Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

RA (18.265-18.289)


  1.      dvójnopérnat  -a -o prid. (ọ̑-ẹ̑) bot., v zvezi dvojnopernati list pernati list, katerega deli so tudi pernato razdeljeni ♪
  2.      dvójnost  -i ž (ọ̑) prisotnost dveh enakovrednih, enako pomembnih sestavin: v izboru pesmi se kaže očitna dvojnost; čutiti v sebi dvojnost; človek niha v dvojnosti svoje eksistence med dobrim in zlim / dvojnost malomeščanske morale dvoličnost ♪
  3.      dvókalíčen  -čna -o prid. (ọ̑-ȋ) bot., v zvezi dvokalična rastlina rastlina, ki ima v kalčku dva klična lista ♪
  4.      dvókalíčnica  -e ž (ọ̑-ȋ) nav. mn., bot. rastlina, ki ima v kalčku dva klična lista: enokaličnice in dvokaličnice ♪
  5.      dvoklópnik  -a m (ọ̑) nav. mn., zool. majhni raki, katerih telo je v celoti pokrito z dvema bočnima lupinama, Ostracoda ♪
  6.      dvókolésnik  -a m (ọ̑-ẹ̑) odprt, lahek voz na dveh kolesih: rada se je vozila v dvokolesniku ♪
  7.      dvókoló  -ésa s (ọ̑-ọ̑ ọ̑-ẹ̑) knjiž. vozilo z dvema kolesoma na nožni pogon; kolo: voziti se z dvokolesom; razprodaja najdenih dvokoles / motorno dvokolo motorno kolo, motor ♪
  8.      dvókolónski  -a -o prid. (ọ̑-ọ̑) tisk. postavljen v dveh kolonah, stolpcih: dvokolonski stavek / na prvi strani je jubilantova dvokolonska slika slika v širini dveh kolon, stolpcev ♪
  9.      dvókônčen  -čna -o prid. (ọ̑-ó) fiz., v zvezi dvokončni vzvod vzvod, ki ima prijemališče sil na obeh straneh vrtišča ♪
  10.      dvókoníčen  -čna -o prid. (ọ̑-ȋ) ki ima dve konici: dvokoničen drog, kramp ♪
  11.      dvókrílec  -lca m (ọ̑-ȋ) 1. aer. dvokrilnik: športni dvokrilec 2. nav. mn., zool. žuželke z enim parom zakrnelih kril, Diptera ♪
  12.      dvókrílen  -lna -o prid. (ọ̑-ȋ) ki ima dve krili: dvokrilna omara; dvokrilno okno; dvokrilna vrata / dvokrilno letalo ♪
  13.      dvókróžen  -žna -o prid. (ọ̑-ọ̑) 1. filat., navadno v zvezi dvokrožni žig žig, ki ima dve krožnici, med katerima je označba pošte: žigosati z dvokrožnim žigom 2. šah., navadno v zvezi dvokrožni turnir turnir, pri katerem igra vsak igralec z vsakim po dve partiji ♪
  14.      dvólastník  -a m (ọ̑-í) zemljiški posestnik, ki ima zemljišče na obeh straneh državne meje: carinske olajšave za dvolastnike ♪
  15.      dvólastníški  -a -o prid. (ọ̑-ȋ) nanašajoč se na dvolastnike ali dvolastništvo: dvolastniške pravice; dvolastniško dovoljenje za prehod čez mejo / dvolastniško posestvo ♪
  16.      dvólastníštvo  -a s (ọ̑-ȋ) pojav ali dejstvo, da ima kdo zemljišče na obeh straneh državne meje: najprej je bilo treba rešiti vprašanje dvolastništva // redko dvolastniško posestvo: manjšanje števila zasebnih dvolastništev ♪
  17.      dvóléten  -tna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) 1. star dve leti: dvoleten deček 2. ki traja dve leti: dvoleten spor / dvoletne izkušnje / dvoletna šola ◊ bot. dvoletna rastlina rastlina, ki potrebuje za razvoj dve vegetacijski dobi ♪
  18.      dvólétnica  -e ž (ọ̑-ẹ̑) bot. rastlina, ki potrebuje za razvoj dve vegetacijski dobi: enoletnice in dvoletnice ♪
  19.      dvólíčen  -čna -o prid. (ọ̑-ȋ) biol., min. ki nastopa v dveh oblikah: dvolične rudnine; dvolična snov; spolno dvolične živali ◊ geom. dvolična ravnina ravnina, ki se vidi v tlorisu z ene, v narisu pa z druge strani; obrt. dvolična pletenina pletenina, ki je na pravi in na narobni strani enaka ♪
  20.      dvolíčen  -čna -o prid. (ȋ) ki se kaže drugačnega, kot je: dvoličen človek; zmeraj je bil dvoličen // ki je dveh nasprotujočih si vrst; dvojen: dvolična morala; živeti dvolično življenje ● pog. igrati dvolično vlogo zastopati hkrati dve nasprotni stališči, ne da bi prizadeti vedeli za to ♪
  21.      dvolíčnik  -a m (ȋ) ekspr., redko dvoličen človek: živeti je moral med samimi dvoličniki ♪
  22.      dvolíčništvo  -a s (ȋ) dvolíčnost: bil je nepriljubljen zaradi svojega dvoličništva ♪
  23.      dvólíčnost  -i ž (ọ̑-ȋ) biol., min. pojav, da ima bitje ali stvar iste vrste dve različni obliki: sezonska dvoličnost v barvi dlake; spolna dvoličnost; dvoličnost pri žuželkah ♪
  24.      dvolíčnost  -i ž (ȋ) lastnost dvoličnega človeka: njegova dvoličnost in hinavščina; te svoje dvoličnosti niti skrival ni / pisatelj se je lotil dvoličnosti strankine politike ♪
  25.      dvólísten  -tna -o prid. (ọ̑-ȋ) ki ima dva lista: dvolistna rastlina ♦ bot. dvolistni vimenjak gozdna rastlina z močno dišečimi belimi cveti, Platanthera bifolia; dvolistna senčnica gozdna rastlina z dvema srčastima listoma in drobnimi belkastimi cveti v socvetju, Majanthemum bifolium ♪

   18.140 18.165 18.190 18.215 18.240 18.265 18.290 18.315 18.340 18.365  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA