, da so na koncu izgubili ♪
  19.      oménjati  -am nedov. (ẹ́) 1. večkrat nakratko, nekoliko spregovoriti o kom: v svojih pripovedovanjih ga rad omenja; večkrat jo je omenjal / tega ni treba posebej omenjati; ekspr. slovensko vprašanje se ni niti malo omenjalo / njegovo ime omenja v mnogih sestavkih navaja 2. navadno z odvisnim stavkom govoriti, pripovedovati: kar sem prej omenjal, ne drži / ekspr. to je bilo dosti hudo, da ne omenjam vsega drugega; da je bilo tam nevarno, mi ni treba posebej omenjati oménjan -a -o: večkrat omenjana imena ♪
  20.      omêsti  omêtem tudi omêdem dov., omêtel in ométel omêtla tudi omêdel in omédel omêdla, stil. omèl omêla (é) očistiti z metlo, omelom: omesti dimnik; omesti stene pred pleskanjem / omesti z metlo; pren., ekspr. konj ga je ometel z repom // z ometanjem, pometanjem odstraniti: omesti pajčevino, prah; omesti si sneg z obleke ♦ čeb. omesti čebele s satja ometèn tudi omedèn -êna -o: ometen dimnik; ometen sat ♪
  21.      omèt  -éta m (ȅ ẹ́) na zid enakomerno nanesena malta: omet se kruši, odpada, poka; odstraniti, zgladiti omet; napeljava je pod ometom; omet je še svež / brizgani omet; notranji, stenski, stropni, zunanji omet ♦ arhit. nakljuvati omet v star omet vsekati brazde, točke, da se nanj lahko prime nov omet; grad. fini omet iz drobnega peska, s katerim se navadno zaključuje obdelava stene; grobi omet iz debelejšega peska; prani omet iz pranega umetnega kamna ♪
  22.      ométati 1 -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. čistiti z metlo, omelom: ometati dimnik, peč; ometati stene pred beljenjem // z ometanjem, pometanjem odstranjevati: ometati pajčevine, prah, saje ♦ čeb. ometati čebele s satja 2. ekspr. pri premikanju, gibanju dotikati se česa: privzdignila je krilo, da ne bi ometala po tleh; dolga vrv ometa po zidu / maček jo je ometal z repom po nogah ● ekspr. kar naprej ometa okrog hiše hodi ♪
  23.      ométen  -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na omet: ometni prah ♦ elektr. ometna inštalacija inštalacija z vodniki v ometu ♪
  24.      omética  -e ž (ẹ̑) obrt. vbod, s katerim se obšije rob, da se prepreči cefranje: ometica in križni vbod / šivati na ometico entlati ♪
  25.      omíka  -e ž (ȋ) knjiž. 1. kultura: širiti omiko med barbari / vplivi grške omike / razvoj filmske, glasbene omike / čovek brez omike; omika in olika / srčna omika / ima visoko gledališko, pevsko omiko 2. izobrazba, vzgoja: gimnazija daje splošno omiko / truditi se za omiko ljudstva ♪

   34.090 34.115 34.140 34.165 34.190 34.215 34.240 34.265 34.290 34.315  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA