Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Prst (601-625)


  1.      prlívka  -e ž (ȋ) zool. ptica z velikimi očmi in s tremi prsti na nogi, Burhinus oedicenemus ♪
  2.      protínast  -a -o prid. (ȋ) med. ki ima protin: protinast človek / protinaste noge protínasto prisl.: protinasto zviti prsti ♪
  3.      prozóren  -rna -o prid., prozórnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki prepušča svetlobo: prozoren lak, papir; tanka, prozorna tkanina; žuželka s prozornimi krili; posoda iz prozornega stekla; to blago je zelo prozorno / prozoren oblak / ekspr.: koža bolnikovega obraza je bila skoraj prozorna; njeni prstki, beli in prozorni, so zadrhteli // ekspr. jasen, zelo čist: prozorno nebo; tu je morje zelo prozorno / večer je bil tih in prozoren 2. ekspr. ki se da z lahkoto spregledati: tvoji nameni so prozorni prozórno prisl.: prozorno ga je pogledala ♪
  4.      prožílec  -lca [tudi u̯c] m (ȋ) knjiž. sprožilec: vojak je položil prst na prožilec, pomeril in ustrelil / fotograf je pritisnil prožilec ♪
  5.      prožílo  -a s (í) knjiž. sprožilo: prožilo pri pasti / fotograf je pritisnil na prožilo / prislonil je puško k licu in dal prst na prožilo na sprožilec, na petelina / morda je pomanjkanje hrane prožilo selitvenega nagona ptic ♦ voj. vzvod za sprožitev udarne igle pri strelnem orožju ♪
  6.      próžnost  -i ž (ọ́) 1. lastnost prožnega telesa ali snovi: prožnost jekla / s starostjo koža izgublja svojo prožnost 2. lastnost gibljivega dela telesa: prožnost prstov, sklepov; prožnost v kolenih 3. lahkotnost, gibčnost: prožnost hoje 4. ekspr. sposobnost prilagajati se času, razmeram: prožnost stališča ◊ fiz. meja prožnosti največja obremenitev, ki še ne spremeni trajno oblike telesa ♪
  7.      pst  [pśt in ps̀t] medm. izraža opozorilo, naj bo kdo tiho, naj molči: položil je prst na usta: pst; pst, ostani, kjer si; psst, tiho ♪
  8.      pterodáktil  -a m (ȃ) pal. izumrli plazilec z zelo podaljšanim prstom in kratkim repom, sposoben letati ♪
  9.      púhlica  in puhlíca -e ž (ú; í) 1. ekspr. besedna zveza, ki zaradi pogostne, nepristne rabe izgubi svojo vsebinsko vrednost: govoriti, uporabljati puhlice / časopisne puhlice / obrabljene, prazne puhlice / sprejel jih je s prijaznimi puhlicami 2. agr. rahla, rodovitna prst: saditi v puhlico / obdelovati puhlico ♪
  10.      pustíti  -ím dov., pústil (ȋ í) 1. s širokim pomenskim obsegom ne narediti določenega dejanja, katerega predmet je kdo ali kaj: pustil je deske pred vrati, čeprav ve, da so v napoto; pol kosila je pustil ni pojedel; pusti to, saj veš, da ni tvoje ne jemlji tega, ne prilaščaj si tega; vse so pustili, jaz naj pa pospravljam / pustiti njivo v ledini, v prahi / pustiti vrata nezaklenjena / pusti ga, ko veš, da ni kriv; pustiti koga brez odgovora ne odgovoriti mu; pustiti koga na miru, pri miru; pustiti koga pri življenju, v zmoti / pustiti kaj ob strani ne upoštevati, ne ozirati se na kaj; publ. pustiti vprašanje odprto ne odgovoriti nanj, ne rešiti ga / pripoved ga je pustila ravnodušnega 2. z nedoločnikom ne narediti določenega dejanja a) da se lahko uresničuje dejanje, kot ga izraža dopolnilo: pustiti testo vzhajati; pustiti si rasti brado b) da kdo neha delati, biti v stanju, kot ga izraža dopolnilo: pustiti koga spati do devetih; pusti otroke, naj se igrajo / pusti ga, naj gre; pusti mu oditi; pustiti se fotografirati, ujeti / pog. tega si ne pustim reči ne dovolim / straža ga ni pustila na drugo stran 3. ne narediti komu določenega dejanja, zaradi česar mu kaj ostane: pustili so mu obleko in knjige, vse ostalo so mu pa zaplenili / pustiti komu svobodo, življenje 4. nezavedno ne narediti določenega dejanja, zaradi česar osebek nima, ne more uporabiti, kar izraža dopolnilo: ni mogel plačati, ker je pustil denar doma; le kje sem pustil dežnik 5. z določenim namenom narediti, da je, ostane kaj kje: pustiti ključ pod predpražnikom / pustiti komu, za koga pismo; pustiti naslov pri stricu 6. narediti, da ostane kdo ali kaj na mestu, kjer je bil pred tem tudi osebek: pustiti družino v domovini; pustil je psa pred vrati in vstopil / bolnika ne moremo pustiti samega 7. narediti, povzročiti, da kje je, ostane, kar izraža dopolnilo: tat ni pustil prstnih odtisov, sledov / bolezen lahko pusti hude posledice / pog. predstava je pustila slab vtis gledalcem ni bila všeč, jim ni ugajala // s prislovnim določilom narediti, povzročiti, da ostane zaradi določenega delovanja, dogajanja za osebkom, kar izraža dopolnilo: okupator je pustil za seboj požgane domove; nevihta je pustila veliko opustošenje / vojna pusti v ljudeh strah 8. s prislovnim določilom zaradi premikanja, napredovanja priti glede na koga ali kaj v položaj, kot ga izraža določilo: pustili smo mesto za seboj in prodirali dalje proti jugu / pog. pustiti koga pri učenju daleč zadaj 9. zapustiti: vsi so ga pustili, le pes mu je ostal zvest / pustil je ženo in se poročil z drugo / umrli je pustil ženo in dva otroka / pustiti sinovoma lepo premoženje 10. nehati biti v dejavnem odnosu s tem, kar izraža dopolnilo: pustiti delo, kajenje, službo; pusti žogo in pojdi z nami / pustimo burke, šale začnimo (govoriti, ravnati) resno; pustimo to, raje nam povej kaj bolj veselega nehajmo se pogovarjati o tem, ne mislimo na to / pusti to delo drugemu prepusti ● pog. zmeraj me pusti čakati nikoli ne pride točno; pog. reci mu, da ga pustim pozdraviti da ga pozdravljam; pog. zmeraj se pusti prositi zmeraj ga je treba pregovarjati, da naredi, kar se prosi; ekspr. tu sem pustil svojo mladost preživel; pog. le kje si pamet pustil, fant le kaj si mislil, da si bil tako nespameten; ekspr. pustiti domišljiji prosto pot sanjariti, izmišljati si; pustiti komu proste roke ne ga ovirati, onemogočati; dovoliti mu, da ravna po svojem preudarku; pog. pustimo to ne govorimo več o tem; ekspr. pustil ga je že iz misli pozabil je nanj; ekspr. ves čas ga ni pustil izpred oči ga je opazoval, nadzoroval; publ. pustiti tovarno v obratovanje narediti, da začne obratovati, delati; pog. njen mož pusti ves denar v gostilni ga zapravi, zapije; pog. ta pa ne pusti do sebe, k sebi vztraja pri svojem; je nedostopen; kjer osel leži, dlako pusti nekulturen človek se (rad) podpisuje, kjer ni primerno; nereden človek se spozna po tem, da za seboj pušča nered pustívši zastar.: odhitela je, pustivši otroka samega puščèn -êna -o: na vrtu puščeno orodje ♪
  11.      račúnanje  -a s (ȗ) glagolnik od računati: končati računanje; rezultati računanja so pravilni / pismeno računanje; računanje na pamet, na prste; računanje na računalniku, z računalnikom / danes imajo v šoli računanje matematiko / po njegovem računanju je bil oče že doma ♦ mat. logaritemsko računanje; okrajšano računanje; računanje s celimi števili, z ulomki ♪
  12.      račúnati  -am nedov. (ȗ) 1. opravljati računske operacije: zna brati in računati; hitro, počasi računati / računati hitrost, površino; računa, koliko denarja mu bo ostalo / računati na pamet, na prste, z računalnikom ♦ mat. računati koren, logaritem; računati na pet decimalk natančno 2. dov. in nedov. napisati, povedati dolžni znesek za kaj: računati naročniku blago, prevoz; računati sto dinarjev / računati komu visoke obresti / na uro računa petsto dinarjev 3. ugotavljati, določati: računati mesece po luni / potomstvo se ponekod računa po materini liniji / računal je, kaj mora še narediti mislil, razmišljal 4. na osnovi določenih dejstev, domnev imeti, kar izraža dopolnilo, za uresničljivo, verjetno: letos računajo na večji obisk turistov; računam, da bom čez en teden doma / nihče ni računal na uspeh, z uspehom ni mislil nanj, ga pričakoval 5. misliti na kaj kot na dejstvo in ravnati v skladu s tem: računal je na denar od prodaje, pa se je uštel; računaj, da nas bo pri kosilu najmanj pet / s tem dejstvom je treba računati to dejstvo je treba upoštevati račúnati se star. šteti se, imeti se: računata se med njegove znance računajóč -a -e: jamstvo velja, računajoč od dneva prodaje; spremenil se je v hladno računajočega moža račúnan -a -o: promet, računan v dinarjih; približno, ekspr. okroglo računano stane izdelek tristo dinarjev ♪
  13.      ráhlica  in rahlíca -e ž (á; í) agr. rahla rodovitna prst: saditi v rahlico ♪
  14.      razbírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. razpoznavati znak, znake za glas, glasove in jih povezati v besedo: s prstom je kazal črke in razbiral besede; razbirati napise / nezaupno ga je opazovala, ko je razbiral pismo bral; razbirati podatke z instrumentov odčitavati // razumevati ustaljene, dogovorjene znake; brati: zidar mora znati razbirati gradbeni načrt; razbirati šifrirano besedilo 2. knjiž. z gledanjem, opazovanjem česa ugotavljati, spoznavati kaj: iz urejenosti izložb je razbiral okus, znanje aranžerja / razbirati posamezne predmete razločevati // ugotavljati, spoznavati sploh: iz njegovih besed razbiram, da je zelo nezadovoljen / znanstveniki razbirajo skrivnosti narave odkrivajo, razkrivajo / z njenega obraza razbira, kaj misli ● knjiž. zdelo se je, kot da razbira nasprotnikovo ponudbo presoja, ocenjuje; knjiž. razbiral je, kaj naj reče premišljeval, pretehtaval; publ. razbirati zrno od plev ločevati ♪
  15.      razbŕskati  -am dov. (r̄ ȓ) 1. razkopati s kremplji, s prsti: kokoši so razbrskale gnoj / razbrskati gredo / s palico je razbrskal žerjavico 2. ekspr. spraviti v nered: ko je iskala jopico, je vse razbrskala ♪
  16.      razbrskávati  -am nedov. (ȃ) razkopavati s kremplji, s prsti: vrane so razbrskavale odpadke / z grabljami razbrskavati krtine ♪
  17.      razgíbanost  -i ž (ȋ) lastnost, značilnost razgibanega: razgibanost prstov, telesa / razgibanost morske gladine / politična razgibanost študentov; razgibanost učencev pri pouku / čustvena, notranja razgibanost / razgibanost odrskega dogajanja / razgibanost turistične dejavnosti; razgibanost gospodarske rasti / razgibanost pročelij / knjiž. razgibanost pokrajine ♪
  18.      razgíbati 1 -am in -ljem dov. (ȋ) 1. z gibanjem, premikanjem narediti kaj bolj gibljivo, bolj prožno: razgibati hrbet, telo; s hojo, telovadbo razgibati; šel je na sprehod, da bi se nekoliko razgibal; razgibati si odrevenele prste 2. povzročiti, narediti, da se kaj z enim delom pritrjenega začne premikati sem in tja; razmajati: lahen veter je razgibal listje, veje // povzročiti, narediti, da kaj začne valovati, se gibati: burja razgiba morsko gladino / krik je razgibal množico; ob eksploziji so se ljudje razgibali 3. spraviti v živahnejšo dejavnost: društvo je vaščane razgibalo; razgibati mladino; duševno, notranje razgibati / knjiga je razgibala otrokovo domišljijo // povzročiti, da kaj živahneje poteka: režiser bi moral filmsko dogajanje razgibati; ta učitelj zna razgibati pouk; s šalami in petjem razgibati prireditev // povzročiti, da kaj poteka v večjem obsegu, intenzivneje: delo organizacije bo treba razgibati; razgibati delovanje društva; razgibati turistično dejavnost / razgibati gospodarsko rast 4. nav. ekspr. povzročiti, da kdo postane bolj sproščen, živahen: dogodek je bolnika poživil in razgibal / vino nam je razgibalo kri / mesto bo treba nekoliko razgibati 5. narediti kaj bolj pestro, zanimivo: razgibati poglavje z dialogi / arhitekt je z različnimi elementi razgibal pročelje hiše razgíban -a -o 1. deležnik od razgibati: razgiban pogovor; razgiban promet; dobro razgibani prsti; ritem skladbe je razgiban; razgibane barve; opazovati razgibano gručo 2. ki je poln vznemirljivih, razburljivih dogodkov: razgibano leto, življenje / ta dežela ima razgibano zgodovino ● to je zelo razgiban človek poln sil, živahen; knjiž. razgibana pokrajina gričevnata, hribovita; prisl.: razgibano živeti ♦ muz. razgibano označba za hitrost izvajanja mosso ♪
  19.      razgrábljati  -am nedov. (á) 1. z grabljenjem a) spravljati narazen: razgrabljati prst b) odstranjevati, izravnavati: razgrabljati krtine 2. ekspr. pohlepno si prisvajati dobrine: tujci so razgrabljali naše bogastvo ♪
  20.      razgrébati  -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. z grebenjem delati, da kaj ni več skupaj, na kupu: razgrebati žerjavico; razgrebati s prsti / večkrat je razgrebal ogenj in nalagal drva 2. z grebenjem delati, da kaj zavzame večjo površino: razgrebati žerjavico po peči 3. z grebenjem povzročati, da je kaj poškodovano, uničeno: pazil je, da kokoši ne razgrebajo gred // ekspr. povzročati, da je kaj poškodovano, uničeno sploh: ljudje s čevlji razgrebajo parket; pren. trpljenje ji je razgrebalo obraz 4. nar. (močno) praskati: rane ne smemo razgrebati; razgrebati z nohti ● knjiž. zakaj razgrebaš stare rane znova povzročaš bolečine; knjiž. razgrebati po pesku grebsti ♪
  21.      razkleníti  -klénem dov. (ȋ ẹ́) 1. narediti, da se konca česa ne stikata več: razkleniti členek pri verigi; s silo razkleniti obroč / ob zdravnikovem prihodu so ljudje razklenili krog; kólo se je razklenilo 2. narediti, da prilegajoči se deli česa niso več drug ob drugem: razkleniti klešče; razklenil je past in dal vanjo vabo / razkleniti čeljusti; razkleniti živali gobec / razklenil je pest in pokazal denar; razkleniti roke dati jih v položaj, da se dlani in prsti ne dotikajo ali ne prepletajo več; knjiž. razkleniti oči odpreti 3. (s silo) narediti, da kdo česa z rokami, prsti ne drži, ne stiska več: lovec je razklenil šape mrtve samice in vzel mladiča; prsti so se razklenili in nož je padel na tla 4. knjiž. narediti, da kdo ni več vklenjen: razkleniti ujetnika ● knjiž., redko hoja ga je razklenila sprostila; star. ob potresu se je zemlja razklenila v njej je nastala razpoka razklénjen -a -o: razklenjene čeljusti ♪
  22.      razklépati  -am nedov. (ẹ̑) 1. delati, da se konca česa ne stikata več: razklepati členke pri verigi 2. delati, da prilegajoči se deli česa niso več drug ob drugem: razklepali so školjke in jih jedli / počasi je razklepal pest; sklepala in razklepala je roke od obupa jih dajala v položaj, da se dlani in prsti ne dotikajo ali ne prepletajo več; knjiž.: razklepati oči odpirati; cvetni listi se že razklepajo odpirajo 3. (s silo) delati, da kdo česa z rokami, prsti ne drži, ne stiska več: razklepal je prijateljeve prste, ki so trdno držali njegovo roko 4. knjiž. delati, da kdo ni več vklenjen: razklepati ujetnika ● knjiž. razklepati veje razmikati ♪
  23.      razkopáti  -kópljem tudi -ám dov., razkôplji razkopljíte tudi razkôpaj razkopájte; razkôpal (á ọ́, ȃ) 1. s kopanjem narediti, da kaj ni več skupaj, na kupu: razkopati zemljo; razkopati s krampom, prsti // narediti, da kaj ni več skupaj, na kupu sploh: razkopal je slamo in iz nje potegnil zavitek; kokoši so razkopale gnoj razbrskale / razkopati kup 2. s kopanjem poškodovati, uničiti: ko so napeljevali vodovod, so razkopali ves vrt // ekspr. poškodovati, uničiti sploh: nalivi razkopljejo gorske ceste / otroci so razkopali ptičje gnezdo razdrli 3. ekspr. spraviti v nered: razkopati knjige, perilo / ko so bili otroci sami doma, so razkopali vso hišo razkopán -a -o: razkopan vrt; razkopana zemlja; postelja je še razkopana ♪
  24.      razkopávati  -am nedov. (ȃ) 1. s kopanjem delati, da kaj ni več skupaj, na kupu: razkopavati zemljo; razkopavati z motiko, s prsti // delati, da kaj ni več skupaj, na kupu sploh: razkopavati pepel, sneg; delavci previdno razkopavajo razvaline 2. s kopanjem delati, da je kaj poškodovano, uničeno: razkopavati ceste // ekspr. delati kaj poškodovano, uničeno sploh: težki tovornjaki razkopavajo asfalt / razkopavati mravljišča razdirati 3. ekspr. spravljati v nered: ne razkopavaj omare ♪
  25.      razkréčenost  -i ž (ẹ̑) ekspr. razširjenost, razmaknjenost: razkrečenost nog, prstov ♪

   476 501 526 551 576 601 626 651 676 701  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA