Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

RA (11.440-11.464)


  1.      uporabljívost  -i ž (í) uporabnost: uporabljivost odpadkov / velika uporabljivost novih stiskalnic ♪
  2.      uporábnica  -e ž (ȃ) ženska oblika od uporabnik: uporabnica prostorov ♪
  3.      uporábnik  -a m (ȃ) kdor kaj uporablja glede na namenskost: obvestiti uporabnike cest o snežnih razmerah; uporabniki in lastniki kmetijskih zemljišč / približati slovar uporabnikom; uporabniki in oblikovalci strojev / uporabniki jezika / uporabniki plina, vode porabniki; uporabniki posojil jemalci ♦ jur. uporabnik stanovanja nosilec stanovanjske pravice in člani gospodinjstva, ki z njim stanujejo ♪
  4.      uporábnikov  -a -o (ȃ) pridevnik od uporabnik: uporabnikove pravice ♪
  5.      uporabnína  -e ž (ȋ) znesek, ki se plača za uporabo česa: plačati, zaračunati uporabnino za instrumente, knjige ♪
  6.      uporábniški  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na uporabnike: uporabniške zahteve glede kakovosti izdelkov ♦ elektr. uporabniški program ♪
  7.      uporábnost  -i ž (á) lastnost, značilnost uporabnega: pomen kakovosti in uporabnosti izdelkov za uveljavitev na tržišču; praktična uporabnost znanja; velika, vsestranska uporabnost usnja; uporabnost elektronike v medicini / uporabnost manjših kosov lesa / uporabnost stavbe po potresu; rok uporabnosti živila ♪
  8.      uporábnosten  -tna -o prid. (á) nanašajoč se na uporabnost, uporabo: lepotni in uporabnostni elementi izdelka / uporabnostne raziskave / razdeliti surovine v uporabnostne skupine ♦ lov. uporabnostni pes pes, ki je šolan glede na uporabo in ima izpit ustrezne stopnje; vsestranska uporabnostna tekma tekma glede na uporabnost, izurjenost psov za lov ♪
  9.      uprásniti  -em dov. (á ȃ) 1. s potegom po čem prižgati: zaradi vlage ni mogel uprasniti vžigalice / uprasniti vžigalnik / uprasniti luč prižgati z vžigalico 2. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti, oditi: uprasnil jo je iz hiše; uprasniti jo za živino ♪
  10.      upraševánje  -a s (ȃ) glagolnik od upraševati: upraševanje premoga ♪
  11.      upraševáti  -újem nedov. (á ȗ) spreminjati v prah: upraševati premog / upraševati jajca, mleko ♪
  12.      uprašíti  -ím dov., uprášil (ȋ í) 1. spremeniti v prah: uprašiti kamnino; ob atomski eksploziji se je morsko dno uprašilo / uprašiti jajca, mleko 2. redko zaprašiti: pri hoji je uprašil čevlje; obleka se je uprašila uprašèn -êna -o: uprašena kreda; fino uprašena snov ♪
  13.      uprašljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da uprašiti: uprašljiva kamnina ♪
  14.      upráti  upêrem dov., uprál (á é) s pranjem, pri pranju poškodovati: uprati zavese; blago se je upralo in skrčilo ♪
  15.      upráva  -e ž (ȃ) 1. dejavnost, ki se ukvarja z urejanjem, usmerjanjem življenja v kaki družbeni skupnosti: modernizirati upravo; urediti upravo, sodstvo in zakonodajo; zaposliti se v upravi; vodilna mesta v upravi / civilna, vojaška uprava // organi, ki opravljajo to dejavnost: organizirati upravo; državna, občinska, zvezna uprava; struktura deželne uprave / strokovno neustrezna uprava upravni delavci // s prilastkom osnovna enota za opravljanje dejavnosti na kakem področju splošnega pomena: carinska, davčna uprava; geodetska uprava; pravosodna uprava 2. organi v kaki delovni skupnosti, ki odločajo o življenju, opravljanju temeljnih nalog v tej skupnosti: poslati dopis upravi podjetja; fakultetna, gledališka, rudniška, tovarniška uprava; pritožiti se na upravo pristanišča; prostori uprave / taboriščna uprava / biti v službi na upravi / delavci so se zbrali pred upravo upravno stavbo, upravnimi prostori 3. upravljanje: prevzeti upravo nad določenim ozemljem; priti pod državno upravo / zaupati komisiji upravo gledališča / slaba uprava stavb ● pog., šalj. lahko se pritožiš na sončno upravo nikamor se ne moreš pritožiti; pog., šalj. zaposlen je pri sončni upravi nikjer; sploh ni zaposlen ◊ jur. javna uprava odločanje o javnih zadevah; sistem organov, ki odločajo o javnih zadevah; notranja uprava dejavnost organov za notranje zadeve; obča uprava dejavnost, ki na splošno skrbi za redno delovanje zlasti državne uprave; prisilna uprava do 1977 začasna uprava v gospodarski organizaciji, ki bi lahko prišla zaradi velikih nepravilnosti v stečaj; skupna uprava politična in gospodarska oblast dveh ali več držav na istem ozemlju; kondominij; vojaška uprava začasna izvršna oblast vojske na zasedenem ozemlju; uprava državne varnosti do 1967 organizacijska enota zveznega in republiškega organa za notranje zadeve, ki skrbi za varovanje ustavne ureditve; uprava za notranje zadeve posebni in območni upravni organi v sestavu republiškega sekretariata za notranje zadeve; zgod. mandatna uprava med obema vojnama upravljanje tujega ozemlja, za katero določeno državo pooblasti mednarodna organizacija ♪
  16.      upráven  -vna -o prid. (á ā) nanašajoč se na upravo ali upravljanje: a) upravna razdelitev države; upravne reforme; dobiti upravno samostojnost / upravni okoliš; upravna enota; upravne meje; upravno središče otoka / upravni delavec; upravni predpis; upravne in druge javne službe; upravne zadeve / upravni aparat upravni organi kake skupnosti; upravni odbor društva; upravni organ organ, ki opravlja upravne zadeve; upravna odločba odločba, ki jo izda upravni organ; upravna taksa taksa, ki se plača v upravnem postopku b) upravna hierarhija / upravne stavbe v središču mesta c) določiti upravne naloge v delovni organizaciji; upravna opravila / upravni prostori / upravni odbor organ upravljanja v podjetju / srednja upravno-administrativna šola; višja upravna šola ◊ adm. upravni postopek postopek, po katerem poslujejo upravni organi; jur. upravni spor spor, v katerem sodišče odloča o zakonitosti dokončne odločbe v upravni zadevi; upravna izvršba izvršba, pri kateri izvršilni postopek opravi upravni organ; upravno pravo predpisi, ki urejajo organizacijo in delovanje upravnih organov; upravno sodišče nekdaj sodišče, pristojno za upravne spore; ptt upravno pismo pismo v ovitku s povratnico, ki ga pošilja državni organ fizični ali pravni osebi; šol. višji upravni delavec naslov za diplomanta višje upravne šole; upravni tehnik naslov za diplomanta srednje upravno-administrativne šole uprávno prisl.: upravno kaznovati; upravno razdeliti deželo ♪
  17.      upravíčenec  -nca m (ȋ) kdor ima pravico do česa: poravnati zahtevek upravičencem; volilni upravičenec; upravičenec do pokojnine, zavarovalnine; biti na seznamu upravičencev ♦ jur. čekovni upravičenec kdor ima pravico unovčiti ček; služnostni upravičenec ♪
  18.      upravíčenka  -e ž (ȋ) ženska oblika od upravičenec: upravičenka do porodniškega dopusta ♪
  19.      upravíčenost  -i ž (ȋ) značilnost upravičenega: upravičenost boja proti okupatorju; moralna upravičenost dejanja; upravičenost kritike / upravičenost društva, šole / dokazati upravičenost do otroškega dodatka pravico ♪
  20.      upravičeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. imeti, navajati zadostne razloge za kaj: upravičevati svojo odločitev // biti zadosten razlog za kaj: dozdajšnji uspehi upravičujejo upe, da bo načrt dosežen; nič ne upravičuje njegovega strahu 2. publ. dajati pravico do česa: vaše življenje vas kljub vsemu ne upravičuje do maščevanja ♪
  21.      upravíčiti  -im dov. (í ȋ) 1. imeti, navesti zadostne razloge za kaj: upravičiti ustanovitev podjetja; upravičiti zahteve 2. z ravnanjem, dosežki dokazati pravico do česa: upravičil je svoj položaj / kinoteka je upravičila svoj obstoj / upravičil je zaupanje delovnih ljudi upravíčen -a -o 1. deležnik od upravičiti: s temi dejstvi je stvar upravičena 2. za katerega obstajajo zadostni razlogi: upravičen odpor proti potujčevanju; upravičeni pomisleki; upravičen sum; upravičena domneva 3. ki ima pravico do česa: upravičen dedič; biti upravičen do otroškega dodatka; prisl.: upravičeno pohvaliti, zavrniti kaj; upravičeno se pritoževati ♪
  22.      upravítelj  -a m (ȋ) kdor kaj upravlja: postati upravitelj; imenovati upravitelja; upravitelj zgradbe / upravitelj sklada / šolski upravitelj šolski ravnatelj; upravitelj pošte upravnik pošte; upravitelj v Judeji pri starih Rimljanih cesarjev namestnik v provinci ♦ jur. stečajni upravitelj kdor med stečajnim postopkom vodi posle dolžnika in ga zastopa; navt. upravitelj stroja pomorski strojnik, ki upravlja ladijske stroje; rel. župnijski upravitelj duhovnik, ki začasno upravlja župnijo; zgod. deželni upravitelj do srede 18. stoletja zastopnik deželnega glavarja v času njegove odsotnosti in predsednik deželnega sodišča; dvorni upravitelj v nekaterih državah vodja dvornega urada; dvorni maršal ♪
  23.      upraviteljeváti  -újem nedov. (á ȗ) knjiž. biti upravitelj: upraviteljevati posestvo / učiteljevati in upraviteljevati biti ravnatelj ♪
  24.      upravíteljica  -e ž (ȋ) ženska oblika od upravitelj: upraviteljica sklada / šolska upraviteljica šolska ravnateljica ♪
  25.      upravíteljstvo  -a s (ȋ) 1. služba upravitelja: sprejeti upraviteljstvo posestva 2. urad upravitelja: oddati prošnjo v upraviteljstvu ♪

   11.315 11.340 11.365 11.390 11.415 11.440 11.465 11.490 11.515 11.540  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA