Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

RA (12.115-12.139)


  1.      zavirálec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor kaj zavira: zaviralci so zaustavili voz / pospeševalci in zaviralci razvoja ♪
  2.      zavirálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na zaviranje: raketa je opravila zaviralni manever / zaviralni vzvod; zaviralna naprava, raketa / zaviralna sila / publ. zaviralni momenti hitrejšega razvoja ♦ aer. zaviralno padalo padalo za dodatno zaviranje zlasti nekaterih reaktivnih letal, raketoplanov pri pristajanju; lit. zaviralni moment dogodek, ki za kratek čas odloži razplet ♪
  3.      zavirálnik  -a m (ȃ) žel. naprava na vlečnem vozilu za zaviranje vlaka: zavirati z zaviralnikom; ročica zaviralnika ● redko zavirati kmečki voz z zaviralnikom z zavorno verigo ♪
  4.      zavíranje  -a s (ȋ) glagolnik od zavirati: po večkratnem zaviranju se je avtomobil ustavil; zaviranje letala ob pristajanju; mehanizem za zaviranje; zaviranje in pospeševanje / zaviranje z motorjem / zaviranje napredka ♦ lit. zaviranje upočasnitev dogajanja, odložitev razpleta v pripovednem, dramskem delu; žel. mešano zaviranje istočasno zaviranje z ročno, zračno zavoro ♪
  5.      zavírati 1 -am nedov. (ȋ ȋ) 1. prizadevati si z zavoro povzročiti, da se vozilo, kolo premika počasneje ali da se ustavi: voznik zavira ob vožnji navzdol; zavirati avtomobil, voz / avtomobil, vlak zavira / zavirati na vsa štiri kolesa; zavirati s coklo; zavirati z motorjem z odvzemanjem plina povzročati zaviralni učinek motorja na kolesa, ki ženejo vozilo // delati, povzročati, da je premikanje počasnejše: zavirati korak; zavirati pri teku / zavirati hitrost 2. delati, povzročati a) da poteka kaj počasneje: sneg je zaviral hojo / tovorna vozila zavirajo promet / če ne moreš pomagati, vsaj ne zaviraj dela; pospeševati in zavirati procese b) da se kaj ne začne, ne uresniči takoj: zavirati akcijo, vstajo; zavirati izid knjige / možitev je zaviralo več reči c) da kdo kaj naredi, uresniči težje, pozneje: pri pisanju razprave ga je zavirala bolezen / zavirali so jih v njihovih prizadevanjih 3. delati, povzročati, da kaj ne napreduje, ne dosega višje stopnje: suša zavira rast rastlin; nesmotrni predpisi zavirajo razvoj gospodarstva / ekspr. zavirati cene prizadevati si, da se počasneje, manj zvišujejo ● star. skale zavirajo potoku pot zapirajo, omejujejo zavirajóč -a -e: sunkovito zavirajoč, je skušal preprečiti nesrečo; imeti zavirajoč vpliv; zavirajoče okoliščine; prisl.: zavirajoče delovati zavíran -a -o: zaviran proces; razvoj je zaviran ♪
  6.      zavírati 2 -am nedov. (ȋ ȋ) redko začenjati vreti: juha že zavira ♪
  7.      zavóra  -e ž (ọ̑) 1. priprava, mehanizem za zaviranje česa, zlasti vozila: zavore delujejo, žarg. primejo; ekspr. zavore so zacvilile; preizkusiti zavoro; zavreti z zavoro; zavore kolesa; zavore pri avtomobilu; pedal, ročica zavore / potegniti zavoro ročico zavore; pritisniti na zavoro na pedal zavore / nožna, ročna zavora; sprednje, zadnje zavore 2. nav. ekspr., navadno s prilastkom kar kak pojav, dogajanje zavira, omejuje: pri odločanju o izvozu deluje več zavor; zavore kulturnega življenja / košarkar je sčasoma postal zavora soigralcem 3. nav. mn. kar preprečuje, da kdo dela, se ravna po trenutnih vzgibih, željah: pod vplivom alkohola so zavore v njem popustile; osvoboditi se zavor in razdvojenosti / čustvene, duševne zavore; estetske, socialne zavore / o svojem razmerju z njim je pripovedovala brez zavor ● star. odvaliti zavoro s ceste oviro ◊ avt. bobnasta, čeljustna, kolutna zavora; tračna zavora ki jo sestavljata zavorni boben ali zavorni kolut in zavorni trak; rib. zavora ribiškega kolesca naprava za zaviranje, uravnavanje odvijanja ribiške vrvice pri utrujanju ribe; strojn. hidravlična zavora; teh. elektromagnetna, mehanična, zračna zavora; žel. avtomatska zračna zavora ki deluje avtomatsko, če pride do pretrga zračnega voda; zasilna zavora avtomatska zračna zavora, ki jo v sili, nevarnosti sproži potnik, železniški delavec s potegom ročice ♪
  8.      zavprášati  tudi zavprašáti -am dov., tudi zavprašála (á á á) star. vprašati: zavprašal je, kaj se je zgodilo ♪
  9.      zavráčanje  -a s (ā) glagolnik od zavračati: zavračanje živine / zavračanje pomoči / zavračanje snubcev / zavračanje predlogov / zavračanje racionalizma ♪
  10.      zavráčati  -am nedov. (ā ȃ) 1. delati, da žival ne pride, kamor se ne želi, ali se od tam oddalji: na paši so mu pomagali zavračati živino / pes je z laježem zavračal ovce 2. delati, da kdo ne more iti, priti tja, kamor namerava: redarji so zavračali množico, ki je silila na trg / obramba je zavračala sovražnikove napade odbijala 3. z besedami, s kretnjami izražati, da osebek ne želi, noče tega, kar se mu daje, ponuja: zavračati darila; zaporniki že cel teden zavračajo hrano / zavračati funkcije 4. z besedami, s kretnjami izražati, da osebek ne želi, noče tega, kar želi kdo v zvezi z njim uresničiti: zavračati pomoč pri učenju / zavračati predlagano sodelovanje // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža odločno voljo osebka, da ne uresniči dejanja, kot ga določa samostalnik: zavračati odgovor, podpis 5. z besedami, s kretnjami izražati, da osebek ne želi, noče narediti česa ali priti v kako razmerje s kom: plesalce je zavračala drugega za drugim; vse snubce vztrajno zavrača 6. z izrazitvijo nasprotovanja čemu delati, da se kaj ne sprejme, uveljavi: zavračati predloge; naše prošnje so vztrajno zavračali // odklanjati kaj, ne sprejemati česa zaradi neustreznosti, pomanjkljivosti: zavračati pošiljke neustrezno pakiranega blaga // odklanjati uradno priznanje, veljavo česa: zavračati nove cenike 7. izjavljati, zatrjevati, da je kaj neresnično, nepravilno, neutemeljeno: v razpravi so zavračali njegove očitke, ugovore; zavračati nasprotnikove trditve // izražati negativen odnos do česa, nepriznavanje česa: njegov nazor v umetnosti so zavračali in smešili; v svojih spisih je zavračal pretiran nacionalizem / novejša terminologija ta izraz zavrača ga ne priznava 8. imeti, izražati negativen odnos do česa: otrok zavrača šolo; zavrača vso moderno umetnost // knjiž. ne čutiti naklonjenosti do koga, ne marati: sošolci ga zavračajo 9. izražati svoje nestrinjanje s tem, kar kdo izjavi, trdi: v razpravi so ga ostro zavračali / to pa res nič ni, so ga zavračali zavračajóč -a -e: zavračajoč trditve nasprotnika, je zašel v pretiravanje zavráčan -a -o: zavračana čreda ♪
  11.      zavračeváti  -újem nedov. (á ȗ) zavračati: zavračevati krave na pašnik / zavračeval je njihove pomisleke ♪
  12.      zavráten  -tna -o prid. (ȃ) knjiž. 1. ovraten: zavratna ruta 2. ki skrivaj naredi kaj slabega; zahrbten: zloben in zavraten človek / zavraten napad, umor 3. navidezno nenevaren: reka je polna zavratnih vrtincev / zavratna bolezen zavrátno prisl.: zavratno napasti koga ♪
  13.      zavrátnež  -a m (ȃ) knjiž. zahrbten človek: ne zaupaj jim, ker so sami zavratneži ♪
  14.      zavrátnica  -e ž (ȃ) 1. star. kravata: zavezati zavratnico; svilena zavratnica / sneti psu zavratnico ovratnico 2. knjiž. zahrbtna ženska: onemogočiti zavratnico ♪
  15.      zavrátnik  -a m (ȃ) 1. star. ovratnik: zapeti zavratnik; suknjič z visokim zavratnikom 2. knjiž. zahrbten človek: razkrinkati zavratnika ♪
  16.      zavrátnost  -i ž (ȃ) knjiž. zahrbtnost: sovražiti koga zaradi njegove zavratnosti / zavratnost puščave / tako ravnanje je zavratnost zahrbtno dejanje ♪
  17.      zavrvráti  -ám dov. (á ȃ) knjiž. dati glasove kot voda pri vretju: morje je zakipelo in zavrvralo ♪
  18.      zazdráviti  -im dov. (ā ȃ) star. ozdraviti, pozdraviti: ko ga bodo zazdravili, se bo vrnil na delo zazdráviti se ozdraveti, pozdraviti se: zapustil je bolnišnico, preden se je zazdravil / rana se mu ni zazdravila zacelila ♪
  19.      zazírati se  -am se nedov. (ȋ ȋ) knjiž. upirati, usmerjati pogled kam; gledati: zazirati se skozi okno; zazirati se v daljavo / začudeno so se zazirali v nas; pren., ekspr. zazirati se v prihodnost ♪
  20.      zažírati  -am nedov. (ȋ ȋ) ekspr. živeti od dela drugega, na škodo drugega: očitajo mu, da jih zažira zažírati se s prislovnim določilom 1. z žretjem, grizenjem prodirati v kaj: črvi se zažirajo v les; pren., ekspr. strah se zažira v ljudi 2. zaradi delovanja določene sile prihajati v kako snov: žaga se zažira v deblo; voz se je zažiral v razmočena tla / vodna struga se zažira vse globlje 3. prihajati skozi površino v kaj tako, da se težko odstrani: prah se zažira v obleko / rja se zažira v kovino / saje so se zažirale v kožo ● ekspr. tovarna se zažira v polje sega ♪
  21.      zažlíndrati  -am dov. (ȋ) metal. povzročiti, da se določene sestavine rude in dodatkov spremenijo v žlindro: zažlindrati primesi ♪
  22.      zažlobudráti  -ám dov. (á ȃ) 1. dati glasove kot voda pri močnem vretju: juha v loncu je zažlobudrala; brezoseb. v kotličku je zažlobudralo 2. ekspr. nerazločno, hitro reči, povedati: mimogrede je nekaj zažlobudral / hvala, nasvidenje, so zažlobudrale vsevprek ♪
  23.      zbalansíranje  tudi izbalansíranje in zbalancíranje tudi izbalancíranje -a s (ȋ) glagolnik od zbalansirati: zbalansiranje krmilne naprave ♪
  24.      zbalansírati  -am tudi izbalansírati -am in zbalancírati -am tudi izbalancírati -am dov. (ȋ) 1. spraviti v ravnotežje: zbalansirati jadrnico / zbalansirati krmilno napravo 2. ekspr. loveč ravnotežje prinesti: srečno je zbalansiral poln pladenj na mizo zbalansíran tudi izbalansíran in zbalancíran tudi izbalancíran -a -o: zbalansirano krmilo ♪
  25.      zbanalizírati  -am dov. (ȋ) narediti kaj pusto vsakdanje, plehko, nepomembno: priredba je dramo zbanalizirala; okus poslušalcev se je zbanaliziral zbanalizíran -a -o: zbanalizirani pogovori; zbanalizirano pojmovanje česa ♪

   11.990 12.015 12.040 12.065 12.090 12.115 12.140 12.165 12.190 12.215  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA