Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

RA (15.165-15.189)


  1.      cepín  -a m (ȋ) gozdarsko orodje za premikanje hlodov: zasaditi cepin v hlod // krampu podobno alpinistično orodje za rabo v snegu in ledu: s cepinom si je v ledu izsekal stopinjo ♪
  2.      cepítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od cepiti: a) gospodarska cepitev Evrope; svetovnonazorska cepitev; cepitev sveta na bloke; cepitev družbe v razrede b) cepitev žlahtne trte na ameriško / cepitev bakterij na nova gojišča c) po cepitvi se pojavi na koži boleča oteklina ◊ biol. razmnoževanje najpreprostejših enoceličnih organizmov z razpolovitvijo; fiz. jedrska reakcija, pri kateri se cepijo jedra z veliko atomsko maso in sprošča energija ♪
  3.      cepíti  in cépiti -im nedov. (ȋ ẹ́) 1. po dolgem razsekovati, klati: cepiti drva / lasje, nohti se cepijo / cesta se cepi na dvoje 2. ločevati v dele, skupine: spori so začeli cepiti stranko; naše moči se cepijo ♦ fiz. nevtroni cepijo izotop urana 3. nedov. in dov. vstavljati cepič, požlahtnjevati s cepljenjem: cepiti divjake, vrtnico; cepiti merlot na ameriško trto / cepiti v precep, za lub; pren. cepiti evropsko umetnost na domačo tradicijo 4. nedov. in dov. vnašati v telo cepivo: cepiti otroka; cepiti prašiče proti rdečici; zaščitno cepiti / pog. koze cepiti proti kozam ● ekspr. cepiti dlako razčlenjevati problem do nepomembnih malenkosti cépljen -a -o: cepljena rastlina, trta; cepljeno usnje; biti cepljen proti davici ♪
  4.      cepítven  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na cepitev: cepitvene tendence / cepitvena akcija proti črnim kozam / cepitveni produkti izotopi, ki nastanejo pri cepitvi urana ali plutonija ♪
  5.      cepívo  -a s (í) 1. snov za cepljenje proti nalezljivim boleznim: vbrizgniti cepivo; zaščitno, zdravilno cepivo; cepivo proti otroški paralizi 2. agr. snov za sirjenje mleka: pri izdelovanju sira dodajajo mleku mikrobiološka cepiva ♪
  6.      cépljenec  -nca m (ẹ́) 1. kdor je cepljen: nega cepljenca 2. cepljena rastlina: cepljenci imajo bujno rast 3. usnj. pri cepljenju dobljeni spodnji del kože ali usnja: proizvodnja cepljenca 4. zastar. prašič križanec ♪
  7.      cépljenka  -e ž (ẹ́) cepljena rastlina ali njen sad: zasaditi vinograd s cepljenkami; enoletna, trsna cepljenka; veja, polna živo rdečih češenj cepljenk ◊ usnj. na cepilnem stroju stanjšana koža ♪
  8.      cepljív  -a -o prid. (ȋ í) 1. ki se da cepiti, klati: cepljiv les / cepljive niti 2. fiz. v katerem se lahko doseže cepitev: cepljiv plutonij, uran ♪
  9.      cepljívka  -e ž (ȋ) nav. mn., biol., navadno v zvezi z gliva enocelični rastlinski organizem brez klorofila, ki se množi s cepitvijo; bakterija ♪
  10.      cépniti  -em in cêpniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑; é ȇ) 1. slišno, plosko pasti: hruška je cepnila v travo / pog., ekspr. cepnil je po tleh padel 2. žarg., šol. ne izdelati v šoli, pri izpitu; pasti: cepnil je iz matematike; že spet je cepnila pri maturi 3. ekspr. umreti, poginiti: Bodi naš, ali cepni pred pragom! (I. Cankar) ♪
  11.      ceponóžec  -žca m (ọ̑) nav. mn., zool. v morju in sladkih vodah živeči drobni planktonski rakci, Copepoda ♪
  12.      cèr  cêra m (ȅ é) bot. hrast z zelo hrapavo skorjo in bodičasto želodovo skledico, Quercus cerris: spomladi hrast in cer zadnja vzbrstita ♪
  13.      cêrber  -a tudi -ja tudi cêrberus -a m (ȇ) slabš. nevljuden, strog vratar: neprijazni cerber mi je hotel preprečiti vstop // strog paznik, čuvaj: jetniški cerberi; mati je pazila nanjo kot cerber ♪
  14.      cêrcle  -a [serkl] m (é) 1. knjiž. majhna zaključena družba: pri njej se zbira stalni cercle žensk / literarni cercle krožek 2. gled. najnižji balkonski prostor v gledališču ♪
  15.      ceremoniál  -a m (ȃ) 1. predpisi za potek slavnosti, obredov ali za vedenje pri njih: diplomatski, dvorni ceremonial; ravnati se po določilih ceremoniala / ceremoniar je vstopil in opravil predpisani ceremonial // predpisi za način življenja na dvoru: nadležno mu je bilo živeti po ceremonialu 2. ekspr. velika slovesnost: kongres se je začel z velikim ceremonialom ♪
  16.      ceremoniálen  -lna -o prid. (ȃ) slavnosten, obreden: ceremonialna pobožnost / ceremonialen nagovor; ceremonialne kretnje // knjiž. pretirano, nenaravno vljuden: njegovo ceremonialno vedenje odbija ceremoniálno prisl.: ceremonialno se priklanjati ♪
  17.      ceremónija  -e ž (ọ́) ekspr. slavnost, obred po ustaljenih predpisih: opraviti pogrebne ceremonije; dvorne ceremonije; ceremonija kronanja // nav. mn., pog. pretirano ravnanje po družabnih pravilih: samo nobenih ceremonij; kaj pa je treba teh ceremonij; predstavil se je brez ceremonij ● ekspr. ne uganjaj ceremonij ne zapletaj stvari; ne razburjaj se po nepotrebnem ♪
  18.      ceremoniózen  -zna -o prid. (ọ̑) ekspr. ki zelo slovesno poteka: ceremoniozen sprejem; ceremoniozno pozdravljanje / ceremoniozen človek ki ljubi ceremonije ceremoniózno prisl.: podal ji je roko in jo ceremoniozno odvedel v dvorano ♪
  19.      ceremóniti  -im nedov. (ọ́ ọ̑) pog. pretirano se ravnati po družabnih pravilih: kdor je lačen, vzame in je in nič ne ceremoni // dajati si veliko dela, skrbi s čim: gostom prijazno postrezite, a nikar preveč ne ceremonite ♪
  20.      cêrij  -a m (é) kem. mehka kovina sive barve, ki na zraku zgori, element Ce ♪
  21.      cérkev  -kve ž, mn. stil. cerkvé (ẹ́) 1. stavba, namenjena za krščansko bogoslužje: ljudje gredo iz cerkve; stati pred cerkvijo; božjepotna, farna, stolna cerkev; baročna, gotska cerkev; cerkev sv. Petra; hlad cerkve; vidi se stolp domače cerkve; tiho kakor v cerkvi / ekspr. cela cerkev je pela vsi ljudje v cerkvi ∙ pog. hoditi v cerkev k verskim obredom; javno izpovedovati svojo vero; počutim se kot pes v cerkvi odveč, nezaželen 2. skupnost pripadnikov posameznih krščanskih veroizpovedi: cerkev to priporoča; izstopiti iz cerkve; anglikanska, katoliška, pravoslavna cerkev; avtoriteta cerkve; ločitev cerkve od države / Cerkev katoliška, pravoslavna cerkev ◊ rel. armenska, episkopalna, grška cerkev; vzhodna cerkev pravoslavna ali katoliška cerkev vzhodnega obreda; um. dvoranska cerkev cerkev z več ladjami, ki so vse enako visoke in ločene s stebri ♪
  22.      cerkóvniški  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na cerkovnike: opravljati cerkovniške posle / bil je iz cerkovniške družine ♪
  23.      cerkvén  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na cerkev: cerkveni stolp, zvon; cerkvena vrata / cerkveni ključar; cerkveni pevci / cerkveni dostojanstveniki; cerkvena hierarhija; cerkvene zapovedi; cerkveno pravo, sodišče / cerkveni pogreb; cerkvena pesem, umetnost; reven kot cerkvena miš zelo ◊ lingv. cerkvena slovanščina obredni slovanski jezik od 12. stoletja dalje; rel. cerkveni očetje krščanski pisatelji iz prvih sedmih stoletij; cerkveni zbor zborovanje škofov in teologov, na katerem rešujejo vprašanja doktrinarnih in disciplinskih zadev cerkve; cerkvena politika politika cerkve; načela, po katerih ureja država odnose do cerkve; cerkveno leto leto, ki se začne z adventom cerkvéno prisl.: cerkveno se poročiti ♪
  24.      cerkvénost  -i ž (ẹ̑) lastnost, značilnost cerkvenega: cerkvenost figurativne umetnosti / klerikalna cerkvenost ♪
  25.      cerkvíšče  -a s (í) redko prostor okrog cerkve: vrata na cerkvišče ♪

   15.040 15.065 15.090 15.115 15.140 15.165 15.190 15.215 15.240 15.265  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA