Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

RA (34.001-34.025)


  1.      okópati  tudi okopáti -am in -ljem dov. (ọ́ á ọ́) v vodi odstraniti umazanijo s telesa: okopati bolnika, otroka; okopati se v topli vodi; mesto je bilo, kakor bi se okopalo v svetlem soncu / ekspr. rože so se okopale v jutranji rosi; pren., ekspr. okopati vsako misel v studencu modrosti okópan -a -o: bil je okopan in svež; v soncu okopane hiše ♪
  2.      okopáti  okópljem tudi -ám dov., okôplji okopljíte tudi okôpaj okopájte; okôpal (á ọ́, ȃ) zrahljati zemljo okoli rastlin in pri tem odstraniti plevel: okopati krompir / okopati gredo, vrsto; okopati vinograd ♦ mont. okopati čelo s kopanjem očistiti okopán -a -o: okopana njiva; repa je že okopana ♪
  3.      okopávati  -am nedov. (ȃ) rahljati zemljo okoli rastlin in pri tem odstranjevati plevel: okopavati krompir, repo; okopavati z motiko, okopalnikom ♪
  4.      okopavína  -e ž (í) nav. mn., agr. rastlina, ki jo je treba okopavati: saditi, sejati okopavine; korenje, krompir in druge okopavine ♪
  5.      okorélost  -i ž (ẹ́) knjiž. 1. otrplost, odrevenelost: okorelost od mraza ♦ med. okorelost zmanjšana in počasnejša gibljivost zaradi organskih sprememb; mrliška okorelost začasna otrplost, ki nastopi pri mrliču zaradi skrčitve mišic 2. nesposobnost za sprejemanje novosti: poznali so njegovo okorelost; okorelost v glasbi ♪
  6.      okóren  -rna -o prid., okórnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki se ne vede, ne ravna popolnoma v skladu z družabnimi pravili: okoren podeželski fant; v ženski družbi je precej okoren; stal je pred njo, okoren kakor poleno / okorna zahvala; besede so se mu zdele smešne in okorne // neroden, nepripraven: okoren plesalec; novi delavec je še okoren / z okorno roko je prijel za pero 2. ki zaradi velikosti, nesorazmernih oblik ne ustreza a) dobro namenu: okorni čevlji; okoren voz; okorno pero b) estetskemu videzu: velik, okoren človek / okorna hoja / podpisati se z okornimi črkami // slovnično, stilno neizoblikovan: okoren, včasih nerazumljiv jezik; okorni verzi / okorno izražanje 3. ki se s težavo giblje, premika: star človek je okoren / okorni prsti; okorne noge okórno prisl.: okorno hoditi; okorno se obnašati; okorno se prikloniti ♪
  7.      okoreníniti se  -im se dov. (í ȋ) agr. narediti, pognati korenine: potaknjenci se v zaprti gredi radi okoreninijo okorenínjen -a -o: vsajena in okoreninjena mladika ♪
  8.      okoréti  -ím dov. (ẹ́ í) knjiž. 1. otrpniti, odreveneti: prsti so mu od mraza okoreli ♦ med. postati zaradi organskih sprememb manj in počasneje gibljiv 2. postati nesposoben za sprejemanje novosti: duševno okoreti / vsaka organizacijska oblika počasi okori okorèl in okorél -éla -o: okorel organizacijski aparat; okoreli sklepi ∙ publ. okorel zločinec nepoboljšljiv ♪
  9.      okorévati  -am nedov. (ẹ́) knjiž. 1. otrdevati, dreveneti: počasi je okoreval od mraza 2. postajati nesposoben za sprejemanje novosti: zaostajati in okorevati v stroki ♪
  10.      okorístiti se  -im se dov., okoríščen (í ȋ) pridobiti si zlasti gmotne ugodnosti: zaradi svoje moči se je lahko okoristil; iskal je priložnost, da bi se okoristil / okoristiti se z gradnjo železnice, lovom / publ.: okoristiti se z izkušnjami drugih uporabiti jih; okoristiti se s slabostmi ljudi izrabiti jih, izkoristiti jih ♪
  11.      okoríščanje  -a s (í) glagolnik od okoriščati se: zlorabljati položaj za okoriščanje; okoriščanje mesarjev pri nakupu živine ♪
  12.      okoríščati se  -am se nedov. (í) pridobivati si zlasti gmotne ugodnosti: bal se je, da se bodo tuji ljudje okoriščali z njegovim delom; okoriščal se je z njuno dobroto / okoriščati se s tujim denarjem; okoriščati se s stisko drugih / publ.: okoriščati se s tujimi izkušnjami uporabljati jih; okoriščati se s pridobitvami revolucije ♪
  13.      okórnež  -a m (ọ̑) ekspr. okoren človek: nerada pleše s takim okornežem ♪
  14.      okórnost  -i ž (ọ́) lastnost, značilnost okornega: znebiti se okornosti; okornost doraščajočih otrok / okornost pri delu nerodnost, nepripravnost / okornost v izražanju ♪
  15.      okostenélost  -i ž (ẹ́) lastnost, značilnost okostenelega: okostenelost hrustanca / ekspr.: uradniška okostenelost; formalizem in okostenelost / ekspr. kritizirati okostenelost nekaterih vzgojnih ustanov / publ. kritika nekaterih najznačilnejših okostenelosti v naši literarni zgodovini ♦ med. bolezenska otrdelost zaradi zakostenitve ali poapnenja ♪
  16.      okostenéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. spremeniti se v kost: hrustanec okosteni // med. bolezensko otrdeti zaradi zakostenitve ali poapnenja: mišica okosteni 2. ekspr. postati nesposoben za sprejemanje novosti: bil je eden redkih filologov, ki ni okostenel; okostenel je v svoji stroki / navade lahko okostenijo / publ. tradicionalna logika je okostenela v shemo je postala shema okostenèl in okostenél -éla -o deležnik od okosteneti: okostenel hrustanec; okosteneli predpisi; to je okostenel človek; okostenela vojna taktika zastarela // ekspr. zelo suh: okosteneli otroci; okostenele roke ♪
  17.      okostenítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od okosteneti: okostenitev hrustanca / okostenitev mišice / okostenitev stranke ♪
  18.      okóstnik  -a m (ọ̑) redko okostnjak: razstavljeni okostniki / sestradani okostniki ♪
  19.      okostnják  -a m (á) 1. okostje mrtvega človeka ali živali v naravnem položaju: ogledovati si razstavljene okostnjake; suh kakor okostnjak / človeški okostnjak ∙ ekspr. bolnik je bil živ okostnjak zelo shujšan 2. ekspr. zelo suh človek: ob prihodu v taborišče je srečeval same okostnjake ♪
  20.      okostnjáški  -a -o prid. (á) ekspr. tak kot pri okostnjaku: okostnjaški obraz; okostnjaška roka / okostnjaška koza zelo suha ♪
  21.      okošátiti se  -im se dov. (á ȃ) knjiž. postati košat, bujno razraščen: naredko nasajena drevesa se preveč okošatijo / ekspr. okošatiti se v bokih zrediti se ♪
  22.      okòv  -óva m (ȍ ọ̄) 1. mn., nekdaj priprava iz obročev za vklepanje: imeti okove na nogah / ležal je v okovih na kamnitih tleh / železni okovi // ekspr., navadno s prilastkom kar utesnjuje, omejuje prostost, osebno svobodo: ko so okovi odpadli, smo spet zaživeli / stoletja smo bili vklenjeni v okove / rešiti se starih idealističnih okovov; zakonski okovi / z oslabljenim pomenom: okovi suženjstva; boj za osvoboditev iz okovov gospodarske zaostalosti ∙ ekspr. streti, zlomiti okove osvoboditi se 2. kovinski deli, ki varujejo ali so za okras; okovje: okov iz medi; kovček z novim okovom ◊ elektr. priprava, v katero se pritrdi vznožek žarnice; bajonetni okov ♪
  23.      okovánka  -e ž (á) nav. mn. močen okovan čevelj, zlasti za hojo po hribih: obuti okovanke; prišel je v okovankah ● knjiž. ukradli so mu okovanko puško ♪
  24.      okováti  okújem dov., okovál (á ú) 1. opremiti s kovinskim delom, ki varuje ali je za okras: z železom okovati vrata / okovati lesena kolesa; okovati pas z zlatom / okovati okna montirati nanje okovje 2. nekdaj nadeti okove: galjote so okovali / okovati roke v težke verige; pren., knjiž. drevesa je okovalo ivje okován -a -o: z žeblji okovani čevlji; z ledom okovani grebeni; okovana skrinja; okovana vrata ♪
  25.      okóvje  -a s (ọ̑) 1. kovinski deli, ki a) varujejo ali so za okras: kovček ima novo okovje; štedilnik z zarjavelim okovjem; čevlji z okovjem na robovih b) omogočajo določeno funkcijo: okovje oken; okovje za vrata / okovje kopalnice / pohištveno, stavbno okovje ♦ šport. smučarsko okovje na smuči pritrjeni kovinski deli stremen 2. več okovov, okovi: jetnik z okovjem na nogah / ekspr. dati narod v okovje ♪

   33.876 33.901 33.926 33.951 33.976 34.001 34.026 34.051 34.076 34.101  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA