Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Pot (2.726-2.750)


  1.      nadzórnik  -a m (ọ̑) kdor poklicno sistematično pregleduje, spremlja potek ali razvoj česa, zlasti določene dejavnosti: nadzornik je pregledal poslovanje v trgovini / cestni, pristaniški nadzornik; policijski, sodni, tržni nadzornik; nadzornik gozdov ♦ šol. šolski nadzornik kdor poklicno nadzoruje in usmerja učno in vzgojno delo šol; žel. nadzornik proge uslužbenec, ki vodi in nadzoruje delo desetarjev pri vzdrževanju proge ♪
  2.      nadzorováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. sistematično pregledovati, spremljati potek ali razvoj česa, zlasti določene dejavnosti: nadzorovati delo, poslovanje; izvajanje sanitarnih in tržnih predpisov so strogo nadzorovali / nadzorovati stroje // z opazovanjem, pregledovanjem ugotavljati položaj, stanje česa: nadzorovati mejo; cesto nadzorujejo z letali 2. prizadevati si skrbeti za pravilno ravnanje, vedenje, delo koga: nadzorovati učence, uslužbence; strogo nadzorovati / pri učenju ga je treba še vedno nadzorovati 3. publ. obvladovati, imeti v oblasti: njihov kapital nadzoruje precejšen del industrije // imeti tako vojaško razporeditev, da je nasprotniku otežkočena večja akcija: sovražne čete še vedno nadzorujejo velik del ozemlja nadzorován -a -o: učenci so v domu strogo nadzorovani; nadzorovano ozemlje ♪
  3.      nadzórstvo  -a s (ọ̑) 1. sistematično pregledovanje, spremljanje poteka ali razvoja česa, zlasti določene dejavnosti: nadzorstvo nad poslovanjem / imeti, opravljati nadzorstvo / družbeno nadzorstvo // s prilastkom organ, urad, ki opravlja tako pregledovanje: določbe tržnega nadzorstva; devizno nadzorstvo devizna inšpekcija; gostišče so prijavili sanitarnemu nadzorstvu sanitarni inšpekciji 2. opazovanje, pregledovanje zaradi ugotavljanja položaja, stanja česa: nadzorstvo meje / letala imajo nadzorstvo nad cesto in mostom 3. prizadevanje, skrb za pravilno ravnanje, vedenje, delo koga: zaupali so mu nadzorstvo učencev / bil je pod strogim nadzorstvom strogo so ga nadzorovali / policijsko nadzorstvo; jemati zdravila pod zdravniškim nadzorstvom ♦ šol. imeti nadzorstvo skrbeti za red in vedenje učencev, zlasti v odmorih 4. publ. prevlada, oblast: doseči, imeti nadzorstvo nad tržiščem ∙ publ. šofer je izgubil nadzorstvo nad krmilom ni mogel več usmerjati, voditi vozila ♪
  4.      naftalín  -a m (ȋ) bela kristalna snov ostrega vonja, ki se pridobiva iz premogovega katrana: naftalin ščiti volnene izdelke, krzno pred molji; ta obleka diši po naftalinu ∙ ekspr. potegniti, vzeti koga iz naftalina narediti, da kdo spet nastopa, se omenja v javnosti ♪
  5.      nagájati  tudi nagajáti -am, tudi nagájati -am nedov. (á á á; á) 1. povzročati neprijetnosti, nevšečnosti, navadno za šalo: nagajati med poukom; nagajati z ropotanjem, ščipanjem / otroci radi nagajajo / nav. ekspr.: nagajali so mu, da je prišel prepozno; nagajajo mu s sosedovo hčerko šalijo se, ker jo ima rad, ker ga ima rada // ekspr. ovirati koga pri uresničevanju njegovih načrtov, zahtev: občina mu nagaja; rad bi gradil, pa mu nagaja sosed; nagajati z neutemeljenimi pritožbami / dež, vreme jim nagaja 2. ekspr. biti v stanju, položaju, ki ne omogoča pravilnega, normalnega opravljanja določene naloge: dovodna cev večkrat nagaja; stroji so nagajali, vendar so jih kmalu popravili / elektrika, vžig nagaja / oči, živci mu nagajajo ● ekspr. zadnje čase mu zdravje nagaja ni več popolnoma zdrav ♪
  6.      nagátiti  -im dov. (á ȃ) redko 1. napolniti, natlačiti: nahrbtnik je nagatil z vsem potrebnim / nagatiti vzorce v izložbena okna // zamašiti, zapreti: množica je nagatila ulico pred dvorcem 2. nagačiti: veverico so dali nagatiti nagáčen in nagáten -a -o: nagačen krokodil; s prejo, žagovino nagačene igrače ♪
  7.      nágel  -gla -o [ǝu̯] prid., náglejši (á) 1. ki lahko opravi kako pot ali delo v kratkem času; hiter: ta konj je nagel; nagel kot blisk, kot misel // ki ima veliko hitrost: nagla hoja, ježa / star. iti naglih korakov mimo; z naglim korakom vstopiti / biti nagel v kretnjah / industrijski razvoj ni dovolj nagel / nagel tempo; publ. nagla pot k splošnemu napredku je odprta / nagla jetika hitra jetika 2. opravljen v krajšem času, kot je običajen za določeno delo, opravilo; hiter: nagla peka 3. nav. ekspr. ki nastopi v razmeroma kratkem času; hiter: želi si nagle obogatitve; nagla zaostritev spora / potrebna je nagla odločitev, rešitev / nagla odjuga je povzročila poplavo / njegov nagli odhod je vse presenetil nepričakovani, nenadni / nagla smrt 4. nav. ekspr., navadno v povedni rabi ki reagira hitro in navadno nepremišljeno: potrpi z njim, saj veš, kako nagel človek je; trmast in nagel / nagel v sodbi / ne zamerite vsake nagle besede nepremišljene, izrečene v razburjenju ● pog. je nagle jeze se hitro razjezi, razburi; ekspr. samo nagle pete so ga rešile s hitrim tekom, begom se je rešil ◊ jur. naglo sodišče izredno sodišče v času vojne, nemirov, ki navadno izreka smrtno kazen ali oprostitev náglo 1. prislov od nagel: čas naglo beži; naglo govoriti, stopati; izvoz naglo narašča; naglo se razvijati, spreminjati / pobočja se naglo spuščajo v dolino strmo, na kratki razdalji 2. izraža, da se dejanje zgodi brez odlašanja; hitro: odgovarjati morate naglo, toda točno; naglo pokličite zdravnika, sicer bo umrl; naglo, naglo, da ne bo prepozno // izraža, da se dejanje zgodi v kratkem času: ko se vrne oče, bo tega naglo konec; ogenj so naglo pogasili; ne misli se še tako naglo umakniti v pokoj; njemu ne zmanjka tako naglo besed / naglo odskočiti, ustaviti, se zgoditi; sam.: umreti na naglem nahitro; prim. nanaglo ♪
  8.      nagízdati  -am dov. (ȋ ȋ) star. olepšati, nalepotičiti: za sprejem so ga nagizdali, da se je ves svetil; nagizdala se je njemu na ljubo nagízdan -a -o: nagizdan lepotec ♪
  9.      naglàs  -ása m (ȁ á) 1. lingv. izstopanje glasu po jakosti ali tonu nasproti soseščini: naglas je na zadnjem zlogu; naglas se v rodilniku premakne; mesto naglasa / premični, stalni naglas / besedni naglas; stavčni naglas stavčni poudarek ♦ lingv. dinamični ali ekspiratorni naglas izstopanje glasu po jakosti nasproti soseščini; tonemski naglas izstopanje glasu po pomensko razločevalnem tonskem poteku nasproti soseščini // grafično znamenje za označevanje tega: napisati, postaviti naglas; naglas v obliki poševne črtice 2. ed. v izreki jezika opazne tuje prvine: govoriti z dolenjskim naglasom; angleščina s francoskim, tujim naglasom // s prilastkom, z oslabljenim pomenom izraža vsebino, kot jo določa prilastek: vprašati z ironičnim, trdim naglasom 3. knjiž., s prilastkom kar sploh izstopa iz okolja: slike z ekspresionističnim naglasom; proza brez individualnega naglasa ♪
  10.      naglaševáti  -újem nedov. (á ȗ) 1. izgovarjati izrazito, z naglasom: naglaševati samoglasnike, zloge; pravilno naglaševati / jezno, odločno naglaševati svoje besede ♦ lingv. tonemsko naglaševati izgovarjati s tonemskim naglasom 2. publ. z govorjenjem dajati vsebini povedanega, navedenega večjo pomembnost; poudarjati: naglaševati načelo enakosti; večkrat je naglaševal, kako važno je sodelovanje / tudi to dejanje je naglaševalo njihovo odločnost naglašujóč -a -e: govoril je počasi, naglašujoč vsako besedo naglaševán -a -o: tolikokrat naglaševana lepota je ni prevzela ♪
  11.      naglédati se  -am se dov., nagléj se in naglèj se nagléjte se, stil. naglédi se naglédite se (ẹ́ ẹ̑) zadovoljiti svojo potrebo, željo po gledanju, ogledovanju: ne more se je nagledati / ko se nagleda ene podobe, se zagleda v drugo ♪
  12.      náglič  -a m (ȃ) 1. ekspr., redko nagel, nepremišljen človek: oprosti mu, saj veš, da je naglič 2. zastar. brzovlak: potovati z nagličem ♪
  13.      nágloma  prisl. (ā) knjiž. 1. hitro, nahitro: nagloma se odločiti; vihar se nagloma poleže 2. nepričakovano, nenadoma: nagloma odpotovati, umreti ♪
  14.      náglost  -i ž (á) 1. lastnost, značilnost naglega; hitrost: naglost njihovega razvoja je presenetljiva / grajal je njihovo nedoslednost in naglost / potrebna je večja naglost v delovanju // star., v prislovni rabi, s predlogom naglo: z naglostjo se obleči / v naglosti je pozabil tudi klobuk v naglici 2. redko hitrost, brzina: sto kilometrov na uro je kar precejšnja naglost ♪
  15.      nagovoríti  -ím dov., nagovóril; nam. nagovôrit in nagovorít (ȋ í) 1. z besedo, stavkom začeti pogovor: nagovoriti neznanca na cesti; ni si ga upal nagovoriti; prijazno koga nagovoriti; nagovorila ga je po francosko; nagovoriti koga kakor dobrega znanca / nagovoril ga je s tovariš / nagovoril je vse navzoče pozdravil 2. s prepričevanjem povzročiti pri kom psihično pripravljenost, da kaj stori: nagovorila ga je, da je šel z njo; nagovoriti koga k čemu ● knjiž. veliko mi je nagovoril o njej povedal nagovoríti se zadovoljiti svojo potrebo, željo po govorjenju, pripovedovanju: po ponovnem srečanju se kar nista mogla nagovoriti; nagovoriti se o čem nagovorjèn -êna -o: biti nagovorjen; sam.: nagovorjeni ni odgovoril ♪
  16.      nagráden  -dna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na nagrado: nagradni natečaj, razpis; nagradna križanka, uganka; nagradno tekmovanje / nagradno žrebanje / nagradni dopust; nagradno potovanje / nagradni kupon ♪
  17.      nahahljáti se  -ám se dov. (á ȃ) zadovoljiti svojo potrebo, željo po hahljanju: nahahljati se v veseli družbi ♪
  18.      nahodíti se  -hódim se dov., nahójen (ȋ ọ́) 1. zadovoljiti svojo potrebo, željo po hoji: ko se nahodi, spet sede k pisalni mizi / hitro si se nahodila 2. v hoji, hojenju doseči veliko, preveliko mero: zelo smo se nahodili; za danes si se dovolj nahodil / od goric do sem se kar nahodiš ● ekspr. ta se je pa nahodil po sodiščih imel je veliko opraviti s sodišči ♪
  19.      nahraníti  in nahrániti -im dov. (ȋ á ā) redko privarčevati, prihraniti: v treh letih je kar precej nahranil; nahraniti si potrebno vsoto denarja ♪
  20.      naigráti se  -ám se dov. (á ȃ) zadovoljiti svojo potrebo, željo po igranju: na travniku so se otroci naskakali in naigrali / ekspr. ko se bo naigrala s teboj, te bo zapustila / noče več kartati, se je že naigral ♪
  21.      naj  členek I. s povednim naklonom 1. 3. os. za izražanje a) želje, omiljenega ukaza: ime naj mu bo Janez; naj ga nikar več ne čaka; priče naj se javijo na milici; vse naj ostane, kakor je; dobitnik nagrade naj pošlje svoj naslov / ob spominu na umrle naj mu bo lahka domača zemlja / kot kletvica vrag naj ga vzame b) ne popolnoma prostovoljne privolitve: pa naj bo po tvojem; naj gre, če že hoče / elipt. grdo te gledajo. Naj me c) nav. ekspr., v vprašalnih stavkih ugibanja, omahovanja: kaj naj naredimo; naj res verjamemo; kje naj vzamem denar / ali naj grem ali ne; kako naj vem, kaj namerava; zastar. kaj naj storiš 2. 1. os. za izražanje a) nujnosti, želje: to je potrebno, če naj se izognemo posledicam; naj ti povem, kako se je to zgodilo; publ. predvsem naj omenim pisateljevo doslednost b) publ., z oslabljenim pomenom pojasnila, utemeljitve: skakalec je padel. A naj povem, da je veter precej močen II. s pogojnim naklonom za izražanje a) želje, omiljenega ukaza: pokazal nam je pot, po kateri naj bi hodili; politiki naj bi uresničevali želje ljudstva; denar za vodovod naj bi zbrali uporabniki sami / šola naj bi začela delovati že jeseni; po tem sporazumu naj bi velesile zmanjšale oborožitev b) namena, namere: ustanovili so zvezo, ki naj bi dušila revolucionarna gibanja; ta šola naj bi vzgajala gradbene strokovnjake c) domneve: taka izjava naj bi bila dana na nekem sestanku; ta proces naj bi povzročale neke glivice ● ekspr. kaj, kar vsakega naj bi se bal izraža močno zanikanje; pog. no, naj grem, je rekla zdaj moram iti; ekspr. prav mu je, pa naj bi bil pazil izraža zadovoljstvo, privoščljivost; ekspr. kako naj bi ga poznal, ko ga še nisem nikoli videl izraža močno zanikanje; ekspr. naj le kdo kaj reče izraža močno zavrnitev; sam.: knjiž. nad vsakim prizadevanjem visi neki naj ♪
  22.      naj  vez. 1. v pripovednih odvisnih stavkih za uvajanje stavka, ki z izražanjem želje ali zahteve dopolnjuje nadrednega a) glede na predmet: nagovarjajo me, naj se umaknem; pusti ga, naj vpije / mama pravi, (da) naj spotoma obiščem teto b) glede na prilastek: mnenja smo, naj odstopi; dal mi je znamenje, naj ga počakam 2. pog., v namernih odvisnih stavkih za izražanje namena, ki ga ima dejanje nadrednega stavka; da: fanta skrij, naj ga nihče ne vidi; pojdi k sestri, naj ti zašije srajco 3. nav. ekspr., v dopustnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči: naj bo tako ali drugače, naprej moramo; naj se je tudi spozabil, jaz ga ne obsojam; kupil ga bom, naj stane, kar hoče; stori svojo dolžnost, pa naj se svet podre; naj bi me stokrat vprašal, ne bi mu povedal 4. ekspr., v pogojnih odvisnih stavkih za izražanje pogoja, s katerim se uresniči dejanje nadrednega stavka: naj le ona odide, brž bo vse drugače; naj te kdo sliši, pa bo zamera / naj bi meni to rekel, jaz bi mu že pokazal 5. v ločnem priredju za vezanje stavkov ali stavčnih členov, ki kažejo na možnost izbire: naj bo blago dobro ali slabo, kupil ga bom; prim. najsibo ♪
  23.      najésti  -jém dov., 2. mn. najéste, 3. mn. najedó tudi najéjo; najéj in najèj najéjte; najédel najédla, stil. najèl najéla (ẹ́) povzročiti, da postane kaj deloma poškodovano: rja je najedla ograjo najésti se 1. zadovoljiti svojo potrebo, željo po hrani, jedi: najedli so se in odšli; najesti se kruha, žgancev; zelo, do sitega se najesti / pog.: zasluži toliko, da se lahko vsak dan naje; v tej restavraciji so se skoraj zastonj najedli so malo plačali za hrano 2. ekspr. naveličati se: vsi so se ga že najedli, ker je preveč vsiljiv / najesti se glasbe, vedno istih zgodb ♪
  24.      najókati  tudi najokáti -am, in najókati tudi najokáti -jóčem dov., najókajte tudi najokájte in najóčite (ọ́ á ọ́) knjiž. z jokanjem povzročiti nastanek česa: po bajki so studence najokale vile najókati se tudi najokáti se zadovoljiti svojo potrebo, željo po jokanju: pustite jo, da se najoka; ni se še najokal za njo ♪
  25.      nàjpopréj  tudi nájpopréj prisl. (ȁ-ẹ̑; ȃ-ẹ̑) ekspr. najprej: najpoprej bova uredila račune / najpoprej je treba jesti, potem šele lahko modruješ ♪

   2.601 2.626 2.651 2.676 2.701 2.726 2.751 2.776 2.801 2.826  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA