Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

RA (15.540-15.564)


  1.      čakalíšče  -a s (í) kraj za čakanje: čakati na trolejbus na čakališču / na avtobusni postaji bodo zgradili čakališče // lov. prostor, kjer lovec čaka divjad: pozna vsa čakališča za srnjaka; lovsko čakališče ♪
  2.      čakálnica  -e ž (ȃ) soba za čakanje: polna čakalnica pacientov; kolodvorska čakalnica; čakalnica drugega razreda; čakalnica za matere z otroki ♪
  3.      čákanje  in čakánje -a s (á; ȃ) glagolnik od čakati: potrpežljivo čakanje; truden od dolgega stanja in čakanja / naveličan je čakanja na službo / stranka je zavzela taktiko čakanja ♪
  4.      čákati  -am nedov., čákajte in čakájte; čákala in čakála (á ȃ) 1. biti, ostati na kakem mestu, zlasti računajoč, da kdo, kaj pride: mudi se mi, stranke me čakajo; čakal te ne bom, pohiti; pacienti čakajo zdravnika; dolgo je čakal na avtobus; čaka jo na postaji / čakati v vrsti za vstopnice ♦ lov. šel je čakat lisico // živeti, računajoč, da se bo kaj zgodilo: čaka ugodne prilike, ugodno priliko; čaka na odgovor; diplomiral je in zdaj čaka na službo; čaka, da bo operiran / ne čakaj na tujo pomoč ne zanašaj se, ne računaj nanjo; vsi so čakali, da bo tudi on kaj rekel; pren. prošnje čakajo na rešitev // navadno s prislovnim določilom biti v posebnem čustvenem razpoloženju zaradi stvari, ki se bo zgodila: težko čaka pomladi; komaj čakajo, da prideš; vsa v strahu čaka, kaj bo; pren. polje čaka dežja 2. ne začeti takoj s kakim delom, dejanjem: nič ne ukrene, kar čaka; udari ga, kaj čakaš; čakati s kosilom; z otvoritvijo ceste še čakajo; dolgo čaka s plačilom / gradnja vodovoda še čaka se še ni začela 3. biti v prihodnosti namenjen, določen za koga: čakajo jih še težke naloge; ne ve, kaj ga še čaka; nič dobrega ga ne čaka; čaka jih žalostna usoda / iti moram, delo me čaka; vse nas čaka smrt vsi bomo umrli; tam ga čaka sreča tam bo srečen // biti pripravljen, gotov za koga: kosilo vas čaka na mizi; topla soba ga čaka / vlaki čakajo na odhod 4. pog. biti dolgo uporaben, užiten: zimska jabolka čakajo; ta jed ne čaka ● ekspr. ne smeš samo čepeti in čakati biti nedejaven; dekle ga je čakalo se ni poročilo z drugim; to delo ne more čakati je neodložljivo; ekspr. upniki ne čakajo zahtevajo plačilo ob dogovorjenem času; ekspr. na to boš še dolgo čakal to se verjetno ne bo zgodilo; tega najbrž ne boš dosegel; pog. pri mojem bratu čakajo bratova žena je noseča; ekspr. on ne bo čakal s prekrižanimi rokami bo kaj ukrenil; pog. zmeraj me pusti čakati nikoli ne pride točno; preg. kdor čaka, dočaka čakáje: sedeli so po klopeh, čakaje, da pridejo na vrsto čakajóč -a -e: ustavil se je, čakajoč na signal; čakajoči potniki; sam.: tudi jaz sem bil med čakajočimi; prim. čakaj ♪
  5.      čákavščina  -e ž (ā) lingv. najzahodnejša hrvatska narečna skupina z vprašalnim zaimkom ča: kajkavščina, čakavščina in štokavščina ♪
  6.      čámer  -mra m (á) zastar. kučma ♪
  7.      čámpelj  -plja tudi -na [pǝl] m (á) 1. bingljajoč kožnat izrastek pod puranovim kljunom: rdeč čampelj 2. nar. zahodno, slabš. smrkelj ♪
  8.      čánkar  -ja m (á) med. razjeda, ki jo povzročajo nekatere spolne bolezni: mehki, trdi čankar ♪
  9.      čàp  medm. (ȁ) izraža nagel prijem: sraka prileti in čap, že drži naprstnik v kljunu ♪
  10.      čápa  -e ž (á) nar. (lesena) skleda, iz katere jé več ljudi hkrati: čapa kaše ♪
  11.      čápljevec  -vca m (ā) bot. rastlina z dlakavim steblom in z rdečimi cveti, ki raste po peščenih tleh, Erodium cicutarium ♪
  12.      čár  -a m (ȃ) 1. knjiž., navadno s prilastkom nenavadna, izredna lepota: občudovati čar narave; čar zvezdnega neba; čar noči 2. knjiž. izredna privlačnost, očarljivost: bledica ji je dajala poseben čar / obdajal ga je čar evropske kulture; čar novega in neznanega / mn., ekspr.: razkazovala je svoje čare; ženski čari 3. zastar. čarovnija: čarovnica je opravila svoje čare / izreči čar čarovne besede ♪
  13.      čárdaš  -a m (ȃ) madžarski ljudski ples v dvočetrtinskem ali štiričetrtinskem taktu: plesati čardaš // skladba za ta ples: zaigrali so čardaš ♪
  14.      čáren  -rna -o prid. (ȃ) knjiž. 1. čaroven, čudodelen: izgovoriti čarni izrek; čarno seme praproti / čarna moč govornikovih besed 2. izredno privlačen, očarljiv: njen čarni smehljaj; čarne oči čárno prisl.: čarno lep večer ♪
  15.      čarôba  -e ž (ó) knjiž., redko 1. čarovništvo: osumili so jo čarobe / verjeti v čarobe čarovnije 2. nenavadna, izredna lepota: čez pokrajino je razlita jutranja čaroba ♪
  16.      čarôben  -bna -o prid., čarôbnejši (ó ō) knjiž. 1. nenavadno, izredno lep: pogled na zasneženi gozd je čaroben; čarobni blesk luči // izredno privlačen, očarljiv: čaroben smehljaj; uprla je vanj čarobne oči 2. čaroven: čarobni napoj; čarobna palica / čarobna moč piščalke čarôbno prisl.: mesec je čarobno razsvetljeval pokrajino; čarobno lep svet ♪
  17.      čarodéjka  -e ž (ẹ̑) knjiž. čarovnica: vprašati čarodejko za svet; pren. Zasloni, čarodejka, svet mi z belimi rokami .. in morda mi bo dobro spet (O. Župančič) ♪
  18.      čarodéjstvo  -a s (ẹ̑) knjiž. 1. čarovništvo: preganjali so jo zaradi čarodejstva 2. redko čarovno dejanje; čarovnija: zdraviti brez zagovorov in čarodejstva ♪
  19.      čarostrélec  -lca m (ẹ̑) knjiž. pravljični čarovni strelec ♪
  20.      čarovítost  -i ž (ȋ) zastar. izredna privlačnost, očarljivost: čarovitost njegovega kramljanja ♪
  21.      čaróvnica  -e ž (ọ̑) 1. po ljudskem verovanju ženska, ki čara: čarovnice delajo točo; verjeti v čarovnice; pren. črnooka mala čarovnica ∙ publ. lov na čarovnice fanatično preganjanje nasprotne ideologije in njenih pristašev 2. slabš. grda, hudobna ženska, navadno stara: stara čarovnica je začela vpiti name ♪
  22.      čaróvnik  -a m (ọ̑) 1. po ljudskem verovanju kdor čara: čarovnik iz devete dežele; pren. v šahu je pravi čarovnik 2. kdor z rokohitrsko spretnostjo in nenavadnimi dejanji zabava gledalce: v cirkusu nastopa tudi čarovnik ♪
  23.      čaróvniški  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na čarovnike ali čaranje: čarovniški obred / čarovniški proces ♪
  24.      čáršija  -e ž (á) v balkanskem okolju 1. ulica ali trg s trgovskimi in obrtnimi lokali: iti v čaršijo 2. nekdaj trgovsko-proizvajalni družbeni sloj: bogati sinovi čaršije // slabš., v stari Jugoslaviji ta sloj kot predstavnik oblasti: velikosrbska čaršija; politika beograjske čaršije ♪
  25.      čáršijski  -a -o prid. (á) nanašajoč se na čaršijo: politika čaršijskega centralizma / Nušićeve čaršijske komedije ♪

   15.415 15.440 15.465 15.490 15.515 15.540 15.565 15.590 15.615 15.640  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA