Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

RA (24.515-24.539)



  1.      kléč  -a m (ẹ̑) redko kleč ž: valovi so se razbijali ob kleču
  2.      kléč  -í ž (ẹ̑) večja, navadno neostra skala: ladja se je ob kleči razbila / med klečmi in čermi
  3.      klečálnik  -a [tudi n] m () nizki klopi podobna priprava z oporo za roke, ki se uporablja za klečanje: poklekniti na klečalnik / na klečalniku je bila odprta knjiga
  4.      klečáti  -ím nedov., klêči in kléči; klêčal in kléčal (á í) biti na nogah, upognjenih v kolenih: stati in klečati v cerkvi / klečati na eni nogi ∙ ekspr. kleči pred tem človekom ponižuje se pred njim; ga obožuješport. klečati sonožno // klečeč prestajati kazen: moral je klečati / klečati za kazen klečé: kleče moliti, prositi klečèč -éča -e: klečeč na tleh, v kotu; klečeča množica; sam.: gledal je klečeče pred seboj
  5.      klêče  -éta sẹ́) star. kleč ž: ladja se je ob klečetu razbila
  6.      klečeplázec  -zca m () slabš. kdor si zaradi koristi ali iz strahu pretirano, ponižujoče prizadeva za naklonjenost nadrejenih: bil je klečeplazec in karierist
  7.      klečepláziti  -im nedov.) slabš. zaradi koristi ali iz strahu pretirano, ponižujoče prizadevati si za naklonjenost nadrejenih: hlapčeval je in klečeplazil; klečeplazijo zaradi dobička / klečeplazi pred vsakim režimom // redko pretirano, ponižujoče prizadevati si za naklonjenost koga sploh: spet klečeplazi okoli nje ● slabš. klečeplazi pred vsem tujim pretirano, navadno neupravičeno hvali, ceni tuje
  8.      kléj  -a m (ẹ̑) lepilo, pridobljeno zlasti iz nekaterih živalskih snovi: premazati, zalepiti s klejem / kuhati klej / klej v tablicah / čevljarski, mizarski klej; kostni, kožni klej; rastlinski, živalski klej ♦ teh. hladni klej ki lepi brez segrevanja; kazeinski klej iz kazeina, apna in dodatkov
  9.      kléjen  -jna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na klej: klejna raztopina, voda / klejni lonec / klejne barve barve, ki imajo kot vezivo klejpapir. klejno sredstvo klej, izdelan iz kolofonije
  10.      Klék  -a m (ẹ̑) etn., po ljudskem verovanju gora, na kateri se zbirajo čarovnice: vsako noč leta na Klek
  11.      klèk  klêka in klék -a m ( é; ẹ̑) evfem., navadno kot kletvica hudič, vrag: ti klek ti! da bi te klek! glej ga kleka!
  12.      klékljarstvo  -a s (ẹ̑) klekljarska obrt: klekljarstvo je v teh krajih zelo razvito
  13.      klémpati  -am nedov. (ẹ̑) ekspr. 1. slabo, nevešče a) igrati (na klavir): klempa, da me bolijo ušesa / slabš. kar naprej klempa igra b) tipkati: nehaj že klempati / slabš. naučil se je klempati tipkati 2. sestavljati, zbijati: iz desk nekaj klempa
  14.      klén  -a -o prid. (ẹ̄) 1. knjiž. čvrst, krepek: klen rod; mož je še klen / klen značaj // nazoren, sočen: klene besede / piše v zelo klenem, plastičnem jeziku 2. nav. ekspr., v zvezi s pšenica, zrno zdrav, poln: klena pšenica kléno prisl.: bil je kleno odločen
  15.      kleníti  -ím nedov. ( í) knjiž. krepiti, utrjevati: dialog kleni že tako krepko dogajanje drame
  16.      klènk  in klénk klénka m ( ẹ́; ẹ̑) posamezen glas pri klenkanju: razločil je klenke / klenk kose
  17.      klénkati  -am nedov. (ẹ̑) 1. nav. ekspr. zvoniti, navadno ob nesreči, smrti: že nekaj časa klenka / mrtvaški zvon klenka / začelo je klenkati zvoniti // nar. pritrkavati, potrkavati: pred prazniki so klenkali 2. ekspr. slabo, nevešče igrati (na klavir): klenka, da je ne morem poslušati / slabš. zna klenkati igratiteh. neurejeno izgorevati zaradi previsokega tlaka v valju motorja
  18.      klénkniti  -em dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. zazvoniti, navadno ob nesreči, smrti: mali zvon je klenknil in vsi so utihnili / v trgovini je klenknil zvonček 2. dati glas kot pri udarcu po zvonu, kovini: železna vrata so glasno klenknila
  19.      klénost  -i ž (ẹ̄) knjiž. čvrstost, krepkost: klenost mladega človeka / klenost značaja // nazornost, sočnost: klenost stilnega izraza
  20.      klèp  klêpa in klépa m ( é, ẹ́) 1. ostrina (kose, srpa): klep nabrusiti / ima dober, slab, tanek klep / klep kose je obrabljen 2. redko klepanje: slišal se je klep
  21.      klèp  medm. () posnema glas pri klepanju: s travnika se razlega: klep, klep
  22.      klepálnik  -a [n in ln] m () priprava iz stolčka in babice, namenjena za klepanje: pripravil si je kladivo, srpe in klepalnik / sedel je na klepalnik in začel tolči na stolček klepalnika // redko kladivo za klepanje: udarjati s klepalnikom
  23.      klepánje  -a s () glagolnik od klepati: klepanje kose / poslušal je enakomerno klepanje kladiv / klepanje divjega petelina ♦ vet. udarjanje zadnjih kopit, podkev ob sprednje pri hitrejši hoji konja zaradi nepravilnega podkovanja
  24.      klepárstvo  -a s () obrt za oblikovanje, obdelovanje pločevine: ukvarjati se s kleparstvom / opustil je kleparstvo opravljanje kleparskega poklica // podjetje, delavnica za to obrt
  25.      klepáti  klépljem nedov., klêplji klepljíte; klêpal (á ẹ́) 1. z udarci kladiva tanjšati, ostriti rezilo: klepati koso, srp / kosec kleplje; pren., ekspr. kleplje nas usoda // z udarci kladiva oblikovati, obdelovati pločevino: klepati žleb 2. ekspr., s širokim pomenskim obsegom tolči, udarjati: raje grem na cesto kamenje klepat; klepati po nakovalu / detel kleplje na deblu / čutil je, kako mu kleplje srce // slabo, nevešče a) igrati (na klavir): že spet kleplje / slabš. nehaj že klepati igrati b) tipkati: kleplje v pisarni / slabš. sedeli smo za pisalnimi stroji in klepali kakor za stavo tipkali 3. ekspr., redko počasi, okorno stopati: ob palici je klepal po tlaku 4. ekspr. jesti (enolično, slabo): klepati fižol; v petek in svetek klepljejo krompir ● ekspr. smrt že kleplje koso zanj kmalu bo umrl; pog., slabš. spet kleplje verze sestavlja, piše; slabš. nekoliko kleplje ruščino govori, zna govoriti; ekspr. to so klepali o njem grdo govorili, ga opravljalilov. divji petelin kleplje poje začetni del svojega speva; obrt. klepati mlinski kamen z udarci kladiva mu dajati hrapavo površino

   24.390 24.415 24.440 24.465 24.490 24.515 24.540 24.565 24.590 24.615  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA