Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

RA (17.315-17.339)



  1.      dójva  -e ž (ọ̑) nar. vzhodno molža: mati je bila ravno v hlevu pri dojvi
  2.      dók  -a m (ọ̑) pristaniška naprava za popravljanje ali čiščenje podvodnih delov ladje: spraviti ladjo v dok / ladjo so gradili v doku ♦ navt. plavajoči dok na morju; suhi dok na kopnem // del zaprte luke med dvema pomoloma za nakladanje in razkladanje blaga: ladja se je zasidrala v doku
  3.      dókaj  in dokàj prisl. (ọ̑; ) knjiž. precéj: od takrat je minilo dokaj let; dokaj njegovih vrstnikov je že mrtvih / njegova usoda je dokaj žalostna; hlevi so urejeni dokaj sodobno
  4.      dókajšnji  in dokàjšnji -a -e prid. (ọ̑; ) knjiž. precej velik, precejšnji: dokajšnje število kmetov je dobilo zemljo / delo opravlja z dokajšnjo spretnostjo
  5.      dokàz  -áza m ( á) kar utemeljuje, podpira kako trditev: vsi dokazi govorijo proti vam; manjkalo mu je neizpodbitnih dokazov; predložiti, zbirati dokaze; trditev je podprl z dokazi; otipljivi, tehtni dokazi; dokazi za in proti; za to imamo že dovolj dokazov; zaradi pomanjkanja dokazov je bil oproščen; priznal je pod pritiskom dokazov / dokaz o strokovnosti ♦ jur. nasprotni dokaz s katerim se ovrže kaka trditev; obremenilni, razbremenilni dokaz; mat. aritmetični dokaz pri katerem se uporabljajo samo aritmetične operacije; direktni dokaz pri katerem se izvede izrek tako, da se izhaja iz že znanih resnic; geometrijski dokaz pri katerem se uporabljajo samo geometrijske konstrukcije; indirektni dokaz pri katerem se dokaže, da privede neveljavnost izreka do protislovja // zunanji izraz, znamenje česa: to je zgovoren in prepričljiv dokaz, da je tvoja sodba napačna; dokaz ljubezni; v dokaz prijateljstva mu je podarila sliko
  6.      dokázanost  -i ž (á) značilnost dokazanega: obsodba se opira na popolno dokazanost krivde
  7.      dokázati  tudi dokazáti -kážem dov. (á á á) 1. utemeljiti, podpreti kako trditev z dokazi: dokazati svoj alibi; na sodišču je dokazal svojo nedolžnost; dokažem ti resnico; dokazali so, da to bolezen povzročajo virusi; s pričami je dokazal, da ni kriv; neovrgljivo, prepričevalno, zanesljivo dokazati; statistično se to ne da dokazati / to je bila priložnost, da ji je lahko dokazal svojo ljubezen; dokazati svojo moč / lahko ti dokažem laž / tega laikom ne bomo dokazali ne bomo jih mogli prepričatiekspr. dokazati črno na belem pismeno; neizpodbitno, popolnoma 2. postati zunanji izraz, znamenje česa: pregled dela je dokazal, da smo se v napovedih zmotili dokázan -a -o: dokazane trditve; krivda je dokazana; to je znanstveno dokazano
  8.      dokázen  -zna -o prid. (ā) nanašajoč se na dokaz: obsežen dokazni material; dokazna listina; dokazno gradivo, sredstvo / njegovi očitki nimajo dokazne vrednosti ♦ jur. dokazni postopek; dokazno breme dolžnost dokazovanja, ki jo ima v civilnem postopku pravdna stranka, v kazenskem pa tožilec
  9.      dokazílen  -lna -o prid. () ki kaj dokazuje: dokazilna listina; zbrati dokazilno gradivo / ta pisma nimajo dokazilne moči / laboratorijska preiskava, ki jo opravimo na hitro, je manj dokazilna
  10.      dokazílo  -a s (í) dokazno sredstvo: za to imam dokazila; poskrbeti za dokazilo; neovrgljiva dokazila / prošnji priložite dokazilo o izobrazbi spričevalo, potrdilo
  11.      dokazljív  -a -o prid. ( í) ki se da dokazati: dokazljiva hipoteza; to dejstvo je dokazljivo; pravilnost te trditve ni znanstveno dokazljiva
  12.      dokazljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost dokazljivega: dokazljivost pravila, trditve
  13.      dokazovánje  -a s () glagolnik od dokazovati: njegovo dokazovanje je pravilno; sodnik je zaključil dokazovanje; izčrpno dokazovanje; dokazovanje v matematiki; predmet dokazovanja
  14.      dokazováti  -újem nedov.) 1. utemeljevati, podpirati kako trditev z dokazi: dokazoval je svojo nedolžnost; dokazoval je, da ni kriv; z uradnim spričevalom dokazovati; prepričevalno dokazovati 2. biti zunanji izraz, znamenje česa: povečan obisk dokazuje, da je za prireditev vedno več zanimanja; rezultati dokazujejo, da je tekmovanje uspelo / zgodovina nam dokazuje, da so imela narodna gibanja revolucionaren značaj; to nič ne dokazuje / primer zgovorno dokazuje napredek dokazujóč -a -e: hodil je po uradih, dokazujoč svojo pravico; deduktivno dokazujoča metoda
  15.      dokipéti  -ím dov., tudi dokípel (ẹ́ í) 1. kipeti, vreti do konca: v slabih zidanicah mošt ne more popolnoma dokipeti 2. ekspr. priti do viška: strasti so dokipele
  16.      dokláda  -e ž () 1. kar se doda k rednim prejemkom, k plači; dodatek: dobivati doklade; priznali so mu pravico do posebne doklade / draginjska doklada v stari Jugoslaviji dodatek zaradi draginje; dobiva otroške doklade otroški dodatek 2. lokalni dodatek k državni davščini: plačevati doklado; občinske doklade; doklada na dohodke; doklada od kmetijstva
  17.      dokládati  -am nedov. () dajati, polagati zraven: dokladati drva na ogenj
  18.      dokléj  in doklèj prisl. (ẹ̄; ) redko izraža vprašanje, do katere časovne meje traja dejanje; do kdaj: doklej misliš ostati v Ljubljani / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih bomo videli, doklej se bo upiral
  19.      doklèr  in dókler in dòkler vez. (; ọ̑; ) v časovnih odvisnih stavkih 1. z nedovršnim glagolom za izražanje, da traja dejanje nadrednega stavka toliko časa kolikor dejanje odvisnega: dokler je zakon v veljavi, se ga je treba držati; revež bo, dokler bo živ; dokler smo imeli denar, smo kupovali knjige; tega ne bi dovolil, dokler bi imel še kaj oblasti nad njo ∙ upamo, dokler živimo; preg. dokler lipa cvete, ji ne manjka čebel v sreči ima človek dosti prijateljev 2. z zanikanim glagolom za izražanje, da traja dejanje nadrednega stavka do nastopa dejanja v odvisnem: gledal je za njo, dokler ni izginila za hišo; varuj otroka, dokler se ne vrne mati / ni miru, dokler vse ne spi / brez nikalnice: star. žanjejo ves dan, dokler da zaide sonce; zastar. bolj dan na dan brli življenja sveča, dokler ji reje zmanjka, in ugasne (F. Prešeren)
  20.      doklícati  -klíčem dov., doklícala in doklicála (í ) s klicanjem doseči, da se kdo odzove ali pride: kliče ga, pa ga ne more doklicati; sosed je predaleč, da bi ga doklical; stražarja so komaj doklicali / s težavo je doklical spečega prijatelja
  21.      doklícen  -cna -o () pridevnik od doklic: doklicna razdalja
  22.      dokód  in do kód prisl. (ọ̄) izraža vprašanje, do katere krajevne meje sega dejanje: dokod nameravaš iti / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih tu vidiš, dokod je segala voda
  23.      dokóder  in do kóder [dǝr] prisl. (ọ̑) v vezniški rabi, v oziralnih odvisnih stavkih za izražanje meje, do katere sega dejanje nadrednega stavka: zapelji, dokoder moreš
  24.      dokolénica  -e ž (ẹ̑) nav. mn., redko gamaša, golenica: obuti dokolenice; praporščak je udarjal s paličico po dokolenicah
  25.      dokolénka  -e ž (ẹ̑) 1. nav. mn. nogavica, ki sega do kolen: nositi zelene dokolenke; obuti dokolenke; spletla mu je lepe volnene dokolenke 2. rabi se samostojno ali kot prilastek oblačilo, ki sega do kolen: irhaste dokolenke; hlače dokolenke; suknja dokolenka 3. nav. mn., redko gamaša, golenica: obul si je čevlje in nataknil dokolenke

   17.190 17.215 17.240 17.265 17.290 17.315 17.340 17.365 17.390 17.415  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA