Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

RA (20.790-20.814)


  1.      gutácija  -e ž (á) bot. izločanje vode iz posebnih rež na listih nekaterih rastlin ♪
  2.      gutapêrča  -e ž (ȇ) teh. posušen mleček iz nekaterih tropskih rastlin, ki se rabi zlasti za izolatorje: izdelki iz gutaperče ♪
  3.      guvernánta  -e ž (ȃ) v nekaterih deželah privatna vzgojiteljica in učiteljica: njena vzgoja je bila prepuščena raznim varuškam in guvernantam; njegovi otroci imajo guvernanto; bila je za guvernanto v bogati družini ♪
  4.      guvernêr  -ja m (ȇ) 1. v nekaterih zveznih državah kdor ima najvišjo izvršilno oblast v posamezni zvezni državi: volitve guvernerjev 2. v nekaterih državah kdor ima najvišjo izvršilno oblast v kaki koloniji ali pokrajini: poslali so ga za guvernerja v majhno kolonijo; sprejem pri guvernerju 3. predstojnik emisijske banke: na tiskovni konferenci je govoril guverner Narodne banke ♪
  5.      guvernêrka  -e ž (ȇ) 1. ženska oblika od guverner: kandidira za guvernerko 2. star. guvernerjeva žena ♪
  6.      gváno  in guáno -a [gva-] m (ȃ) iztrebki zlasti morskih ptic, uporabljani za gnojilo: gnojiti z gvanom; nahajališča gvana na čilskih obalah ♪
  7.      gvárdija  -e ž (ā) zlasti v romanskem okolju, nekdaj straža, stražniki: prefekt je poklical gvardijo ♪
  8.      gvardiján  -a m (ȃ) rel. predstojnik večjega frančiškanskega, kapucinskega ali minoritskega samostana: oče gvardijan ♪
  9.      gváš  -a m (ȃ) um. slikarska tehnika, pri kateri se s pokrivajočimi vodenimi barvami slika zlasti na papir: slika v gvašu // slika v tej tehniki: razstava akvarelov in gvašev; neskl. pril.: gvaš tehnika ♪
  10.      gvózdenje  tudi gvozdênje -a s (ọ̄; é) glagolnik od gvozditi: do vrha razpoke je prišel z gvozdenjem ♪
  11.      gvózditi  -im tudi gvozdíti -ím nedov. (ọ̄; ȋ í) 1. alp. plezati z opiranjem ob dve steni: s skrajnim naporom so gvozdili kvišku 2. zastar. z zagozdo utrjevati; gozditi: gvozditi steber ♪
  12.      h  [há in hǝ̀] m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, h hája tudi h-ja (ā; ǝ̏) deveta črka slovenske abecede: mali h // soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: onemitev haja ◊ lingv. grlni h ki se tvori z rahlo priporo h neskl. pril. deveti po vrsti: odstavek h ◊ muz. ton h ton na sedmi stopnji C-durove lestvice; H-dur durov tonovski način s petimi višaji; h-mol molov tonovski način z dvema višajema; šah. kmet na h-liniji v osmi navpični vrsti z leve strani; voj. H bomba hidrogenska bomba ♪
  13.      há  in hà medm. (ȃ; ȁ) 1. posnema glas pri smejanju: ha, smešno; ha, ha, ha, se je smejal 2. izraža posmeh: ha, ti da bi kaj naredil 3. izraža opozorilo, presenečenje: ha, tu je prepad; ha, kje tičiš? ♪
  14.      haaški  -a -o [háš-] prid. (ȃ) nanašajoč se na Haag: haaška industrija ♦ jur. haaške konvencije meddržavni dogovori, zlasti o vojnem in nevtralnostnem pravu iz leta 1899 in 1907; haaško razsodišče stalno meddržavno razsodišče v Haagu, ki poravnava spore med državami; haaško sodišče glavni sodni organ Organizacije združenih narodov v Haagu, ki sodi o sporih med državami ♪
  15.      habát  -a m (ȃ) bot. neprijetno dišeča trajnica z belimi cveti v velikih, ploščatih socvetjih, Sambucus ebulus: živo mejo so preraščale koprive in habat ♪
  16.      habilitácija  -e ž (á) 1. pridobitev pravice predavati na visoki šoli: doseči habilitacijo; uvesti postopek za habilitacijo / priznati habilitacijo // pog. habilitacijsko delo: ta razprava je njegova habilitacija 2. ped. usposabljanje duševno ali telesno prizadetih, zlasti mladine: zavod za habilitacijo invalidov; habilitacija prizadetih otrok ♪
  17.      habilitacíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na habilitacijo: habilitacijski postopek / že več let pripravlja svoje habilitacijsko delo; habilitacijsko predavanje / habilitacijski pouk, zavod ♪
  18.      habína  -e ž (ȋ) nar. debela šiba: Mati, ki je bila pri brani, je imela v rokah dolgo habino (Prežihov) ♪
  19.      hábit  -a m (ȃ) redovniško vrhnje oblačilo: frančiškanski habit; nuna v habitu // slavnostno ali uradno stanovsko vrhnje oblačilo: magistrski habit ♪
  20.      habituálen  -lna -o prid. (ȃ) med. stalen, ponavljajoč se: habitualna bolezen, poškodba // jur. ki opravlja kaj iz navade: habitualen zločinec ♪
  21.      hábitus  -a m (ȃ) knjiž. telesne in duševne lastnosti, značilnosti: s počitnic se je vrnil s popolnoma novim habitusom; telesni in duševni habitus mladih; pren. habitus naše gledališke kulture ◊ agr. celotna zunanja oblika rastline, živali; med. zunanjost in drža telesa ♪
  22.      habníti  in hábniti -em dov. (ȋ á ā) nar. zahodno suniti, dregniti: s komolcem je habnila moža pod rebra ♪
  23.      hacálo  -a s (á) ekspr. kdor okorno, težko hodi: hacalo pijano, pravi medved! ♪
  24.      hacáti  -ám nedov. (á ȃ) ekspr. okorno, težko hoditi: otrok haca in raca / nervozno je hacal po sobi ♪
  25.      hád  -a m (ȃ) v grški mitologiji kraj pod zemljo, kjer prebivajo mrtvi, podzemlje ♪

   20.665 20.690 20.715 20.740 20.765 20.790 20.815 20.840 20.865 20.890  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA