Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

RA (15.876-15.900)


  1.      čížem  -žma m (ȋ) nav. mn., star. čevelj, ki sega do gležnja ali malo čez; visoki čevelj: škornji in čižmi; zaveži si čižem! nerodni kmečki čižmi // čevelj sploh: takrat je bilo za obleke in čižme težko ♪
  2.      člán  -a m (ȃ) kdor je vključen v kako skupnost, organizacijo: biti član sindikata; izvoliti, pridobiti, sprejeti nove člane; vpisati se med člane; član odbora, partije / podporni, redni, ustanovni član društva / častni član; dopisni član akademije znanosti in umetnosti ♦ šport. kdor je vključen v športno društvo in ima določeno starost // vsaka izmed oseb, ki sestavljajo zaključeno skupino: ožji družinski člani; člani delovnega kolektiva; potniki in člani posadke ♪
  3.      članarína  -e ž (ȋ) obvezni denarni prispevek članov društvu ali organizaciji: plačati, pobirati članarino; letna članarina ♪
  4.      článek  -nka m (ȃ) krajši sestavek, navadno neliterarne vsebine za časopis ali revijo: napisati, objaviti članek; časopisni, priložnostni članek; članek o Prešernu; avtor članka; serija člankov / uvodni članek uvodnik ♪
  5.      člén  in člèn čléna m (ẹ̑; ȅ ẹ́) 1. del, ki se veže z drugimi v celoto: sestaviti člene; člen verige; vezava členov; pren. vezni člen med preteklostjo in sedanjostjo; to vprašanje je samo člen v verigi problemov 2. oštevilčen odstavek zakona ali določbe: 62. člen ustave določa; 5. člen [čl.] zakona se glasi 3. zastar. členek, sklep: zapestni člen 4. zastar. stopnja sorodstva; koleno: sorodstvo v prvem členu ◊ anat. prstni člen del prsta med dvema sklepoma; bot. člen del stebla med dvema kolencema; elektr. akumulatorski člen osnovna enota akumulatorja; galvanski člen osnovna enota galvanske baterije; lingv. člen beseda pred samostalniki v nekaterih jezikih, ki navadno označuje spol; stavčni člen sintaktična enota v stavku; mat. člen del matematičnega izraza, ki ga od drugih delov ločita znaka + ali -; členi aritmetičnega zaporedja; zool. člen obroček telesa ali nog pri členonožcih in nekaterih črvih ♪
  6.      člénast  -a -o prid. (ẹ̄) sestavljen iz členov: členast cevni vod; členasta transmisijska veriga / členaste noge žuželke / členasto steblo ♪
  7.      člénica  -e ž (ẹ̑) lingv. členek: vprašalna členica ♪
  8.      členítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od členiti: funkcionalna členitev gradbene površine; členitev pročelja / členitev literarnega dela ♪
  9.      čléniti  -im nedov. (ẹ̄ ẹ̑) knjiž. 1. deliti celoto na zaključene dele, enote: funkcionalno členiti gradbene površine // delati kaj členovito: morje členi obalo 2. ugotavljati sestavne dele česa; razčlenjevati: členiti idejno in vsebinsko strukturo drame; roman se členi po zaporedju zgodovinskih dogodkov člénjen -a -o: črv s členjenim telesom; bogato členjena vrata ♪
  10.      člénkast  -a -o prid. (ẹ̑) 1. sestavljen iz členkov: členkasta brana / členkast avtobus 2. ki ima velike, izrazite členke: členkasti prsti ♪
  11.      členkovít  -a -o prid. (ȋ) ki ima velike, izrazite členke: členkovite kmečke roke / členkovito telo raka telo, sestavljeno iz členkov ♪
  12.      členonóžec  -žca m (ọ̑) nav. mn., zool. živali s členastim telesom in členastimi nogami, Arthropoda: razvoj členonožcev ♪
  13.      členovít  -a -o prid. (ȋ) ki kaže neravne, vijugave obrise: členovita obala; členovito ozemlje ♦ teh. členovit mehanizem mehanizem, sestavljen iz več členov ♪
  14.      členovítost  -i ž (ȋ) značilnost členovitega: členovitost gorskih grebenov; členovitost jadranske obale ♪
  15.      človečánski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na človečanstvo: uresničevanje resnično človečanskih odnosov v družbi; ljudje s človečanskim čustvovanjem / boj za mir je izraz skupne človečanske povezanosti / človečanske pravice ♪
  16.      človéče  -ta s (ẹ̄) nav. slabš. majhen, suh človek: bil je majhno človeče zgubanega obraza // slabš. človek, oseba sploh: bil je užaljen, da mu to človeče ukazuje; naduto človeče / kot nagovor izgini, človeče, preden se razjezim ♪
  17.      človéček  -čka m (ẹ̑) 1. manjšalnica od človek: pravkar rojeni človeček / ekspr. okrogel, zalit človeček s sijočimi lici 2. iron. nepomemben človek: takile človečki ne morejo zavreti našega prizadevanja; nevedni in smešni človečki ♪
  18.      človéčen  -čna -o prid., človéčnejši (ẹ́) knjiž. 1. ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti; človeški: skušal je biti človečen do nasprotnikov; človečno ravnanje 2. ki ima za človeka značilne lastnosti: razumljivejši je in človečnejši kot druge osebe ♪
  19.      človéčina  -e ž (ẹ̑) 1. nar. belokranjsko velik, neroden človek: tršata človečina 2. redko človeško meso: barva trohneče človečine ♪
  20.      človéčiti  -im nedov. (ẹ̄ ẹ̑) publ. delati kaj človeško, dobro, plemenito; humanizirati: umetnost nas človeči; človečiti stvarnost / človečiti odnose med ljudmi ♪
  21.      človéčnost  -i ž (ẹ́) 1. lastnost človeka, ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti: prebuditi človečnost v človeštvu; cenili so njegovo globoko človečnost; težnja po človečnosti / boj za človečnost medsebojnih odnosov; človečnost vzgojnih postopkov 2. redko človeškost: človek zaradi svoje človečnosti hrepeni po sreči ♪
  22.      človéčnosten  -tna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na človečnost: človečnostni čut pravice; temelj takega ravnanja je splošna človečnostna misel ♪
  23.      člôvek  -éka m ed. in dv. (ó ẹ́) 1. bitje, ki je sposobno misliti in govoriti: človek in narava; človek se rodi, umrje; te živali se bojijo človeka; anatomija človeka; razlika med človekom in živaljo 2. oseba neglede na spol ali oseba moškega spola: neki človek stoji pred vrati; ta človek ni priljubljen; našel sem človeka, ki me razume; bližal se je neki bradat, visok človek; pri mizi je prostora še za dva človeka / ekspr. ni ga človeka, ki bi tega ne vedel to vsakdo ve / kot nagovor: človek, kaj pa misliš; ali te ni sram, človek božji / človeka vredno življenje // s prilastkom oseba kot nosilec kake lastnosti: dober človek to rad stori; boj se hinavskega človeka; pameten, pošten človek; star človek tega ne more razumeti / star. popotni človek popotnik / v povedni rabi: čustven, izobražen človek je; saj ni ravno lahkomiseln, slab človek; postal je čisto drug človek // s prilastkom oseba kot nosilec časovno, krajevno ali kako drugače povezane skupine: mišljenje evropskega, renesančnega človeka; biti kmečki, mestni človek; slovenski človek / gledališki, poslovni človek / skrb za delovnega človeka 3. ekspr., navadno v povedni rabi kdor združuje v sebi vse pozitivne moralne lastnosti: bodi človek in ne živina; to je človek, to je mož; ni vreden, da se imenuje človek; v vsakem človeku je nekaj človeka 4. nar., s svojilnim zaimkom (zakonski) mož: kje pa je tvoj človek 5. v zaimenski rabi izraža nedoločeno, katerokoli osebo: hudo je, če človek nima strehe; človek mora potrpeti, pa gre; star. tej ženski ni da bi človek verjel / človek bi rad vedel, kaj bo iz tega; človeku je žal, da nismo vsega opravili / človek bi dejal, da to ni res / ekspr. živ človek ga ni več videl nihče ● v tujini je srečal domačega človeka pripadnika iste države, rojaka; publ. mali človek človek brez važnejšega družbenega položaja in brez velikega premoženja; ekspr. to je naš človek privrženec, somišljenik; prvi človek po bibliji Adam; naš oče je človek starega kova v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ne zabavljaj čezenj, on je že človek na mestu zaupanja vreden, pošten; ekspr. vse sta si rekla, samo človek ne z zelo grdimi izrazi sta se zmerjala; vsak človek je sebe vreden vsak človek zasluži spoštovanje; obleka dela človeka kdor se lepo, izbrano oblači, ima večji ugled, dela boljši vtis; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj; preg. človek človeku volk v določenih okoliščinah se ljudje zelo sovražijo ◊ antr. pleistocenski človek; človeku podobne opice; igr. človek, ne jezi se družabna igra, pri kateri se premikajo figurice za eno do šest mest; jur. pravice človeka pravice, ki pripadajo človeku ne glede na raso, jezik ali politično pripadnost; prim. ljudje ♪
  24.      človekoljúb  -a m (ȗ) knjiž. kdor ljubi ljudi in jim rad pomaga: s tem dejanjem je pokazal, da je človekoljub; človekoljubi obsojajo vojskovanje; igral je vlogo samaritana in človekoljuba ♪
  25.      človekoljúbje  -a s (ȗ) knjiž. ljubezen do ljudi in pripravljenost pomagati jim: človekoljubje bo premagalo egoizem ♪

   15.751 15.776 15.801 15.826 15.851 15.876 15.901 15.926 15.951 15.976  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA