Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Prost (543-567)


  1.      gojílnica  -e ž (ȋ) prostor, kjer se kaj goji: urediti gojilnico rib ♪
  2.      gojíšče  -a s (í) kraj, prostor, kjer se kaj goji: breskovo gojišče; zaprto umetno gojišče; gojišče fazanov, ostrig ♦ biol. gojišče bakterij ♪
  3.      gòl  gôla -o tudi -ó [gou̯] prid. (ȍ ó) 1. ki je brez dlake, las ali perja: v gnezdu so bili še goli mladiči; gola in gladka brada; vzel je klobuk z gole glave; na nekaterih mestih je bila koža čisto gola / veje kostanjev so bile že gole; golo drevje // ki je brez vegetacije: pred nami se je razprostiral gol svet; gole skale; gola zemlja / reber je bila še čisto gola 2. ki je brez obleke ali deloma pokrit z obleko: imela je gole roke in gol vrat; kipi golih boginj; nav. ekspr. klečati na golih kolenih; golo telo / biti gol; gol do pasu / obuti čevelj na golo nogo // na katerem ni blazine, podloge: ležišče je imel na goli klopi / ekspr. sedeti na golih tleh 3. ki je brez opreme, okraskov: stene so bile popolnoma gole / okno je bilo brez zavese, golo / ekspr. dobil je le golo sobo 4. ekspr. ki je brez česa drugega: podal je golo analizo; to so le gole številke; naštevati gola dejstva / vse skupaj je gola formalnost / rešil si je le golo življenje / storiti kaj iz gole hudobije, nevoščljivosti // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: vse skupaj je gol nesmisel; to je gola laž; kar sem povedal, je gola resnica; po golem naključju ga je našel ● ekspr. obrali so jo do golih kosti prav vse so povedali o njej; branil se je z golimi rokami brez pripomočkov; to se ne vidi z golim očesom s prostim očesom; je gol ko ptič je brez kakršnegakoli imetja ◊ bot. goli cvet cvet, ki je brez cvetnega odevala; elektr. goli vodnik vodnik, ki je brez izolirne prevleke; teh. gola elektroda elektroda brez mineralne obloge gôlo tudi goló prisl.: golo obrit obraz gôli -a -o sam.: ekspr. po goli ga je našeškal po goli zadnjici; do golega obžrto drevje; ostriči do golega; sleči se do golega ♦ gozd. sečnja do golega, na, v golo da ne ostane nobeno drevo ♪
  4.      gólf 1 -a m (ọ̑) športna igra na prostem, pri kateri spravljajo igralci krogle v jamice: igrati golf; igrišče, palice za golf / mini golf golf na manjšem igrišču s poenostavljeno tehniko igranja; neskl. pril.: golf klub ♪
  5.      golíšče  -a s (í) gozd. kraj, prostor, kjer se hlodom odstranjuje lubje: stala sta na golišču sredi kupov lubja ♪
  6.      golobnják  -a m (á) zaprt prostor za golobe, včasih podoben hišici: pred hišo je stal golobnjak; linice v golobnjaku ♪
  7.      golôta  -e ž (ó) lastnost, značilnost golega: obsojati goloto; golota telesa / peščena golota puščave / golota prostora ∙ ekspr. spoznal je življenje v vsej njegovi goloti kot v resnici je // kar je golo: velik izrez je kazal precej golote ♪
  8.      gomíla  -e ž (ȋ) 1. knjiž. pokrit, zasut prostor, navadno jama, v katerem je kdo pokopan; grob: položili so venec na gomilo; stala je ob gomili in jokala / obiskal je materino gomilo 2. ekspr., z rodilnikom velik kup: gomila drv, gnoja, kamenja // velika količina, množina: pojedel je celo gomilo kolačev / tam je bila že zbrana gomila ljudi 3. zastar. grič, hrib: sončna gomila ◊ arheol. kup nasute zemlje ali kamenja, ki pokriva en grob ali več grobov ♪
  9.      gorênje  -a s (é) glagolnik od goreti: pospeševati gorenje; otroci so občudovali gorenje kresa; proces gorenja / od gorenja že ukrivljena sveča ♦ kem. spajanje snovi s prostim kisikom, pri čemer se notranja energija spreminja v toploto in svetlobo ♪
  10.      goréti  -ím nedov., gôrel (ẹ́ í) 1. izginjati, uničevati se v ognju, plamenu in ga s tem vzdrževati: začelo je goreti; suha drva dobro, hitro gorijo; papir je gorel z močnim plamenom; po hribih gorijo kresovi; senik je gorel kot bakla; brezoseb. v štedilniku ves dan gori / ogenj v peči slabo gori / kot klic pri požaru gori 2. s tem izginjanjem, uničevanjem dajati svetlobo: luč je gorela vso noč; ob postelji so gorele sveče / žarnica ne gori več // ekspr. dajati močen sij, žar: nebo je gorelo v večerni zarji; pesn. zvezde gorijo / njene oči so kar gorele 3. ekspr. biti razgret od bolezni, napora: otrok je bolan, saj ves gori; glava, čelo mu gori; telo ji je pričelo goreti / lica so ji gorela od zadrege 4. ekspr. biti, obstajati v veliki meri: v njem je gorela ljubezen, strast; v srcu je gorelo sovraštvo / še vedno je gorelo upanje v njej; ta želja že dolgo gori v njem // kazati se v veliki meri: z obraza mu je gorela jeza; v očeh ji gori radost; zaničevanje je gorelo v njegovih pogledih // v zvezi z od biti zelo čustveno vznemirjen: goreti od hrepenenja, ljubezni; ves je gorel od jeze, nestrpnosti, razburjenja, sovraštva / gori od želje, da bi jo videl 5. ekspr., v zvezi z za izražati, kazati veliko prizadevnost, navdušenje: gorel je za domovino; goreti za resnico, svobodo / ves gori za šport ● ekspr. ne hiti, saj ne gori (voda) ne mudi se tako zelo; ekspr. to dejanje mu bo gorelo na duši zmeraj si ga bo očital, trpel bo zaradi tega; ekspr. hiša nam še ne gori nad glavo ne mudi se nam še tako zelo; pesn. na oknih gorijo nageljni cvetejo z rdečimi cveti; ekspr. srce mu gori zanjo zelo jo ima rad; ekspr. gori mu pod nogami, petami je v veliki stiski, nevarnosti; beži, kot da bi mu tla gorela pod nogami zelo hitro, kolikor more; preg. če bi nevoščljivost gorela, ne bi bilo treba drv ◊ etn. gori vzklik pri otroških igrah zdaj se bližaš skritemu predmetu gorèč -éča -e: goreč s svetlim plamenom, je bakla osvetljevala prostor; goreč od želje po maščevanju, je naredil ta usodni korak; prim. goreč ♪
  11.      goríca  -e ž (í) 1. nav. mn., nar. vzhodno vinograd (v gričevnatem svetu): njihove gorice so ležale nizko v klancu; obdelovati, prodati gorice; štajerske gorice // gričevnata pokrajina, navadno z vinogradi: živeli so v goricah / vinske gorice / Slovenske gorice 2. star. hrib, grič: zelena brda in gorice; povzpel se je na vrh gorice 3. nar. ograjen prostor okrog kmečke hiše in gospodarskih poslopij: pozimi stari Munk ni pogosto zapuščal svojega bivališča, Munkove bajte na gorici Munkove domačije (Prežihov) ♪
  12.      goríšče  -a s (í) 1. prostor, kraj, kjer gori: na gorišče je naložil suhega dračja / očistil je gorišče v peči; pogasiti gorišče 2. fiz. presečišče vzporednih žarkov po njihovem lomljenju ali odboju: spreminjati gorišče leče; zbrati svetlobo v gorišču 3. geom. točka, ki skupaj z vodnico določa stožernico: gorišče elipse, krivulje, parabole 4. knjiž. središče, center: gorišče vprašanja; biti v gorišču zanimanja ♪
  13.      goríščen  -čna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na gorišče: goriščni prostor / goriščna razdalja razdalja od leče do gorišča / goriščni krog hiperbole krog, katerega diametralni točki sta gorišči ♪
  14.      górnji  -a -e prid. (ọ̑) 1. ki leži, je višje; zgornji: potok je gnal gornji in dolnji mlin; gornji prostori; gornja čeljust / stanoval je na gornjem koncu vasi / Gornji Grad / gornja hiša soba v nadstropju kmečke hiše / gornje jasli lestvi podobna naprava, pritrjena na steno v hlevu, da živina puli seno izza nje ∙ ekspr. gornjih deset tisoč najbogatejši in najvplivnejši družbeni sloj ♦ geogr. gornji tok reke začetni del reke blizu izvira // redko povrhnji, vrhnji: gornje pleteno oblačilo / gornje usnje usnje za vrhnje dele obutve 2. ki je v dotakratnem besedilu že napisan; prej naveden, omenjen: iz gornjega pregleda je razvidno dosedanje stanje; to potrjujejo gornje ugotovitve; pisar. prosimo, da gornje obvestilo sprejmete z razumevanjem ♪
  15.      goróvje  -a s (ọ̑) v zaključeno celoto povezane gore: ravnino obdaja visoko gorovje; proti severu se razprostira gorovje Kamniških planin; lahko prehodno gozdnato gorovje // gore, hribi: sneg je pokrival gorovje, nižine pa so bile kopne ◊ geogr. grudasto gorovje; nagubano gorovje gorovje, katerega oblika in višina sta odvisna od gubanja ♪
  16.      gosinják  in gosínjak -a m (á; ȋ) zaprt prostor za gosi ♪
  17.      gòst  gôsta m, im. mn. gôstje tudi gôsti (ȍ ó) 1. kdor je kam povabljen in pogoščen: danes boste naš gost; dobiti, imeti goste; pričakovati, sprejemati goste; odličen, prijeten gost; on je pri njih stalen gost / publ. visoki gostje se bodo seznanili z nekaterimi gospodarskimi vprašanji; več dni je bil pri njih kot gost // kdor pride kam na obisk: gostu je na hitro postregla s črno kavo; dobrodošel, nezaželen gost / on je reden gost naše knjižnice obiskovalec, izposojevalec; pren. revščina je bila pri njih stalen gost ∙ povabiti koga v goste na pogostitev, navadno ob kakem pomembnem dogodku; priti v goste na obisk; redko večkrat je pri njih v gostih v gosteh 2. kdor se začasno mudi, stanuje v gostinskem lokalu, hotelu, zdravilišču: gostje so bili večinoma lovci; v kavarni je bilo le nekaj gostov; gostilna je polna gostov / prehodni gostje; za naše stalne goste se bo pa že še našel prostor; zdraviliški gostje / publ. cenjene goste obveščamo, da smo odprli nov lokal 3. kdor javno nastopi izven kraja stalnega udejstvovanja: občinstvo je gosta toplo pozdravilo; naše moštvo je premagalo goste iz sosednje republike; kot gost je nastopila znana pevka / seje so se udeležili le kot gostje kot opazovalci, brez pravice glasovanja ♪
  18.      gostôta  -e ž (ó) 1. razmerje med tekočimi in trdnimi sestavinami: gostota juhe, omake / ugotavljati gostoto mleka; snovi različne gostote // lastnost, značilnost gostega 3: gostota blaga / gostota sita 2. množina česa na določeni površini: gostota dreves v gozdu; povečati gostoto prometne mreže / gostota prebivalstva; gostota naseljenosti število prebivalcev na km2 ◊ fiz. gostota masa snovi na prostorninsko enoto; gostota plina; gostota električnega polja količina, s katero je določeno električno polje in se dobi z električnim nabojem na ploskovno enoto; gostota magnetnega polja količina, s katero je določeno magnetno polje in se dobi s silo, ki deluje na vodnik z električnim tokom ♪
  19.      gostováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. javno nastopati izven kraja stalnega udejstvovanja: danes gostuje mariborska drama; v glavni vlogi bo gostovala slavna pevka; včeraj so gostovali grški teniški reprezentanti 2. biti nastanjen v tujih, najetih prostorih: učiteljišče gostuje v gimnaziji / gostuje v leseni bajti je gostač 3. biti, muditi se pri kom kot gost: večkrat gostuje pri njih; stric je precej časa gostoval pri nas 4. zastar. gostiti2: več dni že gostuje prijatelje ♪
  20.      govorílen  -lna -o prid. (ȋ) ki se uporablja za govor, govorjenje: govorilni organi; govorilne mišice ◊ ptt naglavna govorilna garnitura; šol. govorilna ura čas, določen za učiteljeve razgovore s starši; teh. govorilna cev cev za prenašanje govora iz enega prostora v drugega, zlasti na ladjah, letalih ♪
  21.      govorílnica  -e ž (ȋ) soba za razgovore z obiskovalci: dobil je obisk in je odšel v govorilnico; govorilnica v dijaškem domu / telefonska govorilnica tesen, zaprt prostor za telefoniranje ♪
  22.      gòzd  gôzda tudi gózd -a m, mn. gozdóvi tudi gôzdi tudi gózdi (ȍ ó; ọ̑) 1. z drevjem strnjeno porasel svet: nad hišo se razprostira gozd; iti v gozd po drva; hoditi po gozdu; delati, živeti v gozdu; temni, zeleni gozdovi; gozdovi in travniki; prodal je več arov gozda / bukov, hrastov, smrekov gozd; iglasti, listnati gozd; tropski gozd // drevje, ki raste strnjeno skupaj: gozd zarašča pašnik; vihar je hudo opustošil gozd; pokrajina je porasla z bukovimi gozdovi / izkoriščati gozd; krčiti, trebiti gozd ♦ gozd. črni gozd z iglastim drevjem; enodobni gozd ki ima drevesa približno enake starosti; mešani gozd v katerem raste več drevesnih vrst; varovalni gozd ki varuje zemljišče pred erozijo 2. ekspr., z rodilnikom velika množina pokonci stoječih predmetov: gozd tovarniških dimnikov; po strehah je cel gozd televizijskih anten ● zaradi dreves ne vidi gozda zaradi posameznosti ne dojame celote; pog. oče je bil dve leti v gozdu pri partizanih ♪
  23.      gradbíšče  -a s (í) kraj, prostor, kjer se gradi: gradbišče je bilo obdano z visokim plotom; delati na gradbišču; veliko gradbišče; gradbišče nove hidrocentrale ♪
  24.      gradíšče  -a s (í) 1. arheol. utrjena naselbina na vzpetini, zlasti iz prazgodovinskih časov: gradili so nasipe in trdna gradišča; sovražniki so vdrli v gradišče / ilirsko, staroslovansko gradišče 2. prostor, kjer je stala taka naselbina, ali njene razvaline: iti na gradišče 3. gradbišče: dela na gradišču; gradišče zadružnega doma ♪
  25.      gradlovína  -e ž (í) močna lanena ali pollanena tkanina za strehe, zastore na prostem ♪

   418 443 468 493 518 543 568 593 618 643  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA