Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

RA (22.965-22.989)


  1.      izumljív  -a -o prid. (ȋ í) star. iznajdljiv, domiseln: bil je prav izumljiv človek / to se je porodilo v njegovi izumljivi glavi ♪
  2.      izumljívost  -i ž (í) star. iznajdljivost, domiselnost: znan je zaradi svoje izumljivosti ♪
  3.      izumréti  -mrèm tudi -mŕjem stil. -mrjèm dov., izumŕl (ẹ́ ȅ, ŕ, ȅ) prenehati obstajati, ker ni več predstavnikov: ta plemiška rodbina je izumrla že v prejšnjem stoletju; nekatere rastlinske in živalske vrste so izumrle ∙ ekspr. nekatere gorske vasi so že izumrle so prazne, nenaseljene zaradi smrti, odhajanja prebivalcev // ekspr. prenehati obstajati sploh: nekateri običaji so že izumrli; ta poklic bo kmalu izumrl izumŕl -a -o: živi in izumrli jeziki; izumrli plazilci; izumrle rastline; hiša je kakor izumrla izumŕt -a -o star.: mesto je bilo kakor izumrto ♪
  4.      izumŕtje  -a s (ȓ) glagolnik od izumreti: izumrtje dinastije, rodu; izumrtje rastlinske, živalske vrste ♪
  5.      izúriti  -im dov. (ȗ ȗ) z vajo, ponavljanjem usposobiti koga za določeno delo: izuriti pilote; izuriti vojake v bojevanju / izuriti konja za jahanje / lovec je z leti tako izuril uho, da je razpoznal vsako žival izúrjen -a -o: izurjen borec, padalec; tura je primerna le za izurjene planince; konj je izurjen za jahanje; vojaki so dobro izurjeni v streljanju; izurjeno oko ♪
  6.      izúrjenec  -nca m (ȗ) izurjen človek: vojaški izurjenec; izurjenec v stenografiji ♪
  7.      izvabíti  in izvábiti -im tudi zvabíti in zvábiti -im dov. (ȋ á) 1. z vabljenjem, prigovarjanjem spraviti koga odkod: sošolci so ga izvabili iz internata; pren. toplo sonce jih je izvabilo iz hiše 2. ekspr. s spretnim, zvijačnim prigovarjanjem priti do česa: izvabiti denar od prijateljev / izvabiti komu priznanje, skrivnost; pren. izvabiti strunam melodije 3. knjiž., ekspr., z dajalnikom vzbuditi čustven odziv: s svojim petjem jim je izvabil solze; prim. zvabiti ♪
  8.      izvábljati  -am tudi zvábljati -am nedov. (á) 1. z vabljenjem, prigovarjanjem spravljati koga odkod: izvabljali so ga iz internata; pren. sonce je izvabljalo prve brste 2. ekspr. s spretnim, zvijačnim prigovarjanjem prihajati do česa: od njega izvablja denar / izvabljati komu priznanje, skrivnosti; pren. izvabljati klavirju glasove 3. knjiž., ekspr., z dajalnikom vzbujati čustven odziv: njegovo govorjenje jim je izvabljalo smeh; prim. zvabljati ♪
  9.      izvajálec  -lca [u̯c in lc] m (ȃ) 1. kdor umetniško poustvarja zlasti glasbeno delo: nastopili so predvsem mladi izvajalci; izvajalci zabavne glasbe 2. kdor kaj uresničuje z delom: delo je dobil privatni izvajalec; izvajalec gradbenih del; izvajalec za montažo jeklenih konstrukcij / publ. občine naj bi postale izvajalci kulturno-prosvetne dejavnosti ♪
  10.      izvajálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na izvajanje: posvetiti vso pozornost izvajalni ravni koncertov / ta organ je postal pomembno izvajalno telo / upoštevati izvajalne norme ♦ muz. izvajalne označbe izrazi, kratice in znamenja za način izvajanja glasbenih del ♪
  11.      izvajálka  -e [u̯k in lk] ž (ȃ) 1. ženska, ki umetniško poustvarja zlasti glasbeno delo: izvajalka je težko skladbo odlično zaigrala / med cirkuško predstavo je lev hudo ranil izvajalko 2. ženska, ki kaj uresničuje z delom: veziljski oddelek si prizadeva usposobiti vajenke za dobre izvajalke ♪
  12.      izvajálski  -a -o [tudi u̯s] prid. (ȃ) nanašajoč se na izvajalce ali izvajanje: ta opera zahteva velik izvajalski aparat / ansambel odlikuje visoka izvajalska raven; napredek izvajalske umetnosti / projektivni in izvajalski oddelek ♪
  13.      izvájanje  -a s (ā) 1. glagolnik od izvajati: a) izvajanje načrta, programa; izvajanje predpisov, sklepov; dosledno izvajanje zakona / izvajanje akrobacij / izvajanje kontrole b) izvajanje glasbenih del / izvajanje domače drame c) učitelj je prešel od razlaganja k izvajanju pravila; izvajanje zaključkov ♦ muz. hitrost, jakost izvajanja 2. nav. mn., publ. misel, dognanje: govornikova izvajanja so bila sprejeta z odobravanjem ♪
  14.      izvájati  -am nedov. (ā) 1. delati, da kaj zamišljenega, danega postane stvarnost, dejstvo: izvajati načrt, program; izvajati predpise z vso strogostjo; dosledno izvajati kadrovsko politiko; zakon se že izvaja / publ.: ta četa je izvajala najtežje akcije delala, opravljala; izvajati gradbena dela; skupina izvaja moderne plese pleše; izvajati vaje na orodju; žarg., šport. izvajati prosti strel // publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izvajati dopolnilno gnojenje; izvajati kontrolo nad poleti kontrolirati polete 2. umetniško poustvarjati zlasti glasbeno delo: orkester je izvajal skladbe sodobnih avtorjev / publ. v gledališču izvajajo domačo noviteto uprizarjajo, igrajo 3. publ. izpeljevati, izpeljavati: izvajati sklepe iz lastnega opazovanja, vedenja; iz te ugotovitve izvaja napačne zaključke / učitelj izvaja pravila ob razlagi 4. knjiž. razlagati razvojno pot česa: izvajati besedo iz latinščine / svoj rod izvaja iz Španije 5. lingv. tvoriti novo besedo iz podstave s priponami; izpeljevati: izvajati primernik iz osnovnika ● publ. izvajati posledice, sankcije zaradi neizpolnjevanja predpisov kaznovati zaradi neizpolnjevanja predpisov izvájan -a -o: ta koncert je bil pri nas prvič izvajan; balet je bil izvajan z največjo popolnostjo; dosledno izvajano načelo ♪
  15.      izvalíti  -ím tudi zvalíti -ím dov., izválil tudi zválil (ȋ í) s sedenjem na jajcih, jajčecih doseči, da se v njih razvijejo mladiči: koklja je izvalila deset piščancev izvalíti se tudi zvalíti se začeti živeti ob prihodu iz jajca, jajčeca: račke so se že izvalile / iz jajčeca se izvali ličinka izleže ● nar. tele se je izvalilo rodilo, skotilo; ekspr. to se je izvalilo v tvoji glavi to si si ti izmislil izvaljèn tudi zvaljèn -êna -o: izvaljeni mladiči; umetno izvaljeni piščanci; prim. zvaliti ♪
  16.      izvárek  -rka m (ȃ) knjiž., redko žlindra: kup izvarka; prim. zvarek ♪
  17.      izvažálen  -lna -o prid. (ȃ) mont. ki se uporablja za spravljanje rude, premoga iz rudnika: izvažalni stroj; izvažalna naprava / izvažalni horizont ♪
  18.      izvážati  -am nedov. (ȃ) 1. prodajati blago v drugo državo: izvažati električno energijo, les, industrijske proizvode; izvažati v evropske države / ekspr. izvažati kvalificirano delovno silo; pren., ekspr. socializma ni mogoče izvažati ♦ ekon. izvažati kapital nalagati kapital v drugi državi v obliki posojil, investicij v gospodarska podjetja ali v obliki pomoči 2. z vožnjo spravljati iz česa: izvažati gnoj iz hleva ♪
  19.      izvaževálen  -lna -o prid. (ȃ) mont. izvažalen: izvaževalna naprava ♪
  20.      izvédba  tudi izvêdba -e ž (ẹ̑; ȇ) 1. glagolnik od izvesti izvedem: izvedba načrta, poskusa; izvedba referenduma, volitev; klubu so zaupali izvedbo tekmovanja; razpis za izvedbo gradbenih del / izvedba smučarskega skoka / izvedba pravila iz konkretnih primerov // umetniška poustvaritev zlasti glasbenega dela: koncertna izvedba simfonije; kritiki so posebno pohvalili tehniko izvedbe / televizijska izvedba opere / popevka v izvedbi mlade pevke je dosegla na festivalu drugo mesto 2. s prilastkom značilnost izdelka, po kateri se loči od drugega izdelka istega tipa: horizontalna, navpična izvedba stroja; športna izvedba letala; avtomobil standardne izvedbe / šotor izdelujejo v dveh izvedbah; publ. kotel v litoželezni izvedbi litoželezen kotel ♪
  21.      izvéden  -a -o prid. (ẹ̑) 1. navadno v povedni rabi ki kako stroko, dejavnost dobro obvlada: izveden geometer; izveden v državniških zadevah; on je temeljito izveden v ruski književnosti / zaslišati izvedeno pričo pričo s strokovnim znanjem 2. star. izkušen: izveden človek / to delo je ustvarila izvedena roka izvédeno prisl.: izvedeno se okorišča z moderno tehniko ♪
  22.      izvédenec  -nca m (ẹ̑) strokovnjak, ki daje mnenja, nasvete o zadevah iz svoje stroke: vprašati za mnenje izvedenca; kmetijski, pravni, zdravniški izvedenec; izvedenec psihiater; izvedenec za podvodni ribolov; izjava, poročilo izvedenca / publ. bil je velik izvedenec v svoji stroki poznavalec svoje stroke, strokovnjak ♦ jur. sodni izvedenec uradno določen strokovnjak, na mnenje katerega se sodnik v sodbi opre // ekspr. dober poznavalec česa: izvedenci imajo cviček iz Gadove peči za najboljši cviček / bil je velik izvedenec v ljubezenskih rečeh ♪
  23.      izvedênka  -e ž (é) 1. izdelek, ki se razlikuje od drugega izdelka istega tipa zlasti po izdelavi, navadno avtomobil, letalo: nova izvedenka tega avtomobila ima močnejši motor; v prodaji je izboljšana izvedenka dostavnega avtomobila; francoska izvedenka reaktivnega letala / športna izvedenka avtomobila izvedba 2. lingv. beseda, narejena iz podstave s pripono; izpeljanka: pridevniška izvedenka; izvedenka iz glagola ♪
  24.      izvédenost  -i ž (ẹ̑) lastnost, značilnost izvedenega človeka: strokovna izvedenost; izvedenost v gospodarskih vprašanjih / občudovali so njegovo izvedenost izkušenost ♪
  25.      izvédenstvo  -a s (ẹ̑) dejavnost izvedencev: vloga sodnomedicinskega in sodnopsihiatričnega izvedenstva v kazenskem postopku / zavod opravlja kriminološko izvedenstvo ♪

   22.840 22.865 22.890 22.915 22.940 22.965 22.990 23.015 23.040 23.065  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA