Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

RA (22.790-22.814)



  1.      izrézek  -zka m (ẹ̑) 1. manjša enota, izrezana iz česa: spravljati izrezke v mapo; izrezek iz revije / časopisni izrezek / izrezki iz pločevine; pren. prikazati izrezek iz vsakdanjega življenja ljudi 2. odprtina, nastala z izrezanjem; izrez: srčast izrezek v oknicah // star. odprtina pri obleki, navadno ob vratu: izrezek na bluzi / vratni izrezek
  2.      izrezljáti  -ám tudi zrezljáti -ám dov.) z rezilom narediti, izoblikovati: izrezljati igračo, kip; obraz ima tak, kot bi ga izrezljal iz lesa; izrezljati si piščal izrezlján tudi zrezlján -a -o: umetniško izrezljan oltar; izrezljana podoba; na skrinji so izrezljane rožice; bogato izrezljane stopnice
  3.      izrezljávati  -am nedov. () z rezilom delati, oblikovati: izrezljavati igrače, žlice
  4.      izrezoválec  -lca [c tudi lc] m () kdor izrezuje: izrezovalec lesenih igrač / izrezovalec papirja
  5.      izrezoválen  -lna -o prid. () namenjen za izrezovanje: izrezovalni stroj; izrezovalna žaga / izrezovalna pola pola z narisanimi in pobarvanimi figurami ali deli figur, ki jih otroci izrezujejo
  6.      izrezovánka  -e ž (á) pola z narisanimi in pobarvanimi figurami ali deli figur, ki jih otroci izrezujejo
  7.      izrezováti  -újem nedov.) 1. z rezanjem odstranjevati iz česa: izrezovati nagnite dele sadja // z rezanjem izločati manjše enote iz česa: izrezovati slike iz revij 2. z rezanjem delati, oblikovati: otroci izrezujejo figure iz lepenke
  8.      izrígati  -am dov. () nav. slabš. izmetati iz želodca; izbruhati: izrigati jed, pijačo ∙ nizko izrigal je nekaj nerazločnega krčevito rekel, povedal; prim. zrigati se
  9.      izríniti  -em dov.) 1. spraviti iz česa, navadno ozkega: krt izrine zemljo iz rova 2. narediti, povzročiti, da kdo zapusti določen kraj, prostor: izrinili so ga iz klopi; fanta so izrinili od mize 3. nav. ekspr. spraviti koga z določenega mesta, položaja, iz družbe: izrinili so ga iz službe / sošolci ga vedno izrinejo iz igre / pri dediščini se ne da izriniti 4. začeti se uporabljati namesto česa, kar je bilo do takrat navadno, v rabi: parniki so izrinili jadrnice; družabni plesi so izrinili ljudske plese / novo čustvo je izrinilo prejšnje izrínjen -a -o: izrinjen je iz družbe; zaradi hromosti je izrinjen iz življenja
  10.      izrínjenec  -nca m () ekspr. kdor je odstranjen z določenega mesta, položaja, iz družbe: tudi on spada med izrinjence
  11.      izrínjenost  -i ž () nav. ekspr. stanje človeka, ki je odstranjen z določenega mesta, položaja, iz družbe: pisatelj slika osamljenost in izrinjenost slovenskega delavca v tujini; občutki izrinjenosti
  12.      izrísati  -ríšem dov. () 1. končno, v podrobnostih izoblikovati risbo: izrisati načrt; vse podobe je skiciral, precej jih je tudi izrisal; pren. pokrajino je pisatelj izrisal z izredno fantazijo; igralec je jasno izrisal značaj glavnega junaka 2. redko prerisati: model avtomobila je izrisal iz revije izrísati se prikazati se v obrisih: obronki gora so se izrisali na nebu izrísan -a -o: načrti so skrbno izrisani; človeške usode so zelo plastično izrisane; prim. zrisati
  13.      izrisováti  -újem nedov.) končno, v podrobnostih oblikovati risbo: izrisovati okraske; pren. pisatelj jasno izrisuje okolje doraščajočega fanta
  14.      izríti  -ríjem tudi zríti zríjem dov., izríl in izrìl tudi zríl in zrìl (í ) 1. z ritjem spraviti iz česa: črvi so izrili kupčke prahu iz preperevajočega opaža; krt izrije zemljo 2. z ritjem narediti: črv izrije luknjico; izriti si votlino v snegu 3. redko izpuliti, izruvati: izriti plevel s korenino izríti se tudi zríti se ekspr., redko s težavo priti iz česa ovirajočega: izriti se iz globokega snega / s težavo se je izril izza mize izrít tudi zrít -a -o: izrita jama; izrita zemlja; s koreninami izrito drevo; prim. zriti
  15.      izrívati  -am nedov. (í) 1. spravljati iz česa, navadno ozkega: voda izriva s svojim pritiskom pesek iz nasipa 2. delati, povzročati, da kdo zapusti določen kraj, prostor: saj bi že bil na vrsti, pa ga izrivajo 3. nav. ekspr. spravljati koga z določenega mesta, položaja, iz družbe: izrivajo jo iz podjetja 4. začenjati se uporabljati namesto česa, kar je bilo do takrat navadno, v rabi: motorne ladje izrivajo parnike
  16.      izrobántiti se  -im se dov.) ekspr. z glasnim govorjenjem, preklinjanjem izraziti jezo, nejevoljo: človeku dobro dene, če se izrobanti
  17.      izróbkati  -am dov. (ọ̑) odstraniti zrna s storža: izrobkati koruzo
  18.      izróčati  -am nedov. (ọ́) 1. delati, da prehaja kaj k drugemu: izročati komu denar, pisma / ko je izročal sinu posestvo, si je izgovoril preužitek / izročati pozdrave // dajati komu kaj, zlasti na slovesen način: diplome jim je izročal dekan 2. s širokim pomenskim obsegom delati, da prehaja kaj kam z določenim namenom: izročati denar, predmete v hrambo, varstvo / sčasoma so mu izročali zahtevnejša opravila dajali / publ. obnovljeno šolo so izročali svojemu namenu ∙ vznes. očeta so izročali zemlji pokopavali so ga izróčati se knjiž. prepuščati se, predajati se: izročal se je težkim mislim
  19.      izročênec  -nca m (é) jur. oseba, izročena drugi državi zaradi kazenskega pregona ali izvršitve kazni
  20.      izročênost  -i ž (é) knjiž. stanje izročenega človeka: v drami je prikazana človekova pasivna izročenost usodi
  21.      izročílo  -a s (í) kar se je iz preteklosti ohranilo, zlasti na področju duhovne kulture: ohranjati izročilo; raziskovati igralska izročila starih narodov; kulturno izročilo naroda / ekspr. slava je bila v njihovem družinskem izročilu vsakdanja stvar; ljudsko izročilo navade, običaji, verovanja, ki se z ustnim sporočanjem širijo in ohranjujejo iz roda v rod; ustno izročilo / gojiti revolucionarno izročilo // ohranjanje česa iz preteklosti, zlasti na področju duhovne kulture: v slikarstvu smo si morali ustvariti lastno izročilo / zapisi iz tiste dobe kažejo na strnjenost pisnega izročila / po izročilu je bil tam nekoč grad; ljudske pesmi so se širile predvsem po ustnem izročilu
  22.      izročítev  -tve ž () glagolnik od izročiti: izročitev pošiljke naslovljencu / izročitev posestva / izročitev obdolženca drugi državi / izročitev diplome, odlikovanja / izročitev v hrambo
  23.      izročíti  -ím dov., izróčil ( í) 1. napraviti, da preide kaj k drugemu: izročiti komu denar, knjigo; izročiti telegram naslovniku / izročiti posestvo sinu / izročiti komu kaj v last / ekspr. izročite mu lepe pozdrave / izročiti tuji državi storilca kaznivega dejanja // dati komu kaj, zlasti na slovesen način: izročiti diplome, odlikovanja ♦ polit. izročiti protestno noto; veleposlanik je izročil svoja akreditivna pisma predsedniku vlade // napraviti, da lahko kdo kaj dela, s čim razpolaga: izročiti proizvajalna sredstva delavcem / izročiti komu oblast, poveljstvo 2. napraviti, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: premaganci so morali izročiti orožje, trdnjavo / izročiti ključe hiše, mesta 3. s širokim pomenskim obsegom napraviti, da pride kaj kam z določenim namenom: izročiti predmete v hrambo; izročiti otroka v rejo, varstvo; izročiti v promet, uporabo; izročiti teze v razpravo dati / publ.: poslopje so izročili svojemu namenu; most so že izročili prometu / izročiti zadevo odvetniku / ekspr. izročil ga je sodišču vložil je tožbo proti njemu 4. zastar. sporočiti: po otroku mu je izročil, naj ga obišče ● vznes. izročil je svojo dušo Bogu v krščanskem okolju umrl je; knjiž. izročiti kaj pozabi, v pozabo napraviti, povzročiti, da se pozabi; vznes. njegovo truplo so izročili zemlji pokopali izročíti se knjiž. prepustiti se, predati se: izročiti se usodi / ves se je izročil svojemu poklicu posvetilrel. izročiti se Materi božji prositi za varstvo, pomoč izročívši zastar.: izročivši pismo, je odšel izročèn -êna -o: skrb za otroka je bila izročena sestri; ustno izročena pravljica; blago je bilo izročeno v varstvo ∙ ekspr. biti na milost in nemilost izročen komu postati, biti od koga popolnoma odvisen
  24.      izròd  -óda m ( ọ́) 1. redko izroditev, izrojevanje: izrod sadnega drevja 2. knjiž. nemoralen, pokvarjen človek; izrodek: on je v družini izrod; ta izrod je imel na vesti večino obsojencev
  25.      izródek  -dka m (ọ̑) 1. kar se izrodi: rastlinski, živalski izrodek; pren., ekspr. kapitalizem je izrodek liberalizma 2. slabš., z rodilnikom spačena, nenaravna predstava o čem: izrodek domišljije; to je le izrodek bolnih in prenapetih možganov 3. slabš. nemoralen, pokvarjen človek: ničvreden človek, izrodek je; druži se s samimi izrodki

   22.665 22.690 22.715 22.740 22.765 22.790 22.815 22.840 22.865 22.890  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA