Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

RA (32.590-32.614)


  1.      obledéti  -ím dov., oblédi tudi oblêdi (ẹ́ í) 1. izgubiti prvotno izrazito barvo: blago je že obledelo; slike so precej obledele / barva sčasoma obledi // star. prebledeti: ob tej novici je obledel; obledeti od jeze, strahu / obraz mu je obledel 2. knjiž. izgubiti močen sijaj, svetlobo: zvezde so obledele 3. knjiž. postati manj izrazit: hudo doživetje je nekoliko obledelo; spomin nanj je obledel obledèl in obledél -éla -o: obledel napis; obledele zavese ♪
  2.      oblegálen  -lna -o prid. (ȃ) star. oblegovalen: oblegalna taktika / oblegalni oven ∙ zastar. v državi so razglasili oblegalno stanje obsedno stanje ♪
  3.      obléganec  -nca m (ẹ̑) kdor je oblegan: oblegancem je začelo primanjkovati hrane ♪
  4.      obléganje  -a s (ẹ̄) glagolnik od oblegati: obleganje gradu / obleganje prodajalca ♪
  5.      oblégati  -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. biti razporejen okrog branjenega mesta, objekta in si prizadevati osvojiti ga: oblegati mesto, trdnjavo / publ. silovito so oblegali vrata nasprotnika, toda gola niso mogli dati 2. ekspr. v velikem številu stati, prerivati se okrog česa, pred čim z določenim namenom: ljudje so oblegali blagajno kina / novinarji so oblegali delegacijo z vseh strani 3. ekspr. z vztrajnim prigovarjanjem si prizadevati pridobiti koga za kaj: toliko časa je oblegal očeta, da mu je dal denar / oblegati koga s prošnjami oblégan -a -o: oblegano mesto ♪
  6.      oblegoválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor oblega: oblegovalci so zavzeli trdnjavo / ekspr. vztrajni oblegovalci deklet ♪
  7.      oblegoválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na obleganje: oblegovalna taktika / oblegovalna armada / oblegovalni oven v starem in srednjem veku vojaška priprava za razbijanje vrat, zidov ♪
  8.      obléka  -e ž (ẹ̑) 1. izdelek ali skupek izdelkov iz blaga, usnja, ki pokriva telo: sešiti obleko; sleči obleko; arabska, baročna obleka; svilena, volnena obleka / delovna, kopalna, športna obleka; dvodelna obleka; poletna, zimska obleka; potapljaška, vesoljska obleka; obleka za doma; obleke po meri narejene za določeno osebo 2. oblačilo, ki pokriva zgornji in spodnji del telesa a) moškega: pomeril je več oblek, preden je eno kupil / moška obleka b) ženske: šivilja ji dela, šiva novo obleko; obleka in kostim / dolga večerna obleka ki sega (skoraj) do tal; plesna obleka; srajčna obleka / ženska obleka 3. ed. oblačila, ki se nosijo navadno nad spodnjim perilom: tu prodajajo obleko, tam pa spodnje perilo / omara za obleko 4. ekspr., s prilastkom zunanja podoba, videz: časopis je dobil novo obleko; odeti etiko v religiozno obleko ● ekspr. obleka kar visi na njem je zelo suh; ekspr. kos ima lepo črno obleko perje; ekspr. po dveh letih je spet oblekel civilno obleko postal civilist; ekspr. metati obleko nase, s sebe hitro se oblačiti, slačiti; ekspr. skočiti v obleko hitro se obleči; šalj. bila je v Evini obleki naga, gola; knjiž. slovenski duh v latinski obleki izražen v latinskem jeziku; obleka naredi človeka kdor se lepo, izbrano oblači, dobi večji ugled, naredi boljši vtis ♪
  9.      oblékica  -e ž (ẹ̑) manjšalnica od obleka: krpati, šivati oblekico; otroška oblekica / deklica v enodelni oblekici / pernata oblekica račke ♪
  10.      oblépek  -pka m (ẹ̑) knjiž., redko obliž: pritrditi obvezo z oblepkom / zdravilni oblepek ♪
  11.      oblepíti  in oblépiti -im, tudi oblépiti -im dov. (ȋ ẹ́; ẹ́ ẹ̑) 1. z lepljenjem obdati kaj s čim: oblepiti ogledalo z okrasnimi ploščami / oblepiti okna in vrata s tesnilom / ekspr. zmanjkalo mu je tal pod nogami in oblepilo ga je mehko blato 2. z lepljenjem narediti, da je kaj na čem: oblepiti steno s fotografijami filmskih igralcev; oblepiti vozilo z nalepkami; pren., ekspr. oblepiti koga z negativnimi etiketami oblépljen -a -o: s hotelskimi nalepkami oblepljen kovček; s strjeno krvjo oblepljena roka ♪
  12.      oblépljati  -am nedov. (ẹ́) 1. z lepljenjem obdajati kaj s čim: oblepljati cevi z izolacijskim materialom; oblepljati platnice 2. z lepljenjem delati, da je kaj na čem: oblepljati ograje z lepaki; pren., ekspr. oblepljati koga z nazorskimi etiketami ● knjiž. vas oblepljajo gozdovi obdajajo, obkrožajo ♪
  13.      oblésti  -lézem dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. z lezenjem obiti: gosenica je oblezla list / otrok še ne hodi, obleze pa vso sobo 2. z lezenjem se izogniti: polž je oblezel oviro / napadalci so oblezli straže 3. ekspr. obhoditi, prehoditi: vse steze na tem hribu sem že oblezel; dosti sveta je že oblezel; oblezel je že vse vrhove tega pogorja / vse gostilne obleze, preden pride domov ● ekspr. mesec obleze vse kote obsije drugega za drugim; knjiž. trnje je oblezlo breg rastoč ga pokrilo ♪
  14.      oblèt  -éta m (ȅ ẹ́) glagolnik od obleteti: zaradi nepredvidenega obleta je letalo imelo zamudo / pri obletih čebele prenašajo cvetni prah / oblet listov // krajevno, časovno omejeno letenje okrog česa: med drugim obletom sta vesoljca preizkusila vse nove naprave ♪
  15.      obletávanje  -a s (ȃ) glagolnik od obletavati: obletavanje stolpa / žuželke med obletavanjem oprašijo cvete / obletavanje vplivnih oseb / vztrajno obletavanje dekleta / obletavanje listja ♪
  16.      obletávati  -am nedov. (ȃ) 1. letati okrog česa: golobi obletavajo zvonik / sateliti obletavajo zemljo 2. leteč se izogibati: letala so morala obletavati mestno središče 3. leteč se premikati od česa do česa: metulji obletavajo cvete / čebele so ves dan pridno obletavale cvetoče drevo 4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: obletavajo ga čudne misli, zle slutnje 5. ekspr. s prošnjami, prigovarjanjem si prizadevati pridobiti koga za določeno stvar: obletavali so jih novinarji in fotografi; dolgo časa je obletaval šefa / fant je vztrajno obletaval dekle ● obletaval ga je mrzel pot oblival; ekspr. obletaval jo je z radovednimi pogledi radovedno jo je ogledoval obletávati se izgubljati liste, iglice: gozd se obletava / listje se obletava odpada; pren., knjiž. ta teorija se že obletava // star. osipati se: cveti, rože se obletavajo obletavajóč -a -e: obletavajoče se drevje ♪
  17.      obléten  -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na obletnico: obletna komemoracija / star. drugi obletni dan poroke druga obletnica ♪
  18.      obletéti  -ím dov., oblêtel (ẹ́ í) 1. leteč priti okrog česa: ptica je nekajkrat obletela drevo / satelit v eni uri obleti zemljo 2. pog. hitro obiti: obletel sem vse ulice, pa ga nisem videl; v nekaj dneh sem obletel vse znance 3. leteč se izogniti: letalo je obletelo nevarno področje 4. leteč se premakniti od česa do česa: čebele obletijo veliko cvetov 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: obletele so me druge misli; obletel me je strah / brezoseb. obletelo me je, da bi odšel ● obletela jo je rdečica oblila; ekspr. z očmi je obletel čakajoče na hitro pogledal drugega za drugim obletéti se izgubiti liste, iglice: drevje se obleti, star. obleti / listje se jeseni obleti odpade; pren., knjiž. pesmi tega pesnika so se obletele // star. osuti se: rože so se obletele ● knjiž., ekspr. lepi časi so se hitro obleteli so hitro minili obletèl in obletél -éla -o: obletelo drevje ♪
  19.      oblétnica  -e ž (ẹ̑) dan, ki je natančno eno ali določeno število let po dnevu, ko se je kaj zgodilo, je kaj bilo: praznovati obletnico osvoboditve, poroke / dvajseta, prva obletnica // praznovanje takega dne: udeležiti se obletnice mature ♪
  20.      obletováti  -újem nedov. (á ȗ) obletavati: čebele obletujejo čebelnjak / obletovati prijatelje / fant vztrajno obletuje dekle / obletovati koga v mislih ♪
  21.      obléven  -vna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) star. predrzen, nesramen: oblevno govorjenje ♪
  22.      obležáti  -ím dov. (á í) 1. ostati v ležečem položaju: pijanec je sredi ceste padel in obležal; obležati kot mrtev; obležati kot snop, vreča // ostati v takem položaju a) zaradi določene poškodbe, izgube življenja: stepli so se in eden je obležal; obležati v krvi b) zaradi bolezni: dobila je vročino in obležala; obležati za dva meseca; obležati za pljučnico // z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža nastop stanja, kot ga nakazuje določilo: udaril je z glavo ob zid in mrtev, nezavesten obležal 2. ostati na podlagi z daljšo, širšo stranjo: vse drogove so postavili, le eden je obležal / odšli so, listek pa je neopažen obležal na tleh // ostati kje sploh: smrad je dolgo časa obležal nad dolino / z oslabljenim pomenom senca nezaupanja je obležala med njima 3. navadno s prislovnim določilom obstati v ležečem položaju: kovanec se je zatrkljal po tleh in obležal v kotu; priletel je šopek in obležal pri njenih nogah 4. redko uležati se: pustiti gnoj obležati; sadje bo okusno, ko se obleži ● ekspr. roman je obležal v urednikovi miznici ni bil objavljen; sneg je obležal ni skopnel; pismo je obležalo na pošti ni bilo dostavljeno; ekspr. obležal je na Doberdobu padel je, bil (v boju) ubit; ekspr. povej, kaj ti je obležalo na duši, na srcu kaj te teži, vznemirja; ekspr. ta krivica mu je obležala na duši zaradi te krivice se čuti krivega; se čuti prizadetega; ekspr. ta naloga je obležala na njegovih ramenih za to nalogo je ostal odgovoren on; ekspr. marsikateri jelen je že obležal pod njegovo kroglo marsikaterega jelena je že ustrelil; pog., ekspr. ta človek mi je obležal v želodcu mi je ostal zoprn, mi vzbuja odpor zaradi kakega svojega dejanja; jed mi je obležala v želodcu ostala dlje časa neprebavljena obležán -a -o: obležano vino ♪
  23.      oblíca  -e ž (í) 1. v zvezi krompir v oblicah kuhan neolupljen krompir: jesti krompir v oblicah // nar. zahodno, v zvezi repa v oblicah kuhana neolupljena repa: v kotlu se je kuhala repa v oblicah // zastar. krompirjev olupek: med oblicami je našel še nekaj krompirjev 2. geol. v tekoči vodi obrušen, okrogel kamen: z oblicami tlakovana tla / rečne oblice 3. les. na eni strani raven, na drugi neobdelan kos lesa iz podolžno razžaganega debla: smrekove oblice; plot iz oblic in navpičnih kolov // okroglo, nerazcepljeno poleno; okroglica: naložil je še nekaj oblic, da ogenj ne bi ugasnil ♪
  24.      oblíčast  -a -o prid. (í) zastar. zaobljen, okrogel: obličast predmet / obličasta krošnja drevesa ♦ les. obličasti les, tram les, tram, pri katerem ostane del površine pri tesanju, žaganju neobdelan ♪
  25.      oblíčen  -čna -o prid. (ȋ ȋ) 1. zastar. ki ima določeno obliko: oblična skala / tujci so mu spremenili priimek v oblično spako oblikovno 2. jur. nanašajoč se na pravno predpisano obliko: oblična pogodba / oblični predpisi ♪

   32.465 32.490 32.515 32.540 32.565 32.590 32.615 32.640 32.665 32.690  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA