Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

RA (18.315-18.339)



  1.      dvórec  -rca m (ọ̑) večje, razkošno grajeno poslopje, navadno bivališče plemičev, bogatašev: živeti v dvorcu; letni, lovski dvorec; baročni dvorec // ekspr. večja, imenitnejša kmečka hiša: samoten hribovski dvorec ◊ zgod. deželni dvorec v stari Avstriji uradno poslopje deželne stanovske, pozneje deželne avtonomne uprave; strelski dvorec v srednjem veku kmetija podložnega kmeta strelca ob štajersko-ogrski meji
  2.      dvóréčje  -a s (ọ̑-ẹ̑) knjiž. ozemlje, po katerem tečeta vzporedno dve reki: dvorečje Evfrata in Tigrisa
  3.      dvóréd  -a m (ọ̑-ẹ̑) dvostop: prvi dvored zavije desno; vojaki so se postavili v dvored; korakali smo v dvoredih
  4.      dvóréden  -dna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) nanašajoč se na dve redi, vrsti: dvorana z dvorednimi ložami / dvoredni suknjič suknjič z gumbi v dveh vrstahagr. dvoredni ječmen dvorednik
  5.      dvóren  -rna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na dvor: dvorni služabniki; dvorna palača; dvorna straža / dvorni ceremonial; dvorne spletke / postal je dvorni dobavitelj / služboval je v dunajski dvorni knjižnici / dvorni svétnik v nekaterih državah naslov za visokega državnega uradnika; dvorna dama v nekaterih državah naslov za žensko, ki ob posebnih priložnostih spremlja vladarico; dvorna pisarna v stari Avstriji urad za zunanjo, notranjo in juridično upravo ter vrhovno sodišče ∙ dvorni norec človek, ki z norčijami zabava vladarja in njegovo spremstvo
  6.      dvórézen  -zna -o prid. (ọ̑-ẹ̄ ọ̑-ẹ̑) 1. ki ima rezilo na obeh straneh: dvorezen meč, nož; pren. v tem primeru je oklevanje dvorezno sredstvo ∙ ekspr. kdo bi si mislil, da je ta človek tak dvorezen nož človek, ki se kaže drugačnega, kot je 2. knjiž. dvoumen, dvosmiseln: dvorezen poklon; dvorezno vprašanje / branje ga je navdajalo z dvoreznimi občutki dvojnimi, dvovrstnimi
  7.      dvóréznost  -i ž (ọ̑-ẹ̄) lastnost, značilnost dvoreznega: dvoreznost bodala / knjiž. zavedal se je dvoreznosti svojega položaja / dvoreznost morale dvojnost, dvoličnost
  8.      dvoríšče  -a s (í) prostor pred hišo, za njo ali med hišo in pripadajočimi gospodarskimi poslopji: pometati dvorišče; zapeljati voz na dvorišče; ograjeno, tlakovano dvorišče; kmečko, šolsko dvorišče / kraško dvorišče; notranje, zunanje dvorišče ♦ arhit. arkadno dvorišče
  9.      dvoríščen  -čna -o prid. () nanašajoč se na dvorišče: dvoriščni prostor, zid / dvoriščno okno; dvoriščna vrata; vhod z dvoriščne strani / stanuje v dvoriščnem poslopju
  10.      dvóriti  -im nedov. (ọ̄) z dajalnikom 1. izkazovati ženski posebno pozornost z namenom pridobiti si njeno naklonjenost: vztrajno ji je dvoril; znano je, da dvori vsem lepim ženskam 2. nar. prekmursko streči, pomagati: domači so dvorili zidarjem, da je šlo delo hitreje od rok; noč in dan dvori svoji bolni materi
  11.      dvorján  in dvorjàn -ána m (; á) nekdaj vladarjev svetovalec, spremljevalec, ki živi stalno na dvoru: slavja se bo udeležil tudi kralj s svojimi dvorjani
  12.      dvorjánica  -e ž () dvorjanka: kraljica v spremstvu dvorjanic
  13.      dvorjánski  -a -o prid. () nanašajoč se na dvorjane: bili so stara dvorjanska rodbina
  14.      dvórjenje  -a s (ọ̄) glagolnik od dvoriti: zavrača njegovo dvorjenje
  15.      dvorljív  -a -o prid. ( í) 1. ki (rad) dvori: kljub letom je še zmeraj dvorljiv / dvorljive besede 2. knjiž. vljuden, prijazen: vedno je dvorljiv in ustrežljiv dvorljívo prisl.: dvorljivo govoriti; predsednik jih je dvorljivo pospremil do vrat
  16.      dvorljívec  -vca m () kdor (rad) dvori: povsod jo je obkrožala množica častilcev in dvorljivcev
  17.      dvorljívost  -i ž (í) lastnost dvorljivega človeka: med ženskim svetom je priljubljen zaradi svoje dvorljivosti / o kaki dvorljivosti pri njem ni bilo sledu
  18.      dvórnik  -a m (ọ̑) star. dvorjan: kralj ga je postavil za svojega dvornika
  19.      dvórôčen  in dvóróčen -čna -o prid. (ọ̑-ō; ọ̑-ọ̄) 1. nanašajoč se na dve roki: dvoročno delo / dvoročna sekira sekira, ki se drži z dvema rokama; dvoročna žaga žaga, ki jo vlečeta dva človekamuz. dvoročna skladba skladba, ki se izvaja z dvema rokama 2. ki ima dva roča, ročaja: dvoročni vrč
  20.      dvórôčka  -e ž (ọ̑-) arheol. vrč z dvema, navadno nesorazmerno velikima ročema
  21.      dvórôgeljnik  in dvórógeljnik -a [gǝl] m (ọ̑-; ọ̑-ọ̑) nekdaj dvorogljato pokrivalo uradnikov ali vojaških oseb, zlasti višjih: uradniki v uniformah in dvorogeljnikih; Napoleon s svojim dvorogeljnikom / karabinjerski dvorogeljniki
  22.      dvorovína  -e ž (í) jur., v monarhističnih državah vsota, ki jo monarh prejema iz državnega proračuna za stroške dvora; civilna lista
  23.      dvósédežnica  -e ž (ọ̑-ẹ̑) osebna žičnica, ki ima na določeni razdalji nameščena po dva sedeža
  24.      dvósédežnik  -a m (ọ̑-ẹ̑) vozilo z dvema sedežema: po cesti je pridrvel športni dvosedežnik; jadralni dvosedežnik
  25.      dvóspôlen  -lna -o prid. (ọ̑-) biol. ki ima moške in ženske spolne organe ali celice hkrati: dvospolna rastlina, žival ♦ bot. dvospolni cvet cvet, ki ima prašnike in pestiče

   18.190 18.215 18.240 18.265 18.290 18.315 18.340 18.365 18.390 18.415  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA