Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

RA (15.651-15.675)



  1.      čelíst  -a m () muz. kdor igra čelo: nocoj se nam je predstavil odličen čelist
  2.      čelístka  -e ž () muz. ženska, ki igra čelo: nastopa izvrstna čelistka
  3.      čêliti  -im in čelíti čélim nedov. (é; ẹ́) gladko prisekovati ali prirezovati: čeliti snope, slamo ♦ les. čeliti les prižagovati les pravokotno na vzdolžno os ali prižagovati ga na določeno dolžino
  4.      čeljúst  -i ž () nav. mn. 1. del obraza, v katerem so vraščeni zobje: čeljusti mu štrlijo naprej; odpreti, razkleniti čeljusti; brezzobe, močne čeljusti; spodnja, zgornja čeljust ∙ pog., ekspr. dobiti jih po čeljustih biti tepen, kaznovan zaradi predrznega, zabavljivega govorjenja // nizko kdor vsebinsko prazno, nespametno govori: molči, čeljust stara; o ti čeljust široka 2. rabi se samostojno ali s prilastkom čeljustim podoben del orodja, naprave, stroja: pri vseh grabljah je moral popraviti čeljusti; čeljusti primeža, žerjava, klešč ◊ avt. zavorne čeljusti vzvoda, ki pritiskata na zavorni boben; šport. prestaviti čeljusti na smučko pritrjeni kovinski del stremen; strojn. drobilne čeljusti; zool. sprednja, srednja, zadnja čeljust organ žuželk za sprejemanje hrane
  5.      čeljustáč  -a m (á) slabš. kdor vsebinsko prazno, nespametno govori: ne poslušaj tega čeljustača / je velik čeljustač in bahač
  6.      čeljustánje  -a s () glagolnik od čeljustati: nočem poslušati tega čeljustanja / prazno čeljustanje
  7.      čeljustáti  -ám nedov.) slabš. vsebinsko prazno, nespametno govoriti: kaj pa čeljustaš! neprenehoma ji je nekaj čvekal in čeljustal // govoriti, pripovedovati: ljudje čeljustajo, da sem jaz kriv; vse mogoče čeljustajo o njem / tudi ti bi se bal, kaj bi čeljustal se hvalil, bahal
  8.      čeljustàv  -áva -o prid. ( á) slabš. ki vsebinsko prazno, nespametno govori: čeljustave babnice
  9.      čeljústen  -tna -o prid. () nanašajoč se na čeljust: čeljustni sklep; čeljustna kost; čeljustne mišice / čeljustna kirurgija ◊ avt. čeljustna zavora zavora, ki jo sestavljata zavorni boben in zavorne čeljusti; strojn. čeljustni drobilnik; zool. čeljustna nožica okončina pri rakih in pajkih, ki podaja hrano
  10.      čeljústiti se  -im se nedov.) slabš. hvaliti se, bahati se: čeljusti se, da bo sam napravil red
  11.      čeljústkar  -ja m () obrt. sveder za vrtanje lukenj v čeljusti grabelj
  12.      čeljústnica  -e ž () anat. čeljustna kost: spodnja, zgornja čeljustnica; rana na čeljustnici
  13.      čeljústnik  -a m () slabš. kdor vsebinsko prazno, nespametno govori: fant je velik čeljustnik / strupeni čeljustniki so obirali mladi par
  14.      čêlnica  -e ž () 1. anat. čelna kost: prebil si je čelnico 2. nar., navadno v zvezi s panjski čelna, prednja stran panja, zlasti kranjiča; (panjska) končnica: poslikane panjske čelnice 3. nar. čelna deska postelje; končnica: rjuha je segala čez čelnico
  15.      čélo  -a m (ẹ̑) muz. večje, violini podobno glasbilo z nižje ležečim tonskim obsegom; violončelo: v orkestru igra čelo
  16.      čêlo  -a s (é) 1. del obraza nad očmi: gubati, gubančiti, nabrati, nagubančiti čelo; poljubil jo je na čelo; pot mu stopi na čelo; zdaj se spomnim, je rekel in se udaril po čelu; nizko, visoko čelo; briše si potno čelo / kot povelje s čelom levo! / pesn. jasno, mračno čelo obraz, obličje 2. sprednji, začetni del a) skupine ljudi, živali: čelo kolone, sovražnikove vojske; čelo sprevoda / biti, hoditi na čelu pred skupino b) predmeta, stvari: posadijo ga na čelo mize; veter piha v čelo ladje; čelo zibelke / hiša je obrnjena s čelom proti ulici s pročeljem; zastar. na čelu knjige je bilo zapisano: za prosto ljudstvo 3. manjša, končna ravna ploskev podolgovatega orodja: čelo kladiva, sekire, zagozde 4. navadno v zvezi z biti, postaviti se, stopiti na prvo, vodilno mesto ali položaj: postaviti se, stopiti na čelo delavskega gibanja; stati na čelu organizacije; delavski razred s komunistično partijo na čelu ● gleda ga izpod čela grdo, jezno; pogledoval ga je izpod čela plašno, skrivaj; med tekmovanjem je bil ves čas na čelu prvi; star. saj nima na čelu zapisano, kaj misli na zunaj se ne vidiarhit. čelo trikotni vrh stene pod streho; geogr. čelo ledenika spodnji konec; čelo strmo se dvigajoči del pobočja gore ali stene; les. čelo čelna ploskev lesa ali lesnih izdelkov; mont. čelo stena odkopnega prostora, iz katere se koplje ruda; um. nadvratno čelo ploskev med preklado in lokom nad portalom; timpanon
  17.      čémaž  -a m (ẹ́) bot. gozdna rastlina z belimi cveti v kobulih, ki diši kot česen, Allium ursinum
  18.      čembalíst  -a m () muz. kdor igra čembalo: violinisti in čembalisti
  19.      čembalístka  -e ž () muz. ženska, ki igra čembalo: iščejo čembalistko za orkester
  20.      čémbalo  tudi cémbalo -a [če-] m (ẹ̑) muz. glasbilo, pri katerem ob udarcu na tipko kovinski jeziček brenkne ob struno: igrati čembalo; koncert za čembalo in godala
  21.      čémer  -a m (ẹ̑) etn. širok usnjen pas pri belokranjski ljudski noši: s čemeri prepasani fantje
  22.      čemér  -a [čǝm in čem] m (ẹ̄) nar. nejevolja, jeza: Zgrabil ga je čemer, da bi najrajši vrgel ročko, ki je stala na mizi, v steno (F. Godina)
  23.      čeméren  tudi čméren -rna -o [prva oblika čǝm in čem] prid., čemérnejši tudi čmérnejši (ẹ́ ẹ̄) ki je (navadno) slabe volje: čemeren človek; fant je čemeren in zadirčen; postajal je vedno bolj čemeren; čemerna starikava ženica / čemeren obraz / čemeren jesenski dan; čemerno vreme neprijetno, pusto čemérno tudi čmérno prisl.: gostje so se držali prav čemerno; mož ji je čemerno odgovoril
  24.      čemériti se  -im se tudi čmériti se -im se [prva oblika čǝm in čem] nedov. (ẹ́ ẹ̑) čemerno se držati, biti čemeren: vsi v hiši se čemerijo; kaj bi se čemerili, raje zapojmo
  25.      čemérnež  -a [čǝm in čem] m (ẹ̑) ekspr. čemeren človek: njegova knjiga spravi celo čemerneže v smeh; to je siten čemernež

   15.526 15.551 15.576 15.601 15.626 15.651 15.676 15.701 15.726 15.751  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA