Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
RA (13.690-13.714) 
- becquerél in bekerél -a [bekerel] m (ẹ̑) fiz. enota za merjenje radioaktivnosti: kilogram hrane ne sme imeti več kot šeststo becquerelov (Bq) ♪
- béda -e ž (ẹ́) velika materialna ali duhovna stiska: vojske so pahnile prebivalstvo v največjo bedo; živeti v bedi; bil je prava podoba bede in zapuščenosti / knjiž. izjokal je vso bedo svojega srca ♪
- bedaríja -e ž (ȋ) ekspr. neumno govorjenje ali ravnanje: govoriti, kvasiti, počenjati bedarije; to je velika bedarija ♪
- bedastôča tudi bedastóča -e ž (ó; ọ́) raba peša bedarija: pripovedovati bedastoče; ne briga se za take bedastoče ♪
- bedénji -a -e [bǝd] prid. (ẹ́) star. nanašajoč se na dan pred praznikom: bedenji dan ♪
- bedljív -a -o [bǝd] prid. (ȋ í) redko ki ima rahlo spanje: bedljiv bolnik / bedljivo spanje ♪
- bédnež -a m (ẹ̑) knjiž., ekspr. kdor je v veliki materialni ali duhovni stiski, nesrečnež: onemogle bedneže je pobirala lakota ♪
- bédnik -a m (ẹ̑) knjiž., ekspr. kdor je v veliki materialni ali duhovni stiski, nesrečnik: bedniki v taborišču so bili popolnoma sestradani; otroci brezposelnih bednikov; na smrt obsojeni bednik ♪
- bédnost -i ž (ẹ́) značilnost bednega: bednost zaslužka / bednost takih izgovorov / spregledal je njegovo moralno bednost // redko beda: pogreznil se je v brezmejno bednost ♪
- bêdro -a stil. -ésa s (é, ẹ̑) noga nad kolenom; stegno: smejal se je in se tolkel po bedrih / obirati kurje bedro // nav. mn., pog., šalj. noga: hlače mu kar opletajo po suhih bedresih ♪
- beduín -a m (ȋ) arabski nomad v severni Afriki: puščavski beduini ♪
- bég 1 -a m (ẹ̑) 1. hitro umikanje iz strahu, pred nevarnostjo: pognati se, spustiti se v beg; zapoditi sovražnika v beg; divji, paničen beg; beg v gozdove; pren. beg pred samim seboj // rešitev iz neugodnih razmer: beg iz zapora; knjiž. beg iz stvarnosti, od življenja ∙ publ. zločinec je na begu ga še niso prijeli 2. knjiž. hitro časovno odmikanje: beg časa, let / beg valov ◊ astr. beg osvetij medsebojno oddaljevanje osvetij; ekon. beg z dežele odseljevanje ljudi v mesta ♪
- bég 2 -a m (ẹ̑) zlasti v fevdalni Turčiji višji civilni ali vojaški oblastnik: muslimanski begi so si razdelili zemljo; okruten beg / kot zapostavljeni pristavek k imenu ugledne vojaške ali civilne osebe Skender beg ♪
- begálnica -e ž (ȃ) čeb. priprava, ki omogoča čebelam odlet iz panja, vrnitve pa ne ♪
- begánica -e [tudi bǝg] ž (ȃ) nar. gorenjsko snop šibja in zelenja za cvetno nedeljo; butara: vitke in visoke beganice ♪
- béganje -a s (ẹ̑) glagolnik od begati: beganje po mestu; mrzlično beganje v uradih / beganje kupcev z reklamo ♪
- bégati -am nedov. (ẹ̑) 1. nemirno hoditi sem in tja: žival bega po kletki; begati po gozdu, po sobi; begati sem ter tja / sence begajo po stenah / njegov pogled bega naokrog; begati z očmi; pren. misli begajo od spomina do spomina 2. knjiž. biti v zmoti, v nejasnosti: človek pogosto bega in blodi 3. preh. spravljati v zmedenost, v zmoto: to ljudi moti in bega; čudne sanje ga begajo; dekle mu bega misli; ne begaj ga z vražami begajóč -a -e: begajoč pogled ♪
- bégavec -vca m (ẹ̄) otrok, mladostnik, ki večkrat pobegne od doma ali iz vzgojnega zavoda: ta gojenec je izrazit begavec; begavca so kmalu vrnili staršem ♪
- bégniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑) redko švigniti, šiniti: urne noge so begnile mimo / pogled mu je begnil po ljudeh; pren. misli so begnile v domači kraj ♪
- begónija -e ž (ọ́) vrtna ali sobna rastlina z velikimi listi in raznobarvnimi cveti: cvetoča begonija ♦ vrtn. gomoljasta, kraljevska begonija ♪
- begôten -tna -o prid. (ó) pesn. 1. kratkotrajen, bežen: begoten pogled, privid, trenutek; begotna misel / komaj zaznaven, begoten smehljaj 2. ki se hitro časovno odmika: begotno življenje; tek begotnih let // ki se hitro premika: begotna senca se lovi po ulici begôtno prisl.: oči so mu begotno obstale na njej ♪
- begúnček -čka m (ȗ) manjšalnica od begunec: nabiralna akcija za alžirske begunčke ♪
- begúnec -nca m (ȗ) kdor (z)beži pred nevarnostjo ali neprijetnostjo: pognali so se za beguncem; goriški begunci v prvi svetovni vojni / vojaški begunec dezerter // kdor se izseli v tujino iz političnih vzrokov; emigrant: politični begunec je zaprosil za azil ♪
- begúnski -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na begunce: begunsko taborišče / begunska vlada vlada, ki zaradi okupacije ali izgube oblasti v državi deluje v tujini ♪
- begúnstvo -a s (ȗ) begunsko življenje: skusiti bridkost begunstva / živeti v begunstvu v emigraciji / vojaško begunstvo dezerterstvo ♪
13.565 13.590 13.615 13.640 13.665 13.690 13.715 13.740 13.765 13.790