Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

RA (29.690-29.714)


  1.      nacéjati  -am nedov. (ẹ́) pog., ekspr. v veliki količini dajati piti (alkoholno pijačo): spet naceja prijatelje nacéjati se 1. s cejenjem nabirati se, natekati se: sok se naceja v nastavljeno posodo 2. pog., ekspr. veliko piti (alkoholne pijače): že dva dni se naceja v gostilni / otrok se naceja z malinovcem ♪
  2.      nacepíti  in nacépiti -im dov. (ȋ ẹ́) 1. s cepljenjem, klanjem priti do določene količine česa: nacepiti drv za zimo / vsak dan nacepijo kup granitnih kock 2. nekoliko razcepiti: nacepiti palico nacépljen -a -o: nacepljena palica za lovljenje kač; drobna polena so samo nacepljena, debelejša pa razklana ♦ bot. dlanasto nacepljen list ♪
  3.      nácija  -e ž (á) publ. skupnost ljudi, navadno na določenem ozemlju, ki so zgodovinsko, jezikovno, kulturno, gospodarsko povezani in imajo skupno zavest; narod: vsaka nacija ima pravico do svobode; ljudstvo se je izoblikovalo v nacijo / češka, poljska nacija ∙ publ. predstavljal je belce in ameriško nacijo Američane ♪
  4.      nacionálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na narod, naroden: prizadevati si za nacionalni dvig naroda; nacionalni obstoj; nacionalno ozemlje / nacionalna ideja, zavest; nacionalna individualnost, pripadnost; nacionalno gibanje, vprašanje / nacionalna politika; pospeševati nacionalno gospodarstvo / nacionalna jed narodna jed; ta avtomobil je njihovo nacionalno vozilo ljudsko vozilo / odpravljati nacionalna nasprotja narodnostna 2. nanašajoč se na državo; državen: takrat so priznali retoromanščino za četrti nacionalni jezik / 29. november je naš nacionalni praznik / dinar je v več državah nacionalna valuta / Nacionalni komite osvoboditve Jugoslavije izvršilni organ Antifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije ◊ ekon. nacionalni dohodek narodni dohodek; nacionalna ekonomija gospodarstvo določene države; polit. nacionalni socializem nacionalsocializem; soc. nacionalni egoizem prepričanje o večvrednosti svojega naroda in njegovi pravici do razvoja na škodo drugih; šah. nacionalni mojster najvišji naslov igralca, ki ga podeli šahovska organizacija v državi; zgod. Nacionalni konvent ustavni organ z izvršilno oblastjo v Franciji od 1792 do 1795 nacionálno prisl.: nacionalno neopredeljen, zatiran; sam.: razmerje med nacionalnim in univerzalnim ♪
  5.      nacionalístičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na nacionaliste ali nacionalizem: zagovarjal je nacionalistične interese; voditi nacionalistično politiko / nacionalistična miselnost / nacionalistična organizacija, stranka; nacionalistično malomeščanstvo ♪
  6.      nacionalizácija  -e ž (á) glagolnik od nacionalizirati: izvesti nacionalizacijo; nacionalizacija rudnikov in tovarn; zakon o nacionalizaciji ♪
  7.      nacionalízem  -zma m (ȋ) 1. prepričanje o večvrednosti lastnega naroda in prizadevanje za uveljavitev njegovih koristi ne glede na pravice drugih narodov: obsojati, zavračati nacionalizem; brezobzirni, napadalni nacionalizem; nacionalizem in šovinizem / ideolog nemškega nacionalizma // knjiž. politična smer, ki trdi, da so narodne koristi pomembnejše od razrednih, ideoloških: ponovni pojavi nacionalizma; nacionalizem in internacionalizem / ekonomski nacionalizem je zahteval bojkot tujega blaga 2. v 19. stoletju meščanska ideologija in politika, ki poudarja narod kot celoto in zagovarja njegove interese: nacionalizem pri Hrvatih in Slovencih v dobi romantike / buržoazni nacionalizem 3. knjiž. značilnosti kulture določenega naroda, ljudstva: uvajati nacionalizem v glasbo ♪
  8.      nacionálnost  -i ž (ȃ) pripadnost določenemu narodu; narodnost: enakopravnost prebivalcev ne glede na nacionalnost / biti slovenske nacionalnosti / utrjevati nacionalnost v ljudeh narodno zavest ♪
  9.      nacionálsocialístičen  -čna -o prid. (ȃ-í) nanašajoč se na nacionalsocialiste ali nacionalsocializem: nacionalsocialistična stranka / nacionalsocialistična Nemčija ♪
  10.      nacístičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na naciste ali nacizem: nacistična ideologija, propaganda; nacistično nasilje / nacistična organizacija, stranka / nacistična koncentracijska taborišča / nacistična Nemčija ♪
  11.      nacízem  -zma m (ȋ) nav. ekspr. fašizem v Nemčiji med obema vojnama: upirati se nacizmu / nacizem je prevzel oblast / žrtve nacizma ♪
  12.      načečkáti  -ám [čǝč] dov. (á ȃ) slabš. nerazločno, grdo napisati: zakaj si nalogo tako načečkal; njegovo ime si je načečkal na košček papirja / namesto da bi narisal človeka, je le nekaj načečkal / za nalogo imamo spis, bom že kaj načečkal sestavil, napisal ♪
  13.      načêlek  in načélek -lka m (ȇ; ẹ̑) 1. dragocen okrasni obroč ali trak okoli glave, navadno kot znamenje časti in dostojanstva: na glavi je imel načelek; načelek z biseri // temu podoben ženski nakit: v laseh je nosila načelek 2. knjiž. jermen, ki se daje na čelo; čelni jermen: konji z okrašenimi načelki ♪
  14.      načêlen  -lna -o prid. (ȇ) 1. nanašajoč se na načelo: med njimi so velike načelne razlike; stroga, načelna vzgoja; načelno ravnanje, stališče // ki poudarja bistveno, osnovno, neglede na posameznosti, podrobnosti: načelen sporazum so dosegli, o podrobnostih bodo pa še razpravljali; dati nekaj načelnih pripomb, smernic; reševali so samo načelna vprašanja v zvezi s samoupravljanjem / napisal je precej načelnih razprav teoretičnih / debata naj ne bo osebna, ampak načelna splošna / ekspr. obstaja načelna možnost, da pridemo 2. ki se drži določenih načel, neglede na trenutne okoliščine ali korist: načelen človek; preveč načelen je in tog / dosledno, načelno ravnanje načêlno prisl.: načelno odločiti se; enakopravnost so jim načelno priznali; biti načelno proti čemu ♪
  15.      načeljeváti  -újem nedov. (á ȗ) načelovati: dve leti je načeljeval odseku za notranje zadeve / načeljevati skupini voditi jo, poveljevati ♪
  16.      načêlnik  -a m (ȇ) 1. uslužbenec, ki vodi kak oddelek, zlasti v javni upravi: določiti, imenovati načelnika; načelnik odseka za finance / načelnik oddelka, sekcije / postajni načelnik šef postaje // kdor vodi kako društvo, organizacijo: postal je načelnik gorske reševalne službe; načelnik zadruge / načelnik Gasilske zveze / nekdaj načelnik telovadnega društva 2. nekdaj predstojnik kake upravne enote: občinski, okrožni načelnik / okrajni ali sreski načelnik v stari Jugoslaviji predstojnik političnega okraja 3. nekdaj vodja, poveljnik: rodovni načelnik / načelnik financarjev ◊ voj. načelnik štaba oficir, ki vodi, usklajuje delo štaba; zgod. načelnik Narodne straže ♪
  17.      načêlniški  -a -o prid. (ȇ) nanašajoč se na načelnike ali načelništvo: načelniška služba / njegova načelniška doba ni trajala dolgo ♪
  18.      načêlo  -a s (é) 1. kar kdo sprejme, določi za usmerjanje svojega ravnanja, mišljenja: poštenost je njegovo osnovno načelo; držati se, odstopati od svojih načel; ravnati po etičnih načelih; jasna, trdna načela; stroga moralna, vzgojna načela; načelo razumljivosti / knjiž., ekspr. njegovo načelo je: uspeti za vsako ceno življenjsko vodilo, geslo / načelo javnosti; kapitalistična družba temelji na načelu lastništva / publ., z oslabljenim pomenom razvrstiti podatke po kronološkem načelu kronološko // nav. mn. kar se sprejme kot osnova, vodilo za opravljanje kakega dela, delovanja: uveljavljati načela samoupravljanja; biti v skladu s slovarskimi načeli; načela za nagrajevanje / društvena načela pravila 2. navadno s prilastkom kar bistveno določa, označuje celoto in elemente kakega nazora, vede, sistema: humanistična, krščanska, marksistična, politična načela; pri analizi je uporabljal matematična, statistična načela; ustavna načela; objektivnost, preverljivost in druga načela pozitivizma / načela logike; sistem načel 3. v prislovni rabi, v zvezi v načelu poudarja bistveno, osnovno, neglede na posameznosti, podrobnosti: predlog so v načelu sprejeli, o podrobnostih pa bodo razpravljali pozneje; v načelu se strinjam s teboj / v načelu so vsi enakopravni, v resnici pa je marsikaj drugače teoretično, nasploh; ekspr. to je že v načelu zgrešeno v začetku, v osnovi ● knjiž. ima čudna načela o poštenosti mišljenje, naziranje; ekspr. on je mož načel ravna v skladu s svojim nazorom, prepričanjem, neglede na trenutne razmere, koristi ◊ ekon. ekonomsko načelo načelo, da se z najmanjšimi sredstvi doseže določen uspeh ali z določenimi sredstvi najboljši uspeh; načelo proračunske enotnosti načelo, da vsi dohodki proračuna krijejo vse njegove izdatke; filoz. načelo protislovja po katerem se kakemu predmetu istočasno in v istem pomenu ne moreta pripisati lastnosti, ki se izključujeta; načelo vzročnosti po katerem ima vsak pojav določen vzrok; jur. inkvizicijsko načelo po katerem zbira dokazno gradivo preiskovalni sodnik sam po uradni dolžnosti; voliti odbornike po načelu delegacije po delegatskem volilnem sistemu; polit. načelo enotnosti oblasti po katerem je nosilec oblasti ljudstvo, ki to oblast uveljavlja po predstavniških organih ♪
  19.      načelováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. biti načelnik: načelovati oddelku za finance / načelovati zadrugi / nekdaj načelovati občini 2. poveljevati, ukazovati: načelovati bataljonu ∙ ekspr. fantje so razgrajali in razbijali, njegov sin jim je pa načeloval jih je vodil; bil najhujši razgrajač ♪
  20.      načêlstvo  -a s (ȇ) 1. urad načelnika: uradniki načelstva / pritožba na načelstvo / nekdaj občinsko, okrožno načelstvo / v stari Jugoslaviji okrajno ali sresko načelstvo / trg pred načelstvom je bil poln ljudi pred poslopjem tega urada 2. naslov, dejavnost načelnikov; načelništvo: odkloniti, sprejeti načelstvo 3. star. vodstvo: načelstvo društva sestavljajo načelnik in trije odborniki ♪
  21.      načemériti  -im tudi načmériti -im [prva oblika čǝm in čem] dov. (ẹ́ ẹ̑) narediti kaj čemerno: načemeriti obraz načemériti se tudi načmériti se postati čemeren: ob tej novici se je načemerila ♪
  22.      načenčáti  -ám dov. (á ȃ) ekspr. reči, povedati veliko vsebinsko praznega: načenčala mu je vse mogoče neumnosti / slabš. ali veš, kaj vse si načenčal povedal ♪
  23.      načénjanje  -a s (ẹ̑) glagolnik od načenjati: načenjanje pogovora, problemov ♪
  24.      načénjati  -am nedov. (ẹ̑) 1. odvzemati del od celote: načenjajo že drugi hlebec sira / prihrankov noče načenjati 2. povzročati, da postane kaj deloma poškodovano: gniloba načenja sadje; pren., ekspr. težko delo jim načenja zdravje 3. z oslabljenim pomenom izraža nastopanje dejanja, kot ga določa sobesedilo: rad načenja pogovor o otrocih; načenjati rešitev stanovanjskih vprašanj ♪
  25.      načepériti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) naščeperiti: petelin je načeperil rep; ekspr. lasje so se ji načeperili načepérjen -a -o: načeperjene vrane ♪

   29.565 29.590 29.615 29.640 29.665 29.690 29.715 29.740 29.765 29.790  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA