Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Prostor (2.087-2.111)
- vrédnost -i ž (ẹ́) 1. značilnost česa a) glede na količino denarja, ki se dobi zanj: vrednost zemljišča pada, se veča; določiti, oceniti vrednost hiše; nakit ima majhno, veliko vrednost; merilo vrednosti; neskladnost med ceno in vrednostjo / prodati blago v vrednosti več milijonov / denarna vrednost b) glede na kako količino, mero sploh: vrednost asa, karte / kalorična vrednost hrane 2. navadno s prilastkom značilnost česa a) glede na zadovoljevanje določenih potreb: preizkusiti vrednost kake naprave; ti prostori imajo zanje majhno vrednost / biološka vrednost beljakovin; hranilna vrednost sadja; praktična, uporabna vrednost predmeta b) glede na mero ustrezanja določenim merilom: dokumentarna vrednost gradiva; estetska vrednost izdelka; moralna vrednost dejanja; stilna vrednost izraza c) glede na (možni) vpliv, posledice, delovanje: razmišljati o vrednosti
kakega odkritja; razpravljati o vrednosti odločitve, predloga / informacijska vrednost / to znamenje ima že vrednost simbola // pozitivne lastnosti, značilnosti česa: ceniti vrednost ljubezni, prijateljstva; poznati vrednost trpljenja; verjeti v vrednost življenja 3. kar je vredno priznanja, hvale: zavedati se, v čem je človekova prava vrednost / ekspr. roman nima nobene vrednosti je slab / zlato, dragulji in druge vrednosti dragocenosti // knjiž. vrednota: zemlja je zanj največja vrednost; dobrota, lepota in druge vrednosti / družbene, kulturne vrednosti; lestvica vrednosti 4. ekon. značilnost česa glede na vloženo delo ali v razmerju do drugega blaga: definirati pojem vrednosti v ekonomiji / blagovna vrednost družbeno priznana količina dela, ki je vložena v blago; menjalna vrednost določena s količinskim odnosom med danim in dobljenim blagom; presežna vrednost ki jo ustvari delavec s presežnim delom; uporabna vrednost ki jo ima blago, stvar glede na
zadovoljevanje potreb; lastnost blaga, stvari, da zadovoljuje potrebe 5. značilnost česa glede na število merskih enot ali enot sploh: vrednost temperature, tlaka je normalna, previsoka / vrednost trajanja note ● žarg., teh. oktanska vrednost bencina oktansko število bencina ◊ filoz. logična ali resničnostna vrednost kvantitativno izražena stopnja resničnosti stavka; fin. nominalna vrednost v denarni enoti izražena vrednost, navedena na denarju, vrednostnih papirjih; lingv. glasovna vrednost črke značilnost črke, da zaznamuje en fonem ali več fonemov oziroma njihovih variant; mat. absolutna vrednost vrednost števila neglede na predznak; funkcijska vrednost; mestna vrednost vrednost znaka, določena z njegovim mestom v številki; srednja vrednost ki se dobi z deljenjem vsote dveh ali več istovrstnih količin z njihovim številom; številčna vrednost kake številke na določenem mestu v številu; muz. notna vrednost vrednost trajanja note; ped.
izobraževalna vrednost pouka; šah. vrednost dame; teh. kurilna ali toplotna vrednost goriva količina toplote, ki jo odda gorivo pri gorenju ♪
- vrélnica -e ž (ẹ̑) agr. prostor, v katerem vre mošt: opremiti vrelnico ♪
- vreménski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na vreme: vremenski vplivi; vremenske spremembe / vremenski pojavi; vremenske razmere / vremenska napoved / vremenska postaja meteorološka postaja; vremenska služba meteorološka služba / vremenski pregovori; vremenska karta; vremensko poročilo / vremenski podatki podatki o temperaturi, pritisku, vlagi v ozračju; vremenska hišica manjši pokrit prostor, v katerem so meteorološke priprave; hišici podobna priprava s figuricama moškega in ženske za napovedovanje vremena ♦ meteor. vremenski radar radar, s katerim je mogoče zaznati padavine v širši okolici; vremenska slika opis vremenskih razmer in vremenskih procesov na določenem področju v določenem času ♪
- vríniti -em dov. (í ȋ) 1. s silo, potiskanjem spraviti kaj v kak ozek prostor: vriniti pismo v poln nabiralnik; uspelo mu je vriniti se v prepoln avtobus / vriniti roko med komolec in telo nasprotnika 2. narediti, da pride kaj v ozek, tesen prostor med čim: vriniti garažo med hišo in ograjo / vriniti besedo med vrstici 3. reči v premoru med govorjenjem drugega: vrinil je skeptično pripombo; ni mogel prej vriniti vprašanja / ne da se spremeniti, je vrinil 4. doseči, da kdo proti volji drugih, neupravičeno kam pride: pazi, da kdo koga ne vrine v vrsto; vriniti se med čakajoče / v hišo so vrinili še eno stranko / vriniti koga v seznam // zvijačno, prikrito vključiti koga v kako skupnost: med partizane, v organizacijo so vrinili svoje agente; vrinil se je v njihovo družbo 5. narediti, da proti volji koga pride kaka beseda ali besedilo v določeno
besedilo: v pogodbo so uspeli vriniti še en člen 6. doseči pri kom, da kljub odporu kaj vzame, sprejme: vrinil je kupcu blago; vrinila mu je denar, čeprav se je branil / vriniti bralcu svoje nazore, mnenje vsiliti // s prizadevanjem doseči pri kom, da pristane na kako razmerje s kom: vrinil mu je svojo hčer / vriniti komu koga za pomočnika; vrinil se jim je za prijatelja vríniti se 1. nezaželeno priti v ozek, tesen prostor med čim: med oko in lečo se je vrinila smet 2. nezaželeno priti v kako stvar, pojav: v jezik se je vrinilo dosti tujih besed; med prepisovanjem so se v besedilo vrinile napake / te navade so se vrinile v naše življenje // nezaželeno pojaviti se v zavesti: vrinila se mu je misel, da bi vse povedal; vrinil se ji je spomin na prvo srečanje vrínjen -a -o: vrinjeni del besedila ♦ lingv. vrinjeni l l, ki je nastajal v glasovni skupini med ustničnikom in j; vrinjeni stavek stavek v drugem stavku ali zvezi stavkov, s
katerima ni skladenjsko povezan ♪
- vrívati -am nedov. (í) 1. s silo, potiskanjem spravljati kaj v kak ozek prostor: vrivati knjigo v že polno knjižno omaro / vrivati letve med deske ♦ teh. s tlačilko vrivati mazivo v ležajni prostor 2. delati, da pride kaj v ozek, tesen prostor med čim: vrivati garaže med bloke / vrivati pojasnila med vrstice // delati, da pride kaj v kaj, med dele česa strnjenega, neprekinjenega: vrivati med dogajanje daljše premore / vrivati v pripoved nepotrebna pojasnila, razmišljanja 3. govoriti v premorih med govorjenjem drugega: vrivati medklice, vprašanja 4. prizadevati si doseči, da kdo proti volji drugih, neupravičeno kam pride: vrival je dijake na stojišča v gledališču; začel se je vrivati v kolono / med proizvajalce in kupce se vrivajo posredniki; vrivati se v visoko družbo // zvijačno, prikrito vključevati koga v kako
skupnost: vrivati med delavce svoje zaupnike; sovražniki so se začeli vrivati v revolucionarno organizacijo 5. delati, da proti volji koga pridejo kake besede ali besedila v določeno besedilo: nasprotna stran vriva v pogodbo nove določbe 6. prizadevati si doseči pri kom, da kljub odporu kaj vzame, sprejme: vrivati komu denar / vrivati komu svoje prepričanje vsiljevati // s prizadevanjem dosegati pri kom, da pristane na kako razmerje s kom: svoje hčere ni hotel vrivati nikomur; ni se mu vrival / vrivali so jim ga za direktorja vrívati se 1. nezaželeno prihajati v ozek, tesen prostor med čim: med kolesca ure se vrivajo smeti / lava se je vrivala v razpoke med plastmi 2. nezaželeno prihajati v kako stvar, pojav: v jezik se vrivajo nepotrebne tujke; v račune so se vrivale napake // nezaželeno pojavljati se v zavesti: mučno čustvo zapuščenosti se mu vriva; misel, slutnja, spomin se mu vriva ♪
- vročína -e ž (ȋ) 1. visoka temperatura v ozračju, prostoru, ki jo povzroča sonce ali kak drug vir toplote: vročina nastopi, se poleže, ponehuje, popušča; ekspr. vročina pritiska, žge; težko prenašati vročino; huda, neznosna, ekspr. neusmiljena, pasja, peklenska vročina; opoldanska, poletna vročina; suha, vlažna vročina / ekspr. v avtobusu bo vročina vroče / ekspr. trepetajoča vročina od vročine trepetajoč zrak / pri označevanju krajevnosti ali časovnosti: bal se je hoditi po vročini; iti v vročini na morje // nav. ekspr. velika toplota: od nje se je širila vročina; peč kar puhti od vročine; poletno sonce razliva vročino / zaprli so okna, da ne bi vročina prihajala v sobo vroč zrak 2. občutek velike toplote zaradi večjega dotoka krvi v žile: vročina jo je obšla, ekspr. oblila, ko jih je zagledala; od groze sta ga spreletavala zdaj mraz, zdaj vročina;
ekspr. vročina ji je šinila, udarila v glavo / imeti navale vročine 3. (telesna) temperatura nad 37° C: bolniku vročina pada, raste, ekspr. poskoči; otrok je dobil vročino; ima vročino in slabo se počuti; ekspr. zbijati vročino z zdravili; biti brez vročine; visoka vročina; bolnik z vročino / izmeriti komu vročino temperaturo ∙ ekspr. bolnika je vso noč kuhala vročina imel je visoko vročino ♪
- vŕsta -e ž, rod. ed. stil. vrsté (ŕ) 1. kar tvori več oseb, stvari, razvrščenih druga poleg druge ali druga za drugo v eni smeri: vrsta se je pretrgala, strnila; otroci so naredili vrsto; poravnati vrsto; stopiti iz vrste; vključiti se v vrsto; dolga, ravna vrsta; stoji v prvi vrsti / pred delavnico so se sušile vrste loncev; travnik je bil obdan z vrsto topolov; pokazal je vrsto belih zob / dobiti sedež v drugi vrsti parterja skupini sedežev, razvrščenih drug poleg drugega od ene strani parterja do druge; izkopal je dve vrsti krompirja; ima nekaj vrst vinograda / posaditi sadike v vrsto; postaviti se v vrsto; zrna na storžih so razvrščena v pravilnih vrstah; hiše stojijo v vrsti // kar tvori več ljudi, zbranih kje v določenem redu z namenom, da kaj dobijo, opravijo: pred blagajno je vrsta; pred trgovinami stojijo vrste / vrsta za kruh, vstopnice / uvrstiti se, zapisati se v vrsto za kaj /
odstopiti, rezervirati komu vrsto za avtomobil mesto v seznamu 2. grafična enota iz znakov, razvrščenih drug poleg drugega v eni smeri: natipkati štiriindvajset vrst na stran; pri branju je izpustil, preskočil vrsto; nečitljive, slabo odtisnjene vrste; presledek med vrstami / pustiti eno vrsto prazno prostor za tako enoto; napisal je prvo vrsto pesmi verz, vrstico // tisk. kovinska ali na film narejena predloga za tiskanje, ki obsega tako enoto: razmakniti, spirati vrste / strojna vrsta; stroji za ulivanje vrst // nav. mn., ekspr. besedilo, sestavek: te vrste so napisane samo vam; ko boste brali te vrste, bom že daleč 3. z rodilnikom večja množina sledečih si pojavov, stvari: to sklepanje je potrdila vrsta dogodkov; sledila je vrsta odločitev; vrsta potresnih sunkov // večje število česa sploh: o tem je napisana že vrsta knjig; razpravljajo o vrsti gospodarskih vprašanj / s tem se ukvarja že vrsto let 4. mn., s prilastkom celota
pripadnikov, članov kake stranke, poklicne, socialne skupine, vojske: stranka izpopolnjuje, širi svoje vrste; te šole so bile nedostopne otrokom iz delavskih vrst iz delavskega sloja / z oslabljenim pomenom: polemika v odvetniških vrstah med odvetniki; nemiri v študentskih vrstah med študenti // vojaki, vojska, razporejena za boj: med vrstami se je raznesla vest, da se sovražnik umika; prebili so se skozi sovražnikove vrste 5. navadno s prilastkom kar v okviru kake celote tvorijo posamezne stvari z določeno skupno lastnostjo: navesti vrsto in kakovost blaga; uporabiti dve vrsti črk za tiskanje; vrste energije, postopkov; govedina in druge vrste mesa; predmeti iste vrste / ni človek moje vrste; nova vrsta mednarodnega financiranja nov način / z oslabljenim pomenom: ta dekleta so lahke vrste lahka; njegova služba je posebne vrste posebna; dobiti razne vrste pomoč razno, različno pomoč; ekspr. je tat redke vrste poseben, nenavaden // z oslabljenim
pomenom, z zaimkom poudarja ali daje kakovostni pomen zaimkom: on je druge vrste človek drugačen; to je neke vrste kozmopolitizem nekak; te, take vrste ljudje mu niso všeč ti, taki ljudje; izdeluje opremo vsake vrste vsakršno, zelo različno 6. kar v okviru celote tvorijo posamezne rastline ali živali, ki imajo skupne lastnosti in se med seboj razmnožujejo: onesnaževanje ogroža nekatere drevesne vrste; spreminjanje rastlinskih vrst; iztrebljanje živalskih vrst / zgodnje vrste krompirja sorte // biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od rodu: dvobesedno poimenovanje vrst; rod in vrsta / endemna vrsta omejena na določen kraj, določeno področje 7. v zvezi z biti, priti in z na izraža mesto, položaj v zaporedju, na katerem je kdo ali kaj, ko more ali mora uresničiti, pretrpeti določeno dejanje ali stanje: priti na vrsto; biti na vrsti za plačilo / na tebi je vrsta, da poročaš; ko je prišla vrsta nanj, je vstopil / ekspr. zdrav
je in mlad, vendar bo prišla tudi nanj vrsta vendar bo tudi on zbolel, umrl; nesreče so na vrsti vsak dan se vrstijo 8. s prilastkom stopnja kakovosti: blago druge, prve vrste; prenočevati v hotelu druge vrste slabšem; človek je bitje najvišje vrste najvišje; bila je šivilja prve vrste zelo dobra // v prislovni rabi, v zvezi v prvi vrsti izraža, da ima kaj prednost pred vsem drugim: v prvi vrsti so morali graditi šole / tega ne boste razumeli, v prvi vrsti, ker ste nam sovražni / knjiga je namenjena v prvi vrsti odraslim posebno, zlasti 9. nar. pokošena trava v vrsti, kakršna nastaja ob košenju; red: raztrositi vrste / pokosil je dve vrsti 10. nekdaj ruska dolžinska mera, približno 1.050 m: prehoditi trideset vrst ● star. njegovi deželi ni vrste enake; pog. držati komu vrsto stati v vrsti namesto koga; star. Slovence so hoteli izbrisati iz vrste narodov jih narodno zatreti; učiteljica kliče otroke po vrsti povrsti; to je napisano,
povedano med vrstami tako, da se lahko ugotovi iz celote, ne da bi bilo določno izraženo; njihovo kulturo je mogoče postaviti v isto vrsto s starimi kulturami je tem enakovredna; ekspr. biti, stati v boju za mir v prvih vrstah biti med najbolj prizadevnimi; ekspr. ta stvar je nadloga prve vrste zelo velika ◊ fot. zaslonska vrsta zaporedje zaslonskih števil; geogr. gorska vrsta gorska veriga; kor. vrsta plesalci, stoječi drug poleg drugega in obrnjeni v eno smer; odpirati vrste razdeljevati vrste tako, da se del vrste premika v eno smer, del pa v drugo; lingv. besedna vrsta vrsta besed z istimi oblikoslovnimi značilnostmi, sintaktičnimi funkcijami in pomenom; glagolska vrsta skupina glagolov pri delitvi glagolov glede na isto sedanjiško ali nedoločniško pripono; lit. književna vrsta najvišja sistematska skupina pri delitvi književnih del; mat. vrsta matematični izraz, ki ima obliko neskončne vsote; divergentna, konvergentna vrsta; muz. vrsta
v dodekafoniji in serialni glasbi vnaprej določeno zaporedje dvanajstih različnih tonov v okviru oktave, veljavno za celo skladbo ali njen del; serija; obrt. vrsta kar tvorijo petlje, stoječe druga poleg druge od ene strani pletenine do druge; strojn. tolerančna vrsta tolerančna polja, ki se med seboj razlikujejo po tolerančnih enotah; šah. vrsta vsako od vodoravnih zaporedij polj na šahovnici; osnovna vrsta na kateri stojijo figure na začetku partije; šport. krilska vrsta igralci, ki povezujejo obrambo in napad, zlasti pri nogometu; napadalna vrsta igralci pri nekaterih igrah z žogo, ki igrajo zlasti v napadu; telovadna vrsta telovadci, ki skupno nastopajo ali tekmujejo; prim. povrsti ♪
- vŕsten -tna -o prid. (ȓ) 1. nanašajoč se na vrsto: a) vrstna konca / vrstni grobovi; vrstna hiša vsaka od več enakih enodružinskih hiš, ki se držijo druga druge b) vrstni razmik c) vrstne posebnosti, razlike / rodovno in vrstno ime rastline č) vrstni koli na ruskih cestah 2. v zvezi vrstni red kar je določeno s sledenjem oseb, stvari, dejstev v času ali prostoru: ugotoviti vrstni red dogodkov; spremeniti vrstni red posevkov; tekmovalci so nastopali v sledečem vrstnem redu / posaditi jablane in hruške v določenem vrstnem redu; označiti vrstni red sedežev / abecedni vrstni red // medsebojni položaj več oseb, stvari, določen s stopnjo česa: vrstni red držav izvoznic nafte; vrstni red učencev glede na uspeh ◊ filoz. vrstni pojem pojem, ki se nanaša na ožje določeno vrsto predmetov z enakimi lastnostmi; fiz. vrstno število število, ki določa položaj elementa v
periodičnem sistemu; geogr. vrstna vas vas, v kateri so hiše razporejene druga poleg druge v eni smeri; lingv. vrstno ime občno ime; vrstni pridevnik; strojn. vrstni motor motor, pri katerem so valji razporejeni v vrsti vŕstno prisl.: vrstno enake stvari ♪
- vrstíčnik -a m (ȋ) tisk. 1. prostor na stavnem stroju, kjer se zbirajo ulite vrstice v stolpec: vrstičnik se polni 2. priprava za uravnavanje dolžine in spiranje ročno postavljenih vrstic: regleta in vrstičnik ♪
- vŕt -a m, mn. vrtóvi (ȓ ŕ) 1. manjše zemljišče, navadno blizu hiše, na katerem raste trava, drevje, se goji vrtnina, okrasne rastline: okrog hiše je vrt; urediti vrt; iti na vrt; delati na vrtu; lep, velik vrt; vaški vrtovi; uta na vrtu; kupiti hišo z vrtom / biološki vrt na katerem se prideluje brez uporabe kemičnih gnojil in kemičnih pripravkov za zatiranje bolezni, škodljivcev in plevela; cvetlični, okrasni, zelenjavni vrt; sadni vrt sadovnjak // ekspr. drevje, cvetje, ki raste na takem zemljišču: vrt je že ozelenel; cvetoč vrt 2. negovano zemljišče z okrasnim rastlinjem, navadno za sprehode, oddih: gostje se sprehajajo po vrtu; grajski, samostanski vrt / vatikanski vrtovi / vznes. božji vrt pokopališče; knjiž., redko edenski vrt raj, paradiž; star. javni vrt park; vznes. vrt miru pokopališče // ekspr. področje posebnih naravnih lepot: Slovenija naj bi bila vrt Evrope
/ cvetje iz vrtov književnosti 3. posebej urejeno zemljišče kot del gostinskega lokala: restavracija ima vrt; na vrtu ne strežemo / gostilniški vrt 4. s prilastkom zemljišče, na katerem se gojijo rastline, živali, zlasti za študijske in splošnoizobraževalne namene: botanični, pomološki vrt; šolski vrt; živalski vrt ● viseči vrtovi nekdaj terasasti vrtovi v kraljevem gradu v Babilonu ◊ vrtn. okenski vrt okno, prirejeno za gojitev rastlin; zimski vrt prostor v javnih, stanovanjskih zgradbah z večinoma velikimi rastlinami za okras in, zlasti v zimskem času, za gojenje ♪
- vrtávka -e ž (ā) 1. igrača, narejena tako, da se ob hitrem zasuku enakomerno vrti okrog svoje osi: pognati, zavrteti vrtavko; igrati se z vrtavko; sukati se, vrteti se kot vrtavka 2. ekspr. človek, ki se zna dobro vrteti, zlasti ženska: ta plesalka je dobra, spretna vrtavka 3. ekspr. nemiren, živahen, neprestano se gibajoč človek, zlasti otrok: vidiš jo vrtavko, še malo ne more biti pri miru 4. ekspr. živahna ženska, ki se preveč zanima za moške: pusti to vrtavko ● knjiž., redko ne verjemi tej vrtavki človeku, ki zaradi koristi hitro prilagaja svoje ravnanje, prepričanje trenutnim razmeram; zastar. kroglica se je zakotalila po vrtavki ruleti; zastar. otroci se vozijo z vrtavko vrtiljakom; knjiž., redko rečna vrtavka vrtinec ◊ agr. del kmetijskega stroja v obliki kolesa, koluta na pokončni osi, ki z vrtenjem okoli svoje osi opravlja določeno delo; strojn. vztrajnik,
katerega os ohranja lego v prostoru ♪
- vrtélj -a m (ẹ̑) 1. agr. lesena priprava iz navpičnega droga in vrtljivega vodoravnega križa ob vhodu, ki preprečuje vstop živine v ograjeni prostor: planšar zavrti vrtelj 2. nar. prekmursko premično nameščen prečni drog na sprednjem in zadnjem delu voza, v katerega se vtaknejo ročice; oplen: prvi, zadnji vrtelj 3. teh. vrtljiv člen verige: zaradi vrtelja se veriga ne zaplete ● knjiž., redko vrtelj preprečuje kupcem izhod vhodni vrtiljak; knjiž., redko zračni vrtelj zračni vrtinec ◊ navt. sidrni vrtelj vrtljiv člen sidrne verige ♪
- vrtéti -ím nedov. (ẹ́ í) 1. delati, da se kaj giblje okoli svoje osi: voda vrti mlinsko kolo; vrteti na ražnju; vrteti z roko; hitro, počasi vrteti / vrteti vrtiljak 2. delati, da se kaj giblje okoli svoje osi v manjših, krajših premikih: vrteti radijski gumb, telefonsko številčnico; vrteti volan v levo / vrteti cigareto med prsti; vrteti klobuk v roki / ekspr. vrteli so glave, oči, da bi kaj videli // delati, da se kaj premika po prostoru, vrteč se okoli svoje osi: veter vrti po zraku orumenelo listje / ekspr. vrteti plesalko po plesišču 3. delati, da se kaj giblje po sklenjenem krogu ali elipsi: vrtel je kanglico, pa se mleko ni razlilo; vrteti posodo z ogljem 4. s krožnim premikanjem ročice kake naprave delati, da ta deluje: vrteti lajno, slamoreznico / ekspr. cele popoldneve vrti pedale se vozi s kolesom 5. z vrtenjem dela kake priprave okoli njegove osi
delati, da priprava deluje: vrteti gramofon; spretno vrteti kolovrat // pog. predvajati: vrteti filme, risanke / vrteti resno glasbo 6. ekspr. ustrezno namenu uporabljati kaj, delati s čim: ta človek zna vrteti orodje / kuhalnico odlično vrti odlično kuha; dobro vrteti volan voziti avtomobil, vozilo / zna vrteti jezik spretno govoriti 7. pog. z različnih strani natančno, podrobno izpraševati: učitelj ga je precej vrtel, preden mu je dal oceno; vrteti koga zaradi zamujanja; vrteti na zagovoru, pri izpitu ● pog., ekspr. kar naprej vrti jezik govori; slabš. neprestano vrti svoj mlin govori; pog. nekaj mesecev ga že vrti je precej neuravnovešen; ekspr. cel popoldan vrteti telefon z vrtenjem telefonske številčnice hoteti vzpostaviti telefonsko zvezo; ekspr. vrtel je oči po zapuščeni domačiji gledal je vrtéti se 1. gibati se okoli svoje osi: kolesa na prevrnjenem avtomobilu se še vrtijo; vrteti se na petah; vrteti se v smeri urnega kazalca;
vrteti se s tisoč vrtljaji na minuto; vrteti se kot vrtavka // ekspr. zaradi takega gibanja kakega svojega dela delovati: stroji se že vrtijo; žičnice se vrtijo obratujejo 2. gibati se okoli svoje osi v manjših, krajših premikih: ne zna sedeti pri miru, kar naprej se vrti / vso noč se je vrtela po postelji premetavala 3. gibati se po sklenjenem krogu ali elipsi: sateliti se vrtijo okrog zemlje // gibati se po črti, podobni krogu ali elipsi: zaradi neugodnega vetra se jadrnica vrti v zalivu; letalo se je eno uro vrtelo nad dolino // gibati se tako, da se zmeraj pride v izhodiščno točko: nikamor ne pridemo, samo vrtimo se / vrteti se na mestu; ladja se vrti v krogu / ekspr. begunci so se vrteli v začaranem krogu / ekspr. dogajanje, razprava se vrti v krogu 4. ekspr., s prislovnim določilom premikati se, hoditi kje, spreminjajoč smer: vrtel se je po hiši, kot bi bil domač / otroci se nam ves popoldan vrtijo pod nogami so nam zaradi takega gibanja v
napoto, nas ovirajo pri hoji, gibanju; pren. po glavi se mu vrtijo čudne misli // opravljati svoje delo, premikajoč se, hodeč sem in tja: vrtela se je po kuhinji, da bi bilo kosilo čimprej skuhano; natakarji so se vrteli med gosti 5. ekspr., z dajalnikom imeti občutek vrtenja samega sebe ali predmetov v okolici: vse se mi vrti; brezoseb.: od pijače se mi vrti; zaradi pritiska se mu vrti; ob pogledu v dolino se mu je vrtelo 6. ekspr., v zvezi z okoli, okrog izraža, da je kaj središče ukvarjanja, zanimanja: mati se kar naprej vrti okoli otroka / pogovori se vrtijo okoli gospodarjenja / vse misli se vrtijo okrog počitnic / umetnik se pogosto vrti okoli otroštva ga upodablja, opisuje 7. ekspr., s prislovnim določilom biti, zadrževati se kje z določenim namenom: ves večer se vrti pred ogledalom 8. pog. biti, nastopati približno v količini, kot jo izraža določilo: hitrost se vrti okrog osemdeset kilometrov na uro / število zborovalcev se je vrtelo od
tisoč do dva tisoč zborovalcev je bilo; vrednost hiše se vrti med desetimi in dvajsetimi milijoni hiša je vredna od deset do dvajset milijonov 9. pog. teči, potekati: ob nedeljah se vrti vse bolj počasi / pustil je, naj se stvari vrtijo svojo pot se razvijajo, potekajo normalno; misliš, da se bo vse po tebi vrtelo teklo, potekalo, kot ti hočeš ● pog., šalj. kolesca se mu ne vrtijo v pravo smer je nekoliko čudaški; ekspr. ali se je svet takrat res tako vrtel ali je bilo takrat res tako; ekspr. vrteti se okoli deklet veliko in rad se družiti z njimi; prizadevati si pridobiti njihovo naklonjenost; ekspr. misliš, da se bo ves svet vrtel okoli tebe da bodo vsi skrbeli zate, stregli tebi; ekspr. kdo ve, kaj se ji vrti po glavi o čem razmišlja; vrti se kot muha v močniku brezuspešno si prizadeva priti iz zapletenega, neugodnega položaja; nesmotrno se giblje, bega ◊ astr. Zemlja se vrti okoli svoje osi; Luna se vrti okoli Zemlje vrteč se okoli svoje
osi kroži; geom. vrteti se v spirali vrtèč -éča -e: stal je pri vratih, v rokah vrteč kapo; vrteče se kolo ♪
- vrvéti -ím nedov. (ẹ́ í) nav. 3. os. 1. živahno se premikati v velikem številu in v različne smeri: obiskovalci vrvijo iz prostora v prostor; delavci vrvijo okoli skladišča; nemirno, živahno vrveti; brezoseb. v taboru je vrvelo kot v mravljišču / mravlje vrvijo na vse strani; pren., ekspr. po glavi mi vrvijo nasprotujoče si misli // ekspr., s prislovnim določilom živahno se premikajoč v velikem številu iti kam: iz tovarne vrvijo delavci / množica vrvi na stadion 2. ekspr., s prislovnim določilom, s smiselnim osebkom v rodilniku biti, obstajati v velikem številu: na ulici je vrvelo ljudi / v drami vrvi prizorov iz vsakdanjega življenja / dvorišče je vrvelo od otrok vrvèč -éča -e: množica, vrveča po ulicah in trgih ♪
- vrvíšče -a s (í) knjiž. vrvje: mornarji plezajo po vrvišču ♦ gled. prostor nad odrom z mrežno konstrukcijo, na katero so pritrjene naprave za obešanje scenskih elementov ♪
- vrvnják -a m (á) navt. prostor za shranjevanje vrvi, navadno na premcu ♪
- vrzél -i [eu̯ tudi el] ž (ẹ̑) 1. prazen prostor, nastal zaradi manjkanja najmanj enega člena kake celote, sestavljene iz zaporedno sledečih si členov: narediti, zapolniti vrzel; zobne vrzeli; vrzeli med knjigami na policah; vrzeli v plotu / vojaki so se rešili skozi vrzel v sovražnikovem obroču // prazen prostor, nastal zaradi manjkanja najmanj enega člena kake celote sploh: zasaditi vrzeli z novimi sadikami; vrzel v gozdu / v grajskem obzidju so vrzeli večje, nenamerne odprtine / po tem letu je v kroniki pri podatkih več vrzeli manjkajočih podatkov / ekspr. z njegovo smrtjo je nastala velika vrzel 2. ekspr., navadno s prislovnim določilom kar čemu manjka, da bi bilo popolno: iskati, izkoriščati vrzeli v predpisih, zakonih; delo je zapolnilo vrzel v strokovni literaturi; v njegovem znanju je veliko vrzeli / imeti vrzeli v spominu ♪
- vsák -a -o zaim. (ȃ) I. v pridevniški rabi 1. izraža, da v določeni vrsti bitij, stvari ali pojavov ni bitja, stvari ali pojava, za katerega kaj ne velja: spoštovati vsakega človeka; pri vsakem gibu je čutila hude bolečine; elektriko so napeljali v vsako vas / zbolel je vsak deseti prebivalec // izraža, da v določeni vrsti časovnih enot, ki si redno sledijo, ni enote, v kateri se kaj ne godi, zgodi: vsako jutro telovadi; avtobus vozi na vsake pol ure / elipt. ogled vsak dan od 7. do 14. ure 2. v zvezi vsake toliko časa izraža ponavljanje v nedoločenih časovnih presledkih: vsake toliko časa je vstal in šel k oknu / elipt. vsake toliko je morala leči 3. izraža poljubnost česa brez izjeme: ob vsakem času je bil pripravljen pomagati; lahko opravlja vsako delo / oprostiti koga vsake krivde; skušali so se znebiti vsake odgovornosti; vsako nasprotovanje temu procesu je lahko usodno /
izgubila je vsako upanje na rešitev kakršnokoli II. v samostalniški rabi izraža vsakega posameznika iz skupine oseb: vsak je sedel na svoj prostor; to se lahko primeri vsakemu; to ni za vsakega / vsak od vas ima prav; držali so se vsak zase; razbežali so se vsak na svojo stran ● vsak čas bodo prišli kmalu, hitro; ekspr. to je izven vsakega dvoma prav gotovo, res je tako; vsak hip se lahko vrne kmalu, hitro; kadarkoli; ekspr. to ugotavlja na vsakem koraku povsod, vedno; ekspr. gleda na vsak dinar je varčen; je skop; na vsak način ekspr. na vsak način je nekaj narobe, ko tako tekajo in kričijo izraža prepričanost o čem; ekspr. na vsak način hočejo, da grem z njimi poudarja zahtevo, željo; ekspr. o tem govorijo že na vsakem oglu povsod; to je v vsakem pogledu, publ. oziru upravičeno popolnoma, čisto; publ. za vsak primer, slučaj grem še enkrat pogledat zaradi popolne gotovosti, pomirjenosti; publ. v vsakem primeru
se oglasi vsekakor; ekspr. ženinov ima na vsak prst (po) pet zelo veliko; ekspr. ta stvar ni za vsak žep ni dostopna vsakomur; ni poceni; ekspr. loviti se za vsako bilko prizadevati si najti kakršnokoli možnost za rešitev; ekspr. za vsako ceno hoče obogateti z vsemi sredstvi, po vsej sili; ekspr. vsaka koščica ga boli vse telo; ekspr. (na) vsake kvatre (enkrat) mu piše zelo poredko; pog. kaj hočemo, ljudje so vsake sorte različni; pog., ekspr. vsake oči imajo svojega malarja vsakdo ima drugačna lepotna merila, drugačen okus; ekspr. vsaka šola nekaj stane za izkušnje, ki si jih kdo pridobi ob neuspehu, je treba nekaj potrpeti, žrtvovati; ekspr. vsako tele ima svoje veselje izraža dopuščanje sicer nespametnega, neprimernega govorjenja, ravnanja koga; ni vsak dan nedelja človek (pri delu) nima vedno uspeha; preg. vsak berač svojo malho hvali vsakdo hvali svoje; preg. bog ne plačuje vsako soboto za slaba dejanja človek ni takoj
kaznovan, za dobra ni takoj nagrajen; preg. vsak je svoje sreče kovač ♪
- vselíti vsélim dov. (ȋ ẹ́) narediti, da kdo pride prebivat v kak prostor, stavbo: vseliti družino v prazno stanovanje vselíti se priti prebivat v kak prostor, stavbo: vseliti se v prazno hišo, novo stanovanje; pren., ekspr. v srce se mu je vselil nemir, strah vséljen -a -o: vseljen blok; večina študentov je že vseljena ♪
- vseljeváti -újem nedov. (á ȗ) delati, da kdo pride prebivat v kak prostor, stavbo: vseljevati ljudi v nove bloke vseljeváti se prihajati prebivat v kak prostor, stavbo: vseljevati se v nova naselja; pren., ekspr. dvom se je začel vseljevati v njegovo srce ♪
- vseljívost -i ž (í) lastnost, značilnost vseljivega: vseljivost stanovanjskih prostorov ♪
- vsemírski -a -o prid. (ȋ) knjiž. vesoljski: del vsemirskega prostora; vsemirske gmote; vsemirske sile / vsemirske raziskave / vsemirski polet / vsemirska sinjina nebesna ♪
- vsèsméren -rna -o prid. (ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄) nanašajoč se na vse smeri: vsesmerna osvetlitev prostora / vsesmeren otrokov razvoj vsestranski ♦ teh. vsesmerni mikrofon mikrofon, katerega občutljivost ni odvisna od smeri zvoka ♪
- vsestránski -a -o prid. (á) 1. nanašajoč se na vse strani: vsestranska omejitev prostora; vsestranska zaokroženost ploskve / vsestranski prikloni 2. ki zajema vsa področja, vse strani česa: vsestranski gospodarski razvoj; nuditi vsestransko pomoč; vsestranska razgledanost; vsestransko sodelovanje med državami / vsestranska raziskava; razprava je bila vsestranska; vsestransko obvladanje učnih predmetov popolno, temeljito // ki obvlada mnoga področja: vsestranski športnik, umetnik / vsestranska osebnost osebnost, ki ima zelo razvite telesne, razumske, čustvene, družbene lastnosti 3. primeren, uporaben za različne namene: vsestranska priprava; vsestransko vozilo / vsestranska uporabnost česa vsestránsko prisl.: vsestransko delovati; vsestransko se spremeniti; predlog je bil vsestransko sprejet; vsestransko uporabni izdelki ♪
- vstòp vstópa m (ȍ ọ́) 1. glagolnik od vstopiti: zagotoviti potnikom varen vstop in izstop; vstop posadke v letalo / prepovedal ji je vstop v hišo; ob vstopu je pozdravil / kot opozorilo nezaposlenim vstop prepovedan / vstop žile, živca v organ / vstop v društvo, nogometno reprezentanco / otrokov vstop v šolo; izpit je pogoj za vstop v višji letnik / dirigent je pevcu dal znak za vstop; vstopi glasbil / vstop mladih v književnost / vstop v novo desetletje / publ. hitri vstop gasilcev v akcijo je preprečil škodo // dovoljenje, pravica priti, vstopiti kam: imeti vstop v vse lokale; odkar so se sprli, nima vstopa v njihovo hišo; otroci imajo prost vstop otrokom ni treba plačati vstopnine 2. kraj, prostor, kjer se da v kaj priti: najti vstop v sotesko / vstop je pri sprednjih vratih ◊ alp. vstop v steno mesto, kjer se začne plezalni vzpon; navt. ladje čakajo na
dovoljenje za vstop v pristanišče ♪
1.962 1.987 2.012 2.037 2.062 2.087 2.112 2.137 2.162 2.187