Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

RA (18.215-18.239)


  1.      dvóbòj  -ôja m (ọ̑-ȍ ọ̑-ó) 1. boj dveh oseb s strelnim ali hladnim orožjem po določenih pravilih: poklicati, pozvati koga na dvoboj; zmagati v dvoboju; biti sekundant v dvoboju 2. spopad dveh nasprotnikov sploh: letalski, topniški dvoboj / besedni, predvolilni dvoboj 3. šport. tekmovanje dveh posameznikov ali moštev: naša reprezentanca je odigrala vse dvoboje; atletski, plavalni dvoboj; šahovski dvoboj; dvoboj za svetovno prvenstvo; neodločen izid dvoboja ♪
  2.      dvobójen  in dvobôjen -jna -o prid. (ọ̄; ō) nanašajoč se na dvoboj: dvobojno orožje; dvobojna pravila / knjiž. dvobojni drug sekundant (v dvoboju) ♪
  3.      dvobojevánje  -a s (ȃ) glagolnik od dvobojevati se: v dvobojevanju je bil pravi mojster / besedno dvobojevanje ♪
  4.      dvócéličen  -čna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) etn., navadno v zvezi dvocelična hiša hiša, ki ima dva prostora ♪
  5.      dvócilíndrski  -a -o prid. (ọ̑-í) strojn. ki ima dva cilindra, valja: dvocilindrski motor ♪
  6.      dvócvéten  -tna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) ki ima dva cveta: dvocvetna rastlina ♦ bot. dvocvetna vijolica rastlina senčnatih alpskih krajev z dvema rumenima, rjavkasto progastima cvetoma, Viola biflora ♪
  7.      dvóčeljústen  -tna -o prid. (ọ̑-ȗ) strojn. ki ima dve čeljusti: dvočeljustna zavora; dvočeljustno rezilo ♪
  8.      dvóčlénik  -a m (ọ̑-ẹ̑) mat. izraz, ki ima dva člena: kubiranje dvočlenika ♪
  9.      dvódejánka  -e ž (ọ̑-ȃ) gled. igra v dveh dejanjih: napisati, igrati dvodejanko ♪
  10.      dvódélen  -lna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) ki ima dva dela: klop ob peči je bila dvodelna; dvodelna obleka; dvodelna skladba / dvodelne kopalke; dvodelna omara; dvodelno okno; dvodelna vrata ♦ friz. dvodelna brada brada z dolgimi, v spodnjem delu v dva pramena razdeljenimi kocinami; muz. dvodelni takt dvodobni takt ♪
  11.      dvódélnost  -i ž (ọ̑-ẹ̑) lastnost, značilnost dvodelnega: dvodelnost obleke / dvodelnost epigrama, soneta; dvodelnost kompozicije, skladbe ♪
  12.      dvódimenzionálen  -lna -o prid. (ọ̑-ȃ) ki ima dve dimenziji, razsežnosti: ploskev je dvodimenzionalna tvorba / dvodimenzionalna umetnost; pren. dvodimenzionalno prikazovanje značajev ♪
  13.      dvódnéven  -vna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) 1. ki traja dva dni: dvodneven izlet; dvodnevna stavka 2. star dva dni: dvodnevni piščanci ♪
  14.      dvódómen  -mna -o prid. (ọ̑-ọ̄) 1. ki sestoji iz dveh posvetovalnih ali zakonodajnih teles, domov: dvodomni predstavniški organi; dvodomni parlament 2. bot. ki nima moških in ženskih cvetov na isti rastlini: dvodomna rastlina ♪
  15.      dvódómnost  -i ž (ọ̑-ọ̄) značilnost dvodomnega: dvodomnost parlamentarnega sistema ♦ bot. dvodomnost rastlin ♪
  16.      dvóetážen  -žna -o prid. (ọ̑-ȃ) ki ima dve etaži: dvoetažna zgradba / dvoetažni kamion, vagon ♪
  17.      dvóglásen  -sna -o prid. (ọ̑-ā) muz. komponiran za dva glasova: dvoglasna melodija, pesem / dvoglasno petje dvóglásno prisl.: dvoglasno peti ♪
  18.      dvóglásnik  -a m (ọ̑-ȃ) lingv. zveza dveh različnih samoglasnikov ali samoglasnika in samoglasniškega glasu kot ena glasovna enota: razvoj dolgih samoglasnikov v dvoglasnike ♪
  19.      dvóglàv  in dvógláv -áva -o prid. (ọ̑-ȁ ọ̑-á; ọ̑-ȃ) ki ima dve glavi: dvoglavo tele / v pravljicah dvoglavi zmaj; pren. dvoglava gora ∙ dvoglavi orel podoba orla z dvema glavama, zlasti v državnih grbih ♦ anat. dvoglava mišica mišica, ki ima na enem koncu dva kraka ♪
  20.      dvogóvor  -a m (ọ̑) 1. pogovor, navadno med dvema osebama: imela sta dolg dvogovor / delo je napisano v obliki dvogovora / dramski, filmski dvogovor 2. izmenjava mnenj med zastopniki različnih stališč z namenom doseči soglasje ali sporazum: ta obisk je začetek konstruktivnega dvogovora med našima državama ♪
  21.      dvóiménski  -a -o prid. (ọ̑-ẹ̑) 1. mat., v zvezi dvoimensko število količina, ki se izrazi z dvema merskima enotama: zapisati vrednost z dvoimenskim številom 2. biol., v zvezi dvoimensko poimenovanje dvojno poimenovanje ♪
  22.      dvój  -a -e štev. (ọ̑) raba peša 1. ki je dveh vrst: na vrtu so dvoji otroci, naši in sosedovi; dvoja človekova narava dvojna 2. pri množinskih samostalnikih izraža število dve: pripeljali so se v dvojih saneh; sam.: v življenju so dvoji: eni, ki dajejo, in drugi, ki sprejemajo; dvojega se bojim; mož in žena sta v dvojem eno ∙ obljubiti in dati je dvoje obljubiti je lahko, obljubo izpolniti težje ♪
  23.      dvojáča  -e ž (á) nekdaj avstrijski novec za dva solda, krajcarja ali vinarja: dati beraču dvojačo; plačati z dvojačo; srebrna, zlata dvojača / vino je bilo po dvojači ♪
  24.      dvójájčen  -čna -o prid. (ọ̑-ā) med., navadno v zvezi dvojajčna dvojčka dvojčka, ki se razvijeta iz dveh istočasno oplojenih jajčec ♪
  25.      dvoják  -a m (á) 1. kar je iz dveh delov: hoja je rasla na dvoje in postala dvojak 2. nekdaj avstrijski novec za dva solda, krajcarja ali vinarja; dvojača: mošnja, polna srebrnih dvojakov 3. ekspr. kdor ima lastnosti, značilnosti nasprotnega spola: moja hči se bo poročila s pravim moškim, ne pa s takim dvojakom ♪

   18.090 18.115 18.140 18.165 18.190 18.215 18.240 18.265 18.290 18.315  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA