Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
RA (31.076-31.100) 
- nèizkorenljív -a -o prid. (ȅ-ȋ ȅ-í) knjiž. ki se ne da izkoreniniti: drevo je bilo skoraj neizkorenljivo / ekspr. napake niso neizkorenljive ♪
- nèizkoríščen -a -o prid. (ȅ-ȋ) ki ni izkoriščen: ima še nekaj neizkoriščenega dopusta; uporabili so doslej neizkoriščen vir dohodkov / v kleti je bilo še nekaj neizkoriščenega prostora / zavedel se je še neizkoriščenih možnosti za uspeh / publ. neizkoriščene rezerve v gospodarstvu ♪
- nèizkoríščenost -i ž (ȅ-ȋ) lastnost, značilnost neizkoriščenega: neizkoriščenost prostora ♪
- nèizkúšen tudi nèskúšen -a -o prid. (ȅ-ȗ) ki mu manjka izkušenosti, izkušenj: bil je neizkušen mladenič / neizkušen lovec; neizkušen mlad zdravnik / v vožnji z avtomobilom je bil še neizkušen nèizkúšeno tudi nèskúšeno prisl.: govoril je zelo neizkušeno ♪
- nèizlúščen tudi nèzlúščen -a -o prid. (ȅ-ú) ki ni izluščen: fižol je še neizluščen / neizluščeni stroki graha ♪
- nèizmalíčen in nèzmalíčen -a -o prid. (ȅ-ȋ) ki ni izmaličen: kljub hudemu udarcu je ostal obraz neizmaličen / neizmaličena resnica; neizmaličeno poročilo ♪
- nèizméren -rna -o prid. (ȅ-ẹ̄) knjiž. neizmerljiv: neizmerna količina; globina se mu je zdela skoraj neizmerna ♪
- neizméren -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) ekspr. 1. nenavadno velik, velikanski: tam se razprostira neizmerna ravnina; neizmerno morje leži pred njim / zbrala se je neizmerna množica 2. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: neizmerna dobrota, ljubezen; neizmerno trpljenje; obšlo ga je neizmerno veselje neizmérno prisl.: neizmerno ljubiti koga; neizmerno lep razgled; tam je neizmerno prostora ♪
- nèizmerljív -a -o prid. (ȅ-ȋ ȅ-í) ki se ne da izmeriti: neizmerljiv pojav; te stvari so neizmerljive / škoda je skoraj neizmerljiva; pren. to daje njegovim delom neizmerljivo globino ♪
- neizmérnost -i ž (ẹ́) ekspr. lastnost, značilnost neizmernega: čuditi se neizmernosti morja, ravnine, vesolja / neizmernost njene ljubezni ga je pretresla / knjiž.: moje želje so segale v neizmernost neskončnost; pred njim je ležala neizmernost morja veliko morje ♪
- nèiznajdljívost tudi nèznajdljívost -i ž (ȅ-í) lastnost, značilnost neiznajdljivega človeka: zaradi neiznajdljivosti organizatorjev prireditev ni bila zanimiva; nerodnost in neiznajdljivost ♪
- nèizoblikovánost -i ž (ȅ-á) lastnost, značilnost neizoblikovanega: neizoblikovanost kipa / idejna neizoblikovanost literarnega dela; neizoblikovanost njegovih nazorov ♪
- nèizogíben -bna -o prid. (ȅ-ȋ) ki se mu ne da izogniti: neizogibna nesreča; prepozno je spoznal, da se bliža neizogibni pogubi; neizogibna smrt, usoda; trčenje je bilo neizogibno / opraviti neizogibno dolžnost / iron. neizogibni slavnostni govor so poslušali brez zanimanja ∙ redko ti ukrepi so bili neizogibni nujni nèizogíbno prislov od neizogiben: neizogibno bližati se nesreči // ekspr. poudarja trditev: to je neizogibno potrebno ♪
- nèizogíbnost -i ž (ȅ-ȋ) lastnost, značilnost neizogibnega: neizogibnost smrti; neizogibnost vojne je bila očitna / neizprosnost vprašanja in neizogibnost odgovora ga je težila / knjiž. pesem je nastala iz notranje neizogibnosti nujnosti, potrebe ♪
- nèizpláčan -a -o prid. (ȅ-á) ki ni izplačan: neizplačan dolg / neizplačani dediči / neizplačan honorar ♪
- nèizpodbíten -tna -o prid. (ȅ-ȋ) ki se ne da izpodbiti: neizpodbitni dokazi; neizpodbitna resnica; ekspr. nanj se ne moremo zanesti, to je neizpodbitno dejstvo / ekspr. neizpodbitna pravica delavcev do samoupravljanja nèizpodbítno prisl.: neizpodbitno dokazati ♪
- nèizpólnjen tudi nèspólnjen -a -o [u̯n] prid. (ȅ-ọ́) ki ni izpolnjen: njegove želje so ostale neizpolnjene; neizpolnjeno pričakovanje / neizpolnjeni členi pogodbe / neizpolnjen obrazec / ekspr. prazno, neizpolnjeno življenje ♪
- nèizpolnjevánje tudi nèspolnjevánje -a [u̯n] s (ȅ-ȃ) kar je nasprotno, drugačno od izpolnjevanja: neizpolnjevanje dolžnosti, obveznosti, predpisov; neizpolnjevanje državnih sporazumov / publ. neizpolnjevanje pogojev razpisa ♪
- nèizprôsen -sna -o prid. (ȅ-ó) 1. ki se ne da pregovoriti, preprositi: kljub prošnjam je ostal oče neizprosen // knjiž. neusmiljen, neprizanesljiv: neizprosen gospodar, sodnik 2. ekspr. ki od svojih zahtev, trditev ne odstopi: neizprosen nasprotnik, sovražnik / neizprosni predpisi, zakoni; neizprosno povelje // ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: neizprosen boj / neizprosna doslednost, nujnost; neizprosna zakonitost dogajanja ● publ. problem so prikazali v neizprosni luči tako, kot je, brez olepševanja in prikrivanja nèizprôsno prisl.: neizprosno je razkrival njihove napake; neizprosno terjati, ukazovati; biti neizprosno odkrit zelo ♪
- nèizprôsnost -i ž (ȅ-ó) lastnost, značilnost neizprosnega: poznala je njegovo doslednost in neizprosnost; slovel je po svoji neizprosnosti / ekspr.: spoznal je vso neizprosnost predpisov, zakonov; bati se neizprosnosti življenja / ekspr.: življenje se mu je pokazalo v vsej neizprosnosti; za svoje pravice se je bojeval z vso neizprosnostjo ♪
- nèizrekljív -a -o prid. (ȅ-ȋ ȅ-í) 1. ki se ne da izreči: beseda je bila zanj neizrekljiva / neizrekljive misli; neizrekljive slutnje 2. star. neizmeren, nepopisen: prevzel ga je neizrekljiv strah; neizrekljivo veselje je zavladalo v hiši nèizrekljívo prisl.: slika izraža nekaj neizrekljivo prijetnega ♪
- nèiztróšen -a -o prid. (ȅ-ọ́) publ. neporabljen, neizčrpan: neiztrošene telesne moči / neiztrošena vojaška sila ♪
- nèizvájanje -a s (ȅ-ā) kar je nasprotno, drugačno od izvajanja: neizvajanje določil, sporazumov ♪
- nèizvéden -a -o prid. (ȅ-ẹ̑) ki ni izvéden: v angleški književnosti je neizveden / do nesreče je prišlo zaradi neizvedenega odpiranja granate nestrokovnega ♪
- nèizvéstnost -i ž (ȅ-ẹ̄) zastar. negotovost, nejasnost: težko je prenašala ločitev in neizvestnost; neizvestnost glede nadaljnje usode / neizvestnost in mračnost v njegovih mladostnih delih ♪
30.951 30.976 31.001 31.026 31.051 31.076 31.101 31.126 31.151 31.176 
