Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

RA (21.901-21.925)


  1.      inštalatêr  in instalatêr -ja m (ȇ) kdor se poklicno ukvarja z nameščanjem in popravljanjem žic, cevi, naprav za določeno delovanje, zlasti v stavbah: poklicati inštalaterja; učiti se za inštalaterja / vodovodni inštalater ♪
  2.      inštalatêrstvo  in instalatêrstvo -a s (ȇ) dejavnost, ki se ukvarja z nameščanjem in popravljanjem žic, cevi, naprav za določeno delovanje, zlasti v stavbah: razvoj inštalaterstva / vodovodno inštalaterstvo ♪
  3.      inštitút  tudi institút -a m (ȗ) navadno s prilastkom 1. samostojen zavod ali oddelek na univerzi ali znanstveni ustanovi za znanstveno raziskovanje: inštitut je letos izdal več publikacij; akademijski, univerzitetni inštituti; vodja inštituta / geografski, narodopisni, nuklearni inštitut; inštitut za zgodovino delavskega gibanja / Inštitut za slovenski jezik SAZU // prostor ali stavba tega zavoda ali oddelka: tudi vse popoldneve dela v inštitutu 2. zavod ali ustanova za proučevanje in delovanje na kakem področju: kozmetični inštitut; inštitut za zunanjo trgovino // zavod ali ustanova za proučevanje določenih bolezni in zdravljenje bolnikov: onkološki inštitut; inštitut za pljučne bolezni 3. zastar. ustanova, ki omogoča bivanje in daje oskrbo; dom: stanuje v inštitutu / gojenci industrijskega inštituta ♪
  4.      inštrúkcija  -e ž (ú) poučevanje izven šole: dobiti, imeti, prevzeti inštrukcije; preživljati, vzdrževati se z inštrukcijami / pog. dajati inštrukcije inštruirati ♪
  5.      inštrúktorski  -a -o prid. (ú) nanašajoč se na inštruktorje: inštruktorsko delo / inštruktorski honorar ♪
  6.      intárzija  -e ž (á) okrasni vložek v lesu, zlasti iz drugobarvnega lesa: delati, vdelati intarzije; okrasiti z intarzijami; marmorne intarzije; intarzija iz ebenovine; omara z intarzijami // obrt. tehnika izdelovanja podob s takimi vložki ♪
  7.      integritéta  -e ž (ẹ̑) 1. knjiž. popolnost, skladnost: človekova notranja integriteta; integriteta osebnosti 2. publ. neokrnjenost, celotnost: boriti se za teritorialno integriteto / kršiti, spoštovati državno integriteto ♪
  8.      intelékt  -a m (ẹ̑) knjiž. um, razum: imeti kritičen intelekt; človek velikega intelekta / ravnati se po intelektu, ne po instinktu / pooseb. to so dognali veliki intelekti ♪
  9.      intelektuálec  -lca m (ȃ) kdor opravlja umsko, zlasti ustvarjalno delo; umski delavec, razumnik: intelektualci so proti sklepu protestirali; sodelovanje intelektualcev in delavcev; pisatelji, umetniki in drugi intelektualci ♪
  10.      intelektuálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na intelekt; umski, razumski: za to delo je potreben velik intelektualni napor; intelektualni razvoj; intelektualna dejavnost, sposobnost, svoboda / emocionalne in intelektualne prvine v pesmi / intelektualni delavci; intelektualno delo // nanašajoč se na intelektualce, razumniški: intelektualni poklici; intelektualna elita intelektuálno prisl.: začel je intelektualno propadati; intelektualno skovana prispodoba ♪
  11.      intelektualístičen  -čna -o prid. (í) knjiž. razumski: roman je zelo abstrakten, intelektualističen; intelektualistična umetnina / intelektualistični slikar // nav. ekspr. nanašajoč se na intelektualce ali intelektualizem: intelektualistična morala / tako gledanje je intelektualistično intelektualístično prisl.: intelektualistično obarvana romantika ♪
  12.      intelektualizácija  -e ž (á) glagolnik od intelektualizirati: intelektualizacija umetniškega dela / intelektualizacija človeka ♪
  13.      intelektualízem  -zma m (ȋ) knjiž. uveljavljanje, poudarjanje uma, razuma v kaki dejavnosti, zlasti ustvarjalni, razumskost: v pesnikovi zbirki se očitno razodeva intelektualizem; zanikati intelektualizem; abstraktni intelektualizem v romanu je zelo enostranski / ekspr. to je sad golega, suhega intelektualizma ◊ filoz. filozofska smer, ki daje pri procesu spoznavanja intelektu prednost pred čustvom, hotenjem ♪
  14.      intelektuálka  -e ž (ȃ) ženska, ki opravlja umsko, zlasti ustvarjalno delo; umska delavka, razumnica: njegova žena je intelektualka ♪
  15.      intelektuálski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na intelektualce, razumniški: intelektualski krogi, poklici; intelektualska družba / ekspr. intelektualski odnos do podeželja ♪
  16.      inteligénca  -e ž (ẹ̑) 1. nadarjenost za umske dejavnosti: za tako delo je potrebna velika inteligenca; s hitro rešitvijo problema je izpričala svojo inteligenco; izredna, naravna inteligenca; pomanjkanje, preizkus inteligence / s svojo inteligenco je takoj dojel, za kaj gre bistroumnostjo, bistrostjo 2. sloj inteligentov, inteligenti: nove ideje so se med inteligenco hitro razširile; napredna inteligenca; velik del inteligence se je pridružil nastajajočemu gibanju / humanistična in tehnična inteligenca ♪
  17.      inteligénčen  -čna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na inteligenco: inteligenčna raven, stopnja, struktura / inteligenčni test ugotavljanje stopnje umske razvitosti ali naloge za to ugotavljanje / inteligenčni naraščaj, sloj / inteligenčni poklici ♦ psih. inteligenčni kvocient s številom izraženo razmerje med starostjo in stopnjo umske razvitosti ♪
  18.      inteligènt  -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) kdor opravlja umsko delo ali je z izobrazbo usposobljen zanj, izobraženec: nazori, sloj inteligentov; ročni delavci in inteligenti / med tamkajšnjimi inteligenti je le malo intelektualcev ♪
  19.      inteligénten  -tna -o prid., inteligéntnejši (ẹ̑) nadarjen za umske dejavnosti: inteligenten človek; v vsaki situaciji se znajde, je zelo inteligenten; nadpovprečno inteligenten dijak; njegova mati je naravno inteligentna / kot inteligentno bitje se mora zavedati nesmiselnosti tega dejanja / v razredu je nekaj zelo inteligentnih učencev bistroumnih, bistrih / psi te pasme so zelo inteligentni ♦ psih. povprečno inteligenten človek človek z inteligenčnim kvocientom med 90 in 110 // ki vsebuje, izraža inteligenco: lep in inteligenten obraz / zastavljati zahtevna, inteligentna vprašanja inteligéntno prisl.: inteligentno govoriti, odgovarjati, ravnati ♪
  20.      inteligêntka  in inteligéntka -e ž (ē; ẹ̄) ženska, ki opravlja umsko delo ali je z izobrazbo usposobljena zanj, izobraženka: inteligentke so bile o stvari drugačnega mnenja ♪
  21.      inteligéntnost  -i ž (ẹ̑) lastnost inteligentnega človeka: v tem delu se kaže avtorjeva izredna inteligentnost; preizkušati otrokovo inteligentnost; njegovo visoko čelo je razodevalo inteligentnost / s svojo inteligentnostjo je problem takoj razumel bistroumnostjo, bistrostjo / naravna inteligentnost inteligenca / inteligentnost njegovega vprašanja ♦ psih. kvocient inteligentnosti inteligenčni kvocient ♪
  22.      inteligêntski  in inteligéntski -a -o prid. (ē; ẹ̄) nanašajoč se na inteligente; izobraženski: inteligentski poklici; inteligentska družba / inteligentska plast ♪
  23.      inteligibílen  -lna -o prid. (ȋ) knjiž., redko razumljiv, doumljiv: inteligibilna teorija ♦ filoz. ki se spoznava samo z razumom ♪
  24.      inténca  -e ž (ẹ̑) knjiž., redko težnja, nagnjenje, usmerjenost: razumeti pisateljeve intence / osnovna intenca knjige je vzbuditi večje zanimanje za to problematiko ♪
  25.      inténcija  -e ž (ẹ́) knjiž. težnja, nagnjenje, usmerjenost: razumeti umetnikove intencije; ustvarjalne intencije; intencije mlade generacije; v delu se jasno kažejo avtorjeve intencije, da bi objektivno prikazal osrednji lik / narediti kaj iz lastnih intencij / igralci so formirali vloge po režiserjevi intenciji zamisli, konceptu // namen, namera: osnovna intencija resolucije je vzbuditi večje zanimanje za to problematiko ◊ rel. (mašna) intencija honorar za mašo, ki naj jo opravi duhovnik po plačnikovem namenu ♪

   21.776 21.801 21.826 21.851 21.876 21.901 21.926 21.951 21.976 22.001  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA