Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

RA (32.815-32.839)


  1.      obrtníca  -e ž (í) ženska, ki opravlja obrt: biti obrtnica / samostojna obrtnica ♪
  2.      obrtníja  -e ž (ȋ) star. obrt: ukvarjati se z obrtnijo; razvoj obrtnije / opustiti obrtnijo svoje matere ♪
  3.      obrtník  -a m (í) kdor opravlja obrt: biti obrtnik; podjeten obrtnik / samostojni, zasebni obrtnik / slabš. ta slikar je bolj obrtnik kot umetnik ♪
  4.      obrtníški  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na obrtnike ali obrt: obrtniška dejavnost, proizvodnja, storitev; obrtniška dela / obrtniški izdelki / obrtniška delavnica; obrtniško podjetje / slabš. obrtniška miselnost / obrtniška stran pisanja obrtníško prisl.: obrtniško izdelano orodje ♪
  5.      obrtníštvo  -a s (ȋ) dejavnost obrtnikov: razvoj obrtništva / pospeševati obrtništvo / tudi časnikarstvo je neke vrste obrtništvo ♪
  6.      obŕtnost  -i ž (ȓ) star. obrt: v tem kraju je od nekdaj cvetela obrtnost ♪
  7.      obrtováti  -újem nedov. (á ȗ) star. opravljati obrt: obrtovati v raznih krajih ♪
  8.      obrúnek  -nka m (ȗ) knjiž. brazgotina: po rani mu je ostal obrunek; obrunek na obrazu / na glavi je imel obrunek, ker se je zadel ob mizni rob ♦ bot. listni obrunek mesto na steblu, mladiki, kjer je odpadel list ♪
  9.      obrúnkast  -a -o prid. (ȗ) knjiž. brazgotinast: obrunkast obraz; obrunkaste roke ♪
  10.      obrúsek  -ska m (ȗ) nav. mn., teh. kar odpade pri brušenju: odstraniti obruske z obdelanega predmeta; kovinski, lesni obruski ♦ metal., min. z brušenjem pripravljen vzorec za opazovanje pod mikroskopom ♪
  11.      obrusíti  in obrúsiti -im dov. (ȋ ú) 1. z brusom obdelati predmet: obrusiti kamen, tlak; fino, grobo obrusiti / obrusiti zob; pren. ledeniki so obrusili gorske hrbte 2. z brušenjem odstraniti: obrusiti ostrine, vzbokline ♦ teh. obrusiti iglo odstraniti ostanke kovine vzdolž rezila, ki so nastali pri brušenju // ekspr. povzročiti, da postane kdo bolj umirjen, preudaren: delo v kolektivu ga je obrusilo; vzgoja obrusi ljudi; otroci se drug ob drugem obrusijo / njegovo vedenje se je obrusilo 3. z brušenjem izrabiti, uničiti: obrusiti rezilo; nož se sčasoma obrusi; ekspr. čevlje si obrusiti ● ekspr. noge bi si lahko obrusil, pa ne bi nič dosegel zelo bi si lahko prizadeval; nekatere oblike se v pogovornem jeziku obrusijo posamezni glasovi v določenih oblikah se ne izgovarjajo obrúšen -a -o: obrušen kamen; dolgočasne, obrušene fraze; obrušena osebnost ♪
  12.      obŕzdanost  -i ž (r̄) knjiž. obvladanost, zadržanost: vsi občudujejo njegovo obrzdanost; bil je človek izredne vljudnosti in obrzdanosti / obrzdanost čustev, strasti ♪
  13.      obŕzdati  -am dov. (r̄) 1. nadeti, namestiti brzdo: obrzdati konja 2. zadržati z brzdo: jezdec je pritegnil uzdo, da bi obrzdal preplašeno žival // knjiž. obvladati, zadržati: obrzdati čustva, strasti; komaj je obrzdal jezo; skušal se je obrzdati ∙ ekspr. v tistem trenutku nisem mogel obrzdati jezika molčati obŕzdan -a -o: obrzdan konj; biti obrzdan v kretnjah ♪
  14.      obsadíti  -ím dov., obsádil (ȋ í) 1. s sajenjem obdati kaj s čim: obsaditi uto z bršljanom 2. s sajenjem narediti, da je, raste kaj na vsej površini: svet obsaditi s sadnim drevjem, trto obsajèn -êna -o: park, obsajen z lipami; s topoli obsajena cesta ♪
  15.      obscénost  -i ž (ẹ̑) knjiž. nespodobnost, opolzkost: črtice ni cenil zaradi obscenosti / pripovedoval je obscenosti ♪
  16.      obséči  -séžem dov., obsézi obsézite; obségel obségla; nam. obséč in obsèč (ẹ́) z iztegnjenimi rokami, prsti seči, priti okrog česa: deblo lipe bi komaj dva moška obsegla; obseči kaj s prsti ene roke; pren. njegov razum ni mogel obseči vseh pojmov; z očmi obseči ves prostor // prikazati, predstaviti: noben slovar ne more obseči vsega jezikovnega bogastva obséžen -a -o: pojavi, ki so obseženi s pojmom svetlobe ♪
  17.      obséda  -e ž (ẹ̑) zastar. 1. obleganje: obseda mesta je trajala dolgo 2. omizje: svatovska obseda ♪
  18.      obsédati  -am nedov. (ẹ́ ẹ̄) 1. sedati okrog česa: ptice obsedajo vrt / star. po večerji so ljudje radi obsedali posedali // zastar. oblegati: dolgo so obsedali mesto 2. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža duševno stanje, kot ga določa samostalnik: obseda ga jeza, togota; čudne misli ga obsedajo / v krščanskem okolju hudič ga obseda ♪
  19.      obséden  -dna -o prid. (ẹ̑) v zvezi obsedno stanje, v nekaterih državah stanje, v katerem na določenem področju vojaška uprava zamenja civilno oblast ♪
  20.      obsédenost  -i ž (ẹ̑) nav. ekspr. lastnost, stanje obsedenega človeka: vznemirja jih njegova obsedenost / s pravo obsedenostjo je začela razlagati svoje nazore ♦ psiht. bolezensko duševno stanje, pri katerem se človeku pojavlja nadležna misel, predstava, ki se mu zdi nesmiselna, a se je ne more otresti ♪
  21.      obsedéti  -ím dov. (ẹ́ í) ostati v sedečem položaju: pri pozdravljanju je kar obsedel; ni se ulegel, obsedel je na robu postelje; obsedel je kot kip, kot pribit / vrabček je priletel in obsedel na veji // nav. ekspr. ostati sploh: ob nedeljah popoldne je obsedela doma; v gostilni so obsedeli do pozne ure ● ekspr. njegove hčere so obsedele ostale samske; žarg., šol. v četrtem razredu je obsedel ga ni uspešno končal; obsedel je med dvema stoloma hotel je dvoje stvari hkrati, pa ni dosegel nobene ♪
  22.      obsèg  -éga m (ȅ ẹ́) 1. razsežnost predmeta, telesa po zunanji strani, zlasti glede na širino: izmeriti, oceniti obseg; obseg lipe, smreke / deblo majhnega obsega 2. s prilastkom razsežnost, velikost a) glede na površino: obseg gozda; na tem področju je obseg njiv in pašnikov precej velik / obseg posesti je z zakonom omejen b) glede na število sestavin, delov: navajanje vseh dejstev bi preveč razširilo obseg članka; obseg knjige, pisma / slovar srednjega, večjega obsega / pomenski obseg besede c) glede na začetno in končno mejo: zvočni obseg človeškega glasu; obseg barv 3. publ., s prilastkom izraža, da ima kaj razsežnost, velikost, kot jo določa prilastek: sodelovanje je dobilo širok obseg; akcija, vojna je zavzela velik obseg / ta problem se je prvič pojavil tudi v svetovnem obsegu / z oslabljenim pomenom: letošnja proizvodnja je že presegla lanski obseg; obseg izvoza narašča / v prislovni rabi: tovarna dela v skrčenem obsegu; za to delo je potrebno znanje v obsegu srednje šole ● publ. takoj ni dojel obsega njegovih besed smisla, pomena; star. kratek obseg povesti vsebina; publ. dogodek je kmalu izginil iz obsega njegove zavesti ga je kmalu pozabil ◊ geom. obseg (lika) dolžina meje lika; mat. obseg števil množica števil, v kateri so izvedljive določene računske operacije ♪
  23.      obségati  -am nedov. (ẹ̄) publ. izraža, da kaj ima sestavine, dele, kot jih nakazuje samostalnik: ta krajevna skupnost obsega šest vasi; roman obsega tristo strani ima / pogovori so obsegali zelo veliko vprašanj obsegajóč -a -e: petnajst strani obsegajoča razprava ♪
  24.      obsegljív  -a -o prid. (ȋ í) knjiž. ki se da obseči: obsegljivo deblo / s pesniškim izrazom obsegljiva resnica ♪
  25.      obsejáti  -séjem dov., obséj in obsèj; obsejál (á ẹ̑) s sejanjem narediti, da je, raste kaj na vsej površini: njivo obsejati z ovsom, pšenico; slabo poraščeno površino znova obsejati obseján -a -o: s pšenico obsejana njiva ♪

   32.690 32.715 32.740 32.765 32.790 32.815 32.840 32.865 32.890 32.915  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA