Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Pot (3.901-3.925)


  1.      pólsénca  -e [u̯s] ž (ọ̑-ẹ̑) rahla, manj izrazita senca: te rastline potrebujejo polsenco / na obrazu portretiranke se sence menjavajo s polsencami / rasti v polsenci ♦ astr., fiz. območje za neprosojnim telesom, kamor prihaja samo del svetlobe od svetila ♪
  2.      pólsúh  -a -o [u̯s] prid. (ọ̑-ȗ ọ̑-ú) knjiž. napol suh: polsuho seno / posekati polsuha drevesa / polsuh potok potok, ki je skoraj brez vode ♪
  3.      póltovóren  in póltovôren -rna -o [u̯t] prid. (ọ̑-ọ́; ọ̑-ó) v zvezah: poltovorni avtomobil manjši avtomobil za prevoz tovorov; poltovorna ladja ladja za hkraten prevoz tovora in potnikov ♪
  4.      polúlati  -am dov. (ȗ) otr. zmočiti s sečem: otrok polula plenice; pes je polulal drog polúlati se opraviti malo potrebo: ali si se že polulal; polulati se v hlačke / otrok se polula v kahlico polúlan -a -o: otrok je polulan; polulane plenice ♪
  5.      póluráden  -dna -o [ou̯] prid. (ọ̑-ȃ) ki ima določene značilnosti uradnega: poluradna izjava / poluradno glasilo / poluradni rezultati ♦ jur. poluradni obisk obisk državnega funkcionarja ali delegacije na povabilo ustreznega državnega organa ali funkcionarja druge države zaradi posvetovanja o določenih vprašanjih pólurádno prisl.: poluradno potrditi novico ♪
  6.      pólzek  -zka -o [u̯z] prid. (ọ́) 1. knjiž. spolzek, drsen: hodite previdno, pot je polzka / polzka koža kače / odbijajoče mehek, polzek dotik 2. star. nespodoben, opolzek: polzki izrazi; polzko govorjenje ♪
  7.      pólž  -a [u̯ž] m (ọ̄ ọ́) 1. žival z mehkim telesom, s tipalnicami na glavi, navadno s hišico: polž leze, se slini; polž se je skril v hišico; polži in školjke; hodi, leze, obrača se kot polž zelo počasi / goli polž brez hišice; kopenski, morski polži / jesti, naročiti polže 2. ekspr. kdor hodi, dela počasi: s tem polžem ne grem več v hribe / kot nagovor pohitite, polži 3. obrt. daljši spiralno zavit šop las: razčesati si polža; lase ob ušesu si je počesala v polža / v polža zaviti lasje ● pog. on je v nogah polž zelo počasi hodi, teče; star. povest o jari kači in steklem polžu povest, ki je ni ◊ anat. polž del notranjega ušesa s slušnimi čutnicami; muz. polž spiralno zavit končni del vratu pri godalih; obrt. polži klekljana čipka, katere vzorec ima obliko spiralno zavitega traku; teh. polž vijak za sukanje zobnika pri velikih prenosnih razmerjih; transportni polž vijačno zavita ploskev, ki pri vrtenju potiska snov naprej; um. polž arhitektonski okrasni element v obliki spirale; voluta; zool. veliki vrtni polž polž s precej visoko in široko rjavkasto hišico, Helix pomatia; podplatasta noga polža ♪
  8.      pomagálo  -a s (á) knjiž. pripomoček: za to delo so potrebna različna pomagala; čopič in barve nista bili edini slikarjevi pomagali / knjigo so poslali vsem šolam kot učno pomagalo / viri in pomagala za zgodovino grške filozofije članki, knjige, razprave ♪
  9.      pomágati  -am, in pomágati in pomagáti -am nedov. in dov. (á; á á á) 1. opravljati delo, del dela namesto drugega: fant rad pomaga; nikomur noče pomagati; pomagati materi, sosedom; otroci mu že pomagajo; pomagati kuhati, pospravljati; pomagati na polju, pri košnji, v kuhinji; lepo je, če pomagate drug drugemu; vedno si pomagajo; ekspr. s tem človekom si ne moreš dosti pomagati je slab, nesposoben delavec / pri učenju mu morajo pomagati; pomagaj mi rešiti ta problem / izkušnje so mu pomagale pri delu / kot vljudnostna fraza ali ti lahko pomagam 2. delati, da kdo lažje kam ali odkod pride: pomagal ji je stopiti iz avtomobila; pomagali so jim pobegniti iz ječe / elipt. moram mu pomagati domov 3. delati, prizadevati si, da kdo pride iz neugodnega položaja: pomagati človeku v stiski; pomagal mu je iz dolgov; pomagati z denarjem, dobrim nasvetom; temu človeku je treba, ni mogoče pomagati; naj si pomaga, kakor si more / elipt. pomagal ji je iz družbe nadležnega spremljevalca / vsi izgovori mu niso pomagali / kot vzklik pomagajte, pomagajte; star., kot vljudnostna fraza pri kihanju bog pomagaj 4. delati, povzročati, da se komu izboljša a) zdravstveno stanje: zdravnik mu lahko pomaga; bolni kravi so pomagali z zelišči / dieta je pomagala proti mozoljavosti; domača zdravila mu niso pomagala b) družbeni, socialni položaj: pomagali so mu do oblasti, službe; znal si je pomagati do vodilnega mesta; pog. pomagati si navzgor na višji službeni ali družbeni položaj 5. v medmetni rabi, navadno v zvezi bog pomagaj izraža a) nejevoljo, nestrpnost: nazaj si prišel tak, da bog pomagaj b) strah, vznemirjenost: če bodo oni zmagali, potem bog pomagaj c) podkrepitev trditve: govoril bom resnico, tako mi bog pomagaj ● igralci so pomagali delu do uspeha zaradi dobre igre igralcev je delo uspelo; ekspr. pri njem ne pomagata ne palica ne jok ne huda kazen ne žalost, prizadetost drugih; ekspr. pojdi sam, da ti ne bom jaz pomagal čez prag te s silo spravil stran, ven; ekspr. kopeli so mu pomagale na noge ga ozdravile, okrepile; pog. mnogim otrokom je pomagala na svet je bila, je sodelovala pri njihovem rojstvu; evfem. pomagati komu v jamo biti kriv, sokriv njegove smrti; ekspr. tu ne pomaga več nobena maža izraža položaj, stanje, ki se ne da spremeniti, izboljšati; kaj pomaga vse bogastvo, če ni zdravja zdravje je za človeka najpomembnejše; nič ne pomaga, vstati bo treba izraža položaj, stanje, ki se ne da spremeniti; ekspr. nemščino je govoril, da bog pomagaj zelo slabo; ekspr. nabralo se je cunj, da bog pomagaj zelo veliko; preg. komur ni svetovati, temu ni pomagati ne da se pomagati človeku, ki noče poslušati nasvetov; preg. (dobra) mera in vaga v nebesa pomaga pri tehtanju, merjenju blaga je potrebna pravičnost pomagajóč -a -e: pomagajoč si z rokami, je srečno prišel skozi grmovje ♪
  10.      pomašíti  -ím dov., pomášil (ȋ í) 1. drugega za drugim zamašiti: pomašiti vse luknje s cunjami 2. ekspr. s silo spraviti v kaj: kruh je pomašil v žep in odšel; pomašiti najpotrebnejše stvari v nahrbtnik ● ekspr. kos kruha je mimogrede pomašil pojedel ♪
  11.      poméjnik  -a m (ẹ̑) 1. knjiž., redko obmejni prebivalec: to so bili nemirni popotniki, borci in pomejniki 2. zastar. postopač, delomrznež: spet en pomejnik, ki bi jedel, delal pa ne ♪
  12.      pomémbnost  -i ž (ẹ̄) lastnost, značilnost pomembnega: pomembnost podatka / pomembnost odločitve / gospodarska, vojaška pomembnost objekta / pomembnost tekme; pomembnost volitev / pomembnost funkcije, položaja / umetnik je s svojim delom potrdil svojo pomembnost ♪
  13.      pomèn  -éna m (ȅ ẹ́) 1. kar beseda vsebuje glede na označevani pojem, predmet: beseda jezik ima več pomenov; pomen te besede je nejasen / narod v današnjem pomenu besede se je izoblikoval v 19. stoletju; uporabiti besedo v drugačnem, slabšalnem pomenu ♦ lingv. dopustni, pogojni pomen veznika; izhodiščni, osnovni, prvotni pomen besede; leksikalni pomen besede ki označuje njeno vsebino; oslabljeni pomen ki izraža, da beseda, besedna zveza nima polnih pomenskih značilnosti; preneseni pomen ki ga beseda, besedna zveza dobi, če se uporabi za označitev kakega drugega pojma, predmeta, zlasti če ostane predstavno tesno povezana z izhodiščnim pomenom; slovnični pomen pomen besede, manjše jezikovne enote, ki označuje slovnične kategorije, odnose // navadno s prilastkom kar kaka jezikovna enota sploh vsebuje glede na označevani pojem, posredovano misel: simbolisti so trdili, da imajo glasovi samostojne pomene; čeprav razumem vse besede, mi pomen stavka ni jasen // navadno s prilastkom kar kaj sploh vsebuje glede na označevani pojem, posredovano misel: pomen te kretnje mi ni znan; razlagati pomen sanj / z oslabljenim pomenom prstan ima pomen zvestobe pomeni zvestobo 2. ekspr., s prilastkom, v zvezi v pomenu poudarja bistvene, tipične lastnosti česa, kot jih določa prilastek: Prešeren je pesnik v najvišjem pomenu besede; on je prijatelj v pravem pomenu / on je vojak v dobrem, slabem pomenu (besede) 3. navadno s prilastkom pozitivne lastnosti, značilnosti česa a) glede na (možni) vpliv, posledice, delovanje: ta način dela vedno bolj izgublja svoj pomen, publ. na pomenu; pripisovati čemu pretiran pomen; razpravljati o pomenu kongresa, sklepa / publ.: cesta je za razvoj področja velikega pomena; to je za človeštvo življenjskega pomena / publ. odbor bo imel pri tem odločilen pomen vlogo, vpliv b) glede na področje, dejavnost, kot jo določa prilastek: gospodarski, turistični pomen kraja / šolstvo je dejavnost posebnega družbenega pomena / publ. to je podjetje republiškega pomena 4. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi brez pomena izraža nepotrebnost česa: brez pomena je govoriti o tem, ker je že vse odločeno; nima pomena še enkrat začeti / vsaka beseda je brez pomena: ostal bo pri svojem ● knjiž. delo daje življenju pomen smisel, vrednost; knjiž. ploščice imajo olepševalni pomen namen, vlogo; pomen njegovih pesmi je zgodovinski vrednost, pomembnost; to znamenje ima že pomen simbola je že simbol ♪
  14.      pomériti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. ugotoviti, določiti, koliko dogovorjenih enot kaj obsega, vsebuje: pomeriti prostor, zemljišče / hoteli so pomeriti globino vodnjaka // ugotoviti, določiti razsežnost telesnih delov za izdelavo oblačila: pomeriti dolžino obleke / pomeriti rokav 2. ugotoviti, ali oblačilo, obutev ustreza zlasti glede na velikost: pomeriti čevlje, klobuk, obleko / pomerila je več puloverjev, a z nobenim ni bila zadovoljna 3. oceniti lego, oddaljenost cilja pred streljanjem, metanjem: lovec je pomeril in ustrelil; pomeriti s puško; dobro, slabo pomeriti / pomeriti v glavo / on je prvi pomeril name streljal 4. star. premeriti (z očmi): tujca je pomeril od nog do glave / sovražno jo je pomeril / pomeriti koga s prijaznimi očmi, pogledi ● šalj. pes mu je pomeril hlače mu je raztrgal hlače; šalj. pomeriti komu hlače natepsti ga; pog., ekspr. zamrmra in jo pomeri proti vratom gre, odide; šalj. spotaknila se je in pomerila pot padla pomériti se ekspr. tekmovati, nastopiti: na turnirju so se pomerili naši najboljši igralci; pomeriti se v alpskem smučanju / na tekmovanju so pomerili svoje moči tudi plavalci ∙ ekspr. pridi sem, da se pomeriva ugotoviva, kdo je močnejši pomérjen -a -o: dobro pomerjen strel; krilo je bilo hitro pomerjeno ∙ ekspr. hlače ti stojijo, kakor bi bile tebi pomerjene zelo dobro ♪
  15.      pomilostíti  -ím dov., pomilostíl in pomilóstil (ȋ í) delno ali popolnoma oprostiti kazen obsojencu: zločinca kljub prošnji niso pomilostili; vsako leto pomilostijo nekaj zapornikov pomiloščèn -êna -o: bil je obsojen na smrt, potem pa pomiloščen na dosmrtno ječo ♪
  16.      pomišljeváti  -újem nedov. (á ȗ) knjiž., redko pomišljati: niso dolgo pomišljevali, ampak so nadaljevali pot / pomišljuje, kako bi rešil zadevo premišlja ♪
  17.      pomladíti  -ím dov., pomládil (ȋ í) 1. narediti kaj mlado: čudežni napoj je v starko začarano princeso spet pomladil / duševno pomladiti 2. narediti, da dobi kdo mlad, mladosten videz: frizura, obleka jo je pomladila; pomladiti koga z lepotno operacijo; v zadnjem času se je kar pomladila / masaža mu je pomladila obraz / ekspr. to ga je pomladilo za deset let / ekspr. s temi popravili so ladjo pomladili ji dali nov, modernejši videz 3. narediti, da sestavljajo kako skupino a) ljudi (tudi) mlajši ljudje: pomladiti moštvo, odbor; nogometna reprezentanca se je pomladila b) rastlin (tudi) nove, mlade rastline: pomladiti drevored, gozd, vinograd ♦ agr. pomladiti sadno drevje odstraniti, skrajšati sadnemu drevju vrhove in ogrodne veje, da poženejo novi poganjki in dobi krošnja zaželeno obliko c) ekspr. vozil (tudi) nova, sodobnejša vozila: pomladiti ladjevje, avtobusni park 4. publ. posodobiti, modernizirati: ta slovničar je skušal pomladiti jezik; režiserju je uspelo pomladiti predstavo klasičnega dela pomladíti se dobiti nove, mlade dele: grm, hrast se je spet pomladil / ekspr. vsa narava se je pomladila ● ekspr. luna se je pomladila nastopil je prvi krajec pomlajèn -êna -o: z dopusta se je vrnil ves pomlajen; moštvo je nastopilo v pomlajeni postavi ♪
  18.      pomlatíti  in pomlátiti -im dov., prvi pomen tudi pomláčen (ȋ á) 1. končati mlačev: kmetje so že pomlatili / pomlatiti pšenico omlatiti // krajši čas mlatiti: snope bo treba še pomlatiti 2. ekspr. pojesti: pomlatiti kruh, večerjo / hitro, z užitkom so vse pomlatili 3. ekspr. večkrat udariti, potolči: od jeze je pomlatil z rokami po vratih / v boju so pomlatili precej sovražnikov pobili ♪
  19.      pomléti  -méljem dov., pomêlji pomeljíte (ẹ́) 1. z mletjem porabiti: vso pšenico so že pomleli 2. ekspr. pojesti (kaj tršega): otroci so kmalu pomleli malico; pomleti suhe hruške; požrešno je pomlel kos potice // večkrat premakniti (sem in tja): pomlel je z ustnicami, rekel pa ni nič / nasmehnil se je, pomlel z jezikom, nato pa spregovoril ♪
  20.      pomóč  -i in -í ž (ọ̑) 1. kar kdo naredi namesto drugega: obljubiti, odreči, potrebovati pomoč; računali so na njegovo pomoč; prositi, zahvaliti se za pomoč; učinkovita, velika, znatna pomoč; pomoč na polju, pri košnji, v gospodinjstvu / klic na pomoč / kot vzklik na pomoč / z oslabljenim pomenom: dajati, publ. nuditi pomoč pomagati; prihiteti, priskočiti, priti na pomoč; ker jim delo ni šlo od rok, so poklicali na pomoč mizarja; otroci so ji že v pomoč ji pomagajo // kar kdo naredi za koga sploh: iskati pomoč pri zdravniku; strokovna pomoč nerazvitim deželam; tehnična pomoč avtomobilistom; da ni škoda še večja, se je treba zahvaliti takojšnji pomoči gasilcev 2. kar se da komu, da pride iz neugodnega položaja: pomoč prihaja prepočasi; prizadetim prebivalcem poslati pomoč; prejemati pomoč; živeti od pomoči drugih; denarna pomoč; moralna pomoč; pomoč v hrani, obleki, šotorih / zimska pomoč denarna pomoč socialno ogroženim občanom za nakup kurjave, zimskih oblačil; sklad za pomoč nerazvitim; pren. on je bil njena pomoč // dodatna vojaška enota: poslati polku pomoč 3. med., v zvezi prva pomoč najnujnejša zdravstvena opravila pri poškodovanih ali nenadoma obolelih, preden je mogoče normalno zdravljenje: ponesrečenci so takoj dobili prvo pomoč; usposobiti se za prvo pomoč; prva pomoč ob elementarnih nesrečah / dajati, publ. nuditi prvo pomoč / tečaj prve pomoči; omarica za prvo pomoč; zavoj za prvo pomoč 4. v prislovni rabi, z oslabljenim pomenom, v zvezi s pomočjo izraža, da je kaj narejeno s tem, kar določa samostalnik: s pomočjo krajevne skupnosti so organizirali izlet za invalide; publ.: prevajati s pomočjo slovarja s slovarjem; s pomočjo svojega vpliva pri vodstvu je dosegel, kar je hotel s svojim vplivom ● ekspr. druge pomoči ni bilo možnosti, rešitve; ekspr. ni mu več pomoči ne bo ozdravel, umrl bo; ekspr. tu ni pomoči izraža položaj, stanje, ki se ne da spremeniti, izboljšati; komur moč, temu tudi pomoč kdor ima oblast, nima nikjer težav ◊ jur. pravna pomoč pomoč pri uveljavljanju in varstvu zakonitih pravic in koristi občana ali pravne osebe; šol. dodatna pomoč slabšim učencem ♪
  21.      pomočíti  -móčim dov. (ȋ ọ́) 1. dati kaj v tekočino z namenom, da se ta prime nanj: pomočiti kruh v omako / gosje pero pomočiti v črnilnik / noge je do gležnjev pomočil v toplo vodo 2. (nekoliko) zmočiti: ko je nalival vino, je pomočil prt / pomočiti tla z vodo 3. knjiž. zmočiti s sečem: otrok je pomočil posteljo; pes je večkrat pomočil sobo ● ekspr. svoj nož je nekajkrat pomočil v tujo kri nekaj ljudi je zabodel, ubil; ekspr. le pomočila je ustnice v vino vino je le pokusila pomočíti se knjiž. opraviti malo potrebo: pijanec se je pomočil kar pred vrata // izprazniti sečni mehur: otrok se je pomočil pomóčen -a -o: v smolo pomočen les; pomočena tla; pomočen s krvjo ♪
  22.      pomočník  -a m (í) 1. kdor komu pomaga: dela ni mogel opraviti sam, zato je najel pomočnika; za pomočnika si je vzel sosedovega fanta 2. do 1962 kdor je končal poklicno šolo in opravil pomočniški izpit: mesto pomočnika v trgovini / mizarski pomočnik 3. navadno s prilastkom kdor ima stalne, uradno določene funkcije, naloge, ki so navadno malo manj odgovorne kot funkcije, naloge kakega vodilnega delavca, funkcionarja: bil je imenovan za pomočnika / administrativni, operativni pomočnik; pomočnik direktorja, urednika; pomočnik republiškega sekretarja ◊ jur. prisežni pomočnik oseba, ki s prisego potrdi izjavo ene izmed strank v pravdi; rel. škof pomočnik škof, ki pomaga rednemu škofu pri upravljanju škofije in ima pravico postati njegov naslednik ♪
  23.      pomókati  -am dov. (ọ̄) potresti z moko: pomokati prt za valjanje testa; zrezke potolčemo, posolimo, nato pa pomokamo / ko je zelenjava dovolj mehka, jo pomokamo pomókan -a -o: pomokan prt; hlebčke testa zložimo na pomokano desko ♪
  24.      pomokríti se  -ím se dov., pomókril se; pomokrèn (ȋ í) knjiž. opraviti malo potrebo: pomokril se je kar na cesti // izprazniti sečni mehur: od strahu se je pomokril v hlače ♪
  25.      pomolčáti  -ím [u̯č] dov., pomólči; pomólčal (á í) krajši čas molčati: pomolčal je, potem pa spregovoril; za trenutek je pomolčala ♪

   3.776 3.801 3.826 3.851 3.876 3.901 3.926 3.951 3.976 4.001  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA