Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

RA (1.501-1.525)



  1.      razopážiti  -im dov.) knjiž. odstraniti opaž: razopažiti stene
  2.      zor  -óra mọ́) pri oranju nastali jarek, ko se ena brazda odreže na levo, druga pa na desno stran: očistiti, poglobiti razor; metati plevel v razor; iti po razoru ∙ knjiž. ladja je puščala za seboj globok razor brazdo; knjiž., redko drobni razori na obrazu gube
  3.      razonost  -i ž (á) ekspr. lastnost, značilnost razoranega: razoranost gorskih vrhov / razoranost obraza
  4.      razoti  -ôrjem in -órjem dov., razôrji razorjíte; razol (á ó, ọ́) 1. zorati tako, da se odreže ena brazda na levo, druga pa na desno stran: razorati njivo, ogon 2. ekspr. narediti brazdi podobne zareze: vozovi so razorali cesto / skrbi so ji razorale obraz razon -a -o: razoran obraz; razorani gorski vrhovi; razorana zemlja
  5.      razovati  -am nedov. () 1. orati tako, da se odreže ena brazda na levo, druga pa na desno stran: razoravati njivo, ogon 2. ekspr. delati brazdi podobne zareze: divje svinje razoravajo polje / skrbi ji razoravajo čelo
  6.      razorožênec  -nca m (é) knjiž. razorožen človek: streti odpor razorožencev
  7.      razorožênost  -i ž (é) lastnost, stanje razoroženega: razoroženost ujetnikov
  8.      razoroževánje  -a s () glagolnik od razoroževati: razoroževanje ujetnikov
  9.      razoroževáti  -újem nedov.) odvzemati orožje: razoroževati ujetnike; pren., ekspr. njen molk ga je počasi razoroževal razorožujóč -a -e: razorožujoč pogled
  10.      razorožítev  -tve ž () glagolnik od razorožiti: razorožitev sovražnih vojakov / prizadevanje za razorožitev
  11.      razorožíti  -ím dov., razoróžil ( í) odvzeti orožje: razorožiti sovražno četo; razorožiti ujetnike; pren., ekspr. njeno ravnanje ga je zmedlo in ga popolnoma razorožilo razorožíti se prenehati biti oborožen: vojaki so se razorožili / države naj se razorožijo razorožèn -êna -o: razoroženi ujetniki; po tem pogovoru je bil razorožen in strt
  12.      razorožítven  -a -o prid. () nanašajoč se na razorožitev: razorožitveni postopek / razorožitvena konferenca
  13.      razosebítev  -tve ž () glagolnik od razosebiti: vzroki za razosebitev človeka
  14.      razosébiti  -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) odvzeti zavest o lastni osebnosti: razosebiti človeka; v takih razmerah se človek razosebi / razosebiti delo razosébljen -a -o: razosebljeni junaki drame; biti razosebljen
  15.      razosébljanje  -a s (ẹ́) glagolnik od razosebljati: razosebljanje človeka / kulturno razosebljanje
  16.      razosébljati  -am nedov. (ẹ́) odvzemati zavest o lastni osebnosti: stroj delavca razoseblja; v takih razmerah se človek razoseblja / razosebljati delo
  17.      razosébljenje  -a s (ẹ̑) glagolnik od razosebiti: razosebljenje človeka; proces razosebljenja / razosebljenje dela
  18.      razosébljenost  -i ž (ẹ̑) značilnost razosebljenega človeka: razosebljenost junakov drame
  19.      zoven  -vna -o prid. (á) šport., v zvezi razovna stoja stoja na rokah, izvedena počasi z uleknjenim telesom: narediti razovno stojo zovno prisl.: stoja razovno
  20.      zovka  -e ž (á) šport. element orodne, parterne telovadbe, pri katerem je telo v vodoravnem položaju: narediti razovko / razovka stojno pri kateri ima telovadec eno nogo na podlagi, drugo pa visoko zanoženo
  21.      razovníca  -e ž (í) nar. red ž: arnica je ležala v dolgih ravnih razovnicah po senožetih (C. Kosmač)
  22.      razpacáti  -ám dov.) ekspr. razmazati: razpacati črnilo po zvezku
  23.      razpàd  -áda m ( á) glagolnik od razpasti: razpad zidovja / razpad trupla / razpad beljakovin / preprečiti razpad države, vojske ♦ fiz. radioaktivni razpad atomskega jedra pojav, pri katerem odda atomsko jedro enega ali dva delca
  24.      razpádanje  -a s (ā) glagolnik od razpadati: razpadanje kamenja, skal / razpadanje lesa, listja; razpadanje trupel / razpadanje organskih snovi / razpadanje rimskega cesarstva
  25.      razpádati  -am nedov.) 1. prehajati v dele, kose: kamen, skala razpada; trdnjava je že začela razpadati; hitro, počasi razpadati / razpadati na, v več delov 2. prehajati v svoje sestavine: listje začne razpadati; truplo že razpada // kem. prehajati v enostavne spojine ali elemente: organske snovi razpadajo; ogljikov dioksid razpada v ogljikov oksid in kisik; razpadati pri visoki temperaturi 3. približevati se prenehanju obstajanja, opravljanja svoje dejavnosti zaradi nediscipline, notranje nepovezanosti: armada, država začne razpadati / njun zakon že razpada razpadajóč -a -e: razpadajoč grad; razpadajoča armada; smrad po razpadajoči mrhovini

   1.376 1.401 1.426 1.451 1.476 1.501 1.526 1.551 1.576 1.601  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA