Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

RA (21.365-21.389)


  1.      hrgánja  -e ž (á) nar. vzhodno 1. buča s srčastimi listi in s hruškastimi ali cilindrastimi plodovi; grljanka: zrele hrganje // natega iz te buče: s hrganjo potegniti vino iz soda 2. ekspr. glava: mahnil bi ga po hrganji ♪
  2.      hríb  -a m (í) 1. višja vzpetina zemeljskega površja: za vasjo se dvigajo hribi; studenec izvira izpod hriba; priti s hriba v dolino; iti čez hrib; vas leži pod hribom; podolgovat, strm, visok hrib; pobočje, vrh hriba / sneg je pokril hribe in doline / na tem mestu se cesta obrne v hrib; težko hodi v hrib navkreber; tja ne morem, je preveč v hrib // mn. svet, ki je glede na drug svet mnogo višji in hribovit: na severu dežele so sami hribi; doma je iz hribov, s hribov; značilnosti ljudi, ki živijo v hribih / na počitnice bo šel v hribe, ne na morje v planinski, gorski svet; že dolgo hodi v hribe se ukvarja s planinstvom 2. ekspr., redko, z rodilnikom velik kup: ob cesti so se grmadili hribi kamenja ● star. prišel je čez hribe in doline od daleč; ekspr. zvonjenje se razlega čez hrib in dol daleč naokoli; pog. med vojno je bil v hribih pri partizanih; star. pozdrav čez hribe in doline daleč, v oddaljen kraj ♪
  3.      hríbast  -a -o prid. (í) podoben hribu: hribasti valovi // redko hribovit: hribasta pokrajina ♪
  4.      hribína  -e ž (í) 1. knjiž. trdni sestavni del zemeljske skorje; kamnina: določiti rudnine v hribini; osnovna hribina pogorja; nagubani skladi hribine / hudourniki se zajedajo v hribino; stroji za razbijanje najtrše hribine 2. nar. hrib: ni je hribine pri nas, na kateri še ne bi bil ♪
  5.      hribínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na hribino: hribinski delci ♦ mont. hribinski udar hipna odkrušitev materiala s stropa rova zaradi sprostitve notranjih napetosti v kamnini ♪
  6.      hríbovec  -vca m (ȋ) 1. kdor živi v hribih ali je doma s hribov: razlike med hribovci in dolinci; popisoval je trdo življenje hribovcev 2. slabš. neroden, neuglajen človek: bil je pravi hribovec, še pozdravil ni ♪
  7.      hribovít  -a -o prid. (ȋ) ki ima veliko hribov: hribovita dežela, pokrajina ♪
  8.      hribóvje  -a s (ọ̑) v zaključeno celoto povezani hribi: na tem področju prevladujejo nizka hribovja; golo, gozdnato, kraško hribovje / predalpsko hribovje // več hribov, hribi: dolina je bila skrita med hribovjem; grmelo je, kot bi se podiralo hribovje ♪
  9.      hríbski  -a -o prid. (ȋ) hribovski: hribski fantje; hribska vas ♦ bot. hribska resa zdravilna rastlina z drobnimi zelenkastimi cveti; navadna plahtica ♪
  10.      hrípati  -am in -ljem nedov. (í ȋ, í) 1. hripavo govoriti: kašljal je in hripal, da sem ga komaj razumel 2. redko biti hripav: že dalj časa hripa ♪
  11.      hrípav  -a -o tudi hrípav -áva -o prid. (í; í á) ki ima zaradi vnetja glasilk nejasen, nečist glas: hripav človek; že dalj časa je hripav / vriskal je, da je bil ves hripav / hripavo grlo // ki zveni nejasno, nečisto: spregovoriti s hripavim glasom; hripav smeh; slišalo se je hripavo petje hrípavo tudi hripávo prisl.: hripavo govoriti, peti ♪
  12.      hrípavec  tudi hripávec -vca m (í; ȃ) redko hripav človek: hripavca je le s težavo razumel ♪
  13.      hrípavost  in hripávost -i ž (í; á) lastnost, stanje hripavega: zdraviti hripavost; hripavost glasu ♪
  14.      hŕkanje  -a s (r̄) glagolnik od hrkati: s hrkanjem spraviti izmeček iz pljuč; pokašljevanje in hrkanje / hrkanje jerebic / slišalo se je hrkanje spečih mož ♪
  15.      hŕkati  -am nedov. (r̄ ȓ) 1. s kratkimi, sunkovitimi izdihi spravljati sluz iz grla: bolnik hrka in pljuje; kar naprej hrka / hrkati kri ∙ ekspr. hrkal je prostaške psovke govoril, izgovarjal 2. dajati kratke, sunkovite glasove: razkačene kune hrkajo in puhajo 3. star. smrčati: v spanju je glasno hrkal hrkáje: ves moker in hrkaje je lezel iz vode hrkajóč -a -e: hrkajoči glasovi ♪
  16.      hŕkniti  -em dov. (ŕ ȓ) s kratkim, sunkovitim izdihom spraviti sluz iz grla: hrknil je in pljunil / hrkniti kri ∙ ekspr. v jezi mu je nekaj hrknila rekla ♪
  17.      hròm  hrôma -o prid. (ȍ ó) ki se ne more premikati, zlasti ne hoditi: hrom človek; star je in hrom; delno hrom; hrom na obe nogi; že dve leti leži hrom / hroma noga, roka; ima hromo desno stran telesa / ekspr. bil je ves hrom od strahu; pren. hrom na duhu ♪
  18.      hrométi  -ím nedov. (ẹ́ í) postajati hrom: bolezen se je razvijala in vedno bolj je hromel / roka mu hromi; vlekel je noge za seboj, kakor da mu hromijo; pren., knjiž. misli so mu hromele ♪
  19.      hromílo  -a s (í) med. snov, ki povzroča hromenje: odkrili so, da je v tem rastlinskem soku hromilo ♪
  20.      hromíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. delati kaj hromo: čutil je, kako mu strup hromi ude 2. povzročati, da kdo ne more normalno opravljati dela: stari je vedno manj pomagal pri delu, ker ga je hromil revmatizem / brezdelje prejšnjih dni ga je še zdaj hromilo; pren. ta dejstva hromijo voljo do dela // ekspr. zelo ovirati, oteževati: promet je hromila tudi močna burja hromèč -éča -e: hromeča groza ♪
  21.      hrômost  in hromóst -i ž (ó; ọ̑) lastnost, stanje hromega: zaradi hromosti ne more iz hiše; delna hromost; hromost nog; pren., knjiž. duhovna hromost ♪
  22.      hromôta  -e ž (ó) lastnost, stanje hromega: težila ga je hromota; hromota nog; hromota v križu / ranjenec je čutil vedno večjo hromoto; pren., knjiž. duhovna hromota ♪
  23.      hromôtnost  -i ž (ó) lastnost, stanje hromotnega: zaradi hromotnosti je bil odvisen od drugih ♪
  24.      hrôpec  -pca m (ō) nav. mn., med. grgrajoč, piskajoč glas pri dihanju: zdravnik je ugotovil hropce v pljučih / suhi hropci ki nastanejo, kadar je v sapnicah vlečljiv izcedek; vlažni hropci ki nastanejo, kadar je v sapnicah tekoč izcedek ♪
  25.      hropênje  -a s (é) glagolnik od hropeti ali hropsti: iz sobe je bilo slišati hropenje / hropenje razjarjene živali / hropenje motorja, vlaka ♪

   21.240 21.265 21.290 21.315 21.340 21.365 21.390 21.415 21.440 21.465  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA