Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

RA (28.290-28.314)


  1.      mèjdún  in méjdún medm. (ȅ-ȗ; ẹ̑-ȗ) pog. izraža podkrepitev trditve: mejdun, je to lep pes ♪
  2.      mèjdúnaj  in méjdúnaj medm. (ȅ-ū; ẹ̑-ū) pog. izraža podkrepitev trditve: mejdunaj, ali nam je trda predla ♪
  3.      mèjdúš  in méjdúš medm. (ȅ-ū; ẹ̑-ū) pog. izraža močno podkrepitev trditve: mejduš, kako je lačen ♪
  4.      méjen  -jna -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na mejo: a) mejna pokrajina; nemiri na mejnem področju / mejni spor / mejni jarek, kamen; mejni prehod / mejna črta b) revija je objavljala iz vzgojnih razlogov tudi mejne proizvode pesniškega ustvarjanja; preseči mejno hitrost, težo c) to je mejni primer iz sodne prakse; mejno področje med zdravstveno, socialno in pedagoško službo ● mejna znanost znanost, ki sega na področje drugih samostojnih znanosti ◊ ekon. mejna korist korist zaradi dodatne enote dobrine, blaga; filoz. mejna situacija po eksistencialistični filozofiji položaj, v katerem se človek zave omejenosti svojih možnosti; geom. mejna ploskev površje kakega geometrijskega telesa ali del tega površja; mat. mejna vrednost limita; strojn. mejna mera največja ali najmanjša mera, ki jo sme imeti izdelek, da je še uporaben; mejna plast plast tekočine, plina, ki se giblje tik ob steni; zgod. mejni grof grof, ki je imel v lasti obmejno pokrajino ♪
  5.      mejíšče  -a s (í) knjiž., redko 1. navadno s prilastkom kar časovno ločuje, razmejuje kaj; mejnik: to je važno mejišče v razvoju modernega pesništva 2. meja: mejišče med poezijo in prozo / preorati mejišče ♪
  6.      mejíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. imeti isto, skupno mejo: Slovenija meji na Avstrijo, Hrvatsko, redko z Avstrijo, s Hrvatsko / tu meji dolenjsko narečje na gorenjščino / soba meji z eno steno na dvorano / v gozdu meji s sosedom 2. knjiž. omejevati, zapirati: visoke skale so mejile globel / črta dreves je mejila obzorje 3. redko deliti, ločevati: obzidje je mejilo mesto od predmestja / ekspr. ta dva dogodka mejijo mnoga leta 4. ekspr., navadno v zvezi z na biti zelo podoben: njegovo pisanje meji na reportažo / to meji že na blaznost ♪
  7.      mejník  -a m (í) 1. kar označuje črto, ki ločuje, razmejuje zemljišča, države, navadno kamen: postaviti, premakniti mejnik / to drevo je mejnik med travnikoma / O, kaj bo z vami, vi mejniki štirje, Celovec, Maribor, Gorica, Trst? (O. Župančič) // redko obcestni kamen: sesti na mejnik ob cesti 2. navadno s prilastkom kar časovno ločuje, razmejuje kaj: ta dogodek je zgodovinski mejnik; rojstvo otroka je bilo pomemben mejnik v njenem življenju 3. knjiž., redko določena najvišja ali najnižja stopnja, velikost česa; meja: z vajami in vztrajnostjo je presegel mejnike svoje sposobnosti ♪
  8.      méjnost  -i ž (ẹ̄) knjiž. lastnost, značilnost mejnega: mejnost pojava, primera ♪
  9.      Méka  -e ž (ẹ́) knjiž., ekspr., s prilastkom mesto, kraj, v katerem je središče kake dejavnosti: gledališka Meka ga je razočarala; Pariz, Meka slikarjev ♪
  10.      méka  in mêka -e ž (ẹ́; é) nar. prekmursko močviren travnik, log: šel je domov po meki; vrbe v meki ♪
  11.      meketáč  -a m (á) ekspr. kozel: gnal je kozla na semenj, toda suhega meketača ni kupil nihče // slabš. kdor govori, pripoveduje z zategnjenim, jokavim in pretrganim glasom: na sestanku smo morali že spet poslušati tistega mestnega meketača ♪
  12.      meketáti  -ám in -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) 1. oglašati se z glasom me ali mekeke: lačne koze, ovce meketajo v staji / kadar so ga hoteli otroci razdražiti, so začeli meketati 2. slabš. govoriti, pripovedovati z zategnjenim, jokavim in pretrganim glasom: kaj bo z nami, kaj bo z nami, je ves v strahu meketal starec / kaj bi toliko meketal, naredi, pa je govoril, pripovedoval meketáti se ekspr. z zategnjenim, pretrganim glasom se smejati: oglasi se vesel smeh, še stric se meketa meketáje: kozel je meketaje bežal pred psi in otroki meketajóč -a -e: meketajoč glas; meketajoč smeh ♪
  13.      meketàv  -áva -o prid. (ȁ á) ki (rad) meketa: meketavi kozlički ♪
  14.      mekína  -e ž (í) agr. trši ovoj semena prosa, ječmena, tesno zrasel z vsebino: tolkel je proso in tako odstranjeval mekine // mn. ti ovoji, odstranjeni z luščenjem, tolčenjem: krmiti z mekinami; vreča mekin ● ekspr. oče si zaračuna vsako plevo, vsako mekino malenkost ♪
  15.      meksikájnar  -ja m (ȃ) nekdaj 1. (prostovoljni) vojak mehiškega cesarja Maksimilijana: meksikajnarji so se odpeljali iz Ljubljane proti morju 2. nav. mn. škorenj z zgoraj trdimi, spodaj nagubanimi golenicami: mož v telovniku, kratkih irhastih hlačah in meksikajnarjih ♪
  16.      mektáti  -ám nedov. (á ȃ) nar. tresti, mučiti: mrzlica, strah ga mekta ♪
  17.      mekúž  -a m (ū) zastar. mehkužen človek: kdor se celo tega boji, je pravi mekuž ♪
  18.      mél  -í ž, daj., mest. ed. méli tudi mêli (ẹ̑) 1. droben pesek, razpadli delci kamnin: na kamnitih ploščah se je nabrala drobna, bela mel; vse pobočje je pokrivala sipka mel // melišče: steza drži čez meli / v meleh pod vrhovi je še sneg; zagledal ga je visoko v meleh 2. zastar. drobir: mel iz barja / lesena mel ♪
  19.      melamín  -a m (ȋ) kem. brezbarvna kristalna snov za izdelovanje umetnih smol, ki pri višji temperaturi ne postanejo mehke: tovarna melamina ♪
  20.      melancána  -e ž (ȃ) enoletna kulturna rastlina ali njen jajčasti sad, jajčevec: prodaja paradižnike in melancane / dušene melancane ♪
  21.      mélange  -ea in melanž -a [melánž] m (ȃ) tekst. izdelek iz raznobarvnih ali raznovrstnih vlaken: naročiti mélange / volneni mélange; neskl. pril.: mélange preja, tkanina / zelena mélange (barva) barva, ki jo tvorijo različne barve, med katerimi prevladuje zelena ♪
  22.      melanhóličen  -čna -o prid. (ọ̑) čustveno zelo prizadet in pesimistično razpoložen: melanholičen človek; postati melanholičen / melanholičen temperament // ki izraža tako prizadetost in tako razpoloženje: melanholičen pogled / obšle so ga melanholične misli / melanholična jesenska pokrajina ♪
  23.      melanholíja  -e ž (ȋ) 1. duševno stanje, značilno za človeka melanholičnega temperamenta: obšla ga je melanholija; hitro se je otresel melanholije / melanholija v glasu, očeh / melanholija jesenske pokrajine 2. psiht. duševna bolezen, ki se kaže v žalostnem, mračnem razpoloženju, v nesproščeni duševni in telesni dejavnosti: bolnik z akutno melanholijo ♪
  24.      melanhólik  -a m (ọ́) človek melanholičnega temperamenta: velik melanholik je; melanholiki in sangviniki ♪
  25.      melína  -e ž (í) 1. melišče: steza se je vzpenjala ob melini / peščena melina 2. nar. strm, nerodoviten svet: pokositi melino; garal je po melinah ♪

   28.165 28.190 28.215 28.240 28.265 28.290 28.315 28.340 28.365 28.390  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA