Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
RA (17.940-17.964) 
- drpáliti -im nedov. (á ȃ) ekspr., redko s težavo, okorno hoditi: trudoma je drpalil čez breg in dol / vlak je vztrajno drpalil navkreber // s težavo vleči: komaj sta drpalila vsak svoj hlod za seboj ♪
- dŕr medm. (ȓ) posnema ropot, drdranje: drr, poje mlatilnica, strojnica / drr, je zdrdrala pesem ♪
- dŕs -a m (ȓ) muz. melodični okrasek iz več hitrih zaporednih tonov pred glavnim tonom ♪
- dŕsa -e ž (r̄) sled od drsanja, spodrsavanja na tleh: deblo je napravilo velike drse / zbrisati drse na parketu // redko drsalnica, drsnica: z drsanjem ne bo nič, je drsa preveč slaba ● ekspr. mu že drsa poje zaradi starosti, oslabelosti hodi drsaje ◊ agr. (plužna) drsa nekdaj opora, na kateri sloni prednji del gredlja; anat. drsa žleb na kosti, po katerem drsi kita ali mišica; geol. drsa od tektonskih premikov zglajena ploskev kamnine ♪
- drsálen -lna -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na drsanje: drsalni šport; drsalna revija / drsalni čevlji čevlji, na katerih so pritrjene drsalke; drsalni par ♦ šport. drsalni korak tehnika smučanja, pri kateri je gibanje takšno kot pri drsanju 2. nanašajoč se na drsenje; drsen: drsalna ploskev smuči ♪
- drsálka -e ž (ȃ) nav. mn. kovinska priprava za drsanje, ki se pritrdi na čevlje: pripeti, priviti si drsalke na čevlje; otroci so na drsalkah švigali sem in tja ◊ muz. kovinska ploščica, s katero se pri igranju brenka po strunah ♪
- drsálka -e [lk in u̯k] ž (ȃ) ženska, ki se drsa: na drsališču se je zbralo precej drsalcev in drsalk // športnica, ki goji drsanje: še zmeraj je izvrstna drsalka; nastop mladih drsalk ♪
- drsálo -a s (á) redko orodje za drsanje, strganje: z drsalom je poravnal kup gramoza na cesti ♪
- dŕsanje -a s (ȓ) glagolnik od drsati: zaradi drsanja se je blago na komolcih hitro obrabilo / gledal je njeno počasno drsanje k vratom / otroci se že veselijo kepanja in drsanja; gojiti drsanje; ukvarjati se z drsanjem / zmagati v drsanju ♦ šport. hitrostno drsanje; umetnostno ali umetno drsanje ♪
- dŕsati -am nedov. (ȓ) 1. premikati (se) po čem z dotikanjem: roka je v temi drsala po vratih in iskala kljuko; drsati s komolcem po mizi; drsati s palico po tleh / kolo (se) drsa ob blatnik (se) drgne, zadeva // drsaje hoditi: nog ni več privzdigovala, samo drsala je; po hodniku so drsali ljudje s težkimi škornji / ženske po kolenih drsajo okrog oltarja 2. gojiti drsanje, ukvarjati se z drsanjem: drsa že od otroških let // nastopati, tekmovati v drsanju: drsala sta na vseh pomembnejših prireditvah dŕsati se hitro se premikati v čevljih ali na drsalkah po ledu: otroci se kepajo in drsajo; vsako nedeljo se hodi drsat na drsališče drsáje: drsaje hoditi drsajóč -a -e: s hodnika so se čuli drsajoči koraki; vrišč drsajočih se otrok ♪
- drsàv -áva -o prid. (ȁ á) drsajoč: oditi z drsavimi koraki; drsavo premikanje / drsava steza drsna ♪
- dŕsen -sna -o tudi -ó prid. (r̄) 1. ki zaradi gladkosti, spolzkosti povzroča pri premikanju nevarnost padca: cesta je bila zvožena in drsna; vzpenjala sta se po strmem, drsnem pobočju; pren. ta teorija se giblje na precej drsnem področju 2. nanašajoč se na drsenje: drsna ploskev smuči / karnise z drsnimi tiri; kuhinjske omare z drsnimi vrati ◊ aer. drsni let spuščanje jadralnega ali motornega letala pri odvzetem plinu pod najmanjšim možnim kotom; elektr. drsni obroč kovinski obroč, po katerem teče električni tok v rotor ali iz njega; drsni upor upor z drsnikom za spreminjanje električne upornosti; grad. drsni opaž premični opaž, ki se uporablja pri gradnji večjih betonskih zgradb; teh. drsni ležaj ležaj, pri katerem je med
vrtečim se in mirujočim delom samo plast maziva drsnó prisl., v povedni rabi: zjutraj je bilo zelo drsno ♪
- drsênje -a s (é) glagolnik od drseti: drsenje in kotaljenje; drsenje plaza v dolino / slišalo se je škripanje in drsenje vrvi / drsenje čolna po morski gladini / posipanje s peskom preprečuje drsenje / drsenje v propad ♦ avt. drsenje avtomobila gibanje vozila z blokiranimi kolesi v določeni smeri ali iz nje ♪
- drséti -ím nedov. (ẹ́ í) 1. premikati se z močnim, tesnim dotikanjem, navadno po gladki podlagi: deblo je nekaj časa drselo, nato pa se je začelo valiti; ploščica drsi po žlebu; namazane smuči rade drsijo / drseti po klancu / pero drsi po papirju // lahkotno se premikati po gladki površini: čoln neslišno drsi po gladini / po mestnih ulicah drsijo velike limuzine / po licih so mu drsele solze tekle, polzele; pren. njegov pogled je drsel po obrazih prisotnih // drseč se spuščati, padati: sneg drsi s streh; kaplje drsijo z vej; pren. teža skrbi mu je drsela z ramen 2. brezoseb. pri premikanju po gladki, spolzki podlagi biti v nevarnosti padca: v teh čevljih mi drsi; na poledenelem pločniku zelo drsi 3. ekspr., navadno v zvezi z v hitro se bližati čemu slabemu: drseti v propad / vedno bolj drsi v dolgove drsèč -éča
-e: mirno drseč čoln; drseči koraki; prisl.: drseče se premikati ♪
- drskljáti -ám nedov. (á ȃ) redko prasketati, pokljati: goreče veje so glasno drskljale ♪
- drsljáj -a m (ȃ) 1. drsajoč dotik: na rami je začutila drsljaj prstov 2. premikanje na drsalkah od enega do drugega odriva: v dolgih drsljajih se je pognal na sredino drsališča ♪
- drsník -a m (í) teh. strojni del, ki drsi po drugem delu stroja: drsnik se je obrabil ♦ elektr. del, ki vzpostavlja električni kontakt med gibljivimi in negibljivimi deli priprave, stroja ♪
- dŕsniti -em dov. (ŕ ȓ) redko 1. podrsniti, oplaziti: z bokom avtomobila je drsnil ob ograjo 2. ekspr. steči, švigniti: zajec je bliskovito drsnil izza grma ♪
- dŕst -í ž (ȓ) razmnoževanje z odlaganjem iker in semenčic: ribe potujejo na drst / riba je v drsti ♪
- dŕsten -tna -o prid. (r̄) nanašajoč se na drst, drstenje: drstna riba / drstni čas; drstna jamica ♦ rib. drstni izpuščaji belkasti bradavičasti izrastki na koži samcev med drstjo ♪
- drstíšče -a s (í) kraj, prostor, kjer se ribe drstijo: ribe potujejo na svoja stara drstišča; drstišče jegulj ♪
- drstíti se -ím se nedov. (ȋ í) razmnoževati se z odlaganjem iker in semenčic: postrvi se že drstijo drstíti redko poditi, preganjati: kuna je drstila veverico po krošnjah dreves ♪
- drtínščica -e ž (ȋ) bot. majhna dlakava rastlina z belimi, rožnatimi ali rjavkastimi cveti v koških, Antennaria ♪
- drúg -a tudi -á m, mn. drugóvi in drúgi (ȗ) 1. star. tovariš, prijatelj: včasih mu je bil drug; obiskal je skoro vse mladostne drugove; drug iz vojnih dni / pogosto se sestaja s stanovskim drugom iz sosednjega mesta; pren., pesn. Bori, drugovi, dehteči, močni, tihi drugovi kraške samote (S. Kosovel) 2. star. kdor sodeluje pri podjetju ali gospodarski akciji s kapitalom ali delom; družabnik: bil je njihov trgovski drug / kot del naslova podjetja, v kapitalistični ekonomiki tvrdka XY in drug 3. knjiž. moški, ki živi z žensko skupno življenje: njen življenjski drug / zakonski drug mož 4. etn. ženinov, nevestin spremljevalec k poroki ali tudi organizator svatbe: prišla sta ženin in njegov drug; biti, iti za druga; izbrati si koga za druga // rel. bogoslovec, ki organizira in vodi slavje ob novi maši: bil
je za druga več novomašnikom ♪
- drúg -a -o prid. (ȗ) 1. ki ni tisti, na katerega se misli, iz katerega se izhaja: vstopil je drug človek, kot sem ga pričakoval; vsako leto gre v drug kraj na počitnice; zmeraj navede kak drug vzrok / takrat me ne bo doma, pridi raje drug dan; o tem spregovorim na drugem mestu / druge izbire ni; zaenkrat nimam drugega dela // ki se po lastnostih razlikuje od določenega: poizkusiti na drug način; to ga kaže v docela drugi luči; ponekod je šel razvoj popolnoma drugo pot / po nesreči je bil čisto drug 2. nav. mn. ki v kaki skupini ali celoti obstaja poleg navedenega in se od tega razlikuje: dolina je ločena od drugega sveta; šole in drugi vzgojni zavodi; ona pa ni kakor so druge ženske; razstavljajo volnene in svilene izdelke ter drugo blago 3. pog. ki ni domač, tuj: na starost je moral živeti pri drugih ljudeh; posestvo je v drugih rokah ● ekspr. s palico po njem, saj ne razume drugega jezika dopovedati mu je mogoče le na oster način; pog. žena je v drugem stanu noseča; ekspr. drug veter je zapihal razmere so se spremenile; elipt., knjiž. z drugimi besedami isto na drugačen način povedano; kmalu bo drugih misli bo spremenil svoje mnenje; pog., ekspr. to je pa druga pesem stvar je drugačna, kakor je kazalo; drugi kraji, druge navade drúg -a -o 1. samostalniška oblika od drug: a) ta mi ni všeč, prosim drugega; ne on, drug mi je pomagal; dolgo sta se razumela, vendar se je poročil z drugo / z zaimkom: vsak dan si izmisli kaj drugega; nismo srečali njega, pač pa nekoga drugega; vsak drug bi se temu
uprl b) bolni naj ostanejo doma, drugi pa naj gredo na delo; mi se strinjamo, drugi pa niso zadovoljni; nekaj sem prodal, drugo pa razdal; ekspr.: oni gredo, mi drugi pa ostanemo; skrbi me, kaj bo z vami drugimi c) želite še kaj drugega; še dosti drugega bi vam rad povedal / poleg drugega je kupil tudi nekaj igrač; med drugim je povedal tudi tole zgodbo / pri naštevanju: prireditve so se udeležili člani odbora, nekateri sodelavci in drugi; nudi jim hrano, stanovanje in drugo [idr.] č) skrbi za svoje in za druge; pog. njen mož gleda za drugimi / smejati se z drugimi; igrati se z življenjem drugih // z nikalnico poudarja omejenost na določeno, navedeno: ne pije drugega kakor mleko; drugega ne zna kakor veseljačiti; nihče drug mu ne verjame kakor ti; ekspr. to je neumnost in nič drugega 2. v zvezi z drugi izraža medsebojno razmerje: bojita se drug drugega; treba je drug drugemu pomagati; tri hčere ima, druga je lepša od druge; hodijo, odhajajo, umirajo drug za drugim ● slabš. drug drugega sta vredna oba sta enako slaba; pog. vi se imate dobro, z njim je pa druga njegove razmere, položaj so drugačni, slabši; pog. če ste manjkali zaradi bolezni, je pa druga je opravičljivo; pog. mladičev ni drugega kot tolšča zelo so debeli; pog. ni za drugo, kakor da čepi doma za nobeno drugo stvar ni sposoben; to sem rekel kar med drugim ne da bi posebej poudarjal; preg. kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade nesreča, ki jo kdo pripravlja drugim, navadno zadene njega samega ♪
17.815 17.840 17.865 17.890 17.915 17.940 17.965 17.990 18.015 18.040